Po drugi svetovni vojni, po temačnem obdobju nestabilnosti, je pretok časa odnesel za sabo tudi mali Boljun in ga skušal presenetiti s tehnološkimi čudesi petdesetih let. Vendar ta čudesa se niso vsakokrat ukoreninila v navade prebivalstva tega okraja. Vittorio je imel navado rediti prašičke, ki jih je potem prodajal "priko Učke" (čez Učko), po vaseh v okolici Opatije. Šlo je za šest do osem dobro rejenih prašičkov, ki jih je preko hriba peljal osel: na hrbet so mu postavili lesen podstavek, na katerega so potem privezali kletke, v vsaki sta bila do dva prašička. Za pot tja in nazaj je Vittorio porabil cel dan, pot je bila dolga in po gostilnah se je bilo treba meniti za ceno. Poleg tega pa je bilo tudi treba popiti kozarček s klientom in tega ni bilo mogoče izprazniti kar z duška. Toda zvečer so bili že doma on, osel in le toliko denarja, ki je lahko služil za plačilo davkov, ali zdravnika, ali za nakup oblek. In tako leto za letom, rod za rodom, je postalo Vittorijevo potovanje navada in mnogi vaščani de oltre Monte Maggior (čez Učko) so kupovali Vittorijeve prašičke bolj iz navade kot iz resnične želje po kupčiji.

Toda nekaj se je spremenilo, ko si je Nazario kupil avto, prekrasni in moderni FIAT 1100. Bil je zelo ponosen na nov bleščeči avto. Hotel je dokazati katere prednosti prinaša nova tehnologija in zato je Nazario predlagal očetu, da ga bo popeljal na dražbo prašičev. Natovoril je očeta, mater in prašiče tako, da bi združil zabavo prve vožnje z novim 1100 s koristjo, ki bi jo prinašal prevoz blaga. Oče je sedel spredaj, mati na udobnih plastičnih sedežih, prašički v prtljažniku, ki je bil priprt in privezan z žico. Tako: nič utrudljive hoje, nič nepotrebnega zaustavljanja, nič izgubljenih dni. V eni uri smo lahko opravili pot polovice dneva, ali celo več. Vse je bilo v najlepšem redu, kmet je sedel spredaj, lepo oblečen, žena pa je imela na glavi veliko pisano ruto, tesno privezano pod brado. Nazario pa je s polno paro vozil po ozkih ovinkih bele ceste: "Va pian! (Pojdi počasi!)" "Ma no mama, xe bon cussě! (Ne mama, tako je prav!)".

Prašičkom pa zadeva ni bila po godu; vročina, strah in ovinki so jim povzročili želodčne težave, tako da so ga vsi izpraznili na način, ki se jim je zdel najbolj primeren. Počasi se je začel po novem avtomobilu razširjati vonj, ki ni bil nič kaj prijeten. Slab duh se je nadaljeval tudi z odprtimi okni in ko so prišli do cilja, je tako močno smrdelo, da so se mnogi ozirali za avtomobil in ga opazovali, ampak ne zaradi tistega razloga, ki bi si ga želel Nazario.

Dan se je hitro iztekel, kot predvideno. Prašičke so kmalu prodali in pred uro kosila so bili že doma. Vonj prvih potnikov FIAT-a 1100 pa je minil šele po nekaj mesecih.

Seveda je naslednje leto Vittorio spet peljal prašičke na prodajo, toda tokrat z oslom: tehnologija je bila prav gotovo dobra stvar, toda omejena, kakor se je tudi izkazalo.

Odločili so, da bo Nazario nadaljeval študij in da se bo tako naučil nekega poklica. Toda v Boljunu ni bilo drugega dela, kot le za kmete, tako je imel Nazario svoja prva delovna mesta v bližnjih vaseh, kot sta Borut in Cerovlje. Hoditi vsak dan na delo v Borut ali Cerovlje ali Pazin je pomenilo imeti na razpolago prevozno sredstvo: na začetku je bilo to kolo ("Koliko kilometrov sem moral porivati navzgor! Takrat kolesa niso imela različnih prestav kot danes!"), nato motorno kolo, na koncu pa avto. Toda nobeno izmed tistih prevoznih sredstev se ni moglo izogniti luknjanju pnevmatik in vsako izmed njih je imelo določene šibkosti. Najbolj sanjsko prevozno sredstvo je bilo prav gotovo motorno kolo in, kot pravi Milič, očetov sovrstnik: "Ko so dekleta zavohala tisti vonj po bencinu, ko si imel opravka z motorjem, so kar ponorela."

Toda motorno kolo in vzburjenost hitrosti sta bila tudi vzrok velike škode.

V Gostilni pri Katici in Vittoriu so kupili gramofon. Obenem so prejeli tudi dve plošči mehiške glasbe (še danes se mnogi na vasi spominjajo pesmi "Mama Juanita"), ki sta bili edini v celi vasi in sta zato bili stalno rabljeni. Cela dva meseca je gramofonska igla vedno bolj rezala ploščo, dokler se ni novica o tehnološkem čudežu razširila do Boruta. Mario Matijašic' je prišel k noni in ji dejal: "Teta, morate prit. Morate ponest gramofon!" in skorajda ni stopil z motorja, da bi dokazal nujnost njegove naloge. Katica, presrečna, si je privezala ruto okoli glave in sedla za vnukom, gramofon pa je držala v rokah.

Mama Juanita je tudi v Borutu žela tisti uspeh, ki si ga je zaslužila, in plesali so pozno v noč. Na koncu je Katica vzela napravo in odšla z Mariom proti Boljunu.

Mario je pel besede iz mehiške popevke in po ovinkih je vozil mnogo bolj veselo kot prej. Na enem izmed tistih ovinkov je Katica takoj razumela, da se bosta raztreščila v ogrado; zato je spustila gramofon in plošče, da bi se tesneje oprijela vnuka in vse je odletelo naravnost v robido. Noni, premagani od strahu in ropota močnega motorja, ni uspelo obvestiti vnuka, dokler nista prišla domov.

Ko je motociklist končno zvedel, kaj se je zgodilo, je nemudoma oddrvel proti izgubljenemu tovoru. Našel je gramofon, ki so ga tudi popravili, toda plošči sta šli na tisoče koščkov. In tako, ker ni imel česa igrati, je gramofon končal na podstrešju, kjer ga je prekril prah.