Monte Chiavals od severozahoda, z vrha nad Forcella della Vaca

Uvod

Osrednje Karnijske Alpe v svojem vzhodnem delu tvori nekaj gorskih skupin, ki sicer niso zelo visoke, so pa divje in tudi kar razsežne. Raztezajo se v smeri sever-jug. Ena teh je znana skupina Crete Grauzarie in Monte Sernia, druga, podobna, pa skupina Zuc dal Boora. Tudi slednja je v vseh pogledih čudovito gorsko območje. Ducat divjih vrhov, na sredi skupine pa najvišji, katerega zgornjih 100 metrov je brez plezanja celo nedostopnih.

V skupini so označene poti, a področje je vseeno malo obiskano in v odročnih kotičkih so zagotovo še kraji, kamor ni stopila človekova noga.

Crete di Gleris

Od Zuc dal Boora proti S se vleče nekaj časa kompakten greben, ki se razveja šele čisto na koncu. Tam je ena najlepših dolin v Karnijskih Alpah. Okrog Gravon di Gleris (tudi: Vallon di Gleris), je podkvasto razporejena vrsta divjih ostric - znamenite Crete di Gleris oziroma Sette Picche (Sedem špic). Če se iz Pontebbe peljete skozi Studeno Alto in Frattis proti sedlu Cereschiatis, se pri Frattisu odpre čudovit pogled. Nad alpsko dolino se dviguje niz divjih špic, tako da srce vsakega popotnika začne biti hitreje. Osrednji vrh je tudi najvišji - Cima Alta di Gleris, 2058m, a za njim, iz doline Gravon di Gleris neviden, se dviguje še nekaj metrov višji Monte Chiavals, 2098m.

M. Chiavals (desno) od vzhoda

Monte Chiavals je pravzaprav eden redkih vrhov skupine Zuc dal Boora, ki je lahko dostopen. Kot rečeno, se nahaja v grebenu, ki povezuje Zuc dal Boor s špicami Gleris in je tako najvišji vrh severnega dela skupine. To je skoraj izključno gora planincev, ki se lahko podajo tudi na zahtevnejše brezpotje, njegova ostenja pa so prekratka in premalo kompaktna za zahtevnejše plezalne vzpone. Seveda alpinisti v sosednjih špicah najdejo hvaležne cilje, a o tem bodo pisali drugi.

Kot grebenska gora ima Monte Chiavals torej tudi dve razbiti, deloma travnati, še bolj pa skalnati pobočji: zahodnega in vzhodnega. Še kaj več bo o geografskih značilnostih povedanega pri opisu poti.

Crete di Gleris

Privlačnost Monte Chiavalsa je v zanimivi gorski pokrajini, ki jo doživimo pri vzponu. Ta gre čez globoko zarezane, divje škrbine in okrog ostrih špic, ko pa dosežemo vrh, je tudi razgled zelo zanimiv. Poseben čar turi daje tudi odročnost območja. Na številnih poteh nas presenetijo razpadajoči objekti, tudi vojaške narave, za pohodnike pa so zanimivi tudi nižji predeli, na primer sončna Val Alba.

Ker sredi skupine Zuc dal Boora stoji tudi uporaben Bivak G. Bianchi, se kar sama od sebe ponuja možnost prečkanja celotne skupine. Turo je mogoče opraviti v dveh dnevih, seveda pa moramo resno pretehtati, ali smo tudi pripravljeni za vzpon na najvišji vrh - Zuc dal Boor.

Razgled z vrha

Proti S se nam oko ustavi na bližnjih ostricah - tu so Crete di Gleris, ki pa z nekoliko višjega Monte Chiavalsa že niso več tako impresivne. V daljavi, za njimi, so gore osrednje verige Karnijskih Alp, izza njih sem in tja pogleda še kak višji avstrijski vrh. Najbolj silen je pogled proti V. Onkraj Železne doline (Canal del Ferro) se dvigujejo Julijci. Da, na Montaž gledamo prav z njegove najlepše, zahodne strani. Kot mogočen rog se Kugyjeva gora dviguje več kot 2000 metrov iz globin Dunje. Nepozaben prizor, morda že gledan malo preveč od daleč. Drugi Julijci stojijo ponižno ob strani, čeprav jih vse razločimo - na eni strani Naborjetske gore, na drugi Strma peč in za njo Kanin. Pogled na jug v celoti obvladuje Zuc dal Boor. V teh gorah nisem bil veliko, a bi si upal trditi, da je z Monte Chiavalsa videti Zuc dal Boor najlepši. Njegova SV stena je pravi labirint stebrov in strmih grap, sprva pada 800m skoraj navpično, nato pa se poraščena pobočja spuščajo vse do bregov Bele, ki teče več kot 1600m niže. Da, višinske razlike v teh gorah so lahko kar znatne. Pogled na Z pa je manj divji. Kljub temu strma pobočja padajo kakih 800m v slikoviti zatrep Val Albe. Tam razločimo veliko ruševino in nekaj lepih planin. Izza stranskega grebena Val Albe, onkraj doline Aupa pa je že skupina Crete Grauzarie in Monte Sernia, dveh starih prijateljev, ki pošiljata pozdrave sem čez. Levo in desno od njiju pa še številni drugi vrhovi Karnijskih Alp.

1. Skupina Montaža

2. Zuc dal Boor

3. Creta Grauzaria in Monte Sernio

Gravon (Vallon) di Gleris

Dostop

Skupino Zuc dal Boora najhitreje dosežete po avtocesti Udine -Tarvisio. Na jugu je izhod blizu Gemone, na severu pa pri Pontebbi. Prav tako hitra je magistralna cesta skozi Canal del Ferro.

Najboljše izhodišče za Monte Chiavals je parkirišče v koncu Gravon di Gleris, na približno 1100m. Iz Pontebbe peljete proti Val Aupi, v Frattisu zavijete levo in peljete še kaka 2 km do parkirišča, kjer je na cesti zapornica.

Druga, prav tako dobra možnost pristopa je Val Alba. Iz glavne doline zavijemo skozi Moggio Udinese v Val Aupo, a kmalu, pri Pradisu, še enkrat desno na gorsko cesto. Povedla vas bo okrog stranskega grebena, na višini 1055m pa je tudi ta zaprta za javni promet.

Tretja možnost so izhodišča v Val Aupi. Ti pristopi so dolgi in vsi tudi najprej dosežejo zgornji konec Val Albe - prečkati je pač treba njen stranski greben.

Zadnja možnost pa je "pogumni" vzpon naravnost iz Canal del Ferro. Med Dogno in Pietratagliatto, na višini 459m, se proti Z odcepi gorska cestica v dolino Rio Ponte di Muro. Najbrž niti ni zelo pomembno kako visoko se po njej da peljati, saj morate v vsakem primeru narediti kakih 1650 višinskih metrov vzpona.

In nazadnje, kot že rečeno, skupino Zuc dal Boora lahko prečite v večdnevnem pohodu. Večinoma boste šli po Alta Via C.A.I. Moggio, ki povezuje Val Aupo na severu in Ovedasso/Moggio na jugu. To so torej tudi možna izhodišča.

Zemljevid območja - povečajte, prosim!

Pregled tur

2. Iz Gravon di Gleris po V strani. S parkirišča, cca 1100m, gremo čez strugo rečice Gleris proti JV in po označeni poti naprej na Forcello Alto di Ponte di Muro, 1613m. Naprej čez vzhodna pobočja špic

Prizor z vzpona

Gleris in Monte Chiavalsa po poti št. 429, vse do škrbine Chiavals, 1869 (pot gre večkrat gor in dol). Z nje od JZ na južni greben Monte Chiavalsa in po njem na vrh. Nekako 1200m višinske razlike, nekako 4h, zahtevna pohodna tura (po italijanski skali EE - za izkušene pohodnike).

3. Iz Val Albe mimo bivaka G. Bianchi. S kraja, kjer je cesta v Val Albo zaprta, 1055m, naprej po cesti do križišča ceste za Rif. Vualt (cca 1150m). (Druga, še bolj direktna možnost je, da gremo od parkirišča naravnost nad Rio Alba po poti št. 450.) Tukaj po kolovozu desno (proti V), čez Rio Alba in naprej proti JV po poti št. 428. V 2h pridemo do bivaka, ki stoji nad bivšo Casera Chiavals, 1712m. Od bivaka proti S po poti št. 428, onkraj škrbine Chiavals, 1869m, pa desno na J greben in po njem na vrh. Nekako 1100m višinske razlike, 3h 30min, zahtevna pohodna tura (po italijanski skali EE - za izkušene pohodnike).

4. Iz Canal del Ferro. Parkiramo ob glavni cesti na nekako 460m višine. Po poti št. 428 ob Rio Ponte di Muro proti Z. Kjer se dolina in pot razcepita, gremo levo (še vedno pot št. 428) in nadaljujemo proti Z do nekako 1600m višine. Tu naletimo na pot, ki prečka vzhodna pobočja Monte Chiavalsa. Po njej gremo levo na škrbino Chiavals in na vrh. Nekako 1700m višine, 5h, zahtevna pohodna tura.

1. Forcella della Pecora

2. Cima della Pecora

3. Strmi sestop z vrha

Alta Via C.A.I. Moggio - na zahodnih pobočjih Monte Chiavalsa

Koče in kempi

1. V koncu Val Albe stoji Rif. Vualt, 1168m.

2. Bivak G. Bianchi stoji na bivši planini Chiavals, na višini 1712m. Iz Val Albe ga dosežemo nekako v 2 urah hoje.

Kdaj na vrh?

Za vzpon so najboljši kopni meseci, torej približno od junija do oktobra. Pozimi vzpon zahteva popolno zimsko opremo. Za smučanje pa sam vrh Monte Chiavalsa ni najbolj primeren.