Digitalni začetek

Adijo analogno, dobrodošlo digitalno

Digitalna tehnika zmaguje

Digitalni fotoaparati so precej nova tehnika, saj so svoj komercialni vzpon začeli koncem 90-tih let prejšnjega stoletja. Pravi razmah doživljamo v zadnjem času, kajti vsi kupujejo samo še digitalno. Velika fotografska podjetja so praktično prekinila z razvojem analogne tehnike. Posebno v SLR razredu gre samo še za dobiček na osnovi že amortizirane tehnologije. Vsi pomembni proizvajalci svoje moči usmerjajo zgolj v digitalno. Je koga vzburila novica, da je Canon dal na trg novega "analognega" člana družine 300? Vas vznemirja ime EOS 300X? Mene ne, vas pa tudi gotovo ne. Gre za analogni aparat, ki je drobcena nadgradnja obstoječega analogneža 300V. Kaj pa najava in pojav preizkusne verzije digitalnega refleksa EOS 20D? Takoj so mnoge spletne strani začele govoriti o njem. Sprožil je val ugibanj o možnostih končne verzije in ceni. Kaj pa kompakti? Koga zanima nov kompakt recimo Canona ali Nikona? Kje pa! Komu mar! A ko je bil predstvaljen Nikon 3200 ali Canon A95, je vsa srenja vsaj vrgla oko na oba aparata. Tako je to. Analogno nikogar več ne zanima. Novo analogno tehniko si omišljajo zgolj fotografi, ki vedo, čemu to počno.

Film?

Mladina, ki je zrasla ob internetu in digitalnih medijih, sploh ne ve, čemu služi čudna plastična škatljica, v kateri je še bolj čuden trak, ki je občutljiv na svetlobo. Skoraj vsak mobilni telefon ima vgrajen digitalni fotoaparat. Sicer ne gre za kvaliteto za dol pasti, a za zabavo je dovolj. Zakaj bi se mučil s proceduro, katero narekuje narava filma, ako lahko namerim, kliknem in pošljem na ustrezni elektronski naslov. Kdor danes nima E-naslova, ta ne sodi v ta svet.

Film uporabljajo predvsem nezahtevni družinski fotografi in zahtevni amaterji. Paradoks? Ta paradoks je pogojen s stopnjo razvoja digitalne tehnike. V zahtevni amaterski fotografiji imaš kaj iskati zgolj z refleksom, ki omogoča menjavo objektivov in namestitev sto in en dodatek, ki aparat prilagodi tudi zelo posebnim potrebam. Pravzaprav je aparat zgolj manjši del opreme, saj dodatna oprema predstavlja bistveno večji del stroškov od samega ohišja. V analogni dobi se aparati ločijo zgolj po funkcijah in kvaliteti izdelave ohišja. Ako si v aparata z isto optiko vstavil enak film in slikal enak motiv z enakimi nastavitvami, si dobil enak rezultat. Amaterski in profi aparati so se ločili zgolj po robustnosti in funkcionalnosti. Vsak tip uporabnikov ima svoje potrebe. Kaj pa kompaktni aparati? V analogni dobi smo amaterji te priročne mašince uporabljali za zajem nezahtevnih dogodkov, katerih ovekovečenje je sodilo v družinski album. Ti aparati največkrat nimajo kaj prida nastavitev, saj jih družinski fotograf ne potrebuje. Nameriš, klikneš in fotolaboratorij ti je ob uporabi spodobnega filma izročil kvalitetne slike. Za zahtevne projekte, kot so pošiljanje slik na različne razpise, pa smo vedno uporabili SLR tehniko. Samo ta tehnika je omogočala popoln nadzor nad zajemom motiva. Pri dragem postopku razvijanja je bilo še posebno pomembno, da ni bilo preveč škarta. Skratka, v dobi filma se je vedelo, komu je kakšna tehnika namenjena in je bila temu popolnoma prilagojena.

Digitalno

Amaterski digitalni aparati (beri: cenovno dostopni množicam) so sprva bivali v ohišjih digitalnih kompaktov. DSLR tehnika je v tisti dobi je bila domena profesionalcev, saj so bili listki s cenami izraženi v milijonih tolarjev. Tudi uporabnost ni bila primerna za amaterje. Prvi kupci digitalnih aparatov so bili računalnikarji. Kravatarji proizvajalcev so vedeli, kakšni kupci so to. V povprečno ohišje so natrpali množico funkcij, vse skupaj opremili s primernimi številkami in fotografsko silno povprečno tehniko prodajali po zasoljenih cenah. Računalnikarji so bili prvi, ki so digitalno fotografijo vzeli za svojo. Vse v računalništvu se meri s številkami. MP, razpon goriščnice, razpon digitalnega zoma, število scenskih načinov, število načinov merjenja svetlobe, ostrenja, funkcij bliskavice, razpon ISO občutljivosti... vse to so numerični podatki. Nihče si ni razbijal glave, da je fotografski del (optika, mehanika, uporabnost) vzeto iz kopmakta, ki je vsaj 10-krat cenejši v svoji analogni verziji. Važne so bile številke. Prvi testi digitalnih fotoapartov so bili objavljeni v računalniških revijah. kako da ne? Vsak digitalnež je bil opremljen z gonilnik za priljubljene operacijske sisteme (Okna 9x, danes še XP in MacOS), kabli za povezavo z računalnikom in pomožnim programjem, namenjenim računalniški obdelavi slik. Tudi prvi reklamni plakati za te aparate so često namigovali na njihovo uporabnost kot računalniško periferijo.

Tako je bilo prva leta. Sčasoma je kvaliteta predvsem fotografskega dela napredovala, kvaliteta, ki dopušča kvaliteten tisk do A4 formata je postala dostopna tudi amaterskemu žepu. Še pred 2 letoma je kvaliteten kompakt z množico funkcij, katere nimajo niti potrošniški DSLR letošnje sezone, stal preko 200.000 sit. DSLR aparati so takrat stali okoli ali blizu milijona tolarjev in več. Seveda je moralo v kompaktu za ta cekin biti mnogo funkcij, sicer ga ne bi nihče kupil. S kompakti smo se prvi digitalni fotografi učili tehnike in čakali na svojemu žepu prijazen DSLR.

V zadnjih dveh letih smo priča zasuku. Zaradi hitre cenitve in primerne kvalitete so po digitalni tehniki začeli posegati tudi neračunalnikarji. Trg je eksplodiral. Leta 2003 so se pojavili prvi, amaterskemu žepu dostopni DSLR aparati. Kakor hitro se je pojavil potrošniški razred DSLR aparatov, so po digitalni tehniki začeli posegati tudi amaterski fotografi, katerim je fotografija način umetniškega izražanja. V fotografskih revijah so se začeli pojavljati tudi fotografsko usmerjeni testi, kakršnih smo amaterski fotografi navajeni že iz analogne dobe. Posebno leto 2004 beleži skoraj 500% rast trga DSLR aparatov, a trg analognih SLR aparatov skoraj 50% padec. To vse pove!

Malce naprednejše amaterje ne zanimajo podatki o številu funkcij, izraženih s številkami, barva aparata, občutek na otip in podobno. Zanimiva je samo njegova uporabnost s stališča ciljnih uporabnikov in kvaliteta fotografije, katero zajame. V potrošniškem razredu pač ne moremo pričakovati robustnosti pro razreda, saj to nesrmano veliko stane. Amaterji s svojo tehniko delamo kot s punčico svojega očesa, zato niti ne pogrešamo robustnih materijalov.

Kot sem že velikokrat omenil, kmalu bo do trg in uporabniki razdeljeni tako, kot je to bilo v analogni dobi. Vsak tip uporabnikov bo izbral tehniko, ki je poslana na trg z namenom, ki njemu odgovarja. Seveda bo še vedno obstajal tržni boj s pomočjo številk, a bo to bolj ali manj domena trga kompaktnih fotoaparatov.

Vizija digitalnega

Naj se grem malce vidca prihodnosti! Po Photokini 2004 bo glavnina dogajanja okoli DSLR tehnike. Cene digitalnim refleksom bodo še padale in osnovni modeli (tam, kjer sta sedaj Canon EOS 300D ali Nikon D70) bodo sredi leta 2005 najbrž izpod 200.000 sit za ohišje. Pojavili se bodo še dodatni razredi amaterskih DSLR kamer. Prihajajoči Canon 20D je prva lastovka. Prišli bodo še drugi. Čakamo, da še Minolta, Olympus, Pentax, Sigma in drugi spravijo na trg kaj amaterskemu žepu prijaznega. Tudi Nikon me bo samo z D70 razočaral. Nikonašev je veliko in mnogmi, ki so navajeni dobre SLR tehnike, D70 enostavno nudi premalo. Mora priti kaj za sedanjo ceno D70 in z več fotografske uporabnosti. Kvaliteta slike je že tu. Na DSLR tehniko bodo prestopili mnogi analogni fotografi, ki imajo doma poleg analognega ohišja množico dodatne opreme in bo DSLR za njihove potrebe postal cenovno dostopen. Na drugi strani bo množica sedanjih digitalnih fotografov, ki imajo enega od kompaktnih modelov, počasi ugotovila, da resnični nadzor in resnično uporabnost v vodah zahtevne fotografije zahteva DSLR aparat. Posebno skrb bodo proizvajalci posvečali optiki. Že sedaj proizvajalci optike razvijajo samo še z mislijo na digitalno. Skoraj vsi novi objektivi so prilagojeni APS-C formatu, ki ima nekako 1.6-kratni faktor izreza glede na klasični film. A tipalo manj odpušča napake, kot film, zato se veliko vlaga v nove načine obdelave optičnih elementov.

Vsled padanja cenam vstopnih DSLR modelov, bodo najpopolnejši hibridi izgubili pomen. Njihovo uporabnost vidim samo med popotniki. Tekme z MP se ne da dobiti. Tipala v hibridih so majhna. Večje tipalo pomeni višjo ceno. HP R707, Nikon 5200 in drugi nakazujejo nove možnosti kompaktov. Ti aparati imajo vgrajena mnoga pomagala, ki predvsem začetniku in nezahtevnemu družinskemu fotografu omogočajo pot do kvalitetne fotografije. Razne programske rešitve za redkucijo rdečih oči, opozorilo stresenosti posnetka, sestavljanje enega posnetka iz več zajetih ipd. nekako ne sodijo v DSLR aparat, a v kompaktih so silno dobrodošle. Vedno manj bo čisto fotografskih funkcij in vedno več svetovalnih. Cene bodo še naprej padale in aparati z 2 MP in kasneje mogoče celo 3 MP bodo počasi izginili iz prodajnega kataloga uglednih proizvajalcev. Kmalu ne bo več kompakta preko 200.000 sit. Vsi bodo imeli med 3,4 in 10 MP. proizvajalci bodo hoteli pokrivati še tako ozke tržne niše, zato bo množica različnih aparatov, ko nas bo pred nakupom resnično zabolela glava. Večina resnih fotografskih revij se kmalu več ne mogla ukvarjati s testi kompaktne tehnike. Enostavno je že sedaj preveč novosti, da bi lahko vse obvladali. Opisani bodo samo še posebneži, a ostali bodo samo našteti in morebiti pridodane kakšne tehnične lastnosti.

Seveda mnogi ne morete verjeti zapisanemu, a samo preletite razvoj zadnjih dveh let!

Naslednja stran

Hosted by www.Geocities.ws

1