PRISPEVKI O KRIMSKI JAMI

Slovenec, 8. 9. 1942 (let. 70, št. 206), str. 3

Razkroj komunistično partizanske akcije

(...)
Iz begunjske kronike
Nazorna slika razmer pod partizani je kronika iz Begunj nad Cerknico, po kateri povzemamo nekatere odlomke.
18. XII. 1941. Neznan partizan je napadel v Begunjah trgovca Medena. Meden je bil hudo poškodovan, sorodnik Pregelj Marijan, petošolec, pa ubit.
18. I. 1942. sta bila v gozdu nad Padežem ustreljena od partizanov Švigelj Anton, oče, in Švigelj Anton, sin.
V noči od 17. na 18. julija so partizani izropali trgovino Matičiča Alojzija v Begunjah. Odnesli so blaga, živeža in denarja v vrednosti 100.000 lir. Odpeljali so tudi vso aprovizacijo.
18. V. so partizani z bombo razbili električni transformator. Občina je bila 14 dni brez elektrike.
5. V. so odpeljali kmečkega fanta Kranjca Jožeta iz Dobca št. 11 in bolnega Koširja Mirota iz Bezuljka št. 8. Prvi se je vrnil naslednji dan, drugi se ni več vrnil, ker so ga ubili.
10. VI. so odpeljali Rožanca Franceta, čevljarja iz Begunj, in Mulca Jožeta iz Cerknice. Po treh dneh se je prvi vrnil, drugi je za vedno izginil. Teden dni pozneje so odpeljali še dve svakinji Mulčevi: Ivanko in Francko in 6 letno hčerko. Svakinji sta izginili za vedno v Krimski jami, otroka pa so orožniki našli te dni v Rakitni.
V Begunjah so imeli poseben terenski oddelek, ki je vodil v partizanski brlog razne partizanom neljube osebe. Tako so pripeljali orožnika Urbasa z Rakeka, Zrimškovega Frenka iz Cerknice in še nekaj deklet iz cerkniške doline. Vse omenjene so partizani pobili in pometali v Krimsko jamo.
15. VI. so partizani preprečili dogon živine na Rakek in isti dan zaplenili v Bezuljaku Klemenu enega vola, Kocjanu eno kravo in pozneje Šviglju eno junico. Plačali niso nič.
19. VI. so kmečki družini Meden na Kožljeku izropali ves živež, vso obleko, denar in enega vola. Pozneje so pri tej hiši odpeljali še tri velike vole in eno najboljšo kravo.
28. VI. Velika parada partizanov v Begunjah. Pokazalo se je podnevi okrog 10 kolesarjev in prav toliko konjenice. Tudi oboroženo partizanko na konju smo videli. Ljudje se zanje niso zmenili, le en pes jih je oblajal. Tak hladen sprejem partizanom ni bil všeč, zato so sklenili uničiti Begunje. Noč za nočjo so pobirali živež, grozili ljudem. Bile so to strašne noči. S silo so prodajali svojega »Poročevalca« in šteli svoje pristaše. Rekrutirali so za svoj kader največje barabe iz našega kraja in okolice.
V noči od 7. na 8. julija so partizani izropali trgovino Meden. Odnesli so veliko živeža, tobaka in 80 novih koles.
Isto noč so partizani odpeljali: sestri Juvančič Angelo in Ano iz Begunj, sestri Obrezo Ano in Jožefo iz Begunj št. 109 ter Zalar Marijo iz Kožljeka. Odvedli so jih v krimsko taborišče. Naslednji dan so jih vseh pet postrelili in še štiri partizanke ter jih pometali v Krimsko jamo.
27. VII. Beže vsi moški iz vasi Dobec, Kožljek in Bezuljak pred partizani v Cerknico. Partizani so imeli za ta večer ukaz, da odpeljejo veliko ljudi in da vasi popolnoma izropajo. V Begunjah so vdrli v kovačevo hišo, zvezali očeta in sinove ter pobrali živež in obleko. 21 letni sin je skušal uiti, pa ga je ustrelil partizan Janez iz Bezuljaka, neki Hribec iz vasi Ravne pa mu je prerezal vrat. 19 letnega brata Franceta so odpeljali s seboj v sami spodnji obleki in bosega. Neki Furlan Ivan iz Brezovice ga je končno odpeljal v Ržišče, kjer so ga ubili in vrgli v Mihcovo brezno. Tam leži tudi en mrtev partizan iz Bezuljaka. Ubili so ga zato, ker bi rad šel domov.
1. VIII. se izseli prebivalstvo iz vasi Kožljek iz strahu pred partizani v Begunje.
2. VIII. so partizani ukradli iz hleva v Dobcu št. 15 enega vola kmetu Naredu Antonu. Iste dni so ukradli Medenu iz Kožljeka poslednja dva vola.
Kronika zaključuje: »Hvala Bogu, da so se časi izboljšali. Zločince bomo iztrebili ter jih pometali v Krimsko jamo, kakor zaslužijo!«

Iz begunjske kronike v: Slovenski dom, 9. 9. 1942 (let. 7, št. 204), str. 2

Iz begunjske kronike

Nazorna slika razmer pod partizani je kronika iz Begunj nad Cerknico, po kateri povzemamo nekatere odlomke.
18. XII. 1941. Neznan partizan je napadel v Begunjah trgovca Medena. Meden je bil hudo poškodovan, sorodnik Pregelj Marijan, petošolec, pa ubit.
18. I. 1942. sta bila v gozdu nad Padežem ustreljena od partizanov Švigelj Anton, oče, in Švigelj
5. V. so odpeljali kmečkega fanta Kranjca Jožeta iz Dobca št. 11 in bolnega Koširja Mirota iz Bezuljka št. 8. Prvi se je vrnil naslednji dan, drugi se ni več vrnil, ker so ga ubili.
10. VI. so odpeljali Rožanca Franceta, čevljarja iz Begunj, in Mulca Jožeta iz Cerknice. Po treh dneh se je prvi vrnil, drugi je za vedno izginil. Teden dni pozneje so odpeljali še dve svakinji Mulčevi: Ivanko in Francko in 6 letno hčerko. Svakinji sta izginili za vedno v Krimski jami, otroka pa so orožniki našli te dni v Rakitni.
V Begunjah so imeli poseben terenski oddelek, ki je vodil v partizanski brlog razne partizanom neljube osebe. Tako so pripeljali orožnika Urbasa z Rakeka, Zrimškovega Frenka iz Cerknice in še nekaj deklet iz cerkniške doline. Vse omenjene so partizani pobili in pometali v Krimsko jamo.
Isto noč so partizani odpeljali: sestri Juvančič Angelo in Ano iz Begunj, sestri Obrezo Ano in Jožefo iz Begunj št. 109 ter Zalar Marijo iz Kožljeka. Odvedli so jih v krimsko taborišče. Naslednji dan so jih vseh pet postrelili in še štiri partizanke ter jih pometali v Krimsko jamo.
27. VII. Beže vsi moški iz vasi Dobec, Kožljek in Bezuljak pred partizani v Cerknico. Partizani so imeli za ta večer ukaz, da odpeljejo veliko ljudi in da vasi popolnoma izropajo. V Begunjah so vdrli v kovačevo hišo, zvezali očeta in sinove ter pobrali živež in obleko. 21 letni sin je skušal uiti, pa ga je ustrelil partizan Janez iz Bezuljaka, neki Hribec iz vasi Ravne pa mu je prerezal vrat. 19 letnega brata Franceta so odpeljali s seboj v sami spodnji obleki in bosega. Neki Furlan Ivan iz Brezovice ga je končno odpeljal v Ržišče, kjer so ga ubili in vrgli v Mihcovo brezno. Tam leži tudi en mrtev partizan iz Bezuljaka. Ubili so ga zato, ker bi rad šel domov.

Slovenski dom, 14. 9. 1942 (let. 7, št. 208), str. 2

Partizanska »osvobodilna vojska« v popolnem razsulu

Z zločinstvi so se komunisti razkrinkali sami in si zadali smrtni udarec — Nova odkritja o komunističnih zločinih — V krimski jami so našli truplo župnika žužka

(...)
Truplo pok. župnika Žužka v krimski jami
Ljudje z vso vnemo preiskujejo gozdove v smeri proti Rakitni in Borovnici. Tu so požgali 30 partizanskih barak. V neposredni bližini krimske jame so našli tudi nekaj zasilnih pisarn z bogatim materialom. Med njimi je kakih 300 izkaznic in poslovnih knjižic. Med osebnimi izkaznicami je n. pr. tudi izkaznica akademika Vesenjaka. Iz pisem, ki so bila zaplenjena in iz raznih najdenih spisov se da ugotoviti »visoki moralni« nivo teh partizanskih taborišč.
Ugotovljeno je, da so v krimski jami nametana trupla v višini 10 m od dna. Brezno je precej široko. Domnevajo, da je tu nad 150 trupel. Med njimi je bilo tudi moško truplo, katero so domačini spoznali po opisu za truplo pok. župnika Žužka Karla iz Sv. Vida. Jam s tako vsebino bo v okolici 6.
(...)
Iz brezna pod Rakitno so potegnili spet štiri trupla
Pred dnevi so našli ljudje iz Preserja v nekem 25 m globokem breznu v gozdu pod Rakitno 4 trupla. Žrtve so spoznali po oblekah. So to Kovačič Srečko (Feliks) in njegova sestra Ivana iz Kamnika 63, Kržič Franc, posestniški sin, Kamnik št. 44, in Suhadolnik Albina, žena delavca iz Podpeči. Vse štiri so odpeljali že pred mesecem domači partizani. Trupla so že gnila. Pokopali so jih v nedeljo.
(...)

Slovenec, 16. 9. 1942 (let. 70, št. 212), str. 3

Beg, poplah in obup med partizanskimi kolovodji

(...)
Strahotni zločini na Notranjskem
V kakšno gorje je pahnila narod partizanska akcija, je med drugim tudi zelo razvidno iz raznih grozodejstev, ki so jih počenjali takozvani krimski partizani na rakitniški planoti. Te dni odkrivajo in identificirajo trupla iz Krimske jame, ki leži nekako sredi med Borovnico in Begunjami. Ta jama, precej široka, je 7 do 10 metrov visoko pokrita s trupli ubitih partizanskih žrtev. Samo v tej jami je okrog
150 trupel
V enem izmed njih so domačini spoznali truplo ubitega Karla Žužka, župnika pri Sv. Vidu nad Cerknico. Toda to še ni vse. Takih jam je v okolici še kakih pet do sedem in vse imajo enako vsebino. Pa se še najde kdo, ki pravi, da se partizani borijo iz idealizma! Tudi pri Preserju so partizani metali svoje žrtve v globoko jamo, ki se nahaja med Preserjem in Rakitno. Dosedaj so iz nje potegnili 4 ljudi. Vsa njih imena so že ugotovljena.
(...)

»V breznu rdeče svobode« v: Slovenski dom, 26. 9. 1942 (št. 219), str. 3-4

V breznu rdeče svobode

Strahoten obisk v Krimski jami med Begunjami in Rakitno – Grob živih in mrtvih žrtev 2. partizanskega bataljona »Ljubo Šercer«

Na Menišiji, septembra.

»Še je prostor v Krimski jami!« - ta grožnja mi je kakor udarec s kladivom ostala v spominu od vsega, s čimer so me partizanski komisarji mučili pri zasliševanju tri ure. »Še je prostor v Krimski jami!« je bila grožnja, ki so jo ponavljali pri vsakem mojem odgovoru tam pod smrekami v globeli Zale. Ko so prejšnji večer postavili strojnice okoli hiše, ko so me vso noč gonili po gozdovih in gmajnah, ko me je vsako toliko dregnila v hrbet trda cev partizanske puške, ko se je politkomisar zagrizenega obraza in redkih besedi pred mojim nosom igral z revolverjem – zmeraj sem se z grozo spominjal samo krimske jame. In z grozo so se je spominjali slednjo noč pozimi in spomladi po vseh vaseh od Pokojišča do Begunj, Svetega Vida do Blok, od Otav do Rakitne in Borovnice in Iga. Vsako noč je požrla koga iz naših krajev. Ljudje so si šepetali – samo šepetali, zakaj terenski odbor in »Obveščevalna služba« OF sta bila noč in dan na delu – da partizani svoje obsojence žive mečejo vanjo. Vsako noč se iz nje razlega tuljenje, kakor da poginjajo v njej volkovi, so pravili. Kakšni volkovi – bili so fantje iz hribovskih vasi, ki niso marali v rdečo svobodo, bili so »nezanesljivi« izmed partizanov samih, bilo je morda tistih osemdeset Sokolov partizanov, ki so jih pobili kot morebitno belo gardo, bila so dekleta iz Begunj, bil je duhovnik iz hribovske fare, bile so ženske iz Cerknice, ki so jih zvabili, češ da bodo videli odpeljanega moža. Kdo ve, kdo ve! Kdo ve, če bomo kdaj vedeli! Krimska jama je za nas postala znamenje komunizma, znamenje Antikrista, o katerem vedo povedati stari ljudje še dandanes.

Fant, ki to pripoveduje, si popravi puško in sname plavo baretko, znamenje meniševske vaške straže ter si obriše čelo. Njegov obraz je ves zagorel od podnevnega garanja na polju. Z drugimi, sebi enakimi varuje vas pred steklimi partizanskimi patrolami, brani z znojem oslajene, skromne sadove te zemlje pred postopači, ki so se vse leto šli »svobodo«. Osvobojali so uboge ljudi po teh bornih vaseh živeža, osvobojali so jih živine, veliko so jih osvobodili strehe in doma, še več pameti, in kdo ve, koliko so jih poslali v svobodo krimskega brezna! Ko so ljudstvo tod okoli hoteli tako ali tako osvoboditi še življenja, je z drugimi vred vstal in šel po puško, da obrani sebi in svojim življenje.

Kožljek – vas brez hiš

Pot na Kožljek je strma. Cilj poti ni vas, cilj je danes, 9. septembra tega žalostnega leta, Krimska jama. Kožljek, prav za prav tisto, kar je bilo Kožljek, dokler ni partizanstvo poklicalo nanj ognja, je prazen. Edini domači prebivalci med njegovimi osmojenimi stenami so danes fantje, ki so vsi stopili v četo, ki zdaj stopa med praznimi hišami, edinim sadom, ki ga je dala slovenskemu ljudstvu »Osvobodilna fronta«.

Izprijeni in preobjedeni »blagovestniki«

»Danes nimajo več obešene rjuhe za belo zastavo,« pravi nekdo in pljune, ko pripelje pot do srede nekdanje vasi, kjer je bila Švigljeva gostilna. »Ta je kriv vse kožlješke nesreče, Lado Švigelj, sprijen študent »proletarec« iz bogate hiše. V grapi je hodil le na obiske, živel je doma in vohunil za nami. Bil je kakor obseden. Živa duša mu ne bi bila poprej prisodila hude misli, kje šele, da nam bo kdaj molil bombe pod zobe! Edini inteligent v vasi! Vsi smo ga spoštovali in čakali, kdaj bo postal velik gospod, saj je bil edini, ki je iz naše vasi videl univerzo od znotraj, potuhnjenec. Pozimi je planil vanj sam satan. Nihče ga ni več poznal. On in dr. Cunder, tudi iz univerze, ki je bil nekaj časa komandant, sta bila najhujša. Inteligenca! S komunizmom in krimsko jamo nam plačuje, da smo ju redili, spoštovali in se dali voditi od njega!«
»In kaj je zdaj z onim? Je živ, je padel v spopadih, ko se je začelo čiščenje? Najbrž se je do zadnjega bil, če je bil tako zagrizen.«
»To pa to! Saj veste, kakšni so vsi taki. Nas je vso zimo gonil v gozd, malo z besedo, malo s puško. Obljubljal je svobodo čez štirinajst dni in nov red pojutrišnjem. Nikdar več ne bo stopil italijanski vojak na Kožljek, se je postavljal. Pobiti je treba vse izdajalce. Ko je spomladi prišel kazenski pohod, se je skril z vso svojo armado. Ko se je začela ofenziva na partizane, smo vsi sklenili, da bomo obesili na hiše bele zastavice. On ni šel več v gozd, potajil se je in obesil – ne zastavico, rjuho. Potem se je sam javil in povedal vse, kar je kdo hotel in česar ni. In zdaj misli, da bo odnesel kožo, ko je naredil z vasjo, kar človek vidi zdaj. A naj pride nam v roko!«
Bridko je to, preprosto, pa tako resnično pričevanje zdelanega mladega slovenskega človeka o slovenskem inteligentu. Slovensko partizanstvo je revolucija filozofov, izgubljenih, zmešanih, razočaranih, zmeraj pa izkoreninjenih inteligentov. Pravi krivci zanjo so pa še bolj tisti, ki so to inteligenco vzgajali. Švigelj in nešteti Šviglji – saj vemo, kakšne so jih na univerzi dobili v roke Kidriči, Klinci in drugi. Vemo o kakšnih kulturnih in političnih malikih so jim govorili razni Vidmarji, Kozaki, Kocbeki in celo od naroda ovenčani s slavo, denarjem in ugledom poplačani velmožje s slovesom očakov in prerokov. Vemo…
A zdaj ni časa za razglabljanje o vzrokih in o krivdi vzgojnih kulturnih političnih zvodnikov, ki so učili Šviglje – švigati, dokler niso prišvigali sebe in ljudstva v nesrečo, kri in grozo. Ni časa zato, zakaj pot že drži po gozdu, puške so pripravljene in oči iščejo morebitne zasede ali sovjetske kape na smreki. Pot, nazadnje steza, drži vedno globlje v gozde, ki se vlečejo od Kožljeka proti Peklu in Krimu. – Tam nekje je današnji cilj, Krimska jama.
Kako lepa je bila včasih jesen v teh gozdovih! Kakor pravljica za vsakogar; za lovca s svojimi srnami, jeleni, divjimi prašiči; za izletnika s svojim menjavanjem goščav in senožeti, zaprtih globeli in čudovitih razgledišč; za iskalca nenavadnih ljudi in zgodb s svojimi oglarji in drvarji – in navsezadnje tudi za preprostega človeka iz teh vasic okoli, ki je hodil v gozd po svoj kruh. Zdaj človek ne utegne videti ničesar. Gozd je preprežen z novimi stezami. Oko išče svežih sumljivih stopinj. Bojiš se nasloniti na parobek, zakaj utegne se osvaliti in izpod njega se ti bo zarežal okostnjak s prestreljeno lobanjo. Ne upaš si pogledati v brezno ali brezence, ki jih je tod toliko. Ni ga enega, da bi v njem ne bilo mrliča, ki so ga osvobodili partizani.
Strel nenadno prebije tišino in odmeva ure in ure daleč. Vse hoče planiti v kritje, toda steza drži po zajedi, kjer skoraj ni moč nikamor. A treba se je vsaj potajiti. Za grm, za krivo bukev, v blato. Še en strel! Poči od straže na desni.
»Kaj je, France?«
Mislil je, da je srnjak. Videl je dva siva roglja, kakor pri živalih, ki ji poganja novo rogovje. Počakal je, da bi ga bolje videl. Pa ni bila srnjakova glava, bila je rogljata čepica »Španca«. Španec, to je partizan, ki je v španski vojni rezal nosove »peti koloni«, ženskam in otrokom, polival z bencinom španske nune kje v Murciji ali Huelvi ter jih zažigal. Potem se je šolal po francoskih taboriščih. Ko se je vrnil kot utrjen zločinec domov, so ga oblastniki pomilostili in pogostili kakor se spodobi za spokorjeno ovco. Zdaj je leto dni osvobajal te gozdove v znamenju Krimske jame. Kdo ve, koliko ljudi je ujela njegova krogla do te minute, ko je svinec dohitel njega in njegovega tovariša? Kdo ve, ali je katera njuna žrtev umrla tako naglo in tako lahko?
Gozd, ki krije kosti toliko nedolžnih, vzame pod svoje korenine še dva kriva. Drugi so ob strelih zbežali iz tabora, ki je čisto blizu, ter pustili še kotel na ognju.

Partizansko taborišče

Trideset barak, ali nekaj barakam podobnega, razmetanih med skalami in starimi jelkami, v zaprti, skriti globeli – to je sloviti krimski lager, sedež 2. partizanskega bataljona »Ljubo Šercer«. Bataljona ni več v taboru, izginil je in se razkropil, ko se je približala prva senca nevarnosti in prva možnost pravega boja. Moral je bežati v vsej naglici, zakaj v taboru je ostalo nedotaknjeno vse: zaloge orožja, živež, arhivi, telefoni, pisalni stroji in zaboji s pravimi legitimacijami in pravimi izkaznicami živih, pobitih in v Krimski jami »likvidiranih« partizanov.
Barake so deloma iz lesa, pokradenega na koželjskih žagah, zbiti brlogi, deloma z deskami in hlodi pokrite luknje v zemlji ali v skalah. Povsod smrad, umazanost in najbrž uši. Vse je tako, ko da so šele pravkar odšli. Nekaj jih je res. A bila je samo ena od tistih roparskih skupinic, v katere je partizanstvo po 15. juliju razpadlo. Prikradla se je v zapuščeni tabor, da bi se najedla…
V taboru bi lahko dobila še česa drugega, ne samo pečenega krompirja. Tu so radijski aparati, pokradeni v Begunjah in drugod, blizu 80 koles, še novih, naropanih najbrž za zvezno službo po teh divjih stezah; ondi so baterije za radio, spet tam zaboj obleke. Obleka tistih, ki so jih jih gole poslali v jamo! Potem zaboji z bombami, samokresi, puške, naboji, noži, telefonska žica – tako je v dobrih časih imel zvezo z bataljonskim poveljstvom v Rakitni in s slovito morilsko postojanko pri sv. Vidu.
Ob visoki skali stoji majhna baraka, ki v tej zasvinjanosti pade v oči, ker je videti dostojna. In ker vlada v rdeči svobodi enakost, ve vsakdo, da je utica ob prepadu komandantova. Ker vlada pri partizanih enakost, je v barakah in luknjah umazanost, smrad, uši, samota in dim, v poveljnikovi jazbini pa dobra postelja, porcelan, kožuhi, kava, ženska obleka, svilene nogavice in perilo, oprsniki... Celo v tej zapuščeni krimski samoti se ponavlja tista banalna zgodba o rdečih komisarjih in njihovih ljubicah. Delavskim četam je pod smrtno kaznijo prepovedano občevati z ženskami, komisar in komandant pa sta morala dobiti vse nakradeno žensko blago in celo nogavice, ki so jih slekli ženskam, preden so šle na zadnjo pot v Krimsko jamo. Sam slovenski Stalin, Španec vseh Špancev, Baebler je na begu iz svojega vrhovnega poveljstva pustil vse ter naložil v kovčeg le nekaj važnih, dragocenih in neobhodno potrebnih ženskih frivolnih drobnarij. In za to je šla umirat slovenska mladina.
Kakor v vsakem taboru, je tudi tu bil beg izveden po načrtu, vsakdo je odnesel le puško, ali še te ne, drugo je ostalo. V baraki so trije nedotaknjeni zaboji letakov v italijanščini in slovenščini, seznami živeža in mrtvega taborskega inventarja, raporti posameznih poveljnikov, poročila terenskih odborov in nasveti, katerega belogardista v tej in tej vasi je treba ubiti – da si bo terenski odbor razdelil njegovo košnjo, gozd in živino. Kajti geslo te revolucije je »Delili bomo!« Potem so tu še neštete fotografije, izkaznice in legitimacije vseh mogočih ljudi, med njimi nekega ministrovega sina in nekega štipendista kralja Petra II. Oko bežno pregleduje sezname. Tu so študentovska imena kakor Vesenjak, Pičulin, Flis, Drole, Ribičec, Rotar, imena uradnikov, delavcev, poklicnih razbojnikov. A najzanimivejše je, ko človek dobi v roke lastno aretacijsko povelje: »Komanda itd... Patrola, sestoječa iz partizanov teh in teh ima nalogo aretirati in pripeljati v lager belogardista tega in tega. Povelje velja do dneva tega in tega, te in te ure. Politkomisar Fric Novak.«

Lager – zadnja postaja pred Krimsko jamo

Ker mora vsak urejen lager imeti svoje morišče, ga je imel tudi krimski. Iz tabora drži do njega shojena, gladka steza, kakor v mestnem parku. Deset minut je daleč do tja, ako je človek na mestu, skoro ničesar ne opazi. Steza izgine čez parobek, za katerim leži nametano smrečje in posekano mlado drevje. Šele ko oko pozorneje išče, vidi po smrekah in jelkah naokoli na gosto luknje od krogel, po lubju so zmršeni ženski lasje, tu pa tam je rjava pega, ki bi ji na pogled ne prisodil, da je od človeške krvi. Veter se poigrava z lasmi, kakor z drobno travo. Ko udari človeku v lice, se zave, da je tod neštetokrat taborila smrt.
Kraj je neprijeten. Veter giblje vrhove smrek. Med otožni jesenski šum zdaj pa zdaj zateglo zavzdihne veja, ki se drgne ob drugo, kakor da se v drevju love nesrečne duše. Sonce sem ne seže in izpod vejevja za parobkom vstaja ledeni hlad.
Katere noge so v smrtnem strahu gladile to stezo? Koliko jih je bilo? Zakaj so morale na to stezo? Ali jih niso sem poslali v imenu svobode, pravice in novega človeka? Enega, deset, sto, kdo ve koliko sto?
Roke, ki odmetavajo veje iznad brezna, malce drhte. Smrt nedolžnih je blizu, nekje tam spodaj v temi, ki zdaj zareži v te mlade ljudi. Zdaj je videti, kam drži steza za parobkom: navzdol. In tudi potem je še steza, zglajena drča, ki so si jo mrtva, polmrtva in živa, od groze poblaznela telesa utrla to zimo med grmičjem in kamenjem, ki moli iz sten Krimske jame.
Brž je privezana vrv ob smreko, vso razpraskano po kroglah. Še druga vrv za varnost. Električno svetilko v roko, križ čez obraz in začne se pot živega ondi, koder je šlo dozdaj toliko mrtvih.

Koli? Ne, človeške noge!

Globoko je brezno, vedno gostejša je tema, vedno rezkejši hlad. Netopirji, zadnji spremljevalci tistih, ki leže spodaj prhutajo iz mraka. Težko je šteti metre v globino. Do dna jih je trideset, če je brezno prazno. Pri dvajsetih metrih je nekaj vejevja, skozi katero se je treba prebiti. Še tri metre, potem noga zadene ob kol, za njim ob drugega, tretjega. Sami koli. Sami koli, ko se hoče opreti ob nje, trhlo zahrestajo.
Nazadnje se noge ustavijo na nečem ne prav trdnem, roka drhteče prižge luč in še tisti trenutek je človeku žal, da se je posvetilo. Tisto, kar je hrestalo, niso bili koli, temveč človeške noge. Cel gozd jih je, krog in krog. Same izsušene, krčevito stegnjene noge ljudi, ki so jih vrgli na glavo v brezno. Prizor, ki ga v Dantejevem peklu ni grozotnejšega. Same uboge, brezimne, kvišku štrleče človeške noge.
»Brezno rdeče svobode!« šine misel skozi razburjene možgane. Srce nehote utriplje nagleje. Uho nehote lovi, kdaj se bo iz te pošastne kostnice dvignil stokajoč, obtožujoč glas – eden za vse desetine in stotine teh, ki so jih vrgli v smrt, ne da bi bili mogli vsaj obraz obrniti v nebo. Kamor pade luč, se zdi, da rasto iz teme koščeni udje in silijo bliže, v prvo živo pričo te strahote.

Sedem metrov na debelo je trupel

Možgani se silijo, da bi delali malo računa. Brezno je trideset metrov globoko, čez tri in dvajset metrov ni mogoče. Sedem metrov na debelo je v njem trupel. Prostora tu je v širino blizu štiri metre, v dolžino kakih sedem, koliko je trupel – naj računajo tisti, ki so govorili, da žrtve morajo biti in tisti, ki so Slovence osvobajali s tem, da so Slovence pobijali.
Vsa trupla so gola, samo v spodnji obleki, ali še to ne. Luč zadene nekam v kot. Tam napol sloni, napol leži velikan, moški kakor Peter Klepec. Obraz mu je spačen, da ga ni moči spoznati. Na nogah in rokah so napete izbokle mišice. Noge ima krčevito razklenjene ter s silo uprte predse, kot da se je še do zadnjega lomil groze, ki je rinila vanj od vseh strani. Kajti velikan je treščil na dno živ. Ni mogoče, da bi bil padel tako, kakor zdaj sedi. Napol mrtev se je po padcu zavedel, tipal okoli sebe, začel blazneti, ko je krog in krog čutil sama trupla, kosti in smrt. Bog ve kako se je privlekel do stene, se s šklepetajočimi zobmi naslonil obnjo, se v sili svojega zdravja in v zavesti, da je nedolžen, boril s smrtjo dan, dva, tri. Tulil je noč in dan v grozi, dokler ga ni zlomilo. Kako je bilo ob njegovi mrtvaški pesmi tistim v taboru?

Prvi partizan, ki ga je četa zajela

Vse noči je bilo slišati tuljenje, prvi partizan, ki ga je četa zajela...
Pogled na tega mrliča je groznejši kakor pa na brezimno množico golih teles. Pred njega, pred njegov skrčeni obraz in pred njegove v grozi ugasle oči bi postavil vse tiste, ki so te brezimne smrti krivi. Tiste, ki so z vzgojo, peresom, propagando, politiko, popuščanjem, s političnim ljubimkanjem in užaljeno zmešanostjo vzgojili iz slovenske mladine tolpo morilcev, ki ubija ne zaradi ideje, temveč na zapoved in brez premisleka, ki je plen vseh zločincev in vseh bedastih iluzij. Posadil bi predenj salonske leposlovce in ljubitelje človeških pravic, ki so vprezali v akcije vse kulturne ustanove in politične veličine za rešitev komunista, ki so ga za mesec dni zaprli ali kar je levičarski listič izgubil predcenzuro. Posadil bi predenj očaka, ki je s svojo ostarelo slepoto in ugledom spravljal mlade ljudi v te gozde in na to krvavo pot rekoč: »Še jaz bi šel, če bi bil deset let mlajši.« Naj mu da ta, v blaznosti poginuli neznanec odvezo, če mu jo hoče. Posadil bi predenj gospodične iz Ljubljane, ki so vezle rdeči prapor, v čigar senci so umirali ti nedolžni bratje in sestre. Posadil bi jih in dejal: »Žrtve morajo biti.«
Luč posveti navzgor v smrečje, ki se je ustavilo nad mrliči. Iz njega visi dolga roka v rjavem rokavu v srajci z manšeti. Nad njo je videti moško telo in obraz, iz katerega štrle zobje, da ga ni mogoče spoznati. Obleka kaže, da utegne biti župnik od Sv.Vida, ki so ga odvedli nekaj dni pred ofenzivo ter ga ubili, preden so pobegnili. Niso ga utegnili niti sleči... kakor druge ter si razdeliti dediščine po njem, čeprav je bilo geslo »Delili bomo!«
Od zgoraj pride zapoved, da je treba katero izmed trupel privezati in ga poslati gor. Tu prav na vrhu je ženska še v nogavicah, s pasom, elastikami in nekaj cunjami. Mlada, najbrže ena izmed petih deklet iz Begunj. Toda izmučeno telo ne premore dolge poti. Na dan iz groba pridejo le noge, s katerih vzamejo žive roke nekaj blaga, da ga bodo videli in morda spoznali starši...
Kosti, edine, ki jim je bilo dano priti iz Krimske jame, najdejo pod okrvavljeno smreko, morda pod tisto, kjer so poslednjič stale žive, zadnji pokoj in molitev bratov, ki so se sklenili braniti sami ter maščevati mrtve iz Krimske jame. Stisnjenih zob posluša »2. legija smrti« poročilo iz pošastnega groba, iz brezna rdeče svobode in misli na brate tam spodaj ter na tiste, ki so krivi toliko umorov tod in po vsej naši zemlji.
Tisti, ki ste krivi – hrestajoče kosti v Krimski jami vas obtožujejo,
2. legija smrti.

"Grozote "Krimske jame" v: Slovenec, 27. 9. 1942 (let. 70, št. 222), str. 2

Grozote "Krimske jame"

Simbol komunističnega zverinstva in skrajne krvoločnosti – Vprašanje ljubljanskim somišljenikom partizanstva

Krimska jama je čisto navadno kraško brezno, kakršnih je polno po notranjskih gozdovih. Leži sredi rakitniških gozdov, nekako v središču trikotnika Begunje-Borovnica-Rakitna. Njena odprtina meri 3 X 5 m, globočina pa znaša 30 m. Obdana je z mogočnimi jelkami. Kdo bi se danes zanimal zanjo, ko bi bila Krimska jama samo navaden geološki pojav! Toda Krimska jama je simbol, ob čigar imenu so mesece in mesece trepetala brezmočna človeška srca. »Še je prostor v Krimski jami!« Ta grožnja je kot mora ležala nad nami. Kar so Solovecki otoki za sovjetsko Rusijo, kar so bile zloglasne barcelonske ječe za rdečo Španijo, to je bilo do nedavnega časa za nas Krimska jama: strah vse Notranjske, simbol partizanske krutosti.

Leglo partizanskega tolovajstva
Povest o Krimski jami pa je tale: notranjski fantje so napravili pohod v partizanski tabor, ki je ležal na gozdni rebri, kake četrt ure od Krimske jame. Pot do njega ni bila lahka. Kraj je namreč dobro skrit. Le skrivne, od partizanov izhojene steze vodijo v to gnezdo. Tabor je obstajal iz približno tridesetih barak. Vse so bile skrite med jelkami in pečinami. Nekatere med njimi pa so bile ali na pol podzemne luknje s strehami, oprtimi na skale. Taborišče je bilo po telefonu zvezano z »bataljonskim štabom« v Rakitni in z drugo partizansko postojanko pri Sv. Vidu. Pozneje je bilo taborišče opuščeno, kajti po drugi protipartizanski ofenzivi v avgustu so postala »osvoboditeljem« tla prevroča. Tabor so sicer zapustili, ostalo pa je v njem še orožje, strelivo in nešteti dokumenti. Odnesli so s seboj le to, kar spada k osebni opremi posameznega vojaka. Posebno dragoceni so dokumenti. Tu imate tri zaboje propagandnih letakov, pisanih v slovenskem in italijanskem jeziku, inventarske sezname, raporte, povelja, veliko množino fotografij, osebnih izkaznic in delavskih legitimacij. Zastopana so seveda tudi ljubavna pisma. Vse to priča, kako važno vlogo je imel prav »Krimski tabor« v »osvobodilnem« partizanskem boju. Bil je nekako središče notranjskega partizanstva. Iz tega središča, skritega sredi gozdov in oddaljenega od vseh prometnih zvez, so se dajala razbojniška navodila ostalim manjšim taboriščem v bližini. Ptički tega gnezda so bili pritepenci iz vse Ljubljanske pokrajine, posebno še iz Ljubljane in z Notranjske. Med dokumenti so legitimacije zloglasnih domačih tolovajev in partizanskih »majorjev«, dobimo pa med njimi, kar je še posebno važno, tudi izkaznice z znanimi obrazi raznih ljubljanskih inteligentov, komunističnih borcev, ki pač niso mogli najti pripravnejšega mesta svojemu udejstvovanju, kakor je bilo sodelovanje s to morilsko in roparsko sodrgo, ki je pod krinko osvobojenja mesece in mesece strahovala vso Notranjsko.

Mreža partizanskih ovaduhov
Tu so se dan za dnem izrekale smrtne obsodbe nad neštetimi nedolžnimi žrtvami, ki so jih partizani gonili iz vseh notranjskih vasi. Kaj so storili vsi ti? Znano je, da so imeli partizani po vsej Sloveniji razpreženo mrežo svojih zaupnikov. Vsaka zakotna hribovska vas je imela svoj »terenski odbor«. Člani teh odborov so se po navadi rekrutirali iz ljudi kaj sumljive moralne kakovosti. Bili so med njimi zlasti taki, ki so poznali eno samo »osvoboditeljsko« idejo, taki, ki so čakali samo na to, kdaj bomo »delili«. »30% vas bodo pobili Italijani, 30% jih bomo »justificirali« mi, 30% jih bo ugonobila beda, 10% Slovencev pa bo ostalo. Teh 10% tvorimo mi, partizani.« S takimi »osvobodilnimi« prognozami so tolažili partizani naše ljudi.

Sistematično ropanje in ubijanje
Med te čistokrvne partizane, ki so hoteli živeti, so spadali tudi člani terenskih odborov. Imeli so za dobo po »osvobojenju« že točno pripravljen načrt. Sami med sabo so si razdelili posestva svojih sosedov. Da pa se ti načrti tudi uresničijo, so morali te ljudi na neki način spraviti s poti. Zato so pošiljali ovadbo partizanskim poveljstvom: »Pri nas se nahajajo ti in ti belogardisti, ti in ti izdajalci. Vsi so bogati. Ta ima šivalni stroj, ta radijski aparat, ta ima tam in tam zakopano mast itd.«

Krimska jama – grob Slovencev
Na podlagi te ovadbe je politični komisar izdal naredbo, naj se aretira ta in ta belogardist, njegovo imetje pa naj se »rekvirira« v osvobodilne namene. Nesrečna žrtev je bila ponoči odpeljana v »Krimski tabor« in tam so jo po navadi takoj »justificirali«. (Partizani imajo namreč popolnoma svojo terminologijo. Ropati se pravi po partizansko rekvirirati, ubijati pa justificirati!) Krimska jama pa je postala pokopališče teh nesrečnih žrtev, ki so jih lastni bratje »osvobajali« od imetja in od življenja. Okoli brezna se še vidijo sledovi »justifikacij«. Tla, koder so vlačili »izdajalci« v jamo, so vsa steptana in uglajena. Po hojah, ki stoje okrog brezna, pa vidite ostanke las, ki so jih morilske krogle prilepile na debla. Vse te žrtve so po navadi streljali, večkrat pa so tudi kar žive ali na pol žive pometali v jamo.
Ko so prišli fantje do brezna, se je odločil eden od njih, kateremu je bila tudi namenjena smrt v Krimski jami, ki je bil odpeljan v partizanski tabor kot »belogardist«, a je bil drugi dan po čudnem nesporazumu izpuščen, da gre in preišče ta strašni znameniti kraj. Vrv, na kateri so ga spustili v jamo, je segla 23 m v globočino, ostalih 7 m pa je bilo zasutih s človeškimi trupli. Potemtakem bo vendarle res, kar pripovedujejo, da leži v Krimski jami kakih 150 mrličev.

Truplo župnika Žužka
Pogled na to pokopališče je grozen: ogromen kup trupel, večinoma z nogami navzgor, golih, nabreklih, ki jih ni mogoče več prepoznati. Med njimi so stari in mladi, moški in ženske. Posamezna trupla so zamotana z vejami, cunjami in lesom. Na vrhu vseh leži neki moški z manšetami. Ne da se več prepoznati. Toda po vsej verjetnosti bo to župnik od Sv. Vida, g. Karel Žužek, ki je večkrat nosil manšete. Od 14. julija je izginila sleherna sled za njim. Ta dan se je odpeljal s kolesom proti Begunjam, toda na poti so ga morali partizani prestreči. Odpeljali so ga najbrž v Krimski tabor in ga tam umorili. Tako tvori s svojim truplom vrh te grozne piramide mrličev, ki so našli »osvobojenje« v Krimski jami. Kaj je zagrešil? Bil je duhovnik. Umor vseh duhovnikov pa tvori eno izmed bistvenih osnov »osvoboditeljske« partizanske akcije. Partizani izjavljajo:
»Če more kdo slovenskim partizanom kaj očitati, jo to edinole slovenski narod, in sicer to, da so partizani predolgo pustili izdajalsko duhovščino, da je razkrajala narod.« Da bi oprali s sebe ta očitek in čimprej prinesli narodu popolno svobodo, so partizani hiteli z »justifikacijami« duhovnikov in mnogih drugih poštenih ljudi, ki so s svojo poštenostjo in vernostjo tako dolgo razkrajali slovenski narod. De mortuis nil nisi bene! Toda pokojni g. Žužek je bil tudi brez ozira na ta izrek vseskozi lojalen človek, ki ni partizanom tudi z najmanjšo besedo storil nikake krivice. Bil je dober do te mere, da si partizani niso mogli izmisliti glede njega nobene laži o kakršnem koli »izdajstvu«, kakor je njih navada, ampak so njegovo smrt enostavno zamolčali.

Na pol žive metali v jamo
Kakšne grozote še skriva Krimska jama, to bi mogli dognati šele takrat, kadar bi vsa trupla spravili iz jame ter jih natančno preiskali. To pa bi bilo mogoče storiti le z večjimi pripravami in za to primernimi oblekami. Neki ujeti partizan je pripovedoval, da partizani niso metali v jamo samo mrtvih trupel, ampak dostikrat samo obstreljene ali celo žive ljudi. Po več dni se je včasih čulo iz jame ječanje nesrečnih, tako nečloveško »osvobojenih« žrtev. Znano pa je, da Krimska jama, čeprav najbolj razkričana, ni edina svoje vrste.
Poznamo še druga taka brezna, ki so služila partizanom v zverinske »osvobodilne« namene, poznamo tudi žrtve, ki leže v njih in terjajo od nas našo krščansko, pa tudi človečansko dolžnost, da njih trupla poiščemo in pokopljemo v blagoslovljeni zemlji.

Vprašanja partizanskim somišljenikom
Partizanski somišljeniki iz Ljubljane in od drugod! Ali ste še ponosni na svojo vojsko? Slišimo, da so vam ljubši krimski razbojniki kakor pa pošteno slovensko delavno ljudstvo. Slišimo, da se zgražate, ker so vsi dobro misleči Slovenci zagrabili za orožje, da se branijo pred smrtjo. Zmerjate jih z izdajalci. Vprašamo vas, ali vsi ti tisoči, ki so noč za nočjo trepetali za svoje življenje, ki so bili brez obrambe, tolikokrat do kraja izropani, večkrat zverinsko poklani in še po smrti žigosani za izdajalce, ali nimajo vsi ti nikakršne pravice do življenja? Ali imajo to pravico samo roparji in morilci? Ljudstvo je dovolj dolgo trpelo, zdaj pa je potrpljenja konec. Trpljenje bo prešlo, toda narod ostane. Narod se ne da izkoreniniti. Ostali bodo le še spomini: nešteti grobovi, po gozdovih razmetane kosti; vse to bo potomcem pričalo o najsramotnejšem poglavju slovenske zgodovine, o dobi bratomornega zverinskega klanja, ki so nam ga pripravili partizanski »osvoboditelji«. Naš čas pa bo zgodovina nazvala dobo sadizma, bestializma, satanizma.

"Kriki iz Krimske jame" v: Domoljub, 30. 9. 1942 (let. 55, št. 40), str. 3

Kriki iz Krimske jame

Strahotne podrobnosti, kako so komunisti delali na Notranjskem

Vsa dežela je prepolna gorja, ki so ga nad naš narod priklicali rdeči »osvobajalci«, ki so naše podeželsko ljudstvo osvobodili nele živeža, marveč tudi njihovega življenja. Dežela zdaj do dobra pozna, kakšen je tisti »raj rdeče svobode«, ki so partizani pod firmo O. F. zanj agitirali. Zato ni nobeno čudo, če so ljudje v svojem obupu posegli po orožju ter so se začeli z orožjem v roki braniti svojih ubijalcev in morilcev, kar je prava beseda za partizanske kolovodje.
Pri tem pa se dežela nečemu čudi: Zakaj je še toliko Ljubljančanov tako noro zaverovanih v zločinsko partizansko tolpo. Dežela naj bo prepričana, da je v tej ljubljanski zaverovanosti na eni strani res mnogo zlobe in pomanjkanja dobre volje. Na drugi strani pa je vmes čudovita zaslepljenost, ki si je človek ne more drugače razlagati, kakor tako, kakor je že v sv. pismu povedano, da bo hudič – oče laži – ljudi tako zmešal, da bodo celo dobri šli za njim, meneč da dobro delajo. Za milost pravega spoznanja je treba mnogo moliti. Tretji med ljubljanskimi zavezorovanci pa so pravi špekulantje, ki jih zlasti med tako imenovano »inteligenco« kar mrgoli. O tej »inteligentni« pasmi bi radi povedali besedo. Kar povemo, je resnično dejstvo, ki se nanaša na enega izmed te pasme, ki pa so drugi prav taki:
Vse to se je dogajalo, ko se je na zunaj zdelo – po zaslugi partizanske propagande – da so partizani na konju. Pepe je še vedno pridno hodil okoli partizanskih vodij, bodočih komisarjev, dokler z dežele ni začel pihati drugačen veter.
Zdaj se je Pepetu zazdelo, da bi bilo morebiti le dobro, ko bi kdaj tudi s kom izmed partizanskih nasprotnikov malce pokramljal. In začel je pridno iskati prilike, da je s tem ali onim v kaki »velevažni« zadevi govoril in mu mimogrede tudi povedal svojo sodbo, da partizani vendarle ne delajo prav. Medtem komunisti na deželi vedno bolj divjajo in more. Po dolgem času Pepe izve, da so mu partizani zaklali daljnega sorodnika. Zdaj že bolj očito kaže svojo nevoljo, zlasti ker je med tem bral, da je partizanstvo na deželi v popolnem razsulu. Z voditelji OF si ne upa več govoriti.
Pepe zdaj uvidi, da partizanov vendarle ni več kakor drugih, da je njihovo zločinsko delovanje docela razbojniško. Pepe sliši celo, kako »bela garda« ponekod nastopa zoper nje, kako jih bijejo vaške straže in legije smrti. Zdaj Pepe zraste v vsej svoji velikosti ter začne nad vse hudo propagando zoper partizanske morilce. Svoje bivše prijatelje pri OF je docela zapustil in si prizadeva dokazati, kako je od vsega početka bil zoper OF.
Pepe je eden izmed tisočev sebi do pičice enakih, ki obračajo plašč po vetru. In zdaj veter piha docela zoper komuniste.
Ostanejo pa še drugi, ki so nekateri sicer dobri ljudje, pa tako strašno zaslepljeni, da se človeku morajo smiliti. Ti verjamejo zgolj to, kar jim pove partizanska propaganda. Ti ne verjamejo niti tega, da bi bili partizani kdaj kakega človeka umorili, dasi je teh žrtev med Slovenci že na tisoče. O, pač! Zdaj, ko so se ljudje sami začeli braniti, zdaj vpijejo tako, kakor jim veleva komunistična propaganda: »Zdaj pa brat brata ubija!« Zdaj vpijejo tako, prej pa, ko so komunisti klali nedolžne ljudi in celo otroke, prej pa niso imeli niti besedice pomilovanja. Ti naj bero tole poročilo o Krimski jami, ki ga je bil v soboto v »Slovenskem domu« napisal mož, kateri je vse to, kar piše, na svoje oči videl. Poročilo je dolgo, zato bomo prinesli le glavne stvari.

V Krimski jami 7 m na debelo samih trupel
Poročevalec popisuje svojo pot do strahotne Krimske jame, kjer je blizu nje poprej bil partizanski tabor, od koder so potem svoje žrtve pošiljali v smrt in v to jamo. Takih jam je tam še mnogo, toda ta je najbolj znana. Majhnih brezden je pa vse polno in v vsakem breznu je prav gotovo vsaj po en mrlič ali še več. Zdaj vsa brezna niti še preiskana niso. Preiskana je edino le Krimska jama. Poročilo se glasi:

Brezdno rdeče svobode
»Globoko je brezdno, vedno gostejša je tema, vedno rezkejši hlad. Netopirji, zadnji spremljevalci tistih, ki leže spodaj, prhutajo iz mraka. Težko je šteti metre v globino. Do dna jih je trideset, če je brezdno prazno. Pri dvajsetih metrih je nekaj vejevja, skozi katero se je treba prebiti, še tri metre, potem noga zadene ob kol, za njim ob drugega, tretjega. Sami koli. Sami koli, ko se hoče opreti ob nje, trhlo zahrestajo.
Nazadnje se noge ustavijo na nečem ne prav trdnem, roka drhteče prižge luč in še tisti trenutek je človeku žal, da se je posvetilo. Tisto, kar je hrestalo, niso bili koli, temveč človeške noge. Cel gozd jih je, krog in krog. Same izsušene, krčevito stegnjene noge ljudi, ki so jih vrgli na glavo v brezdno. Prizor, ki ga v Dantejevem peklu ni grozotnejšega. Same uboge, brezimne, kvišku štrleče človeške noge.
»Brezdno rdeče svobode!« šine misel skozi razburjene možgane. Srce nehote utriplje nagleje. Uho nehote lovi, kdaj se bo iz te pošastne kostnice dvignil stokajoč, obtožujoč glas – eden za vse desetine in stotine teh, ki so jih vrgli v smrt, ne da bi bili mogli vsaj obraz obrniti v nebo. Kamor pade luč, se zdi, da rasto iz teme koščeni udje in silijo bliže, v prvo živo pričo te strahote.
Možgani se silijo, da bi delali malo računa. Brezdno je trideset metrov globoko. Čez tri in dvajset metrov ni mogoče. Sedem metrov na debelo je v njem trupel. Prostora tu je v širino blizu štiri metre, v dolžino kakih sedem, koliko je trupel – naj računajo tisti, ki so govorili, da žrtve morajo biti in tisti, ki so Slovence osvobajali s tem, da so Slovence pobijali.
Vsa trupla so gola, samo v spodnji obleki, ali še to ne. Luč zadene nekam v kot. Tam napol sloni, napol leži velikan, moški kakor Peter Klepec. Obraz mu je spačen, da ga ni moči spoznati. Na nogah in rokah so napete izbokle mišice. Noge ima krčevito razklenjene ter s silo uprte predse, kot da se je še do zadnjega lomil groze, ki je rinila vanj od vseh strani. Kajti velikan je treščil na dno živ. Ni mogoče, da bi bil padel tako, kakor zdaj sedi. Napol mrtev se je po padcu zavedel, tipal okoli sebe, začel blazneti, ko je krog in krog čutil sama trupla, kosti in smrt. Bog ve, kako se je privlekel do stene, se s šklepetajočimi zobmi naslonil ob njo, se v sili svojega zdravja in v zavesti, da je nedolžen, boril s smrtjo dan, dva, tri. Tulil je noč in dan v grozi, dokler ga ni zlomilo. Kako je bilo ob njegovi mrtvaški pesmi tistim v taboru?

Obtožujemo vas!
Vse noči je bilo slišati tuljenje, pravi partizan, ki ga je četa zajela…
Pogled na tega mrliča je groznejši kakor pa na brezimno množico golih teles. Pred njega, pred njegov skrčeni obraz in pred njegove v grozi ugasle oči bi postavil vse tiste, ki so te brezimne smrti krivi. Tiste, ki so z vzgojo, peresom, propagando, politiko, popuščanjem, s političnim ljubimkanjem in užaljeno zmešanostjo vzgojili iz slovenske mladine tolpo morilcev, ki ubija ne zaradi ideje, temveč na zapoved in brez pomisleka, ki je plen vseh zločincev in vseh bedastih iluzij. Posadil bi predenj salonske leposlovce in ljubitelje človeških pravic, ki so vprezali v akcije vse kulturne ustanove in politične veličine za rešitev komunista, ki so ga za mesec dni zaprli. Posadil bi predenj gospodične iz Ljubljane, ki so vezle rdeči prapor, v čigar senci so umirali ti nedolžni bratje in sestre. Posadil bi jih in dejal: »Žrtve morajo biti.«
Luč posveti navzgor v smrečje, ki se je ustavilo nad mrliči. Iz njega visi dolga roka v rjavem rokavu v srajci z manšeti. Nad njo jo videti moško telo in obraz, iz katerega štrle zobje, da ga ni mogoče spoznati. Obleka kaže, da utegne bili župnik Žužek od Sv. Vida, ki so ga odvedli nekaj dni pred ofenzivo ter ga ubili, preden so pobegnili. Niso ga utegnili niti sleči… kakor druge ter si razdeliti dediščino po njem, čeprav je bilo geslo »Delili bomo!«
Od zgoraj pride zapoved, da je treba katero izmed trupel privezati in ga poslati gor. Tu prav na vrhu je ženska še v nogavicah s pasom, elastikami in nekaj cunjami. Mlada, najbrž ena izmed petih deklet iz Begunj. Toda izmučeno telo ne premore dolge poti. Na dan iz groba pridejo le noge, s katerih vzamejo žive roke nekaj blaga, da ga bodo videli in morda spoznali starši…
Kosti, edine, ki jim je bilo dano priti iz Krimske jame, najdejo pod okrvavljeno smreko, morda pod tisto, kjer so poslednjič stale žive, zadnji pokoj in molitev bratov, ki so se sklenili braniti sami ter maščevati mrtve iz Krimske jame. Stisnjenih zob posluša »2. legija smrti« poročilo iz pošastnega groba, iz brezdna rdeče svobode in misli na brate tam spodaj ter na tiste, ki so krivi toliko umorov tod in po vsej naši zemlji.
Tisti, ki ste krivi – hrestajoče kosti v Krimski jami vas obtožujejo. – 2. legija smrti.«

Slovenec, 4. 10. 1942 (let. 70, št. 228a), str. 2

Črne bukve komunistično partizanskega zločinstva

Polja, gozdovi in jarki so posejani s trupli Slovencev — Ali naj sedaj pokrijemo s plaščem usmiljenja zakrknjene krivce tolikih zločinov?

(…)
150 trupel čaka na krščanski pogreb v Krimski jami.
(…)

"Listine sramote in groze" v: Jutro, 14. 1. 1943 (let. 23, št. 10), str. 2, 4

Listine sramote in groze

Skupina 12 Bežigrajcev iz Ljubljane je bila umorjena na izrecno povelje partizanskega vodstva

Ob priliki očiščevalnih akcij oddelkov Oborožene sile proti komunističnim teroristom na Notranjskem in Dolenjskem so oblasti dobile v roke tudi važne komunistične in partizanske dokumente. Te izvirne listine v polni meri potrjujejo že znana poročila o komunističnih umorih, pobojih in ropih. One obenem znova postavljajo na laž trditve komunistične propagande, da so grozna in sramotna dejanja, ki so tako upravičeno razplamtela sveto jezo in neizprosni odpor vsega prebivalstva, zagrešili posamezni zločinski tipi na lastno pest in da partizansko vodstvo za nje ne more biti odgovorno. Najdene listine potrjujejo ravno nasprotno, da so komunistični in partizanski voditelji za izvršena zverinstva ne le vedeli in jih dovoljevali, temveč da so jih naravnost naročali in zahtevali.
Priobčili bomo v posnetkih nekatere teh sramotnih spričeval o komunističnih zločinstvih ter brezmejni moralni pokvarjenosti komunistično-partizanskih voditeljev in njihovih pomagačev. Prvi posnetek priobčujemo v današnji številki na 4. strani. Glasi se:
»Strogo zaupno! – Komandi I. čete Šercerjevega bataljona – Po ustni naredbi komandanta III. grupe Mir. J. Bračiča morate 12 internirancev, ki smo jih rešili iz ujetniškega vlaka, tekom 24 ur likvidirati, likvidacijo izvršite tajno. Strogo pazita na to, da se o tem ne bo ničesar izvedelo in da vam kdo ne pobegne. Za izvršitev te naredbe osebno odgovarjate. – Štab. I. bataljona »Ljube Šercerja«, krimski odred. – Politkomisar Fric Novak l. r. – 5. julija 1942.«
Ta dokument avtentično potrjuje informacije, ki so jih bili prinesli že prvi Bežigrajci, rešeni z partizanskega ujetništva. Soglasno so takrat pripovedovali, da je v prvi noči, ko so bili na pohodu skozi krimske gozdove, izginilo okrog 12 njihovih sotrpinov. Bilo so to taki, ki so od vsega začetka odločno zahtevali, naj jih partizani izpuste. Kakšna je bila njihova usoda, takrat ni nihče z gotovostjo vedel, kmalu pa se je začelo med njimi šepetati, da so bili kot nasprotniki komunizma vsi »likvidirani«. Likvidirati pomeni v partizanskem žargonu: umoriti. Komunistični teroristi so znali zajete Bežigrajce tako ustrahovati, da se niso upali povpraševati po usodi tovarišev, ki so izginili. Celo med sabo si niso upali o tem govoriti, ker so imeli politični komisarji, strah in trepet vsake čete, povsod svoje prisluškovalce in ovaduhe. Ko pa so se potem vrnili, je to strahovanje odpadlo in takrat so se raznesle prve vesti o žalostni usodi one dvanajstorice pogrešancev. Te vesti so dobile sedaj svoje potrdilo v najdenem dokumentu, ki vsebuje povelje za umor vseh dvanajst fantov.
Enako grozni in sramotni so tudi ostali dokumenti s poročili o izvršenih umorih in ropih. V prihodnjih številkah bomo objavili še nekatere od njih.

(…)

Dokumenti sramote in groze

"Komunisti streljajo otroke in ujete internirane fante" v: Domoljub, 20. 1. 1943 (let. 56, št. 3), str. 3

Komunisti streljajo otroke in ujete internirane fante

Lanskega leta na dan sv. Petra in Pavla so komunisti nad Borovnico v vlaku zajeli več mladih Slovencev, ki so bili na potu v internacijo. O tem smo že obširno pisali. Večina izmed njih se je zdaj že srečno vrnila domov. Največ jih je bilo rešenih komunističnega ujetništva na Velikega šmarna dan. Tisti, ki so se vračali, pa o usodi nekaterih niso vedeli nič povedati. Zlasti tistih ni bilo nikjer, ki so na komunistično vprašanje: ali bi radi šli domov – odgovorili, da žele domov. Teh je bilo, kakor so fantje pripovedovali, kakih 15. Govorili so, da so teh 15 komunisti ustrelili. Zdaj pa je prišlo v roke pismo, ki ga je bataljonski štab »Šercerjevega bataljona« poslal poveljstvu 1. čete tega bataljona. Zdaj vemo, kaj so komunisti storili s tistimi slovenskimi fanti, ki so na komunistično vprašanje, ali bi radi šli domov k staršem, odgovorili, da bi radi šli. Drugi fantje, po ogromni večini vsi nasprotniki komunizma, so slutili izdajo ter so izmikajoče odgovarjali, da za bojno službo niso, da pa gredo delat. Teh 12 fantov pa se je izreklo, da gredo domov. Reveži so mislili, da komunistični besedi še lahko kaj verjamejo. Pismo, ki nam razgali vso žaloigro odpeljanih slovenskih fantov, se glasi:

Komandi I. čete Šercerjevega bataljona – strogo zaupno!
Po ustni naredbi komandanta III. grupe Mir. J. Bračiča morate 12 internirancev, ki smo jih rešili iz ujetniškega vlaka, tekom 24 ur likvidirati (= pomoriti). Likvidacijo izvršite tajno. Strogo pazite na to, da se o tem ne bo ničesar izvedelo in da vam kdo ne pobegne. Za izvršitev te naredbe osebno odgovarjate. Štab I. bataljona »Ljube Šercerja«, Krimski odred. Politkomisar Fric Novak, l. r. 5. julija 1942.

Drugo pismo, ki ga navajamo, pa se glasi:

Štabu bataljona »Ljube Šercerja« KRO.
Danes smo ustrelili… Miro Lampretovo, roj. Rozman, bivajočo v Ljubljani, ter hčerko, staro okrog 4 leta. Zaplenili smo pri njej 1113 lir. Smrt fašizmu – svoboda narodu! Kom I. čete bataljona »Ljube Šercerja« dne 5. julija 1942. Komandir Maks, politkomisarja nadomestuje Maks.

Hvalijo se, da so ustrelili mater ter njeno štiri leta staro hčerko! To so res zverine! (Nadaljevanje na 4. strani.)

"Rakitna v času »partizanskega raja in svobode«" v: Slovenski dom, 22. 4. 1943 (let. 8, št. 91), str. 2

Rakitna v času »partizanskega raja in svobode«

Kakor v vseh drugih oddaljenejših in težje dostopnih krajih, so se tudi pri nas kmalu pojavili partizani. V skupinah, ki so vzbujale vtis organiziranosti, so se začeli pojavljati po rakitniški planoti v začetku lanskega maja. 15. maja pa so Rakitno in bližnje ozemlje proglasili za »osvobojeno ozemlje«. (Nič lažjega, saj ni bilo nikjer nobene vojske ali druge varnostne ustanove, kakršne Rakitna tudi poprej ni nikdar imela.) Za komisarja rakitniške občine je bil postavljen znani borovniški komunist žel. delavec Anton Zalar, ki je nosil partizansko ime »Žane«. Ta mož je za svojo zločine in vnebovpijoče grehe nad našim ljudstvom že prejel plačilo lani v začetku decembra. Ta »general« oziroma »tovariš« je prirejal razne sestanke, h katerim so partizani nekaj mož in fantov nasilno prignali. Govoril jim je o svobodni Sloveniji, o boljševiškem raju, o strnjeni rdeči fronti od Čabra pa do Ljubljanskega barja, natvezoval jim, da je že polovica Ljubljanske pokrajine osvobojene in da bo v nekaj tednih padla celo Ljubljana in tedaj bo konec vojne... itd... Na vse pretege se je trudil in prepričeval fante in može naj zgrabijo za orožje in gredo v gozdove borit se za svobodo. Svoj govor je kot umsko zelo omejen človek, toda zdresiran komunist, vedno končal takole: tako je in nič drugače.
Toda preprosto ljudstvo se ni dalo speljati enostavno na led. Ljudje so zmajevali z glavami in niso preveč verovali v to »osvobodilno« gibanje, ker so videli med »osvobojevalci« kot glavne činilce ljudi, o katerih so že poprej vedeli, da niso nič prida in da jim je delo zmeraj smrdelo. Resnici na ljubo je treba povedati, da so tej sladki muziki nasedle samo štiri rakitniške družine.

Tri volitve v »terenske odbore«
Čeprav so partizani naleteli na gluha ušesa pri ljudstvu, vendar so v začetku še vedno brez krvavih zločinov skušali ljudi na vsak način dobiti v svoje mreže. Priredili so volitve v terenski odbor, pa ne enkrat, temveč trikrat. Čemu to? Brez dvoma zavoljo tega, ker k volitvam ljudi ni bilo. Prvič so prisilili nekaj fantov in mož, za katere so vedeli, da se za partizane ne ogrevajo, da so prišli na volitve in so jih postavili za člane terenskega odbora. Toda odbor ni delal nič. Ni kazalo drugega, kakor da so ga vrgli in odredili nove volitve. Tokrat so že začeli prihajati s pravo barvo na dan in so v odbor poslali tudi nekaj svojih navdušencev. Predsednik je postal Alojzij Gradišar, mlinar in lovski čuvaj, ki je igral tudi vaškega »propagandnega ministra«. Pa tudi ta mešana tvorba ni bila zmožna del in zato so jo partizani kmalu razgnali z izjemo predsednika. V novi odbor so potisnili samo svoje pristaše. Med njimi so bili trije bratje Kovačiči iz Rakitne št. 96, ki so jih ljudje poznali kot poklicne ovaduhe in priganjače, dalje lenuh in delomrznež Anton Peršin in nekaj podobnih stvorov. Odbor se je takoj lotil »osvobojevalnega« dela: začel je popisovati živež, živino, fante in može, sploh vse, kar ja naša občina premogla v hrani in krvi. Odborniki so začeli ovajati poštene ljudi, sestavili tudi načrt, kako bodo razdelili vsa posestva. Seveda so sebi pripisali najlepše kose...

Prve žrtve
Toda partizani ne bi bili partizani, ako bi znali skriti svoje krvološke nagone. Ljudstvo je treba ustrahovati in ga s kroglo prisiliti, da bo postalo navdušeno. Po zaslugi predsednika terenskega odbora Alojzija Gradišarja, so partizani 23. maja odpeljali 32 letnega fanta Antona Kržiča, p. d. Šmitovega, samo zato, ker so ga terenci označili kot nezanesljivega. Partizansko eskorto je vodil neki Jager, doma iz Radomelj pri Kamniku. Kržiča so potem ubili in pahnili v Krimsko jamo. Druga žrtev je bil Ivan Bezek iz Rakitne št. 45. Tega fanta so stalno nadlegovali, naj vzame puško in gre z njimi, sicer ga bodo ubili. Fantu je šlo to stalno ustrahovanje in grožnje tako na živce, da se mu je omračil um. Po petmesečnem težkem trpljenju je fant umrl.

Prenašanje blaga čez Ljubljanico
Zanimivo je bilo, da so partizani dobivali velike količine hrane in streliva iz doline onstran Ljubljanice, iz krajev, kjer je bilo partizanstvo močno popularno. Dobivali so po cele zaboje konzerv, sladkorja, usnja, podplatov, nogavic, lopat in krampov. Niti organizatorjev teh prevozov so vodile tja proti Preserju in k Ljubljanici in so morali kmečki ljudje nositi iz čolnov blago do vasi Prevalje, seveda v senci partizanskih pušk. Partizani si niso belili glave, kje naj bi dobili prenašalce. Enostavno so s silo pobrali ljudi, živino in vozove, brez ozira na trdo kmečko delo sredi poletnega časa, iz krajev Rakitna, Sv. Vid, Želimlje in Turjak.

»Zakaj me streljaš, saj ti nisem nič žalega storil?!«
Ljudje so morali trpeti in garati in držati jezik za zobmi. Ko pa je posest. sin France Tekavec iz Zale izrazil mnenje, da partizani ne delajo prav, ko kmetom jemljejo živino, zanjo pa dajejo neke listke (bone), ki jih nobena banka ne vnovčuje, ga je partizan Anton Kovač, sin gostilničarja v Preserju, takoj pograbil in ga odvlekel v vasico Zakotek. Tam ga je za nekim drevesom dvakrat ustrelil, pa ga ni dobro zadel. Tekavec je stokal in prosil: »Pusti me, zakaj me streljaš? Saj ti nisem nič žalega storil!« Toda partizan Kovač je tedaj jezen stopil k njemu, mu z nožem prerezal vrat, potem pa krvaveče truplo zavlekel v bližnji potok in ga napol zakopal v močvirje.

Teden dni v partizanskem ujetništvu
Krasna noč 1. julija 1942. Luna se je razkazovala na nebu v vsem svojem bledem sijaju. Ko sem utrujen od poletnega dela zatisnil oči in zadremal, stopita v hišo dva partizana in mi velita, naj se takoj napravim in odidem z njima v Počitniški dom na kratko zaslišanje. Poziv me je zdramil in me neprijetno pogrel. Obotavljal sem se in jima začel pripovedovati, da ponoči ne utegnem in bi šel rajši zjutraj. Toda trdo sta mi odgovorila, da moram z njima takoj. Grozila sta mi s silo. Tako mi ni upiranje nič pomagalo, moral sem se vdati v usodo. V Počitniškem domu sem našel še dva tovariša in sotrpina. Vse tri so nas pahnili v klet, zaklenili vrata in postavili prednjo stražo.
Ko se je začelo daniti, so zjutraj ob štirih odprli vrata in dejali, da se moramo umakniti vsi skupaj v bližnji gozd, ker bodo danes najbrž prišli vojaki. Zaradi tega so nas odvedli v bližnji gozdiček na koncu vasi. Stražili so nas trije partizani. Srce se mi je trgalo, ko sem od domače hiše zaslišal jok in stok svojcev, katere je partizan Jože, doma iz Kamnika pri Preserju, razganjal s puško in kričal: »Kaj vpijete in razburjate ljudi, ako so ga odpeljali. Magari letite na Brezje, vse skupaj vam ne bo nič pomagalo!«
Iz gozdička so nas odvlekli na Ustje, kjer je bil štab bataljona »Ljube Šercerja«. Komandant je bil Luka Suhadolc, delavec iz Verda pri Vrhniki, politkomisar pa Fric Novak, trgovski potnik. Ta dva sta nas začela zasliševati. Prvi sem bil na vrsti jaz. Povedala sta mi, da imajo slabe podatke o meni, da imam dalje zakopan bencin in orožje in da zbiram belo gardo itd. Ko je bilo to zaslišanje brez kakršnih koli zapisnikov zaključeno, nam je partizanska cvetka Tončka Verbič iz Kamnika pri Preserju prinesla kosilo in rekla, naj se po kosilu pripravimo za odhod proti Iški. Po kosilu so nas odpeljali v Iško. Tu je bilo taborišče za politične osumljence. Šef taborišča je bil Šuštarjev Tone, kmečki sin iz Bezuljaka pri Begunjah, njegov brat Vanek pa komandant čete v Iški.

Žaloigra »osvobojenih« Bežigrajčanov
Isti dan so po Iški pripeljali tudi 13 mladih Ljubljančanov in dve starejši mladenki iz Cerknice. Tiste Ljubljančane so pobrali iz vlaka na Verdu, mladenki pa zvabili v Begunje pod pretvezo, da bosta lahko govorili s svojim svakom, ki so ga imeli partizani ujetega. Tako so ujeli tudi ti dve. Vsi skupaj smo bili nastanjeni v vili »Mita«, last profesorja Siča iz Ljubljane. V nasprotni vili »Majda« pa so bili nastanjeni še drugi interniranci, kakor: štiri dekleta iz Sv. Vida, obtožene kot belogardistke, žena in brat župana iz Tomišlja in beračica »Lahovka« iz Cerknice.
Življenje v taborišču je bilo mučno, saj smo neprestano nihali med življenjem in smrtjo. Vsaka najmanjša zabava je bila prepovedana, pač pa so partizani s svojimi »cvetkami« ob igranju harmonike rajali in uganjali vse mogoče in nemogoče grde reči. To se je vleklo po navadi v pozno noč. Zasliševanje je bilo skoraj na dnevnem redu. Zlasti so stalno opletali z jeziki okrog neke bele garde. 13 Ljubljančanov-Bežigrajčanov so stalno nagovarjali, naj se javijo v vrste njihove vojske, dokler se nista dva vdala pritisku in se javila. Ostalih 11 pa je vztrajalo pri tem, da jih pošljejo domov. Fantje niso poznali partizanske hinavščine in zločinstva in so naslovili na komandanta bataljona prošnjo, misleč, da bodo dosegli osvoboditev. Napisali so približno takole:
Podpisani, ki smo bili odpeljani iz Ljubljane, smo bili po srečnem naključju rešeni internacije po zaslugi partizanskega odreda. Za to se najlepše zahvaljujemo. Pri tisti priliki nam je poveljnik oddelka pustil na izbero sledeče:
1. Da se javimo v partizanski bataljon in sprejmemo orožje, ali
2. Da gremo v delavski bataljon na Kočevsko, ali
3. Da gremo domov k svojim staršem in družinam.
Odločili smo se za poslednje zavoljo tega, ker nas na dom vežejo družinske prilike in smo tudi komandantu takoj povedali, da želimo iti domov. Ne moremo pa razumeti, zakaj in iz kakšnih nagibov nas tukaj poveljniki zadržujejo in celo pod strogim nadzorstvom vaših straž.
Mi smo bili vsi prepričani, da bo obveljala dana obljuba in da bomo poslani na domove, toda tukaj čakamo že štiri dni, nikjer pa ne vidimo znakov, da bomo izpuščeni, pač pa se sleherni naš korak strogo nadzira.
Prepričani smo, da boste kot poveljnik pravilno ocenili nas položaj in izpolnili dano besedo ter nas izpustili domov, za kar se vam najlepše zahvaljujemo.«
Na to pisanje se je vseh 11 podpisalo. Prošnjo so osebno uročili poveljniku, ko je slučajno prispel v Iško.
Še isti večer so nas premestili v sosednjo vilo in nas ločili od Bežigrajčanov. Mi srno poznali ta partizanski manever in smo bili prepričani, da se bo zgodilo najhujše. Fantje so resnično drugi in tretji dan dobili le po enkrat na dan hrano, dočim smo jo mi dobili po trikrat.

Žrtve so padle!
6. julija ob jutranji zori so odvedli iz taborišča vseh 11 fantov, z njimi pa tudi enega, ki se je bil sprva javil med partizane, toda sprejeli ga niso, ker se jim je zdel nezanesljiv. Odvedli so jih iz Iške skozi Rakitno, da bi s to vijugasto potjo zabrisali sled za njimi. Peljali so jih med Krimom in vasico Planinca pri Preserju, tam po vrsti postrelili in zmetali v brezdno. Od teh žrtev se spominjam še sledečih imen: Oblat, sin trgovca iz Ljubljane, dva brata Hmelak, sina trgovca iz Ljubljane, Janez Por, sin peka iz Ljubljane (Zelena jama), Petkovšek, študent iz Borovnice, in J. Petek, študent iz Logatca.
Štiri dekleta iz Sv. Vida, ki so morala partizanom prati perilo, so pozneje pripovedovala, da so dva dni kasneje (všteto od usmrtitve) prale perilo in obleke teh žrtev, ki so bile vse krvave in na prsih prestreljene. Torej so partizani žrtve do nagega slekli.
Nekaj dni za tem so ustrelili tisti dve mladenki iz Cerknice in tudi beračico »Lahovko«. V Iški so partizani kar tekmovali, kdo jih bo več postrelil. Meseca maja so namreč že postrelili 90 ciganov, ki so jih privlekli z Dolenjskega. Pri morilskem delu se je najbolj odlikoval Petelinčkov Janez iz Iške vasi, ki je dobil tudi partizansko pohvalo kot dober strelec in odličen partizan.
Ne da se popisati, s kakšnim strahom in brezumjem smo čakali trenutka, ko bo zločinska roka segla tudi po nas in naših življenjih. Toda božja Previdnost je hotela, da smo se izmuznili iz smrtnega prijema prej, preden so nam partizani mogli zaviti vratove. Ko sem se vrnil domov, so mi povedali, da je bilo še drugih dvajset Rakičanov obsojenih na smrt, toda preden so prišli pod puške, so Rakitno zasedli vojaki in preprečili nadaljnje morjenje.

In ti, neverna Ljubljana?!
Ako pride človek danes iz podeželja v Ljubljano, ga neverno sprašujejo, ali je res vse tisto, kar časopisje piše. Zraven pa že zmajujejo z glavami in iz obrazov jim bereš da nič ne verjamejo in da bi najraje čuli iz naših ust, češ da je vse, kar so časopisi povedali o partizanskih grozotah, laž. Takim ljudem bi svetovali, naj si privoščijo malo zabave in se oblečejo v kože tistih, ki pod partizanskim kopitom trpe in umirajo. Privoščimo jim nekaj dni partizanskega raja ali pa jih bomo povedli samo za en dan h Krimski jami, jih po vrvi spustili vanjo, da bodo na lastne oči videli trupla sto in sto nedolžnih žrtev, ki so padle pod zverinskimi »osvobojevalnimi« partizanskimi parklji. Mi pravimo in smo prepričani, da je ljubljansko tako imenovano razumništvo krivo tega gorja, ker je spridilo vso mestno mladino, potem pa zločince pošiljalo na deželo, da so počenjali največje grozote in morili naše ljudstvo, ga ropali in tirali v propast. Kdor pa je pokvarjen do dna in izprijen, pa bo partizanom ploskal še naprej.

"11 fantov iz Bežigrada in Zelene jame v Iški pomorjenih" v: Domoljub, 28. 4. 1943 (let. 56, št. 17), str. 3

11 fantov iz Bežigrada in Zelene jame v Iški pomorjenih

Rakičan, ki se je rešil, pripoveduje o komunističnih grozotah – V Iški je bilo v dveh mesecih lanskega leta pomorjenih nad 100 ljudi

Rakitničan, ki je doživljal komunistične grozote lanskega leta v Rakitni ter bil od partizanskih rabljev z drugimi vred na smrt obsojen, a bil pravočasno rešen, pripoveduje, kakšno morijo so rdečkarji uganjali tam v Iški. On je tudi razjasnil usodo tistih 11 fantov iz Bežigrada in Zelene jame v Ljubljani, ki so jih bili lansko leto komunisti na Verdu »osvobodili«, da so jih potem lahko postrelili. Naj sam govori. Njegovo ime lahko pove uredništvo Domoljuba. Naj bi njegove pretresljive besede pretresle tudi srca tistih, ki so do danes še bili zaslepljeni.
Ko so se komunisti prikazali na Rakitni, so izvolili nekak odbor, ki je najprej popisal vso živino, može in fante. Razdelili so tudi posestva ter sebi pripisali najboljše kose.

Prve žrtve padajo!
»Zdaj so začeli ljudstvo strahovati. Po zaslugi predsednika terenskega partizanskega odbora Alojzija Gradišarja so dne 23. majnika leta 1942 odpeljali 32 letnega fanta Antona Kržiča, p. d. Šmitovega, samo zato, ker so ga terenci označili kot nezanesljivega. Partizansko eskorto je vodil neki Jager, doma iz Radomelj pri Kamniku. Kržiča so potem ubili in pahnili v Krimsko jamo. Druga žrtev je bil Ivan Bezek iz Rakitne št. 45. Tega fanta so stalno nadlegovali, naj vzame puško in gre z njimi, sicer ga bodo ubili. Fantu je šlo to stalno ustrahovanje in grožnje tako na živce, da se mu je omračil um. Po petmesečnem težkem trpljenju je fant umrl.
Ljudje so morali trpeti in garati in držati jezik za zobmi. Ko pa je posest. sin France Tekavec iz Zale izrazil mnenje, da partizani ne delajo prav, ko kmetom jemljejo živino, zanjo pa dajejo neke listke (bone), ki jih nobena banka ne vnovčuje, ga je partizan Anton Kovač, sin gostilničarja v Preserju, takoj pograbil in ga odvlekel v vasico Zakotek. Tam ga je za nekim drevesom dvakrat ustrelil, pa ga ni dobro zadel. Tekavec je stokal in prosil: »Pusti me, zakaj me streljaš? Saj ti nisem nič žalega storil!« Toda partizan Kovač je tedaj jezen stopil k njemu, mu z nožem prerezal vrat, potem pa krvaveče truplo zavlekel v bližnji potok in ga napol zakopal v močvirje.

Mene primejo
Krasna noč je bila 1. julija 1942. Luna se je razkazovala na nebu v vsem bledem sijaju. Ko sem utrujen od poletnega dela zatisnil oči in zadremal, stopita v hišo dva partizana in mi velita, naj se takoj napravim in odidem z njima v Počitniški dom na kratko zaslišanje. Poziv me je zdramil in me neprijetno pogrel. Obotavljal sem se in jima začel pripovedovati, da ponoči ne utegnem in bi šel rajši zjutraj. Toda trdo sta mi odgovorila, da moram z njima takoj. Grozila sta mi s silo. Tako mi ni upiranje nič pomagalo, moral sem se vdati v usodo. V Počitniškem domu sem našel še dva tovariša in sotrpina. Vse tri so nas pahnili v klet, zaklenili vrata in postavili prednjo stražo.
Ko se je začelo daniti, so zjutraj ob štirih odprli vrata in dejali, da se moramo umakniti vsi skupaj v bližnji gozd, ker bodo danes najbrž prišli vojaki. Zaradi tega so nas odvedli v bližnji gozdiček na koncu vasi. Stražili so nas trije partizani. Srce se mi je trgalo, ko sem od domače hiše zaslišal jok in stok svojcev, katere je partizan Jože, doma iz Kamnika pri Preserju, razganjal s puško in kričal: »Kaj vpijete in razburjate ljudi, ako so ga odpeljali. Magari letite na Brezje, vse skupaj vam ne bo nič pomagalo!«
Iz gozdička so nas odvlekli na Ustje, kjer je bil štab bataljona »Ljube Šercerja«. Komandant je bil Luka Suhadolc, delavec iz Verda pri Vrhniki, politkomisar pa Fric Novak, trgovski potnik. Ta dva sta nas začela zasliševati. Prvi sem bil na vrsti jaz. Povedala sta mi, da imajo podatke o meni, da imam dalje zakopan bencin in orožje in da zbiram belo gardo itd. Po kosilu so nas odpeljali v Iško. Tu je bilo taborišče za politične osumljence. Šef taborišča je bil Šuštarjev Tone, kmečki sin iz Bezuljaka pri Begunjah, njegov brat Vanek pa komandant čete v Iški.

11 fantov iz Bežigrada in Zelene jame prosi, naj jih puste domov
Isti dan so po Iški pripeljali tudi 13 mladih Ljubljančanov in dve starejši mladenki iz Cerknice. Tiste Ljubljančane so pobrali iz vlaka na Verdu, mladenki pa zvabili v Begunje pod pretvezo, da bosta lahko govorili s svojim svakom, ki so ga imeli partizani ujetega. Tako so ujeli tudi ti dve. Vsi skupaj smo bili nastanjeni v vili »Mita«, last profesorja Siča iz Ljubljane. V nasprotni vili »Majda« pa so bili nastanjeni še drugi interniranci, kakor: štiri dekleta iz Sv. Vida, obtožene kot belogardistke, žena in brat župana iz Tomišlja in beračica »Lahovka« iz Cerknice.
Življenje v taborišču je bilo mučno, saj smo neprestano nihali med življenjem in smrtjo. Vsaka najmanjša zabava je bila prepovedana, pač pa so partizani s svojimi »cvetkami« ob igranju harmonike rajali in uganjali vse mogoče in nemogoče grde reči. To se je vleklo po navadi v pozno noč.

Dne 6. julija so vseh 11 postrelili
6. julija ob jutranji zori so odvedli iz taborišča vseh 11 fantov, z njimi pa tudi enega, ki se je bil sprva javil med partizane, toda sprejeli ga niso, ker se jim je zdel nezanesljiv. Odvedli so jih iz Iške skozi Rakitno, da bi s to vijugasto potjo zabrisali sled za njimi. Peljali so jih med Krimom in vasico Planinca pri Preserju, tam po vrsti postrelili in zmetali v brezdno. Od teh žrtev se spominjam še sledečih imen:
Oblat, sin trgovca iz Ljubljane, dva brata Hmelak, sina trgovca iz Ljubljane, Janez Por, sin peka iz Ljubljane (Zelena jama), Petkovšek, študent iz Borovnice, in J. Petek, študent iz Logatca. Štiri dekleta iz Sv. Vida, ki so morala partizanom prati perilo, so pozneje pripovedovala, da so dva dni kasneje (všteto od usmrtitve) prale perilo in obleke teh žrtev, ki so bile vse krvave in na prsih prestreljene. Torej so partizani žrtve do nagega slekli.

Vseh žrtev samo v Iški do julija že nad 100!
Nekaj dni za tem so ustrelili tisti dve mladenki iz Cerknice in tudi beračico »Lahovko«. V Iški so partizani kar tekmovali, kdo jih bo več postrelil. Meseca maja so namreč že postrelili 90 ciganov, ki so jih privlekli z Dolenjskega. Pri morilskem delu se je najbolj odlikoval Petelinčkov Janez iz Iške vasi, ki je dobil tudi partizansko pohvalo kot dober strelec in odličen partizan.
Ne da se popisati, s kakšnim strahom in brezumjem smo čakali trenutka, ko bo zločinska roka segla tudi po nas in naših življenjih. Toda božja Previdnost je hotela, da smo se izmuznili iz smrtnega prijema prej, preden so nam partizani mogli zaviti vratove. Ko sem se vrnil domov, so mi povedali, da je bilo še drugih dvajset Rakičanov obsojenih na smrt, toda preden so prišli pod puške, so Rakitno zasedli vojaki in preprečili nadaljno moritev.«

Črne bukve, o delu komunistične osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu, Ljubljana 1944, str. 69, 73, 117

(...) Prav tako je bilo na Notranjskem, zlasti na Krimu, Krvavi peči in Robu. Samo v znano Krimsko jamo so zmetali spomladi 1942 okrog 300 umorjenih ljudi. Tu sta morila med drugimi komunist Stenko Knap iz Ljubljane, ki je bil v dobi italijanskega razpada komandant Toplic, in Daki - Stanko Semič, zdaj komandant »brigade«. (...)
(...) Podobni primeri so se dogajali tudi v Gorjancih in v »Krimskem odredu«, kjer je bilo zelo veliko likvidacij v lastnih vrstah. Tako so npr. likvidirali štiri komunistke in več komunistov. Te ženske so komunistični komisarji in komandanti najprej moralno uničili, potem so se jih hoteli iznebiti. Ženske so se začele vlačiti z navadnimi komunisti in za kazen so vse postrelili s tistimi vred, ki so z njimi imeli opravka... (...)
(...) Pred letom in pol smo zvedeli za Krimsko Jamo. Mislili smo, da bo eno rdeče morišče dovolj. To se ni zgodilo, zato moramo danes spoznavati pošastno resnico o Mozlju, o Grčaricah, o Jelenovem žlebu, o Mačkovcu in kdo ve o kolikih moriščih še... Vsa ta morišča in vsi grobovi kličejo na pomoč pravico vsega sveta in kličejo maščevanJa nad klavci lastnega naroda ter nad vsemi, neposrednimi in posrednimi krivci rdeče morije v znamenju Osvobodilne fronte.(...)

Lobanje pričajo v: Slovenski dom, 31. 3. 1945 (let. 10, št. 13), str. 1

LOBANJE PRIČAJO

21. septembra 1942 je »Slovenski dom« po nedopovedljivem otepanju z badoljevskimi vojaškimi krogi objavil pretresljivo in nazorno poročilo o strahotah Krimske jame, prvega in največjega morišča OF na Notranjskem. Poročilo je udarilo v slovensko omahujočo javnost kakor strela. Del te javnosti je tedaj do kraja sprevidel, za kaj Osvobodilni fronti gre, sredina — kakor po navadi — ni mogla verjeti, da bi bilo kaj takega pri nas mogoče, dasi je poročilo bilo napisano kot izpoved ljudi, ki so si upali v jamo tedaj, ko so trupla v njej bila še cela in nenačeta. Rdeča manjšina je zagnala ob tem odkritju sumljiv krik, ki pa je kmalu onemel, zakaj spričo takih dokazov je bilo za OF najbolje, če zadeva čimprej utone v pozabljenju. Toda Krimska jama je od tedaj postala simbol »osvobodilnih« grozodejstev in morije.
Pretekli teden je skupina domobrancev iz Notranjih goric Krimsko jamo temeljito preiskala. Našla je v njej ogromen kup človeških kosti in mrtvaških lobanj; ugotovila je, da je res vse, kar je bilo zapisano septembra 1942.
Udrte in prestreljene lobanje pričajo o tem, pričajo resnico o Osvobodilni fronti in o njenem uničevalnemu delu proti slovenskemu naroda...

»Drugi obisk v Krimski jami, grobu živih in mrtvih žrtev OF na Notranjskem« v: Slovenski dom, 7. 4. 1945 (let. 10, št. 14), str. 13

Drugi obisk v Krimski jami,

Domobranci iz Notranjih Goric so pred štirinajstimi dnevi pod vodstvom nadporočnika Bajca obiskali Krimsko jamo, kraj, ob katerem se zgroze vsi Meniševci, Bločani, Rakičani in Vidovci, ki so v najhujših časih komunistične strahovlade leta 1942 dan za dnem, noč za nočjo trepetali, da jih rdeči krvniki odpeljejo v taborišče in nato v grob živih in mrtvih – v Krimsko jamo.
V času, ko spet odkopavamo po slovenski zemlji – zadnje tedne na Gorenjskem, Primorskem in Štajerskem – nove, doslej še neznane grobove komunističnih žrtev, so domobranci pohiteli na ta kraj in v neizpodbiten dokaz rdečih grozodejstev prinesli iz tega množičnega grobišča kosti, lobanje in druge ostanke tistih nesrečnikov, ki tu trohne čakajo svojega in narodovega vstajenja.
Dogodek bi skoraj šel mimo slovenske javnosti. Domobranci so obiskali ta kraj, da počaste in izkažejo pravico tistim preprostim fantom in dekletom z Notranjskega, ki so prvi obsodili OF in morali zato v smrt; da najdejo tiste, ki se kljub grožnjam niso ustrašili smrti in darovali za resnico življenje, ko so jih krvniki žive sunili v krimski prepad med mrliče in nanje nametali hlodov.
Spustili so se v ta strašni grob in fotografirali kup lobanj in kosti ter ob njih zdaj, ko naš narod bije zadnji boj s komunističnim sovragom, v spominu na tisoče žrtev obnovili trdni sklep: »Na vse načine in za vsako ceno boj proti komunizmu do popolnega uničenja!«
Naš list, ki že od začetka vsa leta komunističnega divjanja na Slovenskem dosledno vodi protikomunistični boj, je o prvem obisku begunjskih legionarjev v Krimski jami že 9. septembra 1942 obširno poročal. To poročilo je kakor strela z jasnega udarilo po komunističnem vodstvu in po vseh tistih, ki so v najusodnejših trenutkih našega naroda molčali in celo soglašali s komunističnimi zločini. Trda je bila beseda, ki smo jo ob prvih strahotnih odkritjih iz Krimske jame vrgli v obraz »filozofom, izgubljenim, zmešanim, razočaranim, kulturnim in političnim malikom in celo od naroda s slavo ovenčanim in z ugledom poplačanim velmožem s slovesom očakov in prerokov«. (Glej »Slov. dom« od 26. sept. 1942.) In prav tako je danes potrebno, da znova pišemo o Krimski jami, Jelendolu, Mozlju, Mačkovcu in množičnih grobovih na Primorskem, Gorenjskem in Štajerskem ter opozarjamo, da je komunizem vedno isti in bo ostal vedno prvi sovražnik slovenskega naroda.
Domobranec, ki je bil prejšnji teden v Krimski jami, pripoveduje:
»Zgodaj smo odšli. Danilo se je in prvi sončni žarki so blesteli skozi jelke, ko smo stopali po strmi gozdni poti nad Brezovico mimo globeli in skal, pokritih z mahom in grmičjem, proti Krimski jami.
Domobranec iz Rakitne, ki pozna tu vsako ped in vsako gozdno pot, je obujal spomine na dni, ko so se fantje iz tega kraja skrivali pred rdečimi morilci. Po teh gozdnih poteh je romalo v grob živih in mrtvih na stotine ljudi, ki so bili proti OF, ker pač niso odobravali postopanja po gozdu, ropanja in nepotrebnega, nekoristnega izzivanja, ki je prineslo vse preveč krvave in hude represalije.
Danes pot tod ni več nevarna, vendar se je ljudje radi izogibajo kot kraja groze in smrti. Tod smo hodili to jutro mi.
Ob osmih smo že bili na senožeti, ki se kakor v presekani piramidi loči od strmega pobočja. Sonce je že toplo božalo, kakor da bi rado razsvetlilo in razjasnilo vse, kar se je včasih dogajalo na tem lepem koščku naše skrite zemlje – daleč od življenja.«
V globeli nam je domobranec-domačin pokazal kraj, kjer so paševali politkomisar Fric Novak in njegovi zločinci z vlačugami, potem pa smo že hiteli dalje ob poti, ki drži proti Rakitni.
Kakih dvajset metrov od nje smo našli Krimsko jamo.
Vso pot smo bili živahni in čas nam je hitro mineval; tu pa so se nam zdeli trenutki ure; tako prevzame človeka bližina groba v katerem počiva okrog 400 ljudi.
Steza vodi čez parobek. Skoraj vsak šum slišiš na tem groznem, pa svetem kraju.
Nehote sem se spomnil poročila o prvem obisku v Krimski jami v »Slov. domu«. V mislih so mi hitele pred oči slike, ki jih je vaš urednik podal že leta 1942 in vzbujalo se mi je isto vprašanje kakor tedaj njemu:
»Katere noge so v smrtnem strahu gladile to stezo? Zakaj so morale na to stezo?«
S seboj smo prinesli okrog sto metrov vrvi. Vrvi smo privezali na prvo drevo. Fantje so bili že pripravljeni. Šest jih je držalo vrv, po kateri so se spustili domobranec Cimperman France iz Topola s svetilko, fotograf v. narednik Pavlovčič Ivan, časnikar iz Ljubljane in trije notranje-goriški domobranci. Brezno je na parobku, podolgovato in kakih deset metrov nekoliko visi, potem pa se spusti naravnost v globino. Dobro oko že z vrha opazi v tej globini med vejevjem kosti in ostanke obleke.
Spuščali smo se sila previdno. Nekaj minut smo viseli na vrvi, dokler noge niso zadele ob prvo vejevje in trhel les, ki so ga zločinci zmetali na žive in na pol žive žrtve, da se ne bi rešile iz brezna.
To je res pravo »brezno rdeče svobode«, kakor je napisal vaš list leta 1942. Če ne bi vedeli, da tu počivajo naši mučenci, od katerih so mnogi živi umirali v tem strašnem grobu, ne bi vzdržali. Vse preresničen je bil vaš opis o notranjosti groba in občutkih v njem, ki jih človek težko tako pove, četudi vse to sam doživi. To ostane v duši in daje nove moči, da bi človek vztrajal na protikomunistični poti do poslednjega diha. Še vse hujše je moralo biti pred dvema in pol letoma, ko so legionarji prvič obiskali ta kraj in se spustili v grob.
Vse presvetla se nam je zdela naša luč, tako so njeni žarki rezali v temo in kamen. Še trdneje smo se oprijeli vrvi. Prvi so že stopili na debla. Fotograf je hitel z delom. Njegova umetna luč je sikala v kupe okostij in lobanj, med katerimi smo videli ženske čevlje in ostanke obleke. Dvajset minut smo se zamudili v tem strašnem grobu, ki je globok 30 do 40 metrov. Neprijeten hlad nas je objemal, ko smo prebili zadnje trenutke v grobu stoterih junakov. Naše noge niso smele nikamor trdno stopiti, ker so takoj zaškripale pod njimi kosti. Le trhli les nam je služil za oporo, zlasti fotografu, da je lahko posnel nekaj slik. Iz groba smo prinesli za dokaz dve lobanji, ženske in koščke oblek. Več nismo mogli, to bo prihranjeno za tedaj, ko bomo vse ostanke dvignili iz jame in jih pokopali. Po končanem delu smo se še nekaj trenutkov zamudili na tem kraju ter z molitvijo in molkom počastili krimske žrtve.«
Tako je pripovedoval domobranec o drugem obisku v Krimski jami. Zaključil je: »Prav je, da napišete tudi o tem nekaj vrstic. Posebno sedaj je spet prav, da kakor leta 1942 znova odločno opozorite na čase Krimskih jam, Jelendola, Mozlja itd. Prav je, da znova in znova pribijate, da je za naš ubogi slovenski narod edina rešilna pot – pot brez slehernih kompromisov – boj proti komunizmu do konca, boj proti vsem mlečnežem in tistim, ki s svojimi političnimi računi kakorkoli pripravljajo, da bi naši ljudje še kdaj umirali v kraških breznih in temnih gozdovih. V opomin vsem tem še enkrat lahko napišete kakor l. 1942:
»Tisti, ki ste krivi – hrestajoče kosti v Krimski jami vas obtožujejo!«

»Obisk v Krimski jami« v: Slovensko domobranstvo, 25. 4. 1945 (št. 17)

Obisk v Krimski jami

O strahotni Krimski jami, ki je množičen grob naših rojakov, žrtev rdečih rabljev, sem slišal že zdavnaj prej. V glavnem sem si to nesrečno mesto predstavljal tako kot je: globoko, kraško brezno s strmimi in vlažnimi stenami, ki se na dnu potem širijo. Krimska jama pa je globoka približno 25 m in se na dnu razširi samo v eno smer, tako da je podobna veliki skalnati razpoki.
Dne 23. marca v najzgodnejših jutranjih urah smo izstopili pred borovniškim mostom skupno z notranjegoriškimi domobranci. Bila je še noč, ko smo korakali pod visokimi oboki starega železniškega viadukta tiho in enakomerno. Le poveljnikov ovčjak Pino, ki je nekoč služil cesarsko – savojsko vojsko, dokler ga ni vzel k sebi četni poveljnik, bivši častnik iz vaških straž, se je razposajeno podil po svežem mrzlem zraku prihajajočega spomladanskega jutra.
Ko so pogasnile že po večini vse zvezde na nebu, se nam je na križpotju pridružilo še nekaj domobrancev iz sosednje postojanke, ki so prav tako bili namenjeni z nami. Šli smo v smeri juga. Ko smo prešli ravnico med grmičevjem in potokom, smo se vzpeli strmo navkreber. Po dveinpolurni hoji smo bili na mestu.
Jama leži nekaj deset metrov vstran od gozdne poti in je obdana s smrečjem in bukovjem. Ob jamskem žrelu smo se oprijemali debelih in močnih vej na grmovju, da smo lahko gledali v globino. Iz nje so se bleščale bele kosti, izza vejevja in tanjših debel, ki so jih rdeči zločinci nametali na trupla nesrečnih žrtev, da bi prikrili svoj gnusen zločin.
Ker sem imel že izkušnje iz strahotnih jelendolskih grobišč, sem se prav rad odzval častnikovemu povabilu, ko je odpiral nahrbtnik in odpasal čutaro, da se z malico okrepimo. Bil sem pripravljen še na hujše prizore, kakršni zahtevajo, da se človek tudi telesno pripravi nanje. V Jelendolu sem se z lastnim nadziranjem preizkusil, koliko lahko prenesem; moram ugotoviti, da se z močnim duhom premagajo najhujši trenutki. Tukaj nisem pričakoval tako strahotnih prizorov in z po razkrajajočih telesih nasičenega zraka, ker so mi očividci pripovedovali pred časom, da so trupla že skoraj zgnila.
Domobranci so privezovali k drevesom dolge vrvi, drugi so pripravljali karbidovko, naš fotograf, viš. narednik Pavlovčič, se je ukvarjal s fotoaparatom, poročnik Beranek pa je že skiciral žrelo jame. Oblekel sem suknjič iz šotorskega krila, si popravil šajkačo in čakal na trenutek, ko bo prvi domobranec javil, da je na dnu, ter odvezal vrv. Ko se je to zgodilo, so me privezali čez prsi, v roke pa sem prijel še drugo vzporedno vrv. Prst in kamenje se je kotalilo pred menoj in za menoj, da so mi padali tudi debelejši kamni po ramenih in po glavi, ko so me spuščali čez previs, ki je kot nalašč za to, da ti posname kožo s prstov, če nisi pri tem previden. Ko sem prispel na dno in se odvezoval, je moj predhodnik že dvigal tramovje in svetil s karbidovko med vlažnimi stenami. Šele sedaj sem videl, kako težavno je tukaj delo. Jama je ozka in globoka, na skeletih pa leži grmada vejevja in drugega lesa. Zrak je čist in niti najmanjšega sledu ni o razkrajajočih se telesih. Vse je že gola kost. Mirno, kakor da opravljam običajen posel, sem dvigal lobanje in kosti ter jih zlagal na skupno mesto. — Kadar doživlja človek velike in tragične dogodke, otopi ali pa gre mimo njih kot da se ni zgodilo nič posebnega. V tem vidim skrb božje previdnosti, ki je prizanesla slabotnemu človeškemu srcu ter mu pomagala tako, da ga v takih trenutkih nekako omrtvi, sicer ne bi moglo prenesti vsega težkega bremena. — Prvič v življenju imam v rokah človeško lobanjo iz groba in prav mirno ogledujem vdrte kosti na njej, ki so se poškodovale bodisi pri padcu ali pri mučenju. Druga lobanja, ki jo imam v roki, ima ob sencih pravilno okroglo luknjo. Na drugi strani je luknja večja; je popolnoma razvidno, kako je šla krogla noter in ven. Resda sem bil tokrat že drugič pri takem težkem poslu in da mi je zaradi tega laže prenašati, toda tudi če odbijemo to dejstvo, moramo ugotoviti, da bi vsakdo laže prenesel Krimsko jamo kot pa pogled na gnijoča trupla v Jelendolu. Eno je, kar človeka presune, da zatrepeta. Gre namreč za to, kako surov, živinski in strahoten je način, s katerim so spravljali rdeči rablji s sveta nedolžne Slovence na tem nesrečnem kraju. Zamišljam si žrtev, ki so jo pripeljali ob rob prepada ter jo sunili s puškinim kopitom v črno globino. Koliko jih je živelo s polomljenimi udi še več dni in pričakovalo brez nade na rešitev smrt. V tem je Krimska jama neprimerno groznejša kot pa Jelendol.
Za nami prihajajo še drugi domobranci. Tiščimo se k stenam in si pokrivamo glave z rokami, da se obvarujemo pred padajočim kamenjem.
Nekje smo izvlekli rjave ženske čevlje, po katerih bi sorodniki prav gotovo lahko spoznali svojo pokojnico.
Ko je poslednji nas prišel iz jame, stopimo vsi okoli njenega žrela in z enominutnim molkom počastimo spomin teh, ki ležijo v tej globini in svarijo svoje rojake, da ne bi kdaj koli pozneje več zašli s svoje narodne poti na stranpota, kot je protinarodni komunizem s svojimi hlapci, zbranimi v lažni osvobodilni fronti.

Ljenko Urbančič.

Ameriška domovina, 26. 6. 1946 (let. 48, št. 125), str. 3

Grozovita dejanja partizanov v Begunjah in po okoliških vaseh

(Poroča očividec)
(Nadaljevanje)

V Dobcu je pogorelo pri Breščih gospodarsko poslopje. V Topolu so požgali pri Anžku, pri Bonaču. Takrat je bil ubit Opekov Ivan in Markov, oba iz Topola. V Selščku so požgali pri Obrezovih. Ob tej priliki so ubili v Bezuljaku Kušlanova dva: očeta in sina. Vse te družine so veljale za najbolj poštene in krščanske.
Malo pred tem dogodkom so fantje našli znano Krimsko jamo in po komisiji ugotovili, da je bilo v njej 7 metrov na debelo mrličev, katere so partizani kot svoje žrtve zmetali v jamo. Med okostnjaki so našli fantje tudi 5 deklet iz begunjske fare: dve sestri Juvančič, dve sestri Obreza (Lukove) in Jakopovo iz Kožljeka. Za vse druge se ni moglo ugotoviti, od kje so. Domnevajo pa, da jih je več iz Cerknice in okolice in iz Ljubljane in ostale Notranjske. Grozote, ki so se dogajale v okolici Krimske jame, se ne dajo niti ne povedati, še manj pa napisati. Pastirji, ki so pasli v okolici, so večkrat slišali vpitje in streljanje, ki je prihajalo z Krimske jame. Tudi po gozdovih Notranjske je še mnogo grobov, v katerih počivajo mučenci in junaki slovenske zemlje, ki so padli za vero svojih očetov.
(…)

Vladimir Krivic, Ljubljana v ilegali III.: Mesto v žici, Ljubljana 1967, str. 352

(…)
Naslednji dan je prišlo v taborišče precej Ljubljančanov, ki so jih pri Verdu partizani teden dni prej slučajno osvobodili iz vlaka, namenjenega v Italijo. Partizanska enota je imela nalogo zažgati vlak, ki je vozil nafto; toda ko so ga ustavili in napadli, so se zaslišali iz živinskih vagonov glasovi internirancev; partizani so odprli vagone in vse rešili. Kasneje je bil med njimi izveden »plebiscit«, ki pa se ni končal, kakor smo pričakovali. Mnogi so se odločili za vrnitev v Ljubljano; vse kaže, da jih je razočarala slaba oprema, hrana, oborožitev, »stanovanja« partizanov in nekatere »vojvodske« manire politkomisarja krimskega bataljona Frica Novaka, zaradi katerih je bil kasneje obsojen na smrt. Toda telesno šibki pesnik Miran Jarc se ni želel vrniti v Ljubljano! V tem transportu za internacijo pa smo odkrili tudi dva okupatorska sodelavca. Prvi je bil Lado Cvirn, ki se je že v stari Jugoslaviji vrinil kot politični agent v partijsko organizacijo in izdajal komuniste policiji. Drugi pa Avgust Plajh, jurist, znani fanatični antikomunist – »nacionalist«, ki sem ga dobro poznal na univerzi že pred vojno. Zagrizenost tega človeka se je pokazala tudi v tem, da ni izkoristil možnosti in se vrnil v Ljubljano, niti ni dezertiral, potem ko me je srečal v taborišču. Najbrž je imel določene naloge in si je hotel naše partizanstvo od blizu ogledati. Cvirn je pri zaslišanju priznal, da je v službi okupatorja in da so ga »službeno« poslali s transportom. Bil je obsojen na smrt in pred partizansko četo mu je prebral obsodbo Viktor Stopar.
(…)

Edvard Kocbek, Tovarišija [1], Dnevniški zapiski od 17. maja 1942 do 1. maja 1943, Obzorja, Maribor 1967, str. 283, 298

23. december (1942)

(…)
Med pošto sem dobil pretresljivo pismo. Piše mi prijatelj, ki so mu naši likvidirali svaka. Bil je med rešenci z vlaka pri Verdu. Fant je bil plavogardistično nadihnjen in ni hotel vstopiti niti v partizansko enoto niti v delavski bataljon. Ne vem, kako je končal. Predstavljam si le okoliščine, ki so prav pospešile njegovo tragično smrt. Vsakdo med nami bi rad ohranil sleherno življenje, toda zgodovina teh krutih dni gre neusmiljeno preko osamelih in zablodelih vrednosti. Pisma nisem mogel prebrati do konca. Umolknil sem, zadel nahrbtnik na rame in odšel za tovariši potoglavo v noč. Dobro vem, kaj naj odgovorim na pismo, ne vem pa, ali so za to sploh besede.
(…)

15. januar (1943)

(…)
Šele danes odgovarjam prijatelju, ki so mu likvidirali svaka. Pozval sem njega in njegovo žalostno ženo, da ne zaostaneta za nami v nevarni samoti. »Naša bolečina ni več osebna, postala je skupna. Zato vajino trpljenje ne sme priti v nasprotje z zvestobo, ki diha iz vajinega pisma. Ne smeta se izolirati. Bodita močna in spregovorita med seboj besedo o dolžnosti, ki je največja med današnjimi dolžnostmi, biti zvest narodu in njegovemu odločujočemu človeku. Zato se ne smeta umakniti v samoto, kajti pomoč živemu je več od pietete do mrtvega. Posebno še, ker mrtvi vedo, kaj je resnica. Mrtvega brata bosta počastila le s tistim smislom njegove smrti, ki pomeni odkup za vse, kar se bo razodelo nam in našim otrokom.«
(…)

Ignacij Kunstelj, Politika in duhovnik, samozaložba, Celovec 1979, str. 22

(…)
O binkoštih sem pri maši v cerkvi opazil skupino ljudi, ki je bila odbor osvobodilne fronte. Hitro sem spremenil pridigo. Po maši so takoj odšli.
K sosedu se je vrnil brat mlade gospodinje, ki je prišel iz Francije. Kaj je bilo vzrok, da so ga ubili, ne vem. Nekega večera me je sestra prišla prosit, naj bi ga obiskal. Bil je pod partizansko stražo. Nesel sem mu nekaj perila, ker je sestra mislila, da bo šel v 'prekomando'. Z njim nisem mogel govoriti. Oddal sem in v noči je bil odpeljan v Krimsko jamo. Drugega dne se je neki partizan hvalil, kako ga je na robu jame s strelom zadel in kako je omahnil v smrt. Na vas je legla groza.
V juniju so odpeljali tri može iz vasi v taborišče v Iški Vintgar: župana Kržiča in še dva moža.
(…)

Tribuna, 26. 3. 1990 (št. 5), str. 3

KOMUNISTIČNA ZVERINSTVA

(…)
16. marca letos sem bil ob REPIČNIKOVEM BREZNU na južnem pobočju Mokrca, kilometer severno nad vasjo Krvava Peč. V globini je vse polno okostnjakov - delo Šercerjeve brigade, konkretno Dakijeve narodnoosvobodilne partizanske vojske. Domačin pove, da je imel takrat partizan na robu brezna mizo, za katero je dajal »obsodbe«. Žrtve so morale stati na deblu, ki je bilo vrženo čez odprtino brezna. Ko je partizan »odsodil«, so jih osvoboditelji slovenskega naroda pahnili v črno globino brezna.
Še isti dan sem bil ob KRIMSKI JAMI visoko nad Borovniško dolino. V njo je ista Šercerjeva spomladi in poleti 1942 metala goloroke in povsem nedolžne moške in ženske, ki so jih pobirali po vaseh proti Bloški planoti. Tam je moril legendarni FRIC NOVAK.
Nekdo je pred kratkim že na gozdni cesti zabil na drevo dva kažipota »Krimska Jama.« Ob Krimski jami so svojci prav tako pred kratkim pribili na bližnjo bukev močan lesen križ. Iz povsem pohojene okolice pa se vidi, da je Krimska jama postala romarski kraj, jama je globoka »le« 20 do 30 metrov, v njej pa so še danes (16. marca 1990) vidne človeške kosti partizanskih žrtev.
(…)
Vilko Mavsar ml.

Ivo Žajdela, "KRIMSKA JAMA" v: Demokracija, 18. september 1990.

Krimska jama leži okoli sto metrov od strmega roba, ki se dviga visoko nad konec borovniške doline. Obdajajo jo obsežni gozdovi, na severovzhodu proti Rakitni in na jugu proti Begunjam pri Cerknici.
O Krimski jami se še danes, po 48 letih, ne ve veliko. Znano je le to, da so tam od pomladi pa tja do italijanske ofenzive poleti 1942 izginjali preprosti kmečki ljudje iz bližnje in daljne okolice. Ko sem zbiral podatke, sem le s težavo prišel do nekaj imen. Ena izmed žrtev Krimske jame je na primer Ivanka Purkat iz Otav. Njo sem imenoval zato, ker je nasploh v Krimski jami končalo mnogo žensk. V tej jami so partizani pokončali tudi 13 »rešenih« Ljubljančanov iz italijanskega vlaka, zaustavljenega na Verdu 28. junija 1942. Večino dela ob Krimski jami je opravil 2. partizanski bataljon Ljube Šercerja.
V Črnih bukvah preberemo (str. 69), da so spomladi 1942 v Krimsko jamo zmetali okrog 300 umorjenih ljudi in da sta tam med drugim morila komunist Stanko Knap iz Ljubljane in Stane Semič-Daki s svojo »letečo patruljo«. Mnogi pa v zvezi s Krimsko jamo omenjajo še "narodnega heroja" Toneta Vidmarja ter zloglasnega in skrivnostnega Frica Novaka.
Če polistamo po komunistični literaturi, potem o Krimski jami ne bomo zvedeli ničesar, prav tako ne o početju 2. bataljona Ljube Šercerja.

V knjigi V znamenju osvobodilne fronte (1943) pa lahko preberemo: "Od pozne jeseni 1941 do poletja 1942 so partizani nasilno odpeljali z domov nešteto ljudi iz vse dežele. Njihova usoda je bila neznana. Vedelo se je samo, da so izginili. Prav tako je bila neznana usoda neštetih tistih, ki so jih propagandne pretveze osvobodilne fronte o narodnem značaju tega gibanja spravile v gozd. Izginili so... Tudi so izginili premnogi, ki se jim je zločinstvo Osvobodilne fronte uprlo in so postali v partizanskih edinicah 'nezanesljivi'. Kam so izginili?

"Še je prostor v Krimski jami"

Poletje 1942, ki je prineslo odgovore na vsa vprašanja glede Osvobodilne fronte, njenega dela in namena, je razgrnilo tudi to pošastno uganko."
Devetega septembra 1942 je vaška straža iz Begunj in okoliških vasi prvič prišla do Krimske jame, v gozdovih med vasjo Kožljek in Rakitno.
Očividec je takrat povedal naslednje: - "Še je prostor v Krimski jami! ta grožnja mi je kakor udarec s kladivom ostala v spominu od vsega, s čimer so me partizanski komisarji mučili pri zaslišanju tri ure. Še je prostor v Krimski jami! je bila grožnja, ki so jo ponavljali pri vsakem mojem odgovoru tam pod smrekami v globeli Zale. Ko so prejšnji večer postavili strojnice okoli hiše, ko so me vsa noč gonili po gozdovih in gmajnah, ko me je vsake toliko dregnila v hrbet cev partizanske puške, ko se je politkomisar zagrizenega obraza in redkih besed pred mojim nosom igral z revolverjem - zmeraj sem se z grozo spominjal samo Krimske jame. In z grozo so se je spominjali slednjo noč pozimi in spomladi po vseh vaseh od Pokojišča do Begunj, od Sv. Vida do Blok, od Otav do Rakitne in Borovnice in Iga. Vsako noč je požrla koga iz naših krajev. Ljudje so si šepetali - samo šepetali, kajti terenski odbor in 'Obveščevalna služba' OF sta bila noč in dan na delu - da partizani svoje obsojence žive mečejo vanjo. Vsako noč se iz nje razlega tuljenje, kakor da poginjajo v njej volkovi, so pravili. Kakšni volkovi - bili so fantje iz hribovskih vasi, ki niso marali v rdečo svobodo, bili so 'nezanesljivi' izmed partizanov samih, bilo je morda tistih osemdeset partizanov članov Sokola, ki so jih pobili kot morebitno belo gardo, bila so dekleta iz Begunj, bile ženske iz Cerknice, ki so jih zvabili, češ da bodo videle odpeljanega moža. Kdo ve, kdo ve! Kdo ve, če bomo kdaj vedeli! Krimska jama je za nas postala znamenje komunizma, znamenje Antikrista, o katerem vedo povedati stari ljudje še danes.
Trideset barak, ali nekaj barakam podobnega, razmetanih med skalami in starimi jelkami, v zaprti, skriti globeli - to je sloviti krimski lager, sedež 2. partizanskega bataljona Ljubo Šercer. Bataljona ni več v taboru, izginil je in se razkropil, ko se je približala prva senca nevarnosti in prva možnost pravega boja. Moral je bežati v pravi naglici, saj je v taboru ostalo nedotaknjeno vse: zaloge orožja, živež, arhivi, telefoni, pisalni stroji in zaboji s pravimi legitimacijami in pravimi izkaznicami živih, pobitih in v Krimski jami 'likvidiranih' partizanov.
Tu so radijski aparati, pokradeni v Begunjah in drugod, blizu 80 koles, še novih, naropanih, baterije za radio, zaboj oblek - oblek tistih, ki so jih gole poslali v Krimsko jamo!
A najzanimivejše je, ko človek dobi v roke lastno aretacijsko povelje: "Komanda itd. ... Patrola, sestoječa iz partizanov teh in teh, ima nalogo aretirati in pripeljati v lager belogardista tega in tega. Povelje velja od dneva tega in tega, te in te ure. Politkomisar Fric Novak."
Ker mora vsak urejen lager imeti svoje morišče, ga je imel tudi krimski. Iz tabora drži do njega shojena, gladka steza. Deset minut je daleč do tja, in ko je človek na tistem mestu, skoraj ničesar ne opazi. Steza izgine čez parobek, za katerim leži nametano smrečje in posekano mlado drevje. Šele pri pozornejšem ogledu vidiš po jelkah naokoli na gosto luknje od krogel, po lubju so zmršeni ženski lasje, tu pa tam rjava pega, ki bi ji na pogled ne prisodil, da je od človeške krvi. Katere noge so v smrtnem strahu gladile to stezo? Koliko jih je bilo? Zakaj so morale na to stezo? Eden, deset, sto, kdo ve koliko?
Roke, ki odmetavajo veje iznad brezna malce drhte. Smrt nedolžnih je blizu, nekje tam spodaj v temi.

Brezno rdeče svobode

Brž je privezana vrv ob smreko, ki je vsa razpraskana od krogel. Še druga vrv za varnost. Električno svetilko v roko, križ čez obraz in začne se pot živega tja, kamor je šlo do sedaj toliko mrtvih.
Globoko je brezno, vedno gostejša je tema, vedno bolj je hladno. Težko je šteti metre v globino. Do dna jih je trideset, če je brezno prazno. Pri dvajsetih metrih nekaj vejevja, skozi katerega se je treba prebiti, po teh metrih noga zadene ob kol, za njim ob drugega, tretjega. Sami koli, ko se hoče opreti nanje, trhlo zahreščijo.
Nazadnje se noge ustavijo na nečem ne prav trdnem, roka drhteče prižge luč in še tisti trenutek je človeku žal, da se je posvetilo. Tisto, kar je hreščalo, niso bili koli, temveč človeške noge. Cel gozd jih je okrog in okrog. Same izsušene, uboge, brezimne, kvišku štrleče človeške noge.
'Brezno rdeče svobode!' šine misel skozi razburjene možgane. Sedem metrov na debelo je tu trupel. Prostor se tu razteza v širino štiri metre, v dolžino kakih sedem, koliko je trupel - naj računajo tisti, ki so govorili, da žrtve morajo biti, in tisti, ki so Slovence osvobajali s tem, da so jih pobijali.

Vsa trupla so gola, samo v sodnji obleki ali še to ne. Luč zadene nekam v kot. Tam na pol sloni na pol leži velikan. Obraz mu je spačen, da ga ni moč prepoznati. Ni mogoče, da bi padel tako, kakor zdaj sedi. Na pol mrtev se je po padcu ovedel, tipal okoli sebe, začel blazneti, ko je okrog in okrog čutil sama trupla, kosti in smrt.
Od zgoraj pride zapoved, da je treba katero izmed trupel privezati in ga poslati gor. Tu prav na vrhu je ženska še v nogavicah, s pasom, elastikami in nekaj cunjami. Mlada, najbrž ena izmed umorjenih deklet iz Begunj. Toda izmučeno telo ne premore dolge poti. Na dan iz groba privlečemo le noge, s katerih vzamejo žive roke nekaj blaga, da bi ga morda prepoznali starši..."

23. marca 1944 so se v Krimsko jamo spustili domobranci iz Notranjih goric in Borovnice. V reviji »Slovensko domobranstvo« (št. 17) preberemo med drugim naslednje. "Jama je ozka in globoka, na skeletih pa leži grmada vejevja in drugega lesa. Zrak je čist in niti najmanjšega sledu ni o razkrajajočih se telesih. Vse je že gola kost. Mirno, kakor da opravljam običajen posel, sem dvigal lobanje in kosti ter jih zlagal na skupno mesto. Prvič v življenju imam v rokah človeško lobanjo, ogledujem si vdrte kosti na njej, ki so se poškodovale bodisi pri padcu ali pri mučenju. Druga lobanja ima ob sencih pravilno okroglo luknjo, na drugi strani pa je luknja še večja, tam je šla krogla ven. Eno je, kar človeka presune, da zatrepeta. Gre namreč zato, kako surov, živinski in strahoten je način, s katerim so spravljali rdeči rablji s sveta nedolžne Slovence na tem nesrečnem kraju. Zamišljam si žrtve, ki so jih pripeljali do roba prepada, nato pa s puškinimi kopiti sunili v črno globino. Koliko jih je še živelo s polomljenimi udi še več dni in pričakovalo brez upanja na rešitev smrt.
Nekje smo izvlekli rjave ženske čevlje, po katerih bi sorodniki prav gotovo lahko spoznali svojo pokojnico."

Krimska jama kot vzrok

Sam sem bil z jamarji ob Krimski jami 16. marca letos. Zanimivo je, da so človeške kosti še danes na površju (sedanjega) dna Krimske jame, kljub relativno majhni globini (okoli 20 metrov), 48-letnem nabiranju listja, vejevja in kamenja, govori pa se celo, da so rob jame nekoč minirali.
Naj poudarim tudi to, da ime Krimska jama lahko nepoznavalca precej zavede, saj je Krim precej daleč od te jame. Poleg tega pa je na drugi strani Krima, tik ob cesti Ig-Rakitna, nad vasjo Gornji Ig in okoli 100 metrov od lovske koče še ena jama. Zaradi bližine Krima bi si ta bolj "zaslužila" ime Krimska jama. V to jamo so poleti 1945 domači partizani metali pobite domobrance z Iga in okoliških vasi, ki so jih pripeljali iz teharskega (in morda šentviškega) koncentracijskega taborišča. Tu je bil krvnik Č.P. z Gornjega Iga.

Če sklenem. Tudi Krimska jama je eden izmed mnogih pojavov komunističnega terorja iz pomladi 1942, ki so prisilili ljudi, da so se organizirali v protikomunistično obrambo. Če ne bi bilo Krimske jame in mnogih drugih grozot komunističnega revolucionarnega terorja, ne bi bilo na Slovenskem nobenih vaških straž (bele garde), nobenega (kasnejšega) domobranstva, nobenega (kasnejšega) Sv. Urha, nobene (kasnejše) Kozlerjeve gošče, nobene (kasnejše) prisege Hitlerju - in nasploh nobene državljanske vojne.

Ivo Žajdela, Komunistični zločini na Slovenskem 1.del, Novo jutro, Ljubljana 1991, str. 165-167.

V "Demokraciji" (18. septembra 1990) sem bral vaš članek o Krimski jami. Ne vem koliko podatkov imate o "rešenih" Ljubljančanih iz italijanskega vlaka, zaustavljenega na Verdu v noči 28. junija 1942. Zato bi rad na kratko opisal, kaj sem preživel jaz sam. Bil sem eden izmed tistih "rešenih" Bežigrajčanov, ki smo bili določeni za Gonars. Bilo nas je okoli 300. Zjutraj 29. junija, potem ko smo zbežali z vlaka v gozdove, smo se po precej dolgi hoji zbrali pri nekih Žagah, baje blizu "Hudičevega pekla".
Tam so nam partizani takoj pobrali ves denar ter seveda dokumente. Kmalu nato so sklicali zbor, kjer nam je nek partizan razložil naš položaj in pa seveda veselo novico, da smo sedaj na "osvobojenem ozemlju". Dal nam je tri možnosti: prvič, javiti se v borce, drugič, za delo, in tretjič, za vrnitev v Ljubljano. V govoru je tudi poudaril dejstvo, da na "osvobojenem ozemlju" primanjkuje ljudi, ki bi pomagali pri upravi in vsakodnevnem delu na kmetih itd.
Približno 80 se jih je prijavilo za borce - te so takoj ločili od nas. Okoli 180-200, se pravi večina, se nas je odločilo za delo. Za vrnitev v Ljubljano pa se je odločilo kakšnih 60 fantov in mož. To skupino so takoj pod težko stražo odpeljali - ne vem kam.
Ko se je zmračilo, so nas "delavce" odpeljali, hodili smo skoraj pol noči, do neke vasi. Tam smo na skednjih prespali, zjutraj 30. junija pa so spet sklicali zbor. Nagovoril nas je partizan, na lepem konju, v lepi "zlikani" uniformi. Bil je pohabljen, vendar se ne spomnim več, ali je bil slep na eno oko, ali pa je imel pohabljeno eno roko, mislim, da je bilo drugo.
Začel je klicati imena, med njimi tudi mojega. Bilo nas je "izbranih" 14-16 ter takoj zastraženih s tremi partizani z brzostrelkami. Zakaj so nas zbrali ni povedal, vsi pa smo čutili, da ne zato, da bi nas odpeljali na "počitnice" Takoj smo odmarširali, hodili smo precej dolgo in končno zvečer prišli v neko taborišče, ki je bilo precej lepo urejeno, dobrih barak, polnih partizanov. Odpeljali so nas skozi to taborišče po stezi, ki je vodila proti robu gozda, kjer se je pot končala. Na desni strani steze je ob položenem hribu stala neke vrste baraka, ki je bila bolj podobna šotoru, a vendarle iz lesa naslonjena na hrib. Vrata so bila zaprta, pred njimi pa je na nekakšnem malem balkonu stal partizan s težkim mitraljezom namerjenim v vrata.
Lahko si predstavljate naše občutke, ko so nas spravili v to barako, noter pa je bilo 20-24 tistih, ki so se javili za "domov". Poleg njih je bila tudi neka mlada kmetica, ki je stalno jokala. Povedala nam je, da so jo obsodili kolaboracije. Ostali so nam povedali, da so se vsi drugi, ki so se javili za domov, premislili, in se javili za borce.
Naslednje jutro se je pojavil mlad blond partizan, ki nas je začel zasliševati. Dobro se spominjam, da je eden izmed tistih za "domov" bil mlad odvetnik iz Ljubljane, in je na vprašanje zakaj hoče domov, jasno povedal, da je antikomunist in da se noče pridružiti komunistom. Nekdo drug, mislim da je bil sin trgovca iz ceste Sv. Petra, je na vprašanje, kako bo prišel v Ljubljano, rekel da dobro pozna nekega italijanskega oficirja, ki mu bo pomagal. Mene je vprašal, zakaj ne grem med borce, ko pa sem mlad zdrav fant. Odgovoril sem mu, da nimam nobenih izkušenj z orožjem, in da bi več pripomogel "osvobodilni vojski", če jim pomagam v administraciji. Povedal mi je tudi, da pozna mojega očeta, ki ga je videl pred par dnevi v naši tovarni, ko je od njega dobil denar. Rekel je, da gre še isti dan v Ljubljano, in da bo videl eno mojo bivšo sošolko, in če hočem, jo bo pozdravil v mojem imenu.
Gotovo je, da naši odgovori niso imeli nobenega vpliva na našo usodo, saj je bila sodba že prej določena. Nas 14 so še isti dan od tam odvedli. Kaj se je zgodilo in kdo je dal takrat nalog, da nas odvedejo proč, še danes ne vem - bili smo rešeni. Prišel je nek star partizan, kmet, s staro lovsko puško s samo par naboji, in smo šli.
Kasneje sem slišal, da so vse ostale še isti dan likvidirali. Ne vem, ali je to res, ali ne - dejstvo je, da jih nismo nikoli več videli. Po dolgem tavanju od taborišča do taborišča so nas pripeljali v Stari Log pri Kočevju, kjer so že bili v taborišču vsi ostali "delavci". Ko se je avgusta začela italijanska ofenziva, smo bili na Pugledu, kjer so nas zajeli Italijani, potem ko so nam partizani rekli, naj gledamo sami nase. Italijani so nas odpeljali v zapore v Kočevje, odkoder sem se vrnil v Ljubljano.
Rad bi zvedel za usodo ostalih. Iz moje skupine štirinajstih se spomnim le bratov Mejač in nekega Štambergerja ali nekaj podobnega, ki je kasneje menda umrl v Dachau.
Sam sem bil celih deset let senator v Canberri.

Miša Lajovic, Enfield (27.11.1990)

Janez Klemenc, Rakitna skozi čas, samozaložba, Rakitna 1991, str. 123

(…)
Pozneje se je v Rakitni pojavil vod Ljubljanske brigade, ki je štel okoli 15 mož, njihov vodja pa je bil zloglasni Jože Jager, doma nekje iz Štajerske. Imel je sedem pomagačev. Bil je krvolok in užival je v trpljenju drugih. Brez vzroka se je znašal nad ljudmi, jih pretepal in mučil, med njimi vohunil in zasliševal. Nekaj domačinov je Jože Jager tudi lastnoročno ubil in vrgel v Krimsko jamo. Ubijal in kradel je ljudem živino tudi v sosednjih vaseh okoli Sv. Vida. Naletel je celo na odpor v lastnih vrstah in njegovi ljudje so ga kmalu tudi ubili nekje pri Krvavi peči.
(…)

Janko Maček, "Teror povzroči upor in državljansko vojno" v: Zaveza, 1997 (let. 7, št. 25), str. 10-22

Krimska jama – simbol revolucije

Znani slovenski igralec Boris Kralj, ki je bil doma v Cerknici, je leta 1994 izdal knjigo Bežanja, beganja, iskanja, kjer je zapisal spomine na svoje življenjsko popotovanje in iskanje. Že na prvih straneh te knjige pove, kako je njegova družina 6. aprila 1941, ko se je zvedelo za začetek vojne, bežala iz Cerknice v vasico Beč nad Begunjami. Boris je tedaj bil star dvanajst let, njegov brat Marjan pa tri leta mlajši. Pri Jurentovih v Beču, kjer je družina preživela tistih nekaj dni begunstva, so tudi imeli dva fanta, le malo starejša od Kraljevih. Neko popoldne so fantje skupaj odšli do Krimske jame. Boris se tega dogodka takole spominja: »Krimsko jamo, ali kot domačini pravijo brezno, je narava ustvarila dober lučaj od previsnih sten, s katerih se vidi ljubljansko barje pa vas Borovnica in ob njej slavni borovniški most, ki je tiste dni v vsem svojem sijaju stezal svoje oboke daleč preko vaških hiš in tudi preko borovniškega zvonika.
Zelo hitro smo se naveličali pogleda na čudovito pokrajino, kajti vabila nas je skrivnostnost in grozljivost brezna. Tolikokrat in s tako vnemo sta mi prijatelja pripovedovala o njem, da sem se moral oprijeti podrtega debla, ki je bilo položeno povprek med rastoča drevesa kot nekakšna varnostna ograja. Strah me je bilo pogleda in še veliko bolj zvoka, ki ga je povzročalo kamenje, ki sta ga metala vanj. Na dolgo prigovarjanje sem se končno tudi sam opogumil in vrgel kamen. Dolgo je bila tišina, končno pa smo le zaslišali zvoke kamna, ki je udarjal ob stene. Začeli smo šteti. Najmanj deset, pa celo dvajset sekund je bilo slišati zvok, preden se je kamen umiril. Vse to smo počeli z zbranostjo, kot da smo pri veliki maši in povzdigovanju. Pa tudi z grozo. Zakaj z grozo, tega ne znam povedati. Ali je bila to tema, ali zvok, ki se je vedno bolj oddaljeval in končno utihnil, ali pa je bilo to nekaj četrtega, nekaj nepojasnjenega, o čemer nismo mogli in ne znali najti pojasnila.« (B. Kralj, Bežanja, beganja, iskanja, str. 16–17)
Otroci iz Beča, Župenega in drugih vasi tega konca so Krimsko jamo dobro poznali. Prav v bližini jame so bile sredi gozda jase, kjer so včasih pasli živino. Navadno je bilo več pastirjev skupaj. Živina je pridno mulila sladko gozdno travo, otroci pa so se na razne načine kratkočasili, med drugim tudi tako, da so v jamo metali kamenje in poslušali zvoke, ki so med padanjem prihajali iz nje. Tu in tam so tudi v nedeljo popoldne pritekli do Strmca. Posedli so na robu nad previsno steno, kjer je bil lep razgled proti Borovnici in mogočnemu mostu. Še posebno zanimivo je bilo, kadar je po mostu peljal vlak in so njihove preproste misli potovale z njim v Ljubljano ali pa v daljne tuje kraje. Ko so se naveličali razgleda, so začeli prepevati in kričati proti strmi steni, ki je v odmevu ponavljala njihove glasove. Še jeseni leta 1941 so tu pasli živino in se zabavali in čisto nič jih ni skrbelo, da bi se pred njimi pojavili četniki, o katerih so se odrasli skrivnostno pogovarjali. Še na misel jim ni prišlo, da bi se na tem lepem kraju kdaj moglo zgoditi kaj hudega. Kako bi si mogli predstavljati, da bo nekaj mesecev kasneje nekaj sto metrov od jame nad Koželjskim grabnom zraslo taborišče, kjer bo delovalo revolucijsko sodišče in da bodo v jamo namesto kamenja začeli metati ljudi, mlade fante in dekleta, morda celo njihove bližnje sorodnike, da bo to postala jama groze in smrti. Kako bi si mogli zamisliti, da so oni zadnji otroci, ki tu uživajo v brezskrbni, veseli igri.
9. septembra 1942 so do Krimske jame prišli vaški stražarji iz Begunj in Otav. Vanjo se je po vrvi spustil Jože Kranjc iz Dobca, viden član begunjskega prosvetnega društva, ki je bil nekaj mesecev prej na zaslišanju v gozdovih Zale. Ob jami je bil tudi France Rot iz Župenega, ki dolgo ni mogel verjeti, da v jamo res mečejo ljudi in se ni mogel odločiti za vstop v vaško stražo. Slovenski dom je o preiskavi jame poročal 26. septembra 1942: "Katere noge so v smrtnem strahu gladile to stezo? Ali jih niso sem poslali v imenu svobode, pravice in novega človeka? Enega, deset, sto, kdo ve koliko sto? - Možgani se silijo, da bi delali malo računa. Brezno je trideset metrov globoko. Čez triindvajset metrov ni mogoče. Prostor je tu v širino blizu štiri metre, v dolžino kakih sedem. Kamor pade luč, se zdi, da rasto iz teme koščeni udje in silijo bliže, v prvo živo pričo te strahote."
Kako so ljudje teh krajev zvedeli, kaj se dogaja pri Krimski jami, saj je še pomladi 1942 marsikdo verjel, da bodo oni v gozdu res pregnali okupatorja in prinesli svobodo? Ko je Osvobodilna fronta v začetku leta po vaseh organizirala nabiralno akcijo, je Rotova mati v Župenem bila v skrbeh, da bo zmanjkalo za številna usta doma, če bo prevec dala za nabirko, toda sin France jo je priganjal, naj ne skopari: "Mi smo doma na toplem, oni pa morajo trpeti zimo in so stalno v nevarnosti. Zavedajmo se, da nas bodo oni rešili." Ko so 23. aprila pri Sv. Vidu ubili župana Tekavca, ki je bil Francetov ujec, se je fant zamislil, pa se je se tolažil, da se je morda zgodila kaka napaka.
Na Vidovskem in Trojiškem je tedaj bilo osvobojeno ozemlje, h kateremu je spadalo tudi Župeno in druge vasi ob cesti Rakitna-Begunje, tja do Selščka. Pri Rotovih se je večkrat ustavil partizan Matizelj, bivši hlapec iz Cerknice, ki je s parom konj prevažal hrano in druge potrebščine za taborišče pri Krimski jami. Vedno je dobil kozarček žganja in kaj za pod zob, pa tudi konjema je lahko vrgel šop sena. Žganje je Matizlju razvezalo jezik, ki je tudi sicer le redko miroval. Kadar je z vozom šla patrola, se navadno ni ustavil. Nekega poletnega dne so v Župenem videli, kako je za vozom, ki ga je spremljalo nekaj partizanov, šlo več begunjskih deklet. Ko je Matizelj nekaj dni kasneje spet pripeljal mimo in se ustavil, da bi podprl sebe in konjička, ga je mati vprašala, kam so šla dekleta, ki so bila z njim. Matizelj je pomenljivo pogledal in rekel: "Že tri dni so tam v ogradci, pa se še vedno sliši njihovo javskanje." Niso ga takoj razumeli, so pa slutili, kaj to pomeni.
Enaindvajsetletna Ivanka Purkat iz Otav je šla obiskat brata, ki je bil v Ljubljani, odkar so ga Italijani februarja prijeli blizu Pikovnika. Komaj se je vrnila domov, že so jo prišli iskat. Potem je fant iz sosednje vasi, ki je tudi bil v taborišču pri Krimski jami, v zaupnem pogovoru omenil, koliko je imel opraviti, da jo je spravil v brezno. Menda je le malo manjkalo, da ni še njega potegnila za seboj. Jože Drobnič iz Hruškarjev je bil doma v revni družini. V gozd so ga zvabile obljube o pravičnejšem družbenem redu. Ko je njegova enota opravila "rekvizicijo" v Hribljanovem mlinu pri Cajnarjih, je spotoma skočil domov in materi izročil nekaj prgišč moke. Nekdo ga je zatožil in kmalu je jama pogoltnila tudi njega. Nekega junijskega dne so pri jami ustrelili tudi šestnajstletnega partizana Ivana Lešnjaka iz Lešnjakov. "Osvoboditelji" tega niso posebej skrivali, ampak so se s svojimi dejanji celo hvalili in vzbujali strah. Zgodilo se je, da je družina, ki je zaradi strahu pred njimi prespala noč pri sosedu, zjutraj doma našla listek: "Nocoj ste pobegnili, toda kmalu se boste znašli v Krimski jami." Kadar so čutili nezaupanje ljudi, so to že imeli za izdajstvo, in so grozili: "Kdor ne sodeluje z nami, je izdajalec slovenskega naroda. Za take je še dovolj prostora v Krimski jami."
Le nekaj mesecev pomladi in poleti 1942 je Krimska jama služila revolucijskemu terorju. Nikoli ne bomo vedeli, koliko slovenskih "izdajalcev" se je pri njej in v njej srečalo z grozoto smrti. Koliko je bilo med njimi rešencev z vlaka, ki so ga partizani druge grupe odredov v noči na 29. junij ustavili pri Verdu in proti pričakovanju v njem našli internirance? Naenkrat je nastal problem, kam z njimi. Rešitelji so med njimi zaslutili nasprotnike, ki jih je bilo "zaradi zaščite osvobodilnega gibanja" treba onemogočiti. Na Župenem in v Otavah so bili prepričani, da so rešence vodili mimo njihove vasi, Kocbek je pisal, da je nekatere od njih precej kasneje srečal v kočevskih gozdovih. Ivan Ferlež v knjigi Druga grupa odredov podrobneje opisuje napad na vlak: 25. junija zvečer si je cela grupa, skupno s štabom 1. bataljona notranjskega odreda in delom njegovih enot uredila taborišče pri kožljeških žagah. 28. junija zvečer sta glavnina grupe in del odreda odšla preko Padeža in brez posebnih težav prešla progo. Enote, ki naj bi napadle vlak so preko Pokojišča odšle proti Borovnici in Verdu.
"Celotna akcija pri Verdu je trajala le kakih deset minut, nakar so vse enote z rešenci krenile nazaj v taborišče pri kožljeških žagah. Od 598 internirancev, kolikor jih je s tem transportom potovalo v Italijo, so jih rešili 332. Od teh je kakih 300 šlo z bataljonom, ostali pa so se v temi razbežali. Okoli 260 rešencev se je prostovoljno odločilo, da ostanejo v partizanih. Kakih 40 so na lastno prošnjo izpustili. Vrnili so se na svoje domove, vendar se jih je večina že naslednji dan prostovoljno znova javila italijanskim oblastem." (I. Ferlež, Druga grupa odredov, str. 320) Slovenski dom in Jutro sta konec leta 1942 in v začetku 1943 o tem reševanju internirancev pisala precej drugače, vendar naj bo to posebna tema. Dejstvo je, da so enote, ki so napadle vlak, pred in po napadu bile v taborišču blizu Krimske jame.
23. marca 1945 so "grob živih in mrtvih žrtev OF na Notranjskem", kot je Krimsko jamo imenoval člankar Slovenskega doma, obiskali domobranci iz Notranjih goric. Poleg nekaterih domačih domobrancev sta se v jamo spustila tudi fotograf Pavlovčič in novinar Urbančič, ki je potem takole opisal svoje vtise: "Jama je ozka in globoka, na skeletih pa leži grmada vejevja in drugega lesa. Vse je že gola kost. Eno je, kar človeka presune, da zatrepeta. Kako surov in strahoten je način, s katerim so na tem kraju spravljali s sveta nedolžne Slovence. Zamišljam si žrtev, ki so jo pripeljali ob rob prepada ter jo sunili s puškinim kopitom v črno globino. Koliko jih je živelo s polomljenimi udi še več dni in brez nade na rešitev pričakovalo smrt. V tem pogledu je Krimska jama neprimerno groznejša kot Jelendol."
Kdo bi tedaj, marca 1945, pomislil, da se bodo zmagovalci komaj dva meseca kasneje poslužili istih metod in uporabili izkušnje Krimske jame za odstranitev svojih nasprotnikov po koncu vojne. Kljub mnogim novim jamam pa na Krimsko jamo niso pozabili. Minirali so jo leta 1947, nazadnje pa še septembra 1948.

(...)

Na Vidovski planoti je po 1. juniju vladala revolucionarna oblast. V gozdu blizu Sv. Vida se je utaborila partizanska kolesarska četa, opremljena s kolesi, ki so jih pobrali v Medenovi trgovini v Begunjah. Nova oblast je izvajala agrarno reformo in delila zemljo svojih nasprotnikov. V tem času so odpeljali v Krimsko jamo Janeza Kovačiča in Janeza Ponikvarja iz Hribljanov, Franca Tekavca, Joškovega iz Zale, pa so ustrelili v Zakotku blizu doma, ker je obsojal njihove uboje in »rekvizicije«.

Anton Suhadolc, Pri partizanih, Dnevnik, Iz partizanstva od 28. junija do 22. septembra 1942, samozaložba, Ljubljana 2001, str. 11-15.

29. VI.

Danes je praznik sv. Petra in Pavla in včeraj je bil Vidov dan. Z Jarcem premlevava položaj. Živci se napenjajo, da bi našli rešitev, ali je ni. To bo prinesla prihodnost. Nazaj ne morem in ne upam, akoravno me tako strašno vleče. Dan je in gruče se prično zbirati. Vidim znane obraze. Mlade, stare, vesele, žalostne, vse pa je umazano, mokro in neprespano. Soseda Vodnika vidim v modri obleki na vzvišenem prostoru, zravnan, bled in zamaknjen. Po nekaj minutah ga hočem ogovoriti, a je že ušel izpred oči. Nisem ga videl več. Šel je nazaj. Našel je za to moč ali šibkost.
Ogledujem znane obraze: tesar je Menart, mesar Podboršek, mizar Mišvelj, ravnatelj Wagner, dijak Ahlin, Jurca, Rudko, Bine Kobol (Zdi se, da je bil sin sosedov iz Zelene jame.), urar Zajc. Pridejo posamezni partizani in partizanke in nas radovedno ogledujejo. Prvi vtisi. Ja tu je tudi življenje popolnoma novo, svojevrstno. Ali pa spadam sem, to je vprašanje, ki ga ne moremo rešiti. Ja in ne. Z Jarcem ga do onemoglosti rešujeva ves dan, dokler zvečer ne omagava. Premišljevanje ne vede nikamor. Nazaj ne moremo.
Z dnem pridejo nekateri od višjih. Pozdravljajo nas. Vabijo v borbo in na delo. Tudi domu, kdor hoče. Z Jarcem odločiva za delo. Tako tudi Rudko in Wagner in 220 drugih. 70 jih gre takoj med borce. Okoli 30 je domotožcev. Pripovedujejo jim nesmisel take odločitve. Ali je mnogo trmoglavcev in vztrajajo. Partizani pa so napravili domotožce samo na videz, dejansko ne bo nikdo odšel. Za ubeglico je Matilda, Matilda je tudi za vsak drug prestopek, kot kraja, goljufija. Pogovori z znanimi partizani. Med njimi so tudi nekateri, ki so bili pri napadu. Bože kakšni so ti ljudje. Zdi se, da so kamen, odločni, navdušeni za vsak napor, vsak trenutek pripravljeni dati tudi življenje. Zakaj naj vsak življenje tvega, to je vprašanje, ki si ga je marsikdo nadel. Oni, ki so politično zreli in prepričani, tem je za ideal novega gibanja, ki obeta novo, pravičnejše življenje. Drugim lebdi narod in njegovo trpljenje pred očmi, nekatere pa drži le bojazen pred hujšim. Ampak vsak od teh borcev je po svoje reven, ima svoje srce in misli Bog ve kod. Otroci. Pripoveduje Vikl o svojih doživljajih. Kako lep fant Vikl, kako zgovoren kot bi partizan ne smel biti. Bradati kuhar obeta kosilo. Res trije ali štirje sedejo k lupljenju krompirja, meso prinesejo od nekod, tudi nekaj moke je na mestu. Prav po hostarsko. Kuhar govori o partizanski hrabrosti, o uspehih, o redu, o disciplini, o matildi. Prav fleten dečko ali dedec, original po svoje. Sploh smo videli na žagah kot malokdaj kasneje prikupne ljudi. Komisar Jan, Jokl tudi simpatična. Domotožce so dali posebej in so jih tudi posebej zastražili. Zdi se, kar tedaj nismo vedeli, da se z njimi pripravljajo prve žrtve nad belo gardo. Zame je bil pogled nanje vedno bolečina. Kasno po 12. je kosilo. Žlice po večini nimamo, posod tudi ne. Ali partizani pravijo, da se bomo vsi najedli, vseh 308 mož. In res od rok do rok gredo posode partizanov, od ust do ust žlice, žlice partizanov in tovarišev in primeroma kmalu smo bili res vsi nasičeni. Dobra juha s koruzno moko, krompirjem in mnogo mesa. Jaz sem si mogel še nekaj mesa vtakniti v žep. Potem smo polegali, sedeli v neki soparici po dežju in pred dežjem.
Najraznovrstnejši pogovori o položaju. Soparica je prignala hudo nevihto, ki se je zlila popoldne. Vsi smo se tiščali v strehah žaginih poslopij, ki so bila zatočišča partizanov. Postrani sem gledal ležeče partizane, opremljene s puškami, municijo, noži, da, tudi bombami. Tja zaenkrat še ne spadam. Po nevihti zakoljejo vole. Oh, koliko trpi tu žival predno pade.
Obljubljajo dobro večerjo. Proti večeru postajajo domotožci vse bolj čemerni in se jih do večerje polovica spreobrne. Razpoloženje proti njim postaja skoro bi dejal sovražno. Pa menda ne čisto po pravici. Ne vem, kakšne mere, kakšni vidiki so bili partizanom merodajni, da so človeka obsodili.
O Hmelakovih dveh sinovih pravijo, da sta hotela uiti in sta padla.
Proti večeru slišimo pokanje, v dolini je moralo biti, nedaleč od nas. Vedno hujše. "Kaj da je," vprašamo. "Ah kaj, Italijani silijo po dolini, naši pa branijo." Kar naenkrat pride nek sel. Govori s partizani. Ti se razžive, poiščejo puške in strojnice in že tečejo na pomoč. Še slišimo pokanje, začne se temniti in nato poneha ogenj in pok. Proti večeru imava z Jarcem še enkrat resen in buren razgovor glede naše pristojnosti. On, da ni dorasel tem razmeram in da bi šel rad nazaj. Rekel sem mu, da je prepozno in da ostanem, nakar se pomiri. Zaradi večerje je bilo neko zbranje. Skoro se je že nočilo. Komisar Jokl je že podnevi enkrat dejal, da bova šla z Jarcem na agitacijo. Kar naenkrat se pojavi in povabi mene in Jarca s seboj. Po mokri in blatni cesti, potem po poti skozi hosto in gozd. Ne vidim skoro nič. Sledim Joklu bolj po sluhu kot po vidu. Mesec, osvetljuje gozd in hosto ter dela čudovite sence, čudovite objekte. Zdi se ti, da vidiš same stebre in vhode in timpanone in stavbe. Ena slika mine, prikaže se že druga iz neznatnosti v velikansko arhitekturo. Grmičje je kot iz srebra. Jarc me vpraša "Kaj tudi ti vidiš vse te objekte, stebre, palače." "Da, tudi jaz." Pot je včasih jasnejša kot umazana proga med ostalim srebrom. In kljub temu čaru hodim po blatu, strašno spolzkem, mastnem blatu, da s težavo držim ravnotežje. Časih si pomagam z rokami. Bože, kakšen občutek, kam gremo, kaj bo z nami. Po dolgi hoji, gotovo je trajalo kako uro, pridemo slednjič do neke koče-kuhinje. Prvo je, da sedem k ognju. Kuhar pripravi večerjo. Lonec fižola in kos mesa. Ne morem vsega pojesti. Iz utrujenosti in duševnih bojev. Potem se premaknemo višje v barako-pisarno. Ali kaj vidim: telefon, radio, pisalni stroj. Nekaj poslušamo, telefon brenči, nekaj se pogovarjamo, nakar greva z Jarcem spat pod lesen šotor, kjer spi straža. Na slami menda z eno odejo za oba. Mraz je. Jarc je pri izhodu in mu je še hladneje. Slabo spanje. Ponoči menjajo in nekdo kar noče vstati. Pravi, naj kar naju pobara in pobere, saj sva novinca. No jaz se nisem dal, Miran pa tudi ne. Zgodaj vstaneva. Nekaj si skušava umiti roke, potem v kuhinjo, kjer menda, da bo žgancev. V pisarno na kratek pomenek. Jokl pravi: Evo brata Luka Suhadolc. Visok, ne več mlad partizan – poveljnik, ki je na Igu že prodiral proti Ljubljani. Le Italijanski topovi so me ustavili, pravi. Pomenek tudi še z drugimi partizani o položaju, nakar nas pospremijo k ostalem moštvu, ki je šlo proti Otavi. Primeroma lepa pot pri solnčnem siju. Tako nekako ob 12. uri pridemo na Otave, kjer so nas znanci radovedno in zaskrbljeno pričakovali. Rudko, Wagner.
Spoznal sem tam in precej govoril z Abulnarjem iz Zelene jame. Nekateri so si tam nakupili nekaj potrebščin, mislim tudi jestvin. Kosila ni nič. Popoldne nas odvedejo v neko hosto, kjer bodo nekaj skuhali. Po vsej hoji čutimo lačne želodce. Posoda je majhna in morajo še enkrat kuhati. Oh je to težko. Proti 5. uri enkrat popoldne pridemo na vrsto. Juha z moko in nekoliko mesa. Premalo je bilo. Jedli smo pa kar po štirje iz enega lonca. Izposojenih žlic in loncev. Ne pomivaj, je kar dobro, najsibo žlica ali lonec. Vsi higijenski predsodki so ugasnili. Proti večeru nazaj na Otave, kjer se mi je dopadlo. Zvečer, ko smo že oddeljeni, pride Golobov Roman. Prisrčen pozdrav. Pripoveduje dosti optimistično o celi zadevi. Opisuje organizacijo, napake in uspehe. Pokaže tudi partizanski denar, bankovec za 5000.- Lit. Simpatični listki. Nekaj na Otavah odbere, pravijo, da so nekam nezanesljivi in gredo po posebni poti. Kdo ve kam. Med njimi je Miša Lajovic in Mišvelj. Menda sta hotela domov.
(…)

"Poklon žrtvam" v: Naš časopis, oktober 1990 (let. 17, št. 166), str. 5

Poklon žrtvam

Iz slovenske pomladi so vzklila dejanja, da vsi Slovenci enkrat postanemo ljudje, vredni svojega imena in zgodovinskega spomina. Krimska jama, groza notranjskega človeka, je skoraj pol stoletja tiho čakala, da na nenasilen način spregovori travmo slovenskega naroda. Mnogi so želeli, da se spregovori resnica, tista brez maščevanja, brez obtožb. Spontano je postala ta želja obveza nas, da na kulturen način počastimo ta spomin. V veliko čast si štejemo, da smo imeli srečo povabiti k sodelovanju najvidnejše Slovence. Brez njih bi naše želje ostale le skromna dejanja. Roka akademskega kiparja gospoda Jarma pa je vendar mogočno zarezala v notranjski hrast. Spregovorila je duša umetnika, mogočni obrisi trpečega kristusa so se dvignili iz zemlje in se v višini dotaknili sinjine notranjskih gozdov. Na veličastnem daritvenem oltarju – spomeniku je roka umetnika s čutom lepote zarezala svetopisemski prizor, črka se je ustavila na verzu umorjenega pesnika F. Balantiča. Kot nevidna mogočna sila se je nad umetnino razgubila tiha beseda SPRAVE. Tista do včeraj za mnoge bogokletna beseda, vendar sta čas in zgodovina hotela, da je iz včerajšnje teme zasijal žarek upanja današnje svetlobe. Ta upajoči žarek je prižgala gospa Spomenka Hribar. Težko dojamemo trpljenje, preskušnje ponižanja, ki jih je doživljala na tej trnovi poti. Vendar zmagala je in počaščeni smo lahko, da beseda sprava ŽIVI. Zgodovinsko jo je zapisala v naš čas in prostor. Brez nje bi bili kot narod prikrajšani za veličino, ki nam jo je s svojo karizmo darovala.
Kako zaupajo ljudje v moč njenih besed, so množično pokazali na spravni slovesnosti ob Krimski jami. Njene besede, vredne zgodovinskega spomina, so umirale, niso grozile, niso ubijale. Bile so to misli žene, vredne največjega spoštovanja. V nemirno usodo razdvojenega slovenskega naroda je prinesla olajšanje, mir. Vstavila je strgane liste zamolčane preteklosti, vsem podarila čist list v svarilo in premislek. Besede so tenkočutno zaplavale v sozvočje gospoda nadškofa Perka, ki je na svojstven način prosil gospodarja zgodovine za tolažbo in odpuščanje tistim, ki so delali krivice. Vsem žrtvam nasilja v tihi jami je podelil svoj blagoslov. To so bile besede spoštovanja, vere, upanja. Krimska jama, s tiho jaso okrog sebe je na spravni dan doživela prvič, da je v njen čudovit naravni prostor kot antično gledališče – ali mogočno naravno katedralo obdano z visokim drevjem zapel notranjski človek. Da, zapela in zajokala je duša notranjskih pevcev in se tenkočutno zlila v tiho sozvočje tega skrivnostnega okolja. Vse žrtve skrbnih priprav pevcev za to slovesnost so bile poplačane. Solze ljudi, tiho poslušanje, pa tudi mogočna pesem številne množice so bile najlepše darilo za trud. Pesem je povedala vse, njihova pesem je postala molitev.
Dan se je nagnil, vendar so ljudje pozabili na čas. Besede in pesmi umetnikov pa tudi preprostih ljudi, so bile tisto, kar seže v dušo. Padale so kot rosa v srca preskušanih, hladile bolečino preteklosti in kazale pot vsem za današnji in jutrišnji dan.
Da je ta dan minil tako slovesno, gre vsa zahvala vsem službam, ki so pripomogle za brezhibno delo. V dolžnost si štejemo, da se jim javno zahvalimo. Mnogo truda in rok je bilo potrebno, da je grobišče postalo kraj miru – oko ni prezrlo številnih plamenov svečk, preprostih šopkov do umetniško izoblikovanih ikeban.
Zamolčana preteklost je ostala včerajšnja zgodovina, današnji spomin in hkrati jutrišnji opomin, da postanemo in ostanemo vsi ljudje. Ta jama, žrtve v njej in travme slovenskega človeka v pol stoletni zgodovini so preveliko breme, da bi si upali jutrišnji dan graditi brez sprave.

HVALA VSEM, KI STE NAM POMAGALI
URESNIČEVATI TO VELIKO SPOZNANJE
ORGANIZACIJSKI ODBOR ZA SPOMINSKO SVEČANOST KRIMSKE JAME

SPOMENKA HRIBAR

Ob Krimski jami

Stojimo ob jami groze. Predsmrtni kriki, molitve in rotenja Boga in človeka še drhtijo tod. Te za uho neslišne prošnje smo zaslišali tudi mi, ki smo se zbrali skoraj petdeset let potem, ko so rezale gozdno tišino. Zbrali smo se zato, da glasno, javno počastimo spomin žrtev revolucije.
Nekaj čudnega se dogaja dandanes: vsepovsod vznikajo grobovi, kakor da jih prej ni bilo: Toda bili so. Le vedeti zanje nismo smeli ali hoteli. Te grobove je zakrivalo zavestno hotenje pozabiti, delati se, kakor da ni bilo nič, pa tudi »zatajiti« jih, stisniti lastno bolečino v prsih, požreti solze, da bi sploh mogel preživeti v družbi, ki je gradila na prikrivanju, laži, sprenevedanju. Toda mrtvi človek ni »nič«. Po nenapisanih zakonih človečnosti, zakonih, po katerih človek sploh je človek, mrtvega ni mogoče zatajiti, zanikati, kakor da ga sploh ni bilo. Posvečenost mrtvih je močnejši zakon od katere koli volje in samovolje živega, ki bi hotel še mrtve vpreči v svoj voz moči in oblasti. Posvečenost mrtvih zahteva pieteto, spoštovanje, priznanje. In samopremislek.
Res je, kakor da bi grobovi po slovenski zemlji vznikali na novo. Toda Krimska jama se od drugih grobov, tistih v Kočevskem Rogu ali na Teharjih in kdo ve še vse kje, bistveno razlikuje. V tej jami niso pogreznjeni izdajalci, pa razumimo to besedo, kakor koli že hočemo. V Krimski jami so dotrpeli nedolžni ljudje: kmečki gospodarji in fantje, mlada dekleta in žene, ljudje, ki od svojih sonarodnjakov in prvih partizanov niso pričakovali nič hudega, ljudje, ki so bili proti okupatorju in za bojevanje proti njemu; v njej so tudi partizani. Imeli pa so ti ljudje eno samo »napako«: niso bili po meri revolucije, ki je prav tedaj, v letu 1942, začela jemati svojo mero. Ali so rešenci z vlaka, ki so ga partizani napadli pri Verdu, z vlaka, na katerem jih je okupator peljal v koncentracijsko taborišče – izdajalci, ki bi zaslužili smrt? Prav gotovo ne. Tisti, ki se svojim »rešiteljem« niso želeli pridružiti in so želeli samo domov, so končali v tej strašni jami, ki seže do pekla človeške zlobe.
Zato je ta, Krimska jama dokaz, da se je med okupacijo pri nas začela akutna, krvava državljanska vojna. Nasprotje med komunizmom in antikomunizmom je bilo že pred vojno, z euforično zanesenostjo enih in besno protipropagando drugih – to je treba vedeti. Toda akutna, državljanska vojna se je razbesnela med okupacijo. Začela se je tiho, potuhnjeno. Vedeti moramo, da italijanski okupator – o nemškem ne govorim, Nemci so začeli s krvjo – Italijani pa do roške ofenzive, ki se je začela 15. julija 1942, niso izvajali velikega neposrednega nasilja nad civilisti. Niso ponoči potrkali na vrata zato, da bi odpeljali gospodarja. To so počeli partizani. Ljudje, ki so jih v začetku sprejemali odprtih src in rok, so počasi postali nezaupljivi, nato oprezni, nato so se dogovorili, kako se bodo obvarovali nočnih obiskov... nato so se oborožili v t. i. vaške straže. In potem se je počasi začelo nesmiselno, nerazumljivo, brezumno pobijanje ljudi enega naroda. Dolga leta so ljudje živeli v strahu; noči so bile čas strahu in prisluškovanja, ali bo kje v nočno tišino zalajal pes – to je bil znak, da prihaja hudo. Da prihaja ne božja šiba, ampak človeška roka, ki ne pozna usmiljenja. Zlom revolucije se je dogajal v teh tihih in prestrašenih nočeh. Zlom, ki smo ga faktično doživeli sicer šele letos na svobodnih volitvah, se je v principu dogodil s prvim takšnim ubojem. Zakaj uboj človeka je tisto čez, je prestopljena meja, meja, ki je človek kot človek ne bi smel prestopiti. Kajti človek lahko sočloveka ubije, ne more pa mu vrniti življenja, zato je prav smrt tisti prag, na katerem bi se moral ustaviti. Kdor se na tem pragu ne ustavi, je svojo bitko izgubil, prej ali slej se to izkaže.
Nesrečnikom, ki so v tej jami pred nami, je bila hkrati s smrtjo odvzeta tudi njihova pravica do naravne, izvirne smrti. Uboj je poseg v svetost, v nedotakljivost življenja. Zato ta jama ni le dokaz za državljansko vojno pri nas, je tudi dokaz človekove nesrečne moči, da more narediti nepreklicno zlo, ubiti človeka, in zelo malo dobrega, saj tistega bistvenega ne more, namreč obuditi človeka od mrtvih. Prav zato bi se moral človek ovesti te svoje nesrečne svobode in postavljati meje svojemu ravnanju. To velja tako na individualni ravni kakor na splošni, obči ravni.
To velja tudi danes, ko postavljamo vprašanja o odgovornosti tistih, ki so revolucionarno morijo začeli. Na ta vprašanja bo seveda treba odgovoriti. Še več, zbrati moramo vsa pričevanja in zapolniti bele lise v naši zgodovini. Prav naša generacija, mi živi, smo odgovorni za to, da se nacionalni spomin popolni. Imena krvnikov na eni in na drugi strani, kajti na obeh straneh so bili, bodo zapisana v naši zgodovini. To pa je tudi vse, kar moremo, moramo in smemo narediti, če hočemo, da se državljanski spor konča in ne prerase znova čez mero, ko ga ni mogoče več obvladovati. Maščevanje rodi maščevanje, sovraštvo rodi sovraštvo. Zrelost posameznika, posamezne osebe, in zrelost neke družbene ali narodne skupnosti je razvidna prav iz tega, koliko in ali sploh je sposobna prekiniti verigo sovraštva, v katero je bila nekoč ukleta in zdaj šele popušča. Na osebni ravni govorimo o odpuščanju – le-tega so sposobni samo zares močni duhovi in odprta človeška srca – na družbeni ravni pa govorimo o zavestni odločitvi nekega naroda, da bo svojo zgodovino vzel nase in storil vse, da se ne ponovi. Da se zgodovina ne bi ponovila, moramo pozabiti na to, kako odpiramo nekdanje rane, kako obujamo spomin. Da se nam ne bi zgodilo, da bi hkrati s spominom obudili tudi nekdanja sovraštva. Vedeti moramo, da je sovraštvo brezmejna »energija«, ki je, če se je sprosti preveč, ni mogoče obvladati. Da ne bi prestopili meje, praga človeku dovoljenega! »Biti sodnik je vendar božje!« je zaklical slovenski pesnik in kristjan Božo Vodušek pred več kot šestdesetimi leti, toda njegov glas, dovolj zgoden, da bi preprečil morijo, če bi ga bili ljudje zares slišali, se je izgubil. Naj se ne izgubi več! Prepustimo sodbo zgodovini, prihodnosti, kristjani Bogu. Nezmotne, brezprizivne sodbe človek kot človek ne zmore, lahko pa s takšnimi sodbami zbuja novo sovraštvo iz pepela že ugašenega. Zdravnik čisti rano pazljivo, s svojimi instrumenti. Kdor čisti in celi rane neke družbe, ima za instrumente besede. Zato je treba besede postavljati pazljivo. Zakaj beseda ni kar tako, beseda tudi ubija. Rane in krivde pa so še žive. To še vedno boli. Zato naj se tisti, ki so nepazljivi pri celjenju ran našega naroda, zavedajo svoje soodgovornosti. Pa tudi vsako prehitevanje k nekakšni popolni spravi, k temu, da bi vsi sprejeli eno samo interpretacijo medvojnega in povojnega dogajanja kot nekakšno »objektivno resnico«, spet eno samo, kljub dobremu namenu dela več škode kot koristi in lahko povzroči ponovno razburkanje čustev in strasti, kar bi nas ponovno zapeljalo v delitve, ne v spravo. Ko nas različnost interpretacij grozot vojne in revolucije ne bo več bolela, in bomo v tem smislu spravljeni, o spravi ne bo nihče več govoril. O spravi govorimo in si je želimo tedaj, ko dejansko še nismo ravnodušni do preteklega, ko torej še traja razpor in spor znotraj slovenskega naroda. Zato sprava ni nekakšno splošno »bratstvo«, ampak naš zavesten, hoten pristanek, da živimo skupaj, različni, kakor smo. Sprava je v sobivanju različnih ljudi z različnimi političnimi opcijami in resnicami. Kdor bi hotel prehitro ta razpor zabrisati, na hitro odpraviti – dokler se po zakonih življenja ta slovenski razpor in spor ne preseže – ta bi nas ponovno razbijal in ranjeval. Zato bodimo strpni drug do drugega, dopustimo različnost naših resnic! Zato pa smo soodgovorni. Vsi in vsakdo posebej. Kajti, ne pozabimo, malo lahko naredimo dobrega, veliko pa nepopravljivo zlega.
Vprašanje krivde in greha je namreč tudi veliko bolj kompleksno, kakor bi se zdelo na videz. Vedeti moramo, da se noben posameznik kot človek ne rodi po svoji volji, ne izbira si ne časa ne naroda, v katerega se bo rodil. In ko se rodi, ga na nek način že čakajo naloge in vloge, ki jih bo »odigral«. Zato človek kot človek za svoja dejanja ni absolutno odgovoren, zato takšne odgovornosti od njega tudi terjati ne smemo. Kdor jo terja, ustvarja Krimske jame in se vpisuje na temne plati narodne zgodovine.
Slovenci smo imeli nesrečo, ker prebivamo na prostoru, kjer sta – v nekem smislu neodvisno od njegovih prebivalcev – trčila fašizem in boljševizem. Tako se je vse začelo! In nato še delitev na komunizem in antikomunizem; naš narod se je zato razklal na dvoje. Ta nerazpoložljivost človeka, njegova nemoč, da bi absolutno opredeljeval pogoje, v katerih prebiva in predvsem tiste, v katere se rodi, je hkrati tudi tisto, kar ga do neke mere opravičuje oziroma kar je vzrok, da je človek lahko samo po človeško kriv. Ne pa absolutno kriv. Čas od leta 1941 do 1946 je čas največjega napona slovenskega naroda. V tem času smo se uprli fašizmu in boljševizmu. Žal smo se pri tem tudi sami razklali na dvoje, vendar je to naša zgodovina, ki jo moramo vzeti s spoštovanjem, pa tudi z obžalovanjem nase. Naj se ne ponovi!
Toda – še vedno stojimo pred jamo groze. Ta jama je priča človeškega napuha, ki jo je povzročil, opozarja pa nas torej hkrati na človeško skromnost. Samo ljudje smo. Krhka, ranljiva, z bolečino obdarjena bitja. Smo ljudje, ki imajo dolžnost do mrtvih, da jih počastimo, in dolžnost do nas samih, da se spravljamo med sabo. In imamo dolžnost do prihodnosti, da jo neustrašno vzamemo nase. Saj prav to, da danes stojimo tu, vzbuja v nas tudi upanje in zaupanje. Vase. Samo veliki ljudje in duhovno močni narodi lahko pogledajo v brezno groze svoje zgodovine. In glejte, upanje je tudi v tem, da so se k nam vrnile besede, ki so bile dolgo zasmehovane in zasramovane, če niso bile celo prepovedane, besede: domovina, prostost, odpuščanje, spomin, radost življenja, ljubezen, sprava. Te besede nam bodo pomagale zgraditi prihodnost. Mrtvim pa pokoj, večno obžalovanje in spoštovanje: večen spomin.

Tribuna, 2. 7. 1990 (št. 11), str. 10, 11

Maligna agresija: nekrofilija

Lahkotnost prepisovanja

Frančišek Volek, "Poklon pokojnim" v: Naš časopis, november 1990 (let. 17, št. 167), str. 4

Poklon pokojnim

»Toda še vedno stojimo pred jamo groze. Ta jama je priča človeškega napuha, ki jo je povzročil. Opozarja pa nas hkrati na človeško skromnost. Samo ljudje smo. Krhka, ranljiva, z bolečino obdarjena bitja. Smo ljudje, ki imamo dolžnost do mrtvih, da jih počastimo in dolžnost do nas samih, da se spravimo med seboj. Saj prav to, da danes stojimo tu, vzbuja v nas tudi upanje in zaupanje vase. Samo veliki ljudje in duhovno močni narodi lahko pogledajo v brezno groze svoje zgodovine. In glejte, upanje je tudi v tem, da so se k nam vrnile besede, ki so bile dolgo zasmehovane in zasramovane, če niso bile celo prepovedane besede: DOMOVINA, PROSTOST, ODPUŠČANJE, SPOMIN, RADOST ŽIVLJENJA, LJUBEZEN, SPRAVA. Te besede nam bodo pomagale zgraditi prihodnost. Mrtvim pa pokoj, večno obžalovanje in spoštovanje. Večni spomin.« Te zgodovinske besede je 23. septembra 1990 ob Krimski jami spregovorila gospa Spomenka Hribar. Prav ona je bila tisti moralni most slovenske sprave, da smo končno letos vsi Slovenci postali vredni svojega imena in zgodovinskega spomina.
Kot da se je narava zarotila proti človeku, je letošnji praznik vseh svetih slovenski človek spoznaval svojo nemoč do narave. Zato je toliko globlje doživljal svoj odnos do nje, do minljivega. Smo le najemniki stvarstva, meje našega odločanja so omejene. Verjetno nas je narava simbolično pripravila na drugačen odnos do minljivega. Duhovni pogled do mrtvih je dobil novo dimenzijo. Slovenski človek je prvič začutil, da smo svobodno počastili spomin tudi tistih, ki jih je zgodovina zamolčala. Tudi Krimska jama je prvič doživela javni spomin vseh mrtvih. Jesensko listje, prvi obrisi snega, tiha in zbrana mašna molitev množice, številni plameni sveč in preprosti šopki do mogočnih ikeban. To je le zunanji videz, ki ga je obiskovalec doživljal 2. novembra na tej tihi jasi. Na umetniškem oltarju – spomeniku žrtvam, je mašnik prvič opravil bogoslužno daritev. Zbrano molitev je v svojem refrenu prekinjala mogočna pesem notranjskih pevcev in se tenkočutno zlila nad zbrano množico in krošnje dreves. Dolina je zajokala, ko se je v veličastnem spevu oglasila Simonittijeva »Planika«. Krimska jama, s čudovitim naravnim prostorom antičnega gledališča je imela prvič čast, da so notranjski pevci zapeli mogočno pesem sužnjev iz Verdijeve opere Nabucco. Solze množice so bile njihovo plačilo za trud in hkrati obveza, da se bomo vsi skupaj še vračali na kraj naše zgodovine, brez maščevanja, brez obtožb.
HVALA VSEM, KI STE NAM POMAGALI DOŽIVLJATI NOVEGA ČLOVEKA.
F. V.

ZKS-SDP Vrhnika, "Stališče prenoviteljev. Poštenost v politični igri." v: Naš časopis, oktober 1990 (let. 17, št. 166), str. 2

(...)
V sedanjem občinskem programu ni denarja za razvoj kulture v občini, sicer pa, kaj je sploh še kultura in ali jo sploh še potrebujemo. To je tudi moj apel tistim, ki kot bodoči sponzorji čutijo potrebo po takšni dejavnosti in nam tako priskočijo v pomoč. Del te kulture se kaže v naši občini tudi po ponovnem preimenovanju ulic in zavračanju prenekaterih vrednot polpretekle zgodovine iz narodno osvobodilne vojne. Nasproti temu tudi naša občina nam ne samo ponuja temveč nesramno vsiljuje spravne maše in to novi, mladi povojni generaciji, ki nima nič opraviti s preteklostjo, ob tem pa nas želi darovati kot žrtveno jagnje za zadovoljitev svojih potreb in interesov oziroma nam ukazuje, ali bodite hlapci ali pa crknite. Besede govornika s Krimske spravne maše so bile – citiram »pomagaj si sam in bog ti bo pomagal.«
V kolikor ni v nas kulture, zavesti in karakterja, so to le prazne besede in misli, pa naj tudi bodo. Nihče nima pravice vsiljevati sprave z drugim, če to drugi ne dopušča. To je ustavna pravica slehernega občana in državljana. Zatorej mi člani ZKS-SDP svetujemo in zahtevamo od IS SO Vrhnika, da zgodovinske vrednote pusti pri miru.
(...)

ZZB NOV Ljubljana Vič-Rudnik, "Borci so se sešli na razširjeni seji svoje skupščine. O spravi, gospodarstvu in ustavi." v: Naša komuna, 18. december 1990 (let. 28, št. 17/18), str. 10

Na svoj dnevni red so uvrstili temo ZZB NOV in družbenopolitične razmere po volitvah, sprejeli pa so tudi statutarni sklep o občinski organizaciji.
Namen obravnave zgoraj omenjene teme je bilo predvsem spregovoriti o pojavih, ki spremljajo takoimenovano spravo, gospodarski položaj v družbi, o novi ustavi in odnosu NOB v njej, o perspektivah za socialno in zdravstveno varstvo borcev NOV... Ob razmeroma zelo številni udeležbi je bila tudi razprava zelo odločna, burna, a argumentirana in jasna. Domala vsi razpravljalci so pod vtisom TV okrogle mize o spravi načeli tudi to temo. Obsodili so enostransko in necelovito prikazovanje zgodovinskih resnic, se zavzeli za temeljito oceno odnosno analizo, ki naj jo pripravijo zgodovinarji, dalje so ocenili, da je med borci še vedno čutiti precej neodločnosti in oportunizma ter da je potrebno javno odgovarjati na odprta vprašanja in razna namigovanja, ki izkrivljajo dejanska dejstva.
Ob tem so sprejeli sklep: »Enoglasno so obsojeni poskusi, da se sprava izkoristi za razvrednotenje NOB, da se NOB proglasi za državljansko vojno in boljševiško revolucijo, a kvizlinštvo proglasi kot domoljubno dejanje. Skupščina tudi obsoja poskuse, da se evforija okrog sprave izkorišča za odstranjevanje pomnikov, spomenikov, plošč in preimenovanja ulic, trgov in šol, ki spominjajo na NOB. Tudi v bodoče je potrebno storiti vse, da se na osnovi zgodovinskih dejstev in argumentirano oceni tako NOB kot del zavezniške koalicije v borbi proti fašizmu, tako tudi napake in krivice, ki so posameznikom storjene med NOB. Povojne likvidacije in napake, pa se ne morejo povezovati z NOB, ki se je končala 15. maja 1945 leta.«
Skupščina je zadolžila svoje predsedstvo, da Spomenki Hribar postavi javno zahtevo, naj dokumentirano dokaže svoje trditve o številu ubitih in vrženih v Krimsko jamo, kakor tudi trditve, kdo naj bi te poboje storil. Predsedstvo naj tudi intervenira na republiškem odboru za izdajo knjige Podkrimske krajevne skupnosti v NOB, ki jo je napisal prof. Ferdo Gestrin. Podatki v tej knjigi so velike zgodovinske vrednosti za NOB in tudi širše in se že koristijo v javnosti. Zato bi bilo potrebno, da se preko kulturne skupnosti Slovenije zagotovijo sredstva za tiskanje knjige, ki je že v celoti napisana.
(...)

"Peta obletnica" v: Naš časopis, september 1995 (let. 22, št. 215), str. 7