Vse se je začelo skoraj slučajno: tisti dan je že oddaljen v času... bilo je januarja, če se ne motim...

Sprehajal sem se sam po podeželski stezi, z rahlim šumom je padal dež, temna polja so spala v pepelnato sivi megli.

V podobnih slučajih človeški duh ne more drugega kot preiti v mistično in filozofsko zasanjenost in tako tisti melanhonični in zoprni dan me je prisilil v premišljevanje. Mislil sem na ostudnost modernega življenja, nakar mi pogled šine na temni madež v travi. Kos raztrganega papirja, sem si rekel. Naredil sem nekaj korakov, naenkrat pa me je zagrabila živa radovednost, ki me je prisilila, da bolje pogledam. In tako sem v travi opazil odrevenelo in skrčeno, res lepo tarantolo!

Ne mogel bi spet podoživeti take radosti, kot sem jo začutil v tistem trenutku. Še danes sem trdno prepričan, da je to bil najlepši trenutek v mojem življenju. Nežno sem jo pobral in jo položil v žep tako, kot sem jo našel, pazil sem, da ji ne zlomim zmržnjenih tac.

Vrnil sem se domov in brž položil ubogega pajkovca na slonokoščeno skodelico, ki je bila dar pokojne gospe Karoline Zblatnik, soproge ubogega gospoda Poldeta Zblatnika. Postavil sem skodelico zraven grelca in trepetajoč sedel na slamnati naslanjač deda Nojeta.

Po skoraj 15 minutah in deventindvajsetih sekundah, je "Rantola" (tako sem ljubkovalno imenoval svojega prijaznega gosta), začela rahlo premikati tačice in se stegovati v skodelici. Odprla je oko, nato še eno in še eno, nazadnje so me štiri bistre očke gledale proseče in preplavile moje srce z ganjenjem.

- Hvala! Hvala! - sem iskreno vzkliknil v solzah, ki so mi padale po licih. - Hvala Bog, da si ohranil pri življenju to mojo malo prijateljico! - Mala tarantola se je začela živahno kobacati po mizi, splezala se je po moji roki vse do rame in capljati na svojih osmih dlakastih udih po mojem vratu, vrinila se je med lase, kjer je zaspala.

Zbudila sva se po več urah spanja. Zdrsnila je iz mojega hrbta, šla skozi sobo in začela radovedno brskati v prahu. Pomislil sem, da je morda bila lačna in slišal sem se nekoliko krivega, da nisem na to pomislil že prej. Stekel sem v kuhinjo in iz hladilnika povlekel posodo konzerve listnih uši, ki jo je pripravila mama, kremo kobilic in, v zagonu radodarnosti, cel velik krožnik glaziranih pikapolonic, ki je bil namenjen praznovanju novega leta. Si ne morete predstavljati navdušenja tistega majhnega bitja, ko sem mu predstavil tako pojedino! "Rantola" je vihtela tipalke od veselja in požrla skoraj vse v roku nekaj minut.

Zdel se je res lep dan: gostil sem hvaležno tarantolo, kaj bi si lahko še sploh želel? Morda ptičjega pajka (op.ur. Mygale Avicularia)? In ko sem se zibal v teh radostnih občutkih... se je moja žena vrnila domov.

Ah, kakšno zlobnost je nemudoma pokazala do revčkanega pajkovca, ki sem ga jaz rešil in na katerega sem se resnično navezal! Tista harpija, moja žena Anantibarija, je kričala od jeze proti moji osebi in se tresla, rjovela od groze, ko je videla srčkano živalco. S studom jo je postavila v smetišnico, odprla školjko v stranišču in... (še danes se mi naježijo lasje, ko pomislim na to) JO UTOPILA!

Vidite, gospod inšpektor, tako se je vse to v resnici zgodilo. Ali sem res zgrešil, ko sem jo obesil na tisto drevo?