VOJNI ZLOČINEC FRIC NOVAK

»Odšli smo v gimnazijo v bregu nad Krko. V njej je mrgolelo prostovoljcev. Slovenski klub je imel poseben prostor. Zbranih je bilo že cela vrsta znancev: Ludvik Rapuša iz Prekmurja je bil naš poveljnik, kajti odslužil je kadrovski rok in imel, kakor se pravi, izkušnje. Njegov pomočnik je bil Peter Peterlin. Ta je bil eden zelo redkih, ki je imel uniformo. Prav tako je namreč že odslužil vojaščino. Poleg njiju so bili še Fric Novak, zdi se, da je ta v Slovenskem klubu opravljal komisarske posle, nato Jože Verlič, Kostja Nahtigal, Nace Sever, Jane Šubic, Saša Luzar, Mirko Tušek, Marjan Vesenjak, Milan Puc, Peter Žiža, Lojze Korzika, Savo Vrtačnik, Stane Bajuk, Peter Mišica, Lev Skapin, Bojan Polak, Tonček Žerjal, Milan Česnik, Cveto Močnik, Borut Furlan, Nikolaj Pirnat, Milan Biber, Jože Japelj, Rado Kogoj, Marjan Tepina in drugi. Pomešali smo se med seboj in pričeli pretresati novice. Tovariši, ki so se že prejšnji dan pripeljali v Novo mesto, so nam pripovedovali o svojem potovanju…

V sredo se v Novem mestu ni nič spremenilo, pač pa je bilo prvič slišati, da je vojska v razsulu. Politično vodstvo Slovenskega kluba se je po teh govoricah sestalo, in sicer v gimnaziji na stranišču. Treba se je bilo razgovarjati kar najbolj na skrivnem. Skojevce je obvestila Partija, da je jugoslovanska vojska resnično v razsulu, zato se je bilo treba dogovoriti, kaj zdaj. Sestanka na stranišču so se udeležili Fric Novak, Saša Luzar, Tonček Žerjal, Nace Sever in Saša Cvahte. Tedaj je novomeško poveljstvo mesta namreč že sporočilo, da zvečer odpotujemo v Zagreb in da nas bodo tamkaj oborožili. Redkobesedni častniki so zatrjevali, da bomo v Zagrebu varovali mesto pred kapitulacijo, kajti v Zagrebu je močna Paveličeva propaganda…

Ostali smo skoraj sami. Slišali smo prve glasove, da so Nemci že v Zagrebu, da nas bodo vsak trenutek zajeli, toda spet nam je bilo rečeno, naj čakamo, in čakali smo. Tedaj je Fric Novak pozval vse člane Slovenskega kluba v vojašnico. Vodstvo Slovenskega kluba je odločilo, da se oborožimo sami. Toda bilo je že prepozno. Prebrskali smo vojašnice, premetali slamo, toda nikjer ni bilo nobenega orožja. Žalostno smo se vrnili v III. nadstropje. Tedaj je nekdo zavpil: »Nemci !« Z okna se je zelo dobro videlo na ulico. Po njej so drveli veliki kamioni, prekriti s črnimi ponjavami. Med njimi so švigali motorji s prikolicami, na njih so bile lahke strojnice, ki so se mirno pozibavale na vzvodih, kakor da vljudno kimajo na desno in levo. Naenkrat so bile ulice polne ljudi. Eni so mahali in klicali Nemcem, drugi so jih opazovali, tretji so žalostno povešali glave. Gledali smo nemško kolono in mislili: Kaj zdaj, kaj bo zdaj z nami, kaj naj napravimo. Jugoslovanskega častnika ni bilo nobenega več. Ostali smo sami. Tedaj je počil strel, krogla je razbila steklo in udarila v strop. Nekdo je zavpil: »Lezite!« Takoj smo se vrgli na tla. Tistih nekaj Mariborčanov, ki so imeli puške, je pričelo repetirati in se pripravljati, da bi streljali. Toda nekdo je kriknil: »Nikar! Ne streljajte, v trenutku nas bodo podušili!« Previdno smo lezli k oknom. Opazili smo, kako so se v vojašnico pripeljali odprti avtomobilčki z oboroženimi civilisti v rjavih ljudskih nošah. Na dvorišču se je pričelo vpitje in kričanje. Oboroženci so nas pozvali, naj se takoj vsi zberemo na dvorišču. Prostovoljci so se začeli vsipati skozi vrata in se razvrščati pred besnečimi Hrvati. Slovenski klub je ostal pod Petrovim poveljstvom v sobani. Rečeno je bilo, da ostanemo skupaj in da se organizirano pogajamo, kaj bo z nami. V imenu cele skupine so odšli na dvorišče Peterlin, Novak in Sever. Skozi okno smo videli, da so hrvatski vojščaki našim odposlancem nekaj živahno in odločno dopovedovali. Trojica je prišla nazaj in nam povedala, da moramo takoj vsi na dvorišče. S tesnobo v srcu smo se spustili po stopnicah in se postavili v vrsto. K nam je pritekel droben Hrvat z majhno lovsko puško in nam mahal z njo pred nosovi. Bil je pijan. Zmerjal nas je: »Aha, prostovoljci, aha!« kakor da bi hotel reči: Zdaj ste mi prišli v pest, samo tega sem še čakal. Pri tem je pomenljivo kimal z glavo in opletal s puško. Tu in tam je padel strel, ulica je hrumela, mi pa smo stali in čakali. Tako se je naše prostovoljstvo žalostno končalo…

Mira Ružič in Oskar Kovačič, ki sta že pred vojno delala v dokumentni tehniki, sta tudi po napadu nadaljevala s tem delom. Ker pa je bilo potrebnih vedno več dokumentov, saj je šlo mnogo ljudi v ilegalo, drugi pa so potrebovali ponarejene dokumente, da so lahko prodrli v sredo sovražnikove dejavnosti ali šli v partizane, sta začela v dokumentni tehniki delati še brata Fric in Ante Novak, kmalu za njima pa še Ančka Kariž-Darja, predvsem ker je Oskar Kovačič odšel že poleti 1941 na politično delo v Trst…

Bili smo že pred vojno organizirani, starejši v KP, mlajši v SKOJ. Že julija 1941 so me povezali z Antejem in Fricem Novakom, ki sta delala pri dokumentni tehniki in postala sem kurirka dokumentne tehnike. Avgusta 1941 so me sprejeli v Partijo v celici, kjer sta bila tudi Majda Vrhovnikova in Polo Kudiš. Takrat mi je bilo neizmerno lepo, saj se mi je izpolnilo hrepenenje, ki se je v meni zbiralo že od decembra 1940, ko sem postala kandidatka KP. Prve naloge mi je dajal Ante Novak, ki je po mojem mnenju takrat vodil dokumentno tehniko. Ante Novak je takrat delal v Peganovi ulici št. 9 v stanovanju Minke Kobilice, sestre Ančke Kariževe-Darje. Pri začetnem tehničnem delu mu je pomagala Darja, ki je kasneje tudi vodila del tehničnega postopka na tem področju…

Septembra 1941 je odšel Ante Novak v partizane in pri zadnjem snidenju na Šmartinski cesti mi je sporočil, da bom odslej odgovorna za svoje delo Fricu Novaku. Fric Novak je na starih izkušnjah in po strokovni literaturi, ki mu jo je dal Zlato Močnik, poizkušal uvesti v dokumentni tehniki sistematično delo, kar pa mu je le delno uspelo, ker je primanjkovalo strokovno usposobljenih ljudi in sredstev. Vendar smo odslej v glavnem izrezovali žige v gumi, izdelovali klišeje in tiskali legitimacije. Za tako urejeno tehnično delo pa ni bilo potrebno samo več ljudi, zlasti strokovno usposobljenih, ampak tudi več delovnih mest, predvsem zaradi konspiracije…

Tiskali smo lahko na dva načina, ali s klišeji, ki jih je moral po risbah izdelati naš cinkograf, ali pa s črkami. Odločal je o tem po originalnih legitimacijah največkrat Ciril Sitar, ki je bil izredno vesten, včasih pa Fric Novak. Legitimacije, ki naj bi jih tiskali s klišeji, sem odnesla najprej prefotografirati in povečati v Dravlje k Ivanu Trobcu-Milanu. Milan je bil tudi fotograf za naše ilegalce, prefotografiral je tudi razne stare slike ilegalcev, ki smo jih potrebovali za nove legitimacije. Na podlagi fotografskih povečav so risarji na prozornem papirju s črnim tušem izrisali risbe. Te sem potem nosila Zlatu Močniku v Gerbičevo ulico 9 v cinkografijo. Močnik je te risbe prefotografiral na velikost originala, potem pa jih je prenesel s kopiranjem na cinkovo ploščo, ki jo je jedkal toliko časa, dokler ni bila tako obdelana, da je bila godna za tisk. Močnik pa je delal tudi po originalu, če je bil tisk enobarven. Bil je že pred vojno fotoamater. Po prihodu Italijanov je izgubil službo in delal le za narodnoosvobodilno gibanje. S Fricem Novakom se je dogovoril, da bo delal doma, ker nismo našli drugje primernega prostora…

Približno januarja 1942, potem ko je odšel Fric Novak v partizane, je prevzel vodstvo dokumentnega področja Janč Šubic-Lado, ki je kasneje kot partizan utonil…«

Stane Semič – Daki, Najboljši so padli 1, Spomini, Ljubljana 1971, 246-251

»Tone Vidmar-Luka se je s svojo četo naselil v Iški vasi, štab čete pa je namestil v gostilno. Da, tudi v njegovo četo je prihajalo vse več novincev; četo so imenovali oziroma klicali Šercerjeva, toda ker je bila vse številnejša, je nastal Šercerjev bataljon. Le-ta je bil osnova za kasnejšo Šercerjevo brigado. Komisar Šercerjeve čete in kasneje bataljona je bil Novak-Fric; kaj kmalu pa je odšel v Dolomite. Še preden smo zasedli Ig, je Luka v krajih pod Krimom mobiliziral mlade moške v svojo četo…
…3. maja zjutraj sem spet sklenil obiskati Luko. Z motorjem me je odpeljal v Iško vas Pilot; to je bilo njegovo partizansko ime. Njegovo pravo ime sem pozabil. Spominjam pa se, da je bil doma blizu Rudnika oziroma Lavrice pri Ljubljani in da je bil pri partizanih tudi njegov brat. Oba sta kasneje padla. Tudi njegove tri sestre so delale za OF in za nas partizane. Spomladi leta 1942 sem jih večkrat videl, kako so pripeljale iz Ljubljane na vozovih najrazličnejše potrebščine za partizanske enote. Prepričan sem bil, da bom ob tej uri našel Luko v njegovem štabu. Ko sva s Pilotom pridrvela v vas, sem ukazal, naj ustavi motor, kolo pa prisloni k hiši sredi vasi, češ da bova skupaj odšla v Lukov štab. Pri vhodu je stal stražar z nasajenim bajonetom na puški. Debelo sem ga pogledal, še bolj pa potem, ko je zaklical: »Stoj! Kdo si?« Ura je bila okoli poldne, pa me je njegovo ravnanje presenetilo, zato sem ga vprašal: »Kaj pa bi rad, stražar? Kdo pa ti je zataknil na puško bajonet?« Nič ni odgovoril, temveč je ta mladi partizan snel z rame puško. Šel sem proti njemu in ga vprašal: »Je tu štab bataljona?« Ker mi ni odgovoril, sem odšel kar mimo njega v hišo. Še bolj je bil presenečen in ni vedel, kaj naj bi storil. Pilot, moj kurir, se je hitro znašel, skočil k stražarju in mu rekel: »Pazi se! To je Daki, komandir proletarske čete. Išče Luko, vašega komandanta. Veš, takih stražarjev kot si ti, se Daki ne boji!« Šele sedaj se je stražar pomiril in je naprej stražil.
Ko sem stopil na prag in odprl gostilniška vrata, me je v prvi sobi spet zaustavil stražar: »Kako si prišel, tovariš, v hišo?« Pogledal sem ga, v hipu potegnil izza pasu pištolo in glasno zakričal nanj. Stražar je odskočil od strahu. Odprl sem vrata v sosednjo sobo: pri mizi so sedela tri mlada lepa dekleta in nekaj tipkala. Sedaj je prišel za mano še Pilot. Široko se je smejal, vendar je opazil, da ni vse v redu. Zato sem mu rekel: »Bodi pripravljen, Pilot!« Začel sem razpravljati z lepimi dekleti, pa so me takoj vprašale: »Kdo si ti, borec? Kako si sploh prišel v štab? Zakaj so te stražarji pustili do nas?« Tedaj se je vmešal še dežurni stražar z vprašanjem, kaj delam tukaj, kdo sem in kaj bi rad. Dekleta in on so začeli rjoveti na stražarja, zakaj natančno ne opravlja službe. Nekaj hipov sem bil tiho, ker pa me je ves ta »cirkus« razjezil, sem zarjovel: »Kje je Luka, komandant štaba?« Svetlo so se spogledali in mi odgovorili, da ga ni tukaj, ampak, da je okoli Podpeči, ker hočejo Italijani prebiti fronto. Potem sem stopil do naslednjih vrat in jih hotel odpreti. Pa je skočila k meni ena izmed deklet, rekoč: »Notri vas ne smemo spustiti prej, dokler vas ne prijavim. Znotraj je komisar bataljona!« Odrinil sem dekle kar z ramo in se zaletel v vrata, da so odletela. V sobi je bil komisar Fric, ki je nekaj narekoval lepemu dekletu pri pisalnem stroju. Ko me je zagledal, je skočil k meni, rekoč: »Ti, tovariš, kdo si? Zakaj so te spustili v pisarno. Kaj bi rad? Kje so naše straže? Kaj delajo, da si lahko prišel mimo njih?« Tudi Pilota za menoj je nahrulil: »Kdo je, kaj bi rad?« V rokah sem držal pištolo, a nič nisem rekel. Pilot pa je hitro spregovoril: »Tovariš komisar, jaz sem Dakijev kurir, tale je pa Daki.« Tedaj je Fric v hipu spremenil glas in rekel: »O, Daki, kaj bi rad, po kaj si prišel?« »Luko iščem!« sem mu odgovoril. Rekel je, da Luke ni v štabu. Potem sem začel godrnjati in jih oštevati: »Vsi tukaj nekaj pišete. In več vas je tukaj, kolikor jih ima Luka v bojih, na položajih! Namreč pravih borcev.« Čeprav je sicer Fric kazal, da se ne zmeni za moje opazke, pa sem videl, da išče priliko, kako bi me s pomočjo drugih svojih borcev – aretiral. Pilot je zato pripomnil: »Kar pustite ga pri miru, sicer bo začel Daki streljati! Na obrazu se mu vidi, da je že nervozen!« To je, rekel bi, razorožilo Frica, da se me ni več lotil, ampak je odšel v svojo sobo. Midva s Pilotom pa sva odbrzela na motorju proti Podpeči, kjer so še vedno ropotale strojnice. Med potjo mi je Pilot rekel: »Daki, kmalu bi te aretirali.« Odgovoril sem mu: »Saj sem videl, Pilot, ali bi vsi prej obležali. In brez potrebe bi padlo nekaj borcev.« In spet Pilot: »Saj sem stražarju zunaj povedal, kdo si in lahko bi razumeli. Toda, Daki, tam v štabu dobro živijo, mar ne? Ženske imajo. Zdaj sem prvič videl partizanke.« Pritrdil sem mu. Meni se je vse to zdelo zelo čudno. Namreč, da so tako lepo oblečeni in tako zastraženi.
Blizu Podpeči je bilo h grabnu naslonjeno motorno kolo »Puch«, »Evo ga!« sem rekel, » tukaj bo zanesljivo tudi Luka.« Res sem ga našel, saj je bil Luka vedno tam, kjer je bilo najbolj nevarno in kjer je najbolj pokalo. Tu pa ni pokalo kar tjavdan, kajti Italijani so s te strani skušali prodreti na Ig. Pravočasno pa smo tudi mobilizirali tukajšnje fante v naše enote.
Dogodka v Lukovem štabu v Iški vasi, razumljivo, nisem mogel pozabiti oziroma ga »požreti«. Potem ko sem Luko dobil na položaju, sem mu o vsem tem tudi povedal. Sprva me je presenečeno gledal, potem pa je zabrundal: »Greva v štab!« In kar se je pred nekaj urami zgodilo meni, to sva kasneje deloma doživela oba z Lukom ...
Skupaj sva se iz vasi Podpeč vrnila v Iško vas. Prišla sva do hiše in hotela stopiti v gostilniške prostore. Toda stražar naju je energično zaustavil. Luka je stopil proti stražarju, rekoč: »Kaj pa je? Kaj pa delaš tukaj? Snemi s puške bajonet!« Luka je bil dokaj glasen, zato je iz hiše pritekel dežurni; on je poznal Luko, mene pa ne. Takoj je hotel raportirati Luki, toda Luka ga je zavrnil, nekaj »zamadonal« in zakričal: »Zbor, vsi v zbor!« Kot bi trenil so bili borci v zboru. Luka jih je ošinil s pogledom in znova zakričal: »Rekel sem, da morajo priti v zbor vsi. Vsi! Tudi stražarji morajo v zbor!« Končno so bili vsi v zboru, da jih je Luka lahko videl. Potem je izbral nekoga iz zbora, mu omenil, da je vodnik ter glasno zaukazal: »Sedaj pa vsi takoj na položaj! Marš!«
Zbor, ki ga je sklical Luka, je bil zelo zanimiv, še zlasti, ker so ga opazovala oziroma so bila navzoča tudi dekleta, ki so bila »zaposlena« v štabu. Ne vem, kako sem nenadoma očitajoče podražil Luko: »Lepa dekleta imaš v štabu, Luka. Krasotice so, in res so lepo oblečene te gosposke gospodične...«
Tedaj se je k nama približal komisar Novak-Fric. Nič kaj prijazno ga ni sprejel Luka. Obratno: nadrl ga je in mu ukazal, naj odide iz štaba ter naj pogleda, kaj dela ena izmed čet, ki je bila v zasedi. Luka se je ta dan resnično razhudil nad borci, ki so se zadrževali samo v štabu, niso pa nič kaj radi hodili ven, na položaje ali pa obhode: Luka pa je bil neizprosen, zato je tega dne tudi razgnal svoj administrativni, birokratski štab.
Potem sva sedla vsak na svoje motorno kolo in se odpeljala na Ig. Tu sva se poslovila: on je odšel proti vasi Podpeč na položaje oziroma pogledat zasedo, v katero je poslal Frica, jaz pa sem se vrnil v Iško vas. To je bilo 4. maja 1942. leta.«

Metod M. Milač: Kdo solze naše posuši. Doživetja slovenskega dijaka med drugo svetovno vojno, Celje 2003, 73 - 75

"Bolj neprijetni in zastrašujoči so bili zasebni obiski in zaslišanja političnega komisarja Frica Novaka. Mnogi so ga poznali z ljubljanske univerze. Bil je oblečen v brezhibno častniško uniformo (čin neznan), kakor da bi bil pripravljen na udeležbo na vojaški paradi v kakšnem osvobojenem mestu. Ni bil takšen kot komisarji, kakršne smo spoznali v naslednjih dneh. Njegova tehnika spraševanja je bila, blago rečeno, nenavadna. Posameznike je spravil v kot, jih spraševal: "Ali redno hodiš k maši?", "Ali si član Katoliške mladinske organizacije?" in jim postavljal še druga podobna vprašanja; namesto reakcije ali komentarja naju je samo posmehljivo pogledal. Imela sva občutek, da sva mu od takrat naprej prepuščena na milost in nemilost.
Nekaj dni za tem so nas sredi dopoldneva zbrali na neki gozdni jasi v bližini vasi Otave. Najvišji partizanski častniki so se nekaj dogovarjali in si izmenjali dokumente. Po nekaj uvodnih pripombah, pozdravih in opravičilih, ker niso bili pripravljeni na toliko novincev, so nam zagotovili, da bo vsak od nas dobil odgovorno nalogo. Poklicali so nekaj več kot trideset prostovoljcev za partizansko vojsko in po kratki formalnosti odšli. V tej skupini je bil tudi moj sošolec M.K., ki mi je nekaj dni pred tem povedal nekaj osnovnih podatkov o Osvobodilni fronti in njenih ciljih.
Naslednji izbor je prišel kot pravi šok. Poklicali so dvajset imen; midva sva bila na vrsti kot številki tri in štiri. Takoj so nas obkolili oboroženi partizani in nas ločili od drugih. Da je bil položaj še hujši, je eden od izbranih, neki univerzitetni študent, izgubil živce in začel vpiti, kako je mogoče, da njega, ki je bil v Ljubljani član komunistične celice "trojke", zdaj izberejo v to belogardistično skupino. Imenoval je še druga dva člana iz svoje trojke. Njegovi obupani kriki so bili namenjeni zlasti Polaku - Stjenki, njegovemu kolegu z univerze, ki je bil na svojem znamenitem konju v poveljstvu te skupine. Nihče ni odgovoril ali se odzval, histeričnega fanta so samo potisnili v skupino. Strah in razburjenje v očeh tistih, ki jih še niso poklicali, sta mi jasno povedala, kaj imajo v mislih. Takoj so nas odpeljali. En sam partizan je hodil spredaj, pet oboroženih pa je v obliki črke V šlo za nami. Skoraj celo uro smo hodili navzdol po ozki podeželski poti; nihče ni spregovoril niti besedice. Bili smo kot omamljeni. Slišale so se samo stopinje, naše in njihove. Ko smo se začeli približevati gozdu, je sin ljubljanskega industrialca - njega so poklicali prvega -, ki je hodil pred menoj, spregovoril o tem, o čemer smo razmišljali vsi: "V tem gozdu nas bodo pobili." Nekaj minut pozneje je naš oddelek dohitel partizan na konju. Sledil je kratek pogovor med njim in našimi stražarji. Rezultat: našim stražarjem je vidno odleglo; nekaterim je celo zaigral nasmeh na licih. Vodja nam je potem povedal, da je prišel nov ukaz, naj se pridružimo partizanski skupini v nekoliko oddaljenih Polhograjskih dolomitih. Oboroženo spremstvo so poslali nazaj v tabor, ostal je samo naš vodja."

Viktor Kirn, Puntarska Faškarija, Naš časopis, Vrhnika julij 1982, 14, 16, 18

»Hodila sva po ozki gozdni poti, naenkrat pa se mu je razvezal jezik: »Veš, Viktor, ni vse tako, kot bi moralo biti. Treba bo nekaj ukreniti. Ne le, da so fantje lačni, tu so še druge stvari. Vloga Frica, komisarja bataljona, mi ni nič kaj všeč. Hodi v četo, ali nikdar ne da nobenih navodil za delo. V partijo prepočasi sprejemamo nove člane. SKOJ-evska organizacija ni še našla svojega mesta…
…V Glažuti smo dobili nalogo, da se izvrši reorganizacija enot. Pred postrojeno četo je bil poleg Puntarja in komandirja še neki tovariš, ki je govoril o organiziranju nekakšnega delavskega bataljona. Tja se je javilo nekaj naših ljudi, ki pa so jim pobrali orožje in ga dali tistim, ki so ostali v četi, pa ga niso imeli. Ta moment je ob priliki, ki smo se razšli, precej demoralizajoče deloval na moštvo čete. Kasneje je celo bilo govora, da so nekateri tovariši bili zavestno razoroženi. No, in prav v taki situaciji je komisar bataljona Fric Novak od Puntarja zahteval, da vso zalogo masti in soli odda intendaturi bataljona. O kakšni masti in soli je pravzaprav šlo? Še iz taborišča, ko je ofenziva začela, smo s seboj vzeli kanto masti, kanto medu in žakelj soli. Med smo že med potjo zakamuflirali ob stezi med Vrbico in Krvavo pečjo (kaj je bilo z njim, ne vem, ker je za kanto vedel samo Pajk), ostala dva artikla pa smo prinesli vse v Glažuto. Prenesel ju je pravzaprav bosanski konjiček, last Jožeta Teglja iz Preserja, ki je vedno ponosno govoril, da sta iz hiše šla dva v partizane – on in konjiček. Ker je Fricev nastop iz stališča človečnosti bil popolnoma nepravilen, se mu je Puntar uprl in rekel, da masti in soli ne da, ker je zaloga že pri koncu. Takoj zatem je Fric pripeljal s seboj patrolo, ki naj bi Puntarja razorožila. To je seveda bilo preveč za borce naše čete, ki smo tej sceni prisostvovali. Eden je celo zavpil: »Ali bomo mirno gledali, da našega komisarja razorožujejo?« Tako so puške naših borcev poletele z ramen, zatvarači so zašklepetali in vsi smo merili v Frica in njegovo patrolo. Puntarjevi borci smo s tem dosegli svoje, zakaj Fric se je obrnil in odšel s patrolo, od koder je tudi prišel. Drugi dan smo bili nemalo iznenadeni, ko je ista patrola vodila zvezanega Frica mimo nas neznano kam. Vendar ne zaradi soli in masti, marveč iz drugih razlogov in »masla« na glavi, ki ga je imel…
… Prišel sem v četo in poiskal Puntarja. Bil je bled in zamišljen. Bil je razočaran, vendar ni hotel govoriti. Rekel je, da bo o zadevi spregovoril, ko bo čas. Bil sem prepričan, da še vedno pritiska nanj dogodek iz ofenzive v Glažuti, ko se je sprl s Fricem Novakom…«

Stanko Petelin - Vojko, Krajevna skupnost Podpeč-Preserje v NOB, Ljubljana 1983, 200

"Le malo je manjkalo, da ni bil ob življenje tudi politični komisar Puntar. Četna intendantura je že s Krima nosila s seboj manjšo količino masti. Ko pa jo je bataljonski komisar Fric Novak zagledal, je zahteval, naj jo izročijo bataljonski intendanturi. Puntar se je uprl, Fric pa ga je ukazal razorožiti. Toda borci 2. čete, ki so bili v bližini, so puške takoj usmerili proti Fricu in njegovemu spremstvu, kajti Puntarja niso hoteli prepustiti znani Fricovi samovolji. Že dotlej je imel na vesti več žrtev. Tako je moral bataljonski komisar odnehati. Že naslednjega dne so borci videli, kako peljejo Frica neznanokam. Tokrat ga je, kot kaže, doletela zaslužena kazen za vse njegove hude napake, ki jih je s svojim brezobzirnim ravnanjem povzročil zlasti okrog Iga, kajti bil je odstavljen."

Ferdo Gestrin, Svet pod Krimom, Ljubljana 1993, 70, 71

"Nekaj dni pozneje so sledile že sredi prve faze italijanske ofenzive nove kadrovske spremembe kot posledica "vojvodstva" v teh enotah. 20. julija je postal novi komandant 3. grupe odredov Bojan Polak-Stjenka, politkomisar Polde Maček-Borut Zadvorc, njegov namestnik pa Franc Perovšek-Lado Krčan (in nato od 26. julija Cveto Močnik-Florjan). Novi komandant Krimskega odreda je postal Andrej Flajs-Sočan, poveljnik 1. bataljona je bil Alojz Popek-Milan Vandek, a politkomisar Janez Japelj-Lovrenc Kajžar (namesto po kazni razrešenega Frica Novaka).
(...)
Pri umiku na Travno goro je štab bataljona v vasi Kot dočakal povelje za kadrovsko spremembo. Komandant bataljona in politkomisar Fric Novak sta bila razrešena, slednji po kazni, in novi poveljnik je postal Alojz Popek-Vandek iz Bezuljaka, politični komisar pa, kakor že vemo Janez Japelj-Lovrenc."

AS 1852, Grupe odredov in odredi grup odredov slovenskih partizanskih čet, TE 3, Štab I. bataljona "Ljubo Šercer", prejeto: 4. bataljon KRO

Štab 4. bataljona
"Ljuba Šercerja" KR.O.
na položaju
dne 19 VIII. 1942

Glavnemu poveljstvu Slovenskih partizanskih čet

na položaju

Ker od 27. jul. t.l. naprej nimamo nimamo še nikakršnih vez z nadrejenimi štabi, se obračamo na Vas, da nam daste nadaljna povelja in sporočite, če Vam je znano, kje se nahaja štab odreda KRO.
Naš bataljon se je večji del vrnil na stare položaje, nekaj manjših skupin pa se še nahaja v Vaši bližini. Prosimo, da posredujete, da se vse skupine vrnejo nazaj v bataljon.
Veliko preglavico nam sedaj dela prehrana, ker nam Italjani v okoliških vaseh postavljajo zasede. Na zahtevo Vam lahko pošljemo podrobnejše poročilo o stanju bataljona in situaciji terena.
V naši bližini se nahaja bivši politkomisar tega bataljona, tov. Fric Novak. Odredite kam naj ga peljemo.

Smrt fašizmu - svobodo narodu

Komandir: Vandek Politkomisar: Lovrenc Kajžar-Janez

Milan Guček, Strmi lazi, Šercerjeva brigada 1. del, Ljubljana 1984, 94

»In še nekaj – zaprtost ali sovražno razpoloženje prebivalstva na določenem ozemlju je bilo tudi posledica krvoločnega divjanja in pogromov nad civilnim prebivalstvom v času partizanskega svobodnega ozemlja, ko je strahoval Notranjsko prosluli politični komisar takratnega Šercerjevega bataljona Fric Novak.«

Taras Kermauner, Skupinski portret z Dušanom Pirjevcem, Ljubljana 2002, 22

"Vlado Kozak Zupana ni maral; meščani tega tipa so se mu upirali; tudi presvobodni intelektualci. Zupana je imel za dekadenta; kot mnogi. Do Ahaca je gojil dvojen odnos: ker je že v partizanih po partijski nalogi raziskoval različne zadevne afere, tudi zgodbo med Fricom Novakom in Luko Vidmarjem, je bil stoodstotno prepričan, da je Ahac res pekel ujetnike..."

Jože Dežman, Gorenjski partizan, Gorenjski odred 1942 – 1944, Kranj 1992, 96

»Okoli oktobra 1942 je skupina partizanov šla s Pokljuke čez Bohinjsko Belo. Na Beli so ujeli nemškega oficirja. Razorožili so ga in mu naložili tovor hrane. Fric Novak se je pogovarjal z njim, ker je znal nemško. Povedal je, da ujetnik prosi za cigareto, preden ga bodo ubili. Andrej Žvan je nato dal prevesti, da ga ne bodo ubili. Vprašal je oficirja, zakaj se morajo partizani skrivati kot živali. Potem so mu dali kos kruha z zaseko, pa od strahu ni mogel jesti.«

Janez Lušina-Mali, Pot Gregorčičevega bataljona, TV 15 – Naš tovariš, Ljubljana 29.1.1987, 9

»3. četa Gregorčičevega bataljona je živela in delovala v sestavi Cankarjevega bataljona, pozneje pa v sestavi Gregorčičevega bataljona. Od konca oktobra 1942. leta je največ taborila ob severnih obronkih Jelovice. Komandir čete je bil Anton Dežman-Tonček, politični komisar pa Fric Novak. Komandirja vodov sta bila Jože Žirovnik-Mičo in Triller Ciril-Čiro, politdelegat pa neki Soča (njegovega pravega imena ne poznam) in neki Bojislav. V sestavi 3. čete, ki je v januarju 1943 štela okoli 25 partizanov, so zagotovo bili tile »Ljubljančani«: Avgust Mikec-Ivan, Jože Žirovnik-Mičo in Tone Peterca-Miha. Ti so v 3. četo prišli decembra 1942. Po spominih Avgusta Mikca se je četa največ zadrževala na Jelovici, dvakrat pa je (decembra in januarja) prešla Savo Bohinjko in izvajala akcije v Bohinju in na Pokljuki. V taboru na Papežu je pripravila zimovališče s hrano. Več tednov je taborila na istem mestu. Bataljonski kurir Mali je v taborišče na Pepeža 25. decembra 1942 pripeljal odrednega komandanta Franca Bička in političnega komisarja bataljona Jožeta Krajca-Žaklja. Rešila sta neke probleme v četi. Ob tej priložnosti sta oba ponovno zatrdila, da nihče ne bo zapustil Gorenjske in odšel v Dolomite ali na Primorsko. 3. četa mora ostati na Jelovici in začeti mobilizirati fante v okolici Bleda in v Bohinju. Četa je bila na koncu decembra že pripravljena na dolgotrajno zimo na Jelovici…«

Boris Kidrič, Falzifikatorji so prekosili sami sebe, Slovenski poročevalec, Ljubljanska izdaja, Ljubljana 25. aprila 1943

»… Da bi njihova potvorba učinkovala verjetneje, so opremili faksimile s kopico slovenskih in drugih napak.Imeli so pa tudi pri tem smolo.Pod tak slovnični nestvor so podpisali Frica Novaka,o katerem je znano,da je bil visokošolec,da ima za seboj osem razredov srednje šole in da zna vsaj kolikor toliko slovensko pisati.Morda pa nočejo belogardistični falzifikatorji obdolžiti Frica Novaka razen umorov,ropov in drugih belogardističnih čednosti tudi svoje lastne nepismenosti?! Kdo ve! V ostalem bodi povedano,da Frica Novaka,»avtorja« vseh teh čudovitih dokumentov,že 6 mesecev ni v več v »Ljubljanski provinci«…«

ARS, AS 1931, TE 699,703, RSNZ, dok. 3679-80; Specialno-obveščevalna poročila, Medvešček Marjan; Bilten Narodne legije št. 46, 17. maja 1943

»Bilten št. 46 poned.17.V.43
…Iz Gorenjske je prišel v Ljb. Uradnik, ki je bil svojčas jug. Oficir, ki je bil v mariborski aferi. On mnogo ve o gorenjskem goščarskem življenju. Morda bi ga bilo potrebno pridobiti ali bi se mu vsaj skušalo približati (II/35).
Osvobodilna fronta je zadnje čase pojačala propagando na Gorenjskem. Po dobljenih vesteh je odšel na Gor. Fric Novak, bivši komandant bataljona v Dolomitskem odredu. Z njim je odšlo precej (do 2/3 v Ljb. bivajočih?) članov Slovenskega kluba…«

Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 7 (maj – junij 1943), Partizanska knjiga v Ljubljani, Ljubljana 1989, 409

»št. 133

PISMO SEKRETARJA POKRAJINSKEGA POVERJENIŠTVA ZKMJ ZA GORENJSKO VINKA HAFNERJA DNE 7. JUNIJA 1943 POKRAJINSKEMU KOMITEJU KPS ZA GORENJSKO*

Pokrajinskemu komitetu KPS za Gorenjsko!

Sedaj se nahajam že štiri dni v 3. in 4. četi I. bat.* Tu sem konferiral 2 dni s tov. Gabrom* in še tremi, ki delajo tukaj na terenu. Mislim, da smo v tem času do podrobnosti [obdelali] vse, kar spada v njihov delokrog. Preostali čas sem porabil za polit. ure v četah.
So vsi štirje dobri fantje, le da so imeli na več stvari precej čudna gledanja, ki smo jih sedaj dodobra pretresli. Imajo kar dobro organizirano Sp. dolino* dočim so v Zgornjo še slabo prodrli. Upam, da bo zdaj tudi to odpravljeno. Mobilizirali so že precej, ostalo še bodo. Točna poročila vam bom podal osebno. Kakor je Gaber dobro zastavil za OF, tako je nekoliko zapostavljal KP in ZKM. Sedaj sem mu dal nova navodila. Postavil sem tudi RK za Bohinj in določil še dva terenska. Imajo možnost takojšnje postavitve tehnike, manjka jim le kompleten ciklostil in barva v tubah. Zato jim pošljite takoj te stvari, da bodo lahko z materialom zalagali cel J[eseniški] OK. Seveda bi moral priti semkaj za teden dni kak izvežban tehnik, imajo pa sicer že primerne ljudi in prostor. Uredite to takoj.
Tukaj sem izvedel mizerne zgodbe o Fricu* in Mičotu*, ki je sedaj koman. II. bat. Sedaj je jasno, da sta ogromno grešila in samo v enem primeru poslala na fronto 40-50 dobrih fantov*, ki so bili vsi pripravljeni, da gredo k nam. Ko se vrnem, vam bom stvar obširneje obrazložil. Sicer jo pa pozna tudi tov. Kosta*.
Nocoj odpotujem dalje. Pripravil sem si že v naprej, da bom imel dobre veze in si že zdaj beležim vse primerne ljudi, ki jih bom lahko uporabil. Bo že šlo, samo, da mi dela preglavice, kje bom dobil toliko ljudi. Božo* baje ni kaj prida…«

*Izvirnik, napisan črnilom, je v Zgodovinskem arhivu CK ZKS, šk. 83, a. š. 1124.
*Gre za I. ali Jelovški bataljon Gorenjskega odreda.
*Valentin (Tine) Sušnik-Ivo.
*Misli spodnjo in zgornjo Bohinjsko dolino.
*Fric Novak.
*Jože Žirovnik, komandant II. ali Pokljuškega bataljona Gorenjskega odreda.
*Misli mobilizirance v nemško vojsko.
*Stane Bizjak.
*Anton Ambrožič.

Franček Saje, Belogardizem, Ljubljana 1952, 535-536

»Kako so si belogardistični dopisniki izmišljevali partizanska grozodejstva in potvarjali razne listine, pojasnjuje tale primer: Župnik Jože Zalokar iz Rovt je 25. februarja 1943 italijanskemu poveljstvu izročil povelje, »ki naj bi ga poveljstvo 1. bataljona »Ljubo Šercer« poslalo poveljstvu enote »Dolomitski odred«. Povelje naj bi našli v okolici Žibršča«*. Že italijanska obveščevalna služba je ugotovila, da je ponarejena ta listina, ki se glasi:
»Štab 1. bataljona »Ljube Šercer« K R O
Štev. 416 – Na položaju – Dne 3. februarja 1943 – Strogo zaupno!
Komandi Dolomitskega odreda, na položaju.
Po ustni odredbi Komandanta 3 grupe, se morajo vsi na novo mobiliziranci komisijsko pregledani in kateri naj bi se pregledali in sicer komisija naj se sestoji od 3-5 100 % komunistov, kateri jim naj isprašajo kaj je komunizem…
Vse one, kateri ne vejo nič o zgodovini komunizma in nimajo zanimanja zato se jih likvidira...
Politkomisar: Fric Novak l. r.«*
Fotografičen posnetek tega »partizanskega« ukaza je takoj objavil »Slovenec«, za njim pa je romal po vsej belogardistični propagandni literaturi. Kako nespretno so belogardisti spisali to »listino«, se vidi iz naslednjih dejstev: Bataljon »Ljube Šercerja« je že oktobra 1942 prenehal obstojati, ker se je spremenil v udarno brigado »Ljube Šercerja«. Krimski odred se je že oktobra 1942 reorganiziral v Notranjski odred. Bataljon ne ukazuje odredu, marveč obratno. Tretja grupa je bila razformirana že oktobra 1942. leta. Fric Novak, ki je bil visokošolec, naj bi pisal kot popoln analfabet. Razen tega pa »Frica Novaka, 'avtorja' vseh teh čudovitih dokumentov, že šest mesecev ni več v Ljubljanski provinci«*, ampak je medtem že bil na Gorenjskem, kjer je poleti 1943 tudi padel.«

*XI. odred G.A.F., N. 1031, dne 25. februarja 1943, predmet: Notiziario n. 56.
*Faksimile tega falzifikata je objavil "Slovenec" 26. februarja 1943.
*"Slovenski poročevalec", 25. aprila 1943, št. 12, Ljubljanska izdaja. Boris Kidrič - Falzifikatorji so prekosili sami sebe.

Boris A. Novak, Vojaki zgodovine, Maribor 1988, 70-73,96-101,115

Tone Gruden=Ante Novak, Andrej Gruden=Fric Novak.
»TRETJI PRIZOR (Vida in Andrej)

ANDREJ: Imaš kaj novic o Tonetu?
VIDA: Padel. Na Dolenjskem.
ANDREJ: Hudič! Pa sem bil tako prepričan, da bom jaz prvi padel.
VIDA: Ne kliči hudiča!... Povej, Andrej: kaj je bilo s tabo?
ANDREJ: Ujeli so me v raciji, a niso vedeli, koga imajo. Tone je odlično ponaredil dokumente... V zaporu sem videl Maksa. Mučijo ga, dan in noč. Ni več podoben človeku... Mene pa so po dveh tednih izpustili. In zdaj me naši pošiljajo v partizane.
VIDA: Kam?
ANDREJ: V smrt.
VIDA: Kaj pa govoriš, Andrej?! Zmagali bomo!
ANDREJ: Da, zmagali bomo, a mene ne bo med zmagovalci... Bojim se.
VIDA: Daj no daj, Andrej! Od kdaj pa se tako bojiš fašistov?
ANDREJ: Saj se ne bojim fašistov.
VIDA: Koga pa?
ANDREJ: Naših.
VIDA: Naših?! – Kaj ti pa je, Andrej?!
ANDREJ: Ne vem. V ilegalni mreži nikogar več ne poznam. Vsi moji prijatelji so padli ali pa trohnijo po nemških zaporih. Tile novi... (išče besedo) tovariši me pa tako čudno gledajo.
VIDA: Kako čudno?
ANDREJ: Ne vem. Neprijeten občutek imam, da se jim zdim sumljiv... ker sem prišel živ iz zapora ali kaj. Vida, sama dobro veš, da je Gestapo prodrl v vse pore našega gibanja. Mogoče so ti fantje zato tako nezaupljivi. Mogoče me imajo za gestapovskega agenta... Ne vem, ne vem... Bojim se jih...
VIDA: Čakaj malo! Zakaj bi se bal naših?!
ANDREJ: Ne vem... Mogoče se motim. Mogoče mi je zapor uničil živce. Mogoče se kratko malo več ne znajdem v teh novih razmerah boja... A zdi se mi, da me hočejo... likvidirati...
VIDA: Veš zakaj, zdaj pa res že pretiravaš! Le zakaj bi tebe likvidirali?! Saj si naš!
ANDREJ: Oni se tako obnašajo, kot da nisem več naš. Ničesar mi nočejo povedati. Ves čas samo nekaj šepetajo med sabo.
VIDA: Andrej, ti si iz stare komunistične družine. Od mladih nog si levičar. Partija ti ne bo storila nič žalega.
ANDREJ: To si tudi sam dopovedujem... Ampak... najrajši bi pobegnil od teh terencev in poiskal kakšno zanesljivo zvezo za odhod v partizane. Včasih imam tak nor občutek, da so ti fantje, ki me peljejo v partizane... da so ti fantje – (šepeta) provokatorji in gestapovci...
VIDA: Andrej, moj bog!
ANDREJ: Oprosti, saj vem, da ti ne bi smel vsega tega povedati... Ampak ne morem več...
VIDA: Dobro je, da si mi povedal. Komu pa naj se izpoveš, če ne svoji sestri?
ANDREJ: Na koncu sem, čisto na koncu sem...
VIDA: Preutrujen si. Živce imaš napete. To je vse. Ko se spočiješ, boš ves svet gledal z drugačnimi očmi.
ANDREJ: Misliš?
VIDA: Prepričana sem.
ANDREJ: In kaj naj naredim?
VIDA: Zaupaj našim. Varno te bodo odpeljali v pohorski bataljon.
ANDREJ: Prav. Bom... Oprosti, ne vem, kaj mi je bilo... Vse bo še v redu. Zmagali bomo!
VIDA: Tako se govori, Andrej! Saj sem vedela, da si pravi komunist! – Zdaj pa le pojdi. Bliža se policijska ura.
ANDREJ: Dobro. Grem... Če se ne vidiva več...
VIDA: Ne govori tega!... Na, tukaj imaš kruh in suho klobaso. Po vojni ti pa spečem palačinke, prave pravcate palačinke!
ANDREJ: Mmmm, kar sline se mi cedijo! Smrt fašizmu, svoboda palačinkam!...
Zatemnitev.
…
VIDA: Žal je. »Tovarišu« Milanu Kregarju in njemu podobnim se zdi sumljivo, da sem kljub svoji bolni nogi preživela taborišče. Pravi, da noben invalid ni preživel konclagerja, če se ni prodal gestapu.
OCE: Nezaslišano, nezaslišano!
VIDA: Marko, zapomni si, zapomni si do konca svojih dni... tudi če me obsodijo... tudi če me zaprejo...: tvoja mati ni sodelovala z gestapom.
MARKO: Saj vem, mama... Moji sošolci pa pravijo tudi, da so naši... da so naši ubili... strica Andreja...
MATI: Kaaaj?!
OČE: To ni res! Dobili smo njegovo partizansko spomenico, njegova odlikovanja, celo sožalje štaba z uradnim sporočilom o smrti. Tam piše, da je Andrej padel v boju s sovražnikom.
VIDA: Ne. Naši so ga.
MATI: Ampak – zakaj?!
VIDA: Baje so ga obtožili plavogardizma.
OČE: Plavogardizma?! Moj bog! Predvojni komunist – pa plavogardizem?! To je absurd! – Daj, Tone, povej, kako je Andrej padel?
TONE: Ne vem. V štabu so mi povedali, da je padel kot junak...
OČE: No, vidite!...
TONE: ...prijatelji pa so mi rekli, da so ga likvidirali naši.
MATI: Ampak – zakaj?!
TONE: Zaradi domnevne samovolje in nespoštovanja ukazov.
MATI: Ampak – zakaj?!
OČE: Pa je bil res kriv? Je res počel neumnosti?
TONE: Ne vem. Mislil je s svojo glavo. Bil je odličen komisar, borci so ga imeli radi. A večkrat je bil v situaciji, ko je moral improvizirati in zanemariti ukaze, ki so prihajali od zgoraj in niso upoštevali konkretnih razmer... To jim pa ni bilo všeč.
OČE: Ampak – komu?!
MATI: Ampak – zakaj?!
TONE: Mama, revolucija je krvava reč. V revoluciji padajo tudi nedolžni. Dogajajo se pač napake.
MATI: Če revolucija pobija svoje najboljše otroke, potem je sama revolucija – ena strašna napaka.
TONE: Oprosti, mama. Nekaj neumnih in nepotrebnih napak ne more zmanjšati veličine revolucije.
MATI: In ti mirno stojiš pred svojo materjo in kot kakšen profesor razlagaš, da je smrt tvojega brata napaka, kot bi šlo za napako v matematičnem računu.
TONE: Oprosti, mama. Nisem tako mislil.
VIDA: Tone, saj nisi ti kriv. Jaz sem kriva.
TONE: Vida, kaj pa govoriš?
VIDA: Slutil je, kaj ga čaka v hosti. Jaz pa sem mu svetovala, naj zaupa partizanom.
TONE: Vida, ti nisi nič kriva!
VIDA: Bil je popolnoma obupan. Bil je nebogljen kot otrok. Vedel je, da ga bodo naši... – Jaz pa sem ga prepričala, da se mu ne bo nič zgodilo.
TONE: Vida, prosim te, ne govori tega, to so neumnosti! Nihče ni kriv.
VIDA: Jokal je – jaz pa sem ga poslala... v smrt.
TONE: Vida!
MATI: Kakšni ljudje ste vi, komunisti?! Kaj se je zgodilo z vami?! Kdaj ste se tako spremenili?!
OČE: Kje je Andrej pokopan?
TONE: Žal mi je. Ne vem.
OČE: Ne veš, ne veš, zdaj ničesar več ne veš! Svojčas si vse vedel, zdaj pa nenadoma ničesar več ne veš!
TONE: Oče, Andrejeva smrt je zavita v meglo. Poskušal sem zvedeti, kako je padel, a dobil sem toliko protislovnih podatkov, da sem obupal.
VIDA: Kaj nisi tudi ti nekoč v partizanih padel v nemilost?
TONE: Ne le enkrat. Moja partizanska pot je pot nenehnih vzponov in padcev. Nekajkrat sem bil s položaja komandanta ali političnega komisarja degradiran v navadnega borca. Enkrat so me naši celo obsodili na smrt...
MATI: Ampak – zakaj?!
TONE: Zato ker sem tudi jaz mislil z lastno glavo. Obtožili pa so me defetizma in paktiranja s sovražnikom.
OČE: Nemogoče! Tebe?!
TONE: Da. V italijanski ofenzivi sem dobil ukaz, naj s svojim bataljonom ščitim umik partizanske bolnišnice. Ponoči smo krenili na forsirani marš proti bolnišnici. Luna je zašla, rosil je siten dež in kot za nalašč se je spustila še grda megla. Hodili smo v koloni, a megla je bila tako gosta, da sem komaj razločil hrbet pred sabo. Tedaj nenadoma začutim gnečo. Potipam predse, v temo, in kaj natipam? Čelado! V megli smo se torej pomešali z italijansko kolono. – Kaj zdaj? – Če bi začeli streljati, bi v tej zmešnjavi postrelili tudi svoje ljudi. Torej bi se morali boriti z nožem na nož, v takem klanju pa čisto nihče ne bi ostal živ; in kdo bi potem ščitil umik partizanske bolnišnice?... Bil je to najbolj čuden, napet in zmeden trenutek v vsej moji partizanščini. Zaslišal sem samega sebe, kako vpijem: »Partizani levo, Italijani desno!« In glas italijanskega komandanta odtegne: »Si, si! Italiani a destra, partigiani a sinistra!« In smo ločili koloni... Zdaj pa bi se morala začeti bitka. Na slepo izstrelim kroglo v meglo; z italijanske strani mi odgovori osamljeni strel. Ustrelim dvakrat in kot odmev zagrmita nazaj dva italijanska strela. Poskusim trikrat in odgovor je spet enak, kot pingpong – trije streli. Z Italijani smo vzpostavili igro, dialog, kontakt, in vsem je bilo v hipu jasno, da od boja ne bo nič. Bili smo preveč človeški... Neki linijaški karieristični ritoliznik pa me je naslednjega dne ovadil zaradi domnevnega defetizma in paktiranja s sovražnikom. Vendar sem imel srečo, za razliko od Andreja. Partizan, ki bi me moral likvidirati, me je dobro poznal in ni verjel obtožbam. Opozoril me je, naj se za nekaj časa skrijem. Potuhnil sem se, nisem hodil pred oči funkcionarjem iz štaba in kmalu je bila celotna zadeva pozabljena. Ko sem čez nekaj mesecev srečal funkcionarja, ki je podpisal mojo smrtno obsodbo, mi je priznal, da je vsa resnica prišla na dan in da je vesel, da tisti partizan ni izpolnil povelja. Če pa tisti partizan ne bi tvegal lastne glave, zato da bi mene rešil, potem... Molk.
MATI: Moramo najti Andrejev grob. Molk.
MARKO: In rekli so še... rekli so še... da je stric Maks... da je stric Maks – največji izdajalec v zgodovini Partije!
OČE: Ne, ne, ne!
MARKO: O Bog, naj gre ta kelih mimo mene!
Strašna tišina.
TONE: Mama, vaju dva so skupaj zasliševali. Kaj se je dogajalo?
MATI: Kako moreš vprašati kaj takega?! Te ni sram?!
TONE: Saj vem, da ni ničesar izdal. Maks je edini človek, za katerega dam roko v ogenj, da ni izdajalec. Sam zase ne vem, kako bi se držal pri mučenju, mogoče bi tudi izdal. Maks – nikoli!... Zanima me nekaj drugega: mama, ali obstaja kdo, ki bi pričal, da je Maks nedolžen?
MATI: Ne vem.
OČE: Hudič! Gestapovci, ki so ga mučili, so pobegnili...
…
VARGA: Kot veste, sem jaz doktor nasilja. Jaz o nasilju vem vse, kar je sploh mogoče vedeti. Klin se s klinom zbija, nasilje z nasiljem. Nasilje ima namreč svojo lastno, peklensko logiko: začne se kot samoobramba, konča pa kot teror. Vzemite za primer le mučenje svojega brata...
TONE: (ne razume) Maksa?
VARGA: (se posmehne) Ne, Andreja.
TONE: Kako? Tudi to veste?
VARGA: Vem. Mučili so ga, da bi priznal, da je plavogardist. Gruden – pa plavogardist?! Smešno!... Vam se pa čudim, resnično se vam čudim: vašega brata Andreja so vaši lastni ljudje do smrti mučili na najbolj zverinski način... na žerjavici. Na žerjavici! Vi pa še zmeraj »visoko dvigate plamenico revolucionarne Ideje«! Kaj res ne vidite, da je »plamenica Ideje« izgorela v žerjavico, na kateri so pekli Andreja, in v posmrtni Maksov pepel?! Kaj ob vsem tem še zmeraj verjamete v svojo »Idejo«?!
TONE: Da, verjamem! O tej veri pa vi nikoli ne boste ničesar razumeli, ker ste cinik! In ne dovolim, da bi mi pridigal politični kameleon, kot ste vi! (Hoče oditi.) Nasvidenje!
VARGA: Počakajte, prosim! Samo še eno stvar... Koliko ste stari, Tone?
TONE: Zakaj?... To je pa že res smešno!... Triintrideset.
VARGA: Vidite, stari ste komaj triintrideset let, in vendar ste v svojem kratkem življenju videli toliko smrti in doživeli toliko groze, kot bi bili stari tristo trideset let. S svojimi triintridesetimi leti ste pravzaprav – starec... Zato vam pravim: pustite politiko! Politika vas ne potrebuje. Politika potrebuje vole s plašnicami na očeh, pa še nekaj bikov zraven. Za politiko ste vi le zoprn fosil, ki je po naključju preživel revolucijo. Za politiko ste vi nekakšen grozljiv grudnozaver, prakomunist – da, to je dober izraz: prakomunist!
TONE: Vseeno bom vztrajal.
VARGA: Čemu le?!
TONE: Moram še naprej verjeti v svoj... prakomunizem, kot pravite. Moram naprej... moram… kajti če izgubim svojo vero, bom za nazaj razveljavil vse svoje življenje... ves naš boj... vse naše žrtve... vse svoje mrtve... Potem mi res ne preostane nič drugega, kot da si poženem kroglo v glavo.«

Taras Kermauner, Rdeče zlata zgodovina, Blagor blata – druga knjiga, Ljubljana 1996, 78-79,128,136,139