Seznam potencialnih žrtev v Krimski jami

Med novembrom 2015 in septembrom 2016 je bil izveden izkop žrtev iz brezna. Najdeni so bili trije otroci, osem žensk in sedemnajst moških.

DOKUMENTI REVOLUCIJE

DNEVNIKI OPERACIJ ENOT 1. BATALJONA "LJUBO ŠERCER" NO

KRIMSKA JAMA - VIRI

Krimska jama - zapisnik ogleda jame leta 1933

Zapisnik terenskih ogledov

Krimska jama - zapisnik ogleda jame leta 1982

Dopolnilni zapisnik

Krimska jama - vpis v kataster jam leta 1990

Krimska jama - sondaža leta 2007: poročilo Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč

Krimska jama

Osnovni podatki:

Jama leži v vrtačastem ravniku na robu kraške planote nad dolino Prušnice. Vhod je ob robu plitve vrtače z ravnim dnom okrog 100 m od roba planote. Jama je dostopna po dobri gozdni cesti ter nato po kolovozu, gozdni vlaki. Oddaljena je okrog 6,5 km od Rakitne proti Cerknici oziroma 10 km od Cerknice proti Rakitni.

Lijakast vhod ima dimenzije 8 x 10 m. Sledi 20 m globoko vertikalno brezno, prostor pa se z globino oži. Dno je tako le še največ 3 m široko, taka širina pa je le v dolžini 3 m. Ostali del dna je širok okrog 1 m ter razpotegnjen ob razpoki.
Na dnu brezna je več 4 in 8 m dolgih hlodov, ki stojijo pokonci (1,5 m3 – 2 m3). Zapičeni in zasuti so z nametanim kamenjem ter listjem in manjšimi kosi lesa. Že med kamenjem na površju se vidijo tudi človeške kosti.
Na JV delu razpoke se lahko v 0,4 do 0,6 m širokem breznu spustimo še 9 m niže v stransko brezno. Na dnu je to brezno široko manj kot 1 m. Vanj pada grušč in kamenje iz glavnega brezna, zato so tu tudi človeške kosti.
Nad kostmi je nametan les in kamenje, vendar ni jasno kakšno je sedimentacijsko zaporedje. Debelina nasutja ni znana, kosti pa so tudi v stranjskem breznu, ki je 9 m nižje kot glavno dno in je z njim povezano. Kosti imamo torej v vertikalnem razponu 9 m.

Predlagana dela in postopki za izkop:

• Izvlek hlodovine iz brezna: razžaganje in izvlek s traktorskim gozdarskim vitlom

• Izdelava odra nad jamo in namestitev škripčevja: trami, deske, železne gradbene cevi

• Izdelava zaklonišča v jami: deske in železo, sidranje v stene jame

• Izkopavanje in izvlek na površje: skale, manjši kosi lesa, kosti

• Izkopavanje poteka skupaj z forenzičnim izkopavanjem

• Volumen skal za izvlek: 8 – 25 m3

• Deponiranje izvlečenega materiala v sosednjo vrtačo, saj je jama spomenik in deponija k vhodu ne sodi

Partizanske enote delujoče na območju Krimske jame

VOJNI ZLOČINEC MIRKO (FRIDERIK) NOVAK - FRIC NOVAK

Mirko (Friderik) Novak – Fric se je rodil 7. marca 1918 v Zadru (tedaj Italija) očetu Antonu Novaku (roj. 1968, Prečna) ter materi Leopoldini Novak (roj. Schwarz, 1879, Kranj). Oče je bil vojak Avstro-Ogrske vojske in se je pozneje upokojil s činom kapetana, mati je bila gospodinja. Fric je bil najmlajši izmed bratov Jerka, Ruda, Lea, Anteja ter sestre Mare.
Uradni dokumenti navajajo, da je bil rimokatoliške veroizpovedi.
Družina je prvotno živela v Benkovcu pri Zadru (Hrvaška), zatem pa se je preselila v Maribor na naslov Stritarjeva ulica 29 ter kasneje na Miklošičevo c. 15/IV (17.9.1935) in Strossmajerjevo ul. 3 (15.9.1936).

Družina je bila malomeščanska in politično neorientirana do l. 1930, ko sta brata Leo in Ante postala levičarja in pozneje pod njunim vplivom tudi Fric postane komunist. Bratje Leo, Ante in Fric so bili pred vojno stalno preganjani kot komunisti in zapleteni v več procesov.
Med 8. in 21. junijem 1938 je Fric zaključil zrelostni izpit na I. državni realni gimnaziji v Ljubljani.
26. septembra 1938 se je vpisal na Univerzo kralja Aleksandra I. v Ljubljani, Filozofsko fakulteto, geografski oddelek. Med študijem je živel na naslovu Ciril Metodova 19/I (2.7.1938), Mestni trg 17/III (1.4.1938) in Gradišče 4/III (11.7.1941) v Ljubljani. Zadnjič se je vpisal v (6.) letni semester l. 1941.
Fric je sodeloval pri organizaciji študentskih protestov, njegov brat Ante Novak (narodni heroj) je množico študentov nagovoril z balkona Univerze na Kongresnem trgu.
26. septembra 1939 je pristopil k Slovenskemu klubu Univerze v Ljubljani. Tik pred vojno je bil tudi njegov predsednik in komisar Slovenskega kluba v Partijski organizaciji.

Ob napadu na Jugoslavijo, 6. aprila 1941, je organiziral zbiranje prostovoljcev za obrambo domovine. S prostovoljci so se z umikajočo jugoslovansko vojsko peljali preko Novega mesta v Zagreb, kjer so jih zajele oblasti NDH. Kasneje se je prebil nazaj v Ljubljano, kjer je sodeloval pri organizaciji ilegalne dokumentne tehnike CKKPS in septembra 1941, po odhodu brata Anteja v partizane, tudi prevzel njegovo vodenje.

V partizane je odšel januarja 1942.
V partizanskih enotah je bil od 1. 5. do 16. 7. 1942 politični komisar 1. bataljona »Ljubo Šercer« (15. 7. 1942 4. bataljon), 1. Notranjskega odreda (25. 6. 1942 Krimski odred). Deloval je na področju južno od Ljubljane od Škofljice do Logatca, od Horjula do Sv. Vida, Kožljeka, Bezuljaka in Begunj.
Iz več virov je razvidno, da so ga med italijansko ofenzivo poleti 1942 razrešili s funkcije politkomisarja. Konec avgusta 1942 je bil preko Dolomitov premeščen na Gorenjsko.
Od januarja do aprila 1943 je bil politkomisar 3. »Tončkove« (narodni heroj Anton Dežman – Tonček) čete, 1. »Gregorčičevega« (prej Cankarjev) bataljona, Gorenjskega odreda. Deloval je na področju od Krope, Dražgoš, Železnikov, na Jelovici, Pokljuki do Bohinjskega kota.
Padel ali ustreljen je bil jeseni 1943 kot politkomisar čete pod Stolom.
Pojavlja se v spominih večih partizanskih avtorjev.
O njegovi usodi je zares malo podatkov, tudi na račun preračunljivega povojnega čiščenja arhivov, kar kažeta pomanjkanje osnovnih dokumentov v partijskih arhivih ter iztrgana slika z univerzitetnega vpisnega lista.

Nastajanje vaških straž:

PRVA