Deli digitalnega fotoaparata

Osnovni sestavni deli

Digitalni enooki zrcalno refleksni aparati (DSLR)

Digitalni refleksi so pravzaprav enaki analognim refleksom. V ohišje, kakršno poznamo iz analognih časov, so proizvajalci namesto filma in sistema za transport filma vstavili takšno ali drugačno tipalo, LCD zaslon, elektroniko za obdelavo in zapis signalov in ležišče za spominski medij. Vse ostalo, od načina ostrenja, nadzora nad kompozicijo motiva, časa osvetlitve, odprtosti zaslonke in drugih funkcij je popolnoma enako, kot pri analognem aparatu. Pravzaprav so v analogna ohišja vstavljeni digitalni deli. Kdor je delal z analognim refleksom, ta je takoj domač z digitalno ustreznico. Dodane so samo funkcije, ki so lastne samo digitalnemu mediju:

• nastavitev izravnave beline (pri filmu si kupil film za določene pogoje in ni bilo možnosti sprememb)
• nadzor nad formatom in kvaliteto zapisa (tega ni bilo v analogni dobi)
• upravljanje s posnetki in po potrebi brisnaje nepotrebnih (tega ni bilo v analogni dobi)
• nastavitev ISO občutljivosti (prej si imel omejen nadzor pri nakupu filma).
• histogram in podobni pripomočki (tega ni bilo v analogni dobi)
• različni "bracketingi"
• LCD monitor za lažji nadzor (meniji) in ogled slik

To je samo najpomembnejši del "dodane vrednosti" digitalnega dodatka obstoječi SLR tehniki.

Še en pogled na prodajno uspešnico Canon EOS 300D. Nikon je malce kvalitetneje izdelan, a je malce dražji...

Najlepše pri DSLR tehniki je dejstvo, da je moč na digitalno ohišje privijačiti vso opremo, katero imamo iz analognih časov. Pogoj je samo, da gre za kompatibilne proizvajalce in da oprema ni za v muzej. Zatorej... Nikonaši, ki imajo doma kup objektivov, bliskavic, makro obročkov, prožila ipd. lahko vse to uporabijo na digitalnem ohišju. Podobno je s Canonom ali Pentaxom. Je pa res... ako ti je Canon še tako boljši, si kot lastnik kupa Nikonove opreme skoraj prisiljen v nakup Nikona. Seveda še vedno lahko prodaš Nikon opremo in kupiš Canonovo ustreznico, a to je silno drago. Velja tudi obratno...

Kaj se dogaja s svetlobo, ki pade skozi objektiv DSLR aparata?

Svetloba se mora najprej prebiti skozi leče objektiva. Pri DSLR aparatih so te leče fizično večje in njihova goriščnica je bistveno večja od goriščnic digiztalnih kompaktov. Na svoji poti so škartje fotoni podvrženi različnim popačenjim. Capini, kot so kromatska, sferna aberacija, različne refleksije ipd. so pri slabi optiki še kako opazni. A imajo objektivi DSLR aparatov srečo, ker imajo dovoljšen premer in so zato že fizično manj podvrženi popačenjim, kot njihovi kompaktni bratje. Pred pritiskom na prožilo se svetloba odbija od zrcalca, se prebije čez pentaprizmo do optičnega iskala. V iskalih DSLR aparatov vidimo to, kar "vidi" objektiv in kar bo zajeto s tipalom. Kakor hitro pritisnemo na prožilo, se pri polovičnem pritisku izvede ostrenje (ako imamo nastavljeno na avtomatsko), pri dokončnem pritisku pa se zasliši "škljoc" Slika v iskalu za hip izgine, kajti zrcalce se postavi pokonci, zastre pogled skozi iskalo in dopusti svetlobi, da za izbran čas osvetlitve obsije tipalo. Tipalo v DSLR aparatu so sorazmerno velika v primerjavi s kompakti. Fotoelementi na njih so večji in imajo večji medsebojni razmak. V praksi to pomeni, da vsak fotoelement prejme več svetlobe (katere večjo količino zbere tudi fizično večji objektiv) in zaradi večjih medsebojnih razdalj je vsak takšen element tudi bolje izoliran in odpornejši na motnje. Zatorej pri DSLR aparatih ni noben problem zajeti posnetek pri ISO občutljivosti 1600.

Ostrenje se vrši s pogonom znotraj objektiva. Sposobnejši objektivi imajo te motorčke hitrejše in nekaterih je celo sistem, ki kompenzira tresenje. Zoomiranje z zoom objektivi se vrši s pomočjo obroča, katerega vrtimo in torej omogoča zvezno spreminjanje goriščnice.

Svetloba, ki je padla na senzor, prenese v medpomnilnik. Od sposobnosti medpomnilnika je odvisno, koliko slik v seriji je aparat sposoben zajeti. od kvalitete mehanike pa je odvisno, koliko bo teh slik zajetih v sekundi. Profi "brzostrelka" EOS 1D Mark II je sposoben zajeti 8 posnetkov na sekundo v ločljivosti 8,2 MP in to 40 v seriji. Amaterski EOS 300D pa pri 6,3 MP slabe 3 posnetke v sekundi v seriji največ 7. Razlika je očitna (tudi na listku s ceno)!

Medpomnilnik se seveda mora izprazniti. Kakor hitro je zajet posnetek, ga iz medpomnilnika potegne procesor. To je silicijeva pamet, ki poskrbi za kvaliteto obdelave surovih podatkov in jih bolj ali manj uspešno prevede v računalniku razumljivo obliko. Od kvalitete procesorja je odvisno, kakšna bo končna kvaliteta. Pri DSLR aparatih so procesorji precej zmogljivi. Sposobnejši svoje vrste poskrbijo tudi za odstranjevanje šuma tudi pri najvišjih ločljivosti in občutljivosti tipala. Pri EOS D1 MkII so slike odlične kvalitete še pri 3200 ISO, a EOS 300D (in seveda D70) pa sta precej uspešna tudi pri 1600 ISO.

Procesor lahko sliko enostvano zapakira v RAW format. Tako se shrani celotna informacija o sliki, kakršno je zajelo tipalo. A velike večine posnetkov ne potrebujemo v tem "surovem" formatu. Zatorej procesor sliko predela večinoma v JPEG format. To je stisnjen format, kjer se del informacije izgubi. A pri najnižji stopnji kompresije kvaliteta zadostuje za cca. 90% potreb amaterskega fotografa. Zakaj vedno ne slikamo na maksimumu? Zaradi omejitev spominskega medija. V vsak DSLR aparat za sharnjevanje fotografij vtaknemo poljubno veliko CF kartico (drug format je v DSLR razredu izjemoma) ali kompatibilni Microdrive, ki je čisto pravi, pravcati disk. A fotografi večinoma uporabljamo CF, a Microdrivom se vsaj pri terenskem delu izogibamo zaradi njegove mehanike. Gibljivi deli (gre za čisto pravi disk) so pač občutljivi na mehanske vplive. CF kartice so različnih kapacitet, a vse izpod 256 MB je v DSLR aparat nesmiselno tlačiti.

Slike so na CF kartici. Ako nimate potreb za obdelavo, kartico odnesete do svojega fotolaboranta (ali brhke fotolaborantke) in iz njih vam "potegne" slike, katere vam iztiska v željenih dimenzijah in željenih količinah. Slike lahko tudi trajno shranite na CD ali DVD (če imate polno 2 ali 4 GB CF kartico, je smiselno pomisliti na DVD). V studiju vam za to zaračunajo jurja lia dva, zatorej vam priporočam, da vam to stori kakšen znanec z ustrezno računalniško opremo. Daste mu prazen medij in ga potem povabite na pir! Gotovo bo ceneje, kot v studiju.

To je DSLR zgodba.

Na DSLR kamero lahko namestite različne objektive.

Digitalni kompakt

Digitalni kompaktni aparati so... kompaktni. Danes jih obtaja precej vrst. Nekateri so navadni trotli sistema nameri-klikni-odnesi v fotostudijo, a drugi imajo nešteto potrebnih in nepotrebnih nastavitev. Vsem je skupno to, da so se razvili iz analognih kompaktnih aparatov. V njih vgrajujejo precej majhna tipala, ki so 4, 5 ali 6x manjša od filma, zatorej so goriščnice na objektivih teh aparatov za tolikšen faktor krajše. Objektiv je pri teh aparatih njihov sestavni del. Skoraj vsi imajo nekaj zooma. Razpon je nekako od 3x do 12x. Nekateri imajo sistem proti tresenju, EVF (elektronsko iskalo), različne ročne nastavitve, katere imajo samo najdražji refleksi (ostalina časov, ko so bili digitalni kompakti še prostaško dragi, a cene DSLR aparatov so bile v nebesih), različne sisteme pomoči novincem (posebno v zadnjem času je opaziti ta trend, katerega osebno pozdravljam), možnost snemanja film(čk)ov, zvoka in še kaj... V kompaktnem razredu imate funkcionalnost, del katere ne bo nikoli v refleksnem razredu (digitalni zoom, diktafon, telefon, video, pomoč, ipd). Kompakti imajo vgrajena bistveno manjša tipala, kot refleksi. Večinoma gre za 3 - 4-krat manjšo površino, zato so tudi goriščnice kompaktov ustrezno manjše. Začnejo se pri nekaj milimetrih (cca 5.7 mm) in se večinoma končajo pri okoli 50 mm. Večina ima manj, redki več. Vsled tega imajo kompakti izredno obsežno globinsko ostrino. Dobro za zajem vsakdanjih dogodkov, slabo za napredno fotografijo, kjer je nadzor nad globinsko ostrino ključnega pomena. A kompakti itak niso delani za to zvrst fotografije.

Kompaktni aparati nimajo optičnega pogleda skozi iskalo. Nekateri sicer imajo optično iskalo, a to je silno rahitično okence, ki je slabe optične kvalitete, ima precejšen izrez in pri bližnjih posnetkih silno nadležno paralakso. Ke r ni pogleda skozi objektiv, ne vemo, kaj je ostro in kaj ni ostro. Dečlno se ta pomanjkljivost izravna s pomočjo hrbtnega LCD zaslona. Nekateri sposobnejši aparati imajo ta zaslon silno priročno vrtljiv (Nikon, Canon, delno Olympus in Minolta). Na njih je natanko to, kar "vidi" tipalo. A to ni optični pogled, temveč elektronski pogled, ki je sicer uporaben za običajno družinsko in nezahtevno poslovno fotografijo. Kakor hitro pa želimo določen nadzor nad globinsko ostrino ali ročno ostriti, pa ta zadevica ne omogoča nadzora. Derivat hrbtnega LCD zaslona je EVF (elektronsko iskalo). To je LCD zaslonček znotraj kukala. Ima večjo ločljivost kot hrbtni televizor, a še vedno bomo imeli težave pri ročnem ostrenju ali nadzoru globinske ostrine. Nja bo ta televizorček še tako sposoben, nikakor ne more (niti ni namen tega) zamenjati optični pogled skozi objektiv - zrcalce - prizmo SLR aparatov.

Kaj se dogaja s svetlobo v kompaktu?

Kompakt opravlja popolnoma enako nalogo, kot refleks. Samo pot svetlobe je malce drugačna.

Kompaktni objektiv je manjšega premera od objektiva, kateri je privijačen na refleks. Ostrenje in zoomiranje se vrši s pomočjo v aparat vgrajenega motorčka. V večini primerov zoomiranje ne omogoča zveznega spreminjanja goriščnice, temveč ima več ali manj korakov. Samo redki kompakti (predvsem dražji hibridi, napr. Sony 828 ali Minolta A1 in A2) imajo možnost ročnega vrtenja obroča za zoomiranje in tudi ročno ostrenje. Optične lastnosti objektivov so zaradi fizičnih dimenzij in razpona fizične goriščnice slabše od objektivov refleksov. 5.8 - 17.4 mm razpon goriščnice kompakta srednjega razreda ustreza 38 - 114 mm 35 mm filma. A ta optika se glede globinske ostrine in ostalih optičnih lastnosti se ne obnaša kot 38 - 114 mm, temveč kot 5.8 - 17.4 mm. Torej gre za ekstremno veliko globinsko ostrino. Motiv opazujemo s pomočjo LCD zaslona na hrbtu aparata (to ni možno z DSLR aparatom) ali z zrtjem v EVF. Kakor hitro pritisnemo na prožilo, se najprej izvede avtomatsko ostrenje, nakar ob pritisku do konca se za izbran čas osvetlitve osvetli tipalo, ki zajeto svetlobo preda medpomnlniku. Prožilo je elektromehansko, ki ima zaradi načina dela določeno zakasnitev. A ker namen kompaktov ni "brzostreljanje", zakasnitev ni pomembna. Na tipalu so fotoelementi precej na gosto razporejeni in so precej majhnih dimenzij. Posledica tega je precejšenj šum tipala, ki je pri znatnem delu aparatov viden že pri 200 ISO. Zatorej večina kompaktov niti nima kaj nižje ISO občutljivosti od 400. Samo redki so z 800 ali celo 1600. O kvaliteti pri teh občutljivostih raje ne bi govoril. Zakaj je toliko šuma? Zakaj je slika pri mnogih kompaktih malce neostra? Vse to je posledica majhne optike, ki zbere manj svetlobe, kot izmenljiva optika DSLR aparatov. Nadalje to malo svetlobe pade na majhno tipalo in hitro se pojavijo popačenja. Manj svetlobe na posamezen fotoelement pač pusti svoje posledice. A naj dodam, za namen fotografiranja s kompakti tudi to ni pomembno. V pogojih, v kakršnih smo slikali na običajne filme z analognimi kompkati, digitalni kompakti ustvarijo kvaliteto, primerno za družinski album. IN to je edino, kar je pomembno.

Od medpomnilnika slika "potuje" do procesorja, ki jo glede na vgrajeno pamet predela v obliko, kakršno sprejme pomnilni medij. KOmpaktni predstvaniki uporabljajo predvsem SD kartice, a malce manj kompakti (predvsem hibridi) pa uporabljajo CF kartice. Obstajajo še drugi tipi kartic (Sony uporablja svojo lastno pogruntavščino memory stick), a so manj pogosti. Glede na velikost tipala (2 do 8 MP) je smiselno uporabiti primerno obilen pomnilni medij.

Na sposobnejše kompakte je možno privijačiti razne optične dodatke, bliskavice ipd. Cena teh dodatkov je kar zabeljena in pred nakupom se izplača preračunati, koliko je vsa investicija sploh upravičena. Pomislite... za hibrid višjega razreda boste odšteli cca. 200.000 sit. Zraven boste nabavili makro, tele in širokokotni konverter. Vsak od njih stane povprečno 40.000 sit. nadalje je potreben kakšen vmesniški obroč - novih recimo 10.000 sit. Seštejte in premislite, ali ni morebiti bolje kupiti DSLR aparat?? Ako imate potrebo po tem, ste v fotografijo resneje "zagreznili" in vas bodo lastnosti kompakta vsled njegovega namena hitro omejile. No, lahko še vedno dokupite refleks in imate kompakt za družinsko fotografijo.

A ne misliti, da so kompakti tehnika s kupom slabosti? Kaj je na njih dobrega? O ja, veliko tega. Samo najprej ne smemo kompakte ocenjevati z istimi vatli, kot reflekse, saj gre za drugačno tehniko za drugačno uporabo.

Kompaktna tehnika ima svoj namen. Ta je podoben tistemu, kakršnega je imela v analogni dobi. Kompaktni digitalci so primerni za vse oblike družinske, manj zahtevne poslovne, dokumentarne in del popotniške fotografije. Pri ISO občutljivosti 100 ali 200 je kvaliteta slik odlična in pri najboljših predstavnikih ne zaostaja kaj veliko za izdelki DSLR tehnike ( verjemite, v družinskem albumu razlike niti ne boste opazili). Veliko teh aparatov je lično majhnih, so lahki za prenašanje in silno prilagodljivi (ne morete si misliti, kako pogrešam vrtljiv LCD zaslon). Njihovo mesto je v žepu družinskih fotografov. Posebno trend vgrajevanja pomoči manj izkušenim uporabnikom je več kot dobrodošel. Ti sistemi so resnično napredek v razredu kompaktnih fotoaparatov in ne razni silni MP in razne fotografske funkcije, katere imajo samo najboljši refleksi. Kompakt je odličen za spoznavanje s fotografijo in možnostmi digitalne temnice. Učenje zaradi zbrisljivosti odvečnih posnetkov brez stroškov skoraj nič ne stane. Kompakt sodi v žep resnega amaterja, saj je za družinsko dokumentacijo kompakt primernejši od DSLR. Slednjega uporablja za zadovoljevanje svojih umetniških fotografskih želja.

Kompaktna kamera z 8 MP tipalom in nešteto možnostmi

Capin ki je pri silno kratkih goriščnicah in manj kvalitetni optiki še kako opazen...

Zaključek

Skratka, kompakti dobivajo nazaj vlogo, katero so imeli v analogni dobi. Digitalni refleksi pa počasi vstopajo v svet amaterske fotografije. Vse postaja tako, kot je bilo v analogni dobi... Refleks ni boljši od kompakta, temveč je drugačen in je namenjen drugačni fotografiji. To morajo spoznati tudi uporabniki, katere so zavedle mnoge, predvsem računalniške revije, ki so sposobnejše kompakte predstavljale kot nadomestek za reflekse. To je podobno, kot bi velik kombi predstavljali kot zamenjavo za avtobus. Kompakte je potrebno ocenjevati iz drugačnega zornega kota, kot reflekse. Mamico, ki slika svojega otročka, pač ne zanimajo optične lastnosti objektiva in število ročnih nastavitev, temveč enostavnost poti od klika do slike zadovoljive kvalitete. Zanima jo enostavnost pri rokovanju in ne prebijanje skozi menije med sto in eno nastavitev. Vsak spodoben kompakt s 3MP, katerega je na trg poslal kvaliteten proizvajalec, bo zajel kvalitetno sliko velikosti 13x18 cm. Kaj več pa itak za domačo uporabo ne potrebujemo. Nadaljni MP (smiselno je nekako do 5) povečajo možnosti izrezov, saj redko potrebujemo A4 format. Kompakti niso namenjeni natančnim kompozicijam, a se odkupijo s priročnostjo.

Argumenti

Primerjava velikosti tipala kompakta (levo) in amaterskega DSLR aparata (desno) glede na velikost klasičnega filma 135

Na primerih vidite neposredno primerjavo v enakih pogojih fotografiranja. Pri PS A60 (ali primerljivem aparatu) dobimo kvalitetne slike za družinski album nekakoo do 13x18 cm. 2 MP razred bo itak kmalu izumrl oz. se preselil na mobilnike. Pri 3 MP dobimo malce več rezerve. Vedite, da se dobijo dobri, spodobno opremljeni kompakti že za izpod 60.000 sit.