Ocena ture

0. Splošno. Od 1815m na 2694m. Obrnjenost pobočij na V in SV, nekaj mest tudi na S. Markirana, zahtevna pot, na nekaj mestih zavarovana.

1. Napor. 870m. 2h 30min.

2. Moč. 2 - lahko.

3. Psiha. 3 - srednje zahtevno.

4. Orientacija. 2 - lahko.

Pristop

Do Rif. Sorgenti del Piave, 1830m, pripeljemo z avtom po ozki cesti iz Sappade.

Pod vrhom Monte Peralbe - že na sestopu po zahodnem grebenu

Opis ture

Tura ne zahteva veliko opisa, saj ni težka. Bodisi od koče pri izviru Piave, bodisi od odcepa na cesti malo pod njo (na 1815m) se po gorski cestici napotimo proti Rif. Calvi. Po cesti naredimo prvih nekaj širokih ovinkov, kasneje pa gre markirana pot desno ob njej, naravnost navzgor čez zagruščena pobočja. Na levi vidimo ostanke nekdanjih kamnolomov marmorja.

Od koče Calvi nadaljujemo vzpon v isti smeri, dokler ne dosežemo roba nad široko dolino med Monte Peralbo in Monte Chiadenis. Kmalu za robom, na majhni planotici, sta dva razcepa poti. Na prvem gre levo pod steno Peralbe vstop na ferato Sartor. Mi gremo še malo naprej, proti Passo Sésis, kjer pa se moramo na razcepu držati levo, ves šas pod pobočji Peralbe. Številka poti je sprva 132, vendar se tudi te ne smemo držati do konca, saj lahko pot na severovzhodni greben skrajšamo. Od razcepa poti za ferato Sartor se torej ves čas držimo markacij v levo.

Ko smo na SV grebenu, na kakih 2425m, se obrnemo ostro v levo. Sedaj gremo proti JZ in kasneje proti Z, pravi vzpon se je šele začel. Pot se drži sprva severnih pobočij grebena. Nekaj prehodov je strmih in si moramo pomagati tudi z rokami. Slednjič pridemo v črn žleb (pod njim je v zgodnjem poletju lahko snežišče), skozi katerega nam pomagajo žice. Ko zmoremo teh nekaj lažjih plezalnih mest (I. st.), se pot spet usmeri nazaj na greben. Strmina poičasi popušča, zadnji del grebena gremo več po levi, južni strani. Na grebenu si lahko ogledamo ostanke položajev iz I. svetovne vojne.

Sestop

Da ne gremo dol po isti poti, se lahko odločimo za sestop po zahodnem grebenu in s tem za krožno turo. Odcep na vrhu je lahko najti. Kmalu se začnemo spuščati po strmem skrotju in neprijetnih ploščah, nekaj skalnatih pragov terja veliko previdnosti in tudi uporabo rok. Ker je teren krušljiv, gre sestop počasi. Sicer pa je pot pokrajinsko zelo slikovita. Pogledamo levo v divjo grapo (slika zgoraj), pa se z njenega roba spet takoj umaknemo na pobočja ob njej. Strmina kar noče popustiti in ves čas moramo paziti, kako stopamo. Še spodaj, ko smo že v pasu ruševja, se najdejo strma, neprijetna mesta. Ko se po grebenu spustimo že pod 1800m, se pot končno obrne v levo, nazadnje se moramo čez južna pobočja Peralbe do koče pri izviru Piave še kakih 50m dvigniti.