Razgled z Monte Pramaggiore na venec gora nad Val Cimoliano

Uvod

Južno od Tilmenta in prelaza Mauria je čudovito, prostrano gorsko območje, v katerem je cela vrsta divjih, samotnih vrhov. Imenuje se Karnijske predalpe (Prealpi Carniche), kaj nenavadno ime, če upoštevamo dejstvo, da Cima dei Preti, najvišji vrh te skupine, dosega 2706m, kar je le malo manj kot je visok Hohe Warte / Monte Coglians, najvišji vrh celotnih Karnijskih Alp. In zahodni del tega gorskega področja je divji greben visokih vrhov in stolpov, ki v ničemer ne zaostajajo za 'pravimi Dolomiti' gorovjem onstran reke Piave.

Območje Karnijskih predalp je tako razsežno, da tudi njegov značaj ni enovit. Zahodni del je povsem podoben Dolomitom, vzhodno od Val Cimoliane pa so gore že bolj podobne preostalim Karnijskim Alpam - posamične gore ali manjše skupine iz apnenca, vmes pa dolge in globoke doline.

Monte Pramaggiore (čisto zadaj) s severa. Spredaj je skupina: Torrione Comici,
Cima Val di Guerra in Croda del Sion.

In če iz Val Cimoliane množice planincev hitijo proti znamenitemu Campanile di Val Montanaia, je celotno območje proti vzhodu osamljeno, da bi ne moglo biti bolj. Monte Pramaggiore stoji nekako na meji teh dveh svetov. Še vedno je dosegljiv zgolj z lahkim plezanjem (v nasprotju z divjimi stolpi zahodnega grebena), še vedno je vrh dokaj visok ( v primerjavi z vrhovi proti vzhodu), s tem pa je tudi izvrstno razgledišče na celotne Karnijske predalpe.

Pramaggiore je kar zajeten masiv skal. Pravzaprav je to gorski greben, ki se spušča od najvišje točke na SV, proti JZ. Čeprav sta obe steni visoki, nista najbolj primerni za plezalne vzpone. SZ stena ni zelo strma, sestoji iz plošč in gruščnatih pobočij in je šele v zahodnem delu primerna tudi za plezalne vzpone. JV pobočje pa je skalnato le pri vrhu. Po kakih 200 metrih preide v strme travnate vesine, ki se spuščajo vse do planin in nato v Val Settimano.

Poleg Monte Pramaggiore, najvišje točke v grebenu, ostale vzpetine niso zelo pomembne. Takole si sledijo: Clap Grande, 2435m, Clap Piccolo, 2423m, Punta Est, 2441m in Punta Ovest, 2440m. Z zadnje se daljši greben spusti proti severozahodu, drugi, krajši, pa strmo pade na Passo Pramaggiore, 2137m. Medtem, ko gre na drugi strani, čez Forcella Pramagiore, 2295m, markirana pot, gre po tej strani le neoznačena pastirska steza, ki povezuje planine.

Na Forcella Pramaggiore, 2295m, markirane poti in ferata prihajajo kar iz treh dolin: Tilmenta, Cimoliane in Settimane. A kljub temu morate celo na lep poletni dan imeti kar srečo, da tam gori koga srečate. Vpisna knjiga na vrhu je stara, raztrgana, videti je, da zanjo nikomur ni mar. Domnevam, da je vrh še bolj redko obiskan pozimi. V dobrih razmerah mora biti vzpon nanj dolga, lepa tura, katere večji del lahko opravimo s smučmi.

Razgled z vrha

Razgled z Monte Pramaggiore je resnično izreden. Svet je preprosto odprt skoraj na vse strani. Višje gore proti zahodu predstavljajo najlepši del panorame. Težko se spomnim kakega bolj slikovitega in divjega grebena, kot je greben zahodno od Val Cimoliane. Neštete ostre špice in stolpi, noben vrh v tem grebenu ni lahko dostopen. Greben se na jugu začne z Monte Duranno in Cimo dei Preti na severu pa se konča z Monte Cridolo. Ker je Val Cimoliana zaprta s strmimi vrhovi tudi na ostalih straneh, vse skupaj naredi videz velikanskega amfiteatra. Zgolj toliko, da je poudarjena razlika med Dolomiti Friulane in 'pravimi Dolomiti', ki so že onstran Piave, izza tega grebena kukajo najmogočnejši vrhovi Dolomitov: Monte Pelmo, Antelao, Sorapiss, Marmarole, Tre Cime / Drei Zinnen, Croda dei Toni / Zwoelferkofel in drugi. Na preostalih straneh neba pa so, kot rečeno, gore nižje, razen seveda daleč na severu, kjer že vidimo tudi z ledeniki pokrite Visoke Ture. Daleč na vzhodu se seveda lepo vidijo tudi naši Julijci.

1. Monte Duranno in Cima dei Preti
2. Monte Cavallo in Col Nudo
3. Skupina Monte Cornaget

V čudoviti Val Postegae

Parco Naturale Dolomiti Friulane

Kot celoten zahodni del Karnijskih predalp, je tudi Monte Pramaggiore del regijskega naravnega parka. Tu je povezava.

Ustanovitev naravnega parka na tem območju je odlična ideja. Da, Dolomiti onstran Piave so veličastni. Zagotovo so eno najlepših gorskih območij Evrope. A narava tam ni več ohranjena. V svoji prvotni obliki je, z izjemo v nekaj območjih, za vedno izgubljena. Tako lahko samo upamo, da bo divjina 'Furlanskih Dolomitov' ostala ohranjena.

Občudujemo lahko tudi, kako velik del ozemlja je zaščiten. Razteza se od glavnega grebena na zahodu skoraj vse do doline Tramonti na vzhodu in od Tilmenta na severu do predgorja pri Cimolaisu Clautu in Andreisu na jugu.

Karnijske predalpe

Dostop

V dolini, ki segata k vznožju M. Pramaggiore od juga, lahko pripeljemo bodisi od vzhoda, iz Maniaga in skozi Barcis po dolini reke Cellina, ali pa od zahoda, iz Longaroneja v dolini Piave čez Passo di San Osvaldo. Od sotočja rek Cellina in Cimoliana lahko peljemo ob Cellini v Claut in naprej proti severu v Val Settimano. Začetek poti na planino Pramaggiore je na parkirišču na 907m. Drugi pristop z juga je po znani Val Cimoliana. Vanjo zapeljemo v kraju Cimolais, nato po ozki in slikoviti cestici vozimo proti severu vse do parkirišča Meluzzo, 1163m. Ker je Val Cimoliana srce naravnega parka, je za vožnjo v dolino treba plačati 5€ (leta 2006) - razen, če pripeljete dovolj pozno zvečer ali dovolj zgodaj zjutraj.

Severni pristopi se začnejo v dolini Tilmenta. Od vzhoda pripeljemo vanjo z avtoceste Videm-Trbiž in nato skozi Tolmezzo, od zahoda pa iz doline Piave čez Passo della Mauria. Dva najkrajša pristopa na Monte Pramaggiore s te strani se začneta v kraju Forni di Sopra, 881m oziroma 837m.

Zemljevidi: Karte Tabacco (1:25000) so zelo dobre. Nemara najboljša izbira je dvostranska karta 'Parco Naturale Dolomiti Friulane', ki stane okrog 10€ (medtem, ko so druge karte, ki pokrivajo manjša območja, po 6,5€).

Razgled z Monte Pramaggiore na venec gora nad Val Cimoliano

Pregled tur

Planinske ture

1. Iz Val Cimoliane. S parkirišča Meluzzo, 1163m, gremo skozi Val Postegae in v njen zgornji del - Val dell'Inferno. Tako dosežemo Forcella Pramaggiore, 2295m, nato pa čez SV pobočje in vršni greben splezamo na vrh. Do Forcella Pramaggiore manj zahtevna pot (le na nekaj mestih strma), s škrbine na vrh lažji plezalni vzpon (I. stopnja - krušljive plošče in skrotje zahtevajo previdnost). Vseskozi označeno. 4h.

2. Iz Forni di Sopra. S parkirišča, 885m, gremo po Val di Suola do Rif. Flabian-Pacherini, 1587m, nato pa še naprej proti jugu na Passo di Suola, 1994m. Po ferati na Forcella la Sidon in naprej na Forcella Pramaggiore, 2295m. Nato na vrh, kot je opisano v pristopu št. 1. Do Passo di Suola udobna pot, nato strma grapa s ferato, s škrbine na vrh lažji plezalni vzpon (I. stopnja - krušljive plošče in skrotje zahtevajo previdnost). Vseskozi označeno. 5h.

3. Iz Val Settimane. S parkirišča, 907m, skozi gozd proti severu na planino Pramaggiore ter čez odprta travnata pobočja naprej na Forcella Pramaggiore, 2295m. Nato na vrh, kot je opisano v pristopu št. 1.

Vrh od SV - vzpon gre z desne.

Do planine udobna, nato strma markirana pot, s škrbine na vrh lažji plezalni vzpon (I. stopnja - krušljive plošče in skrotje zahtevajo previdnost). Vseskozi označeno. 4h 30min.

4. Velika krožna tura. Iz Val Cimoliane na Monte Pramaggiore (kot zgoraj št. 1), nato čez Forcello Rua Alta, 2144m in na Passo di Suola, 1994m. V zatrep Val di Suola in gor na Passo del Mus, 2063m. Čez Forcella dell'Inferno,2230m, v zatrep Val di Brica in na Forcella Val di Brica, 2088m. Nato čez čudovite travnike Canpuros v Val Binon in nazaj na izhodišče.

Plezalni vzponi

- Via del Silenzio. Zahodna stena. Liessi, Feruglio, 16.8.2001. III do VI, 360m. Skala dobra.
- Via del Sogno. Vzhodna stena. Liessi, Anziutti, 5.10.2000. III do IV, 185m. Skala dobra.

Planinske koče

Ker je šotorjenje v parku prepovedano, boste za vzpon na Monte Pramaggiore verjetno uporabili katero od planinskih koč, ali pa ga boste naredili v enem dnevu.

Rif. Pordenone, 1249m, stoji nad Val Cimoliana, 10 minut nad končnim parkiriščem Meluzzo. Odprta je od 15. junija do 30. septembra, ima 60 postelj in zimsko sobo s 6 ležišči. Tel.: 0427.87300.

Rifugio Flaiban Pacherini, 1587m, Stoji v zgornjem delu Val di Suola. Leta 2006 je bila v obnovi. Na internetu piše, da ima 15 postelj in 2 ležišči v zimski sobi. Tel.: 0433.88555. Iz kraja Andrazza, blizu Forni di Sopra, 885m, je po dobri poti dosegljiva v 1 uri 40 minutah.

Bivak Casera Pramaggiore, 1812m, stoji na lepi planini pod JV pobočjem Monte Pramaggiore. Stalno odprt, 10 ležišč. S parkirišča v Val Settimana, 907m, je dosegljiv po dobri poti (No. 366) v manj kot 3 urah.

Srečanje

Kdaj na vrh?

Monte Pramaggiore je najlaže dosegljiv poleti in jeseni. V snegu so pristopi na Forcella Pramaggiore lahko kočljivi, saj je nekaj pobočij dokaj strmih. Cesti v Val Cimoliano in Val Settimano najbrž tudi dolgo nista očiščeni snega.

Vršno pobočje je strmo in v snegu zahteva popolno zimsko opremo in varovanje. Po drugi strani pa v dobrih zimskih razmerah ni krušljivo.

Smučanje je možno s Forcella Pramaggiore na planino Pramaggiore (še nižje so gozdovi), v zgornjem delu Val dell'Inferno (spodaj spet gozd) in proti severu iznad Passo di Suola, cca 2000m, v dolino. Vse ostale variante morajo biti zahtevnejši alpinistični spusti.