Ocena ture

0. Splošno. S 1100m na 2098m, obrnjenost pobočij na S in Z. Sprva strma pot skozi gozd, nato še bolj strmo skozi ruševje in čez grušč v grapo, ki vodi na škrbino Pecora. Ta je poleti kopna, a pot je slaba, naporna, v grapi je nevarnost padajočega kamenja. S škrbine čez Z pobočja do stranskega Z grebena je pot udobna, vršni vzpon pa je zelo strm in zahteva veliko previdnosti. Oprema: Dobri čevlji in pohodne palice. Na tej turi lahko užijemo vso divjino špic Gleris, lepega sončnega pohajanja čez zahodna pobočja, pazljivega vzpona na vrh in nazadje razsežnega razgleda.


Zemljevid območja - povečajte, prosim!

Proti škrbini Pecora

1. Napor. cca 1050m. 3h.

2. Moč. 2 - lahko (večinoma brez težav, na nekaj mestih se je treba potegniti čez skale.

3. Psiha. 3 - srednje zahtevno.

4. Orientacija. 2 - lahko (ves čas markirano).

Pristop

Glej glavno stran kako priti v dolino Gravon di Gleris! Parkirišče je na 1100m višine, kjer je na cesti zapornica.

Opis ture

S parkirišča gremo še malo po cesti. Po prvem ovinku gre proti JV, nato sledi še en oster ovinek v desno in kmalu nato s ceste opazimo odcep markirane poti št. 430 (dobro vidno).

V prvem delu poti skozi gozd hitro dobivamo višino. Večinoma gremo proti J. Ko se gozd začne redčiti in začne prevladovati ruševje, se pot obrne proti JZ in nato celo proti Z. Izogniti se mora namreč strmega, neprehodnega grebena (Cresta del Forame). Na višini 1439m se pot cepi. Naravnost navzgor gre na Forcello della Pecora pot št. 430 (ki je izgleda več v uporabi), še naprej vodoravno proti Z pa pot, ki se kmalu nato obrne navzgor na Forcello della Vacca. Slednja je videti manj v uporabi in tudi ni tako dobro markirana. Da bomo naredili vsaj delno krožno turo, se bomo povzpeli naravnost na škrbino Pecora, sestopili bomo pa čez škrbino Vacca. Tako bomo lahko uživali na poti čez sončna zahodna pobočja gorske skupine in vrhu Monte Chiavalsa dodali še razgledni, travnati vrh nad škrbino Vacca.

Z razcepa na 1439m gre pot št. 430 čez strmo pobočje naravnost navzgor. V kratkih zavojih gremo čez naporen grušč, pa po levem robu grape (gledano navzgor), občasno pa se pot tudi ne more izogniti neprijetnim sipkim odstavkom. Kljub temu višino hitro dobivamo in tako dosežemo vstop v grapo, ki pada izpod škrbine Pecora. Od tu na škrbino je prehod nemara najbolj prijeten v zgodnjem poletju, ko je v grapi še sneg. Strmina doseže nekako 35 stopinj, nemara bi bilo po grapi prijetno celo smučati. Tukaj je nekaj slik z vzpona po njej:

1. Cresta del Forame

2. Creta dai Rusei

3. Špice nad grapo

Na škrbini Pecora

Poleti se pot po grapi skoraj izgubi med velikimi skalami in v grobem grušču. Najbolje da sledimo dobro vidnim markacijam in tudi sami iščemo najboljše prehode. Tudi za sestop ta melišča najbrž niso najbolj prijetna. Tako v nekako 2h s parkirišča dosežemo škrbino Pecora, 1827m, ki jo na Z straži oster stolp - Cima della Pecora.

Sedaj smo na sončni strani. Udobna Alta Via C.A.I. Moggio prečka Z pobočja špic Gleris in Monte Chiavalsa. Blago se vzpenja proti že od daleč vidni škrbinici, ki jo na desni straži zanimiv stolp - oba sta del stranskega, zahodnega grebena Monte Chiavalsa. Le zadnji del tik pod škrbinico je malo bolj strm, nikjer pa zahteven ali preveč izpostavljen. Potrebna je le običajna previdnost.

Čez Z pobočja

Na škrbinici se odprejo južna obzorja. Udobna pot se nadaljuje čez zahodna pobočja proti škrbini Chiavals in bivaku G. Bianchi. Lahko nadaljujemo po transverzali in se na vrh povzpnemo po J grebenu, a to je velik in nemara nepotreben ovinek (četudi je morda ta pristop za malenkost lažji). S škrbinice gre namreč po neizrazitem Z grebenu tudi označen pristop naravnost na vrh. Kar uporabimo ga, saj nas od vrha loči le še kakih 150 višinskih metrov!

Sprva gre šibka steza prav po grebenu, zgoraj pa prečka strma travnata pobočja proti desni in se šele nato spet obrne naravnost navzgor. Svet je strm in paziti moramo na varen korak. Še posebej utegnejo ta pobočja biti nevarna kasneje, pri sestopu, ali seveda kadar so mokra. Kljub temu večjih težav ni nikjer, še vedno gre le za strmo pohodno turo. Tik pod vrhom tako zaradi lepšega nekajkrat poprimemo tudi za skalo in že je tu najvišja točka.

Previdno navzdol

Sestop

Do Forcelle della Pecora sestopamo po smeri vzpona. Če se odločimo za kratko krožno turo, malo pred škrbino zavijemo po transverzali strmo levo dol. Bližamo se od daleč vidni ruševini, ki je stisnjena pod previsno pečino. Tu je najnižja točka nadaljevanja naše poti. Opazimo tudi, kako se ruševini iz Val Albe po stranski dolinici približuje nekdanja oskrbovalna pot. To je torej tudi eden od možnih dostopov na Monte Chiavals. Od ruševine se transverzala spet začne vzpenjati in kmalu doseže travnata pobočja pod Forcello della Vacca, 1791m. Če pridem s te strani, odcep na škrbino kaj lahko zgrešimo, saj sploh ni označen. Sicer pa smo tako ali tako namenjeni na travnati razglednik, ki se dviguje onstran sedla.

Monte Chiavals z vrha nad Forcello della Vacca

Pot po široki polici prečka skalnato mesto in se nato povzpne do še ene ruševine, ki je tudi od daleč vidna. Pred njo so informacijske table in vrh tik nad ruševino ponuja lep pogled na okolico. Sedaj pa je res že čas, da se vrnemo na Forcello della Vacca in onkraj nje sestopimo v senčno dolino Gleris. S škrbine se pot spusti naravnost na S, sprva je udobna, ovinkasta, kasneje pa manj udobna, a višino še vedno hitro izgubljamo. Zvijamo se skozi ruševje, potrebno je malo popaziti na orientacijo, če nismo zgrešili, se kmalu znajdemo na razcepu, kjer zavijemo desno, prečkamo grapo in že smo na razcepišču markiranih poti, na točki 1439m, kjer smo zjutraj šli gor po poti št. 430. Od tu sestopimo na parkirišče v nekako 30 minutah.