Ocena ture

0. Splošno. Od 1220m do koče na 1959m, nato na vrh, na 2780m. Obrnjenost pobočij na S. Markirana, a nezavarovana plezalna smer II. st. zahtevnosti, kombinirana s klasično ferato. Za manj izkušene je priporočljivo varovanje z vrvjo.

1. Napor. cca 840m (s parkirišča cca 1580m). 2h 30min (iz doline 5h).

2. Moč. 4 - zahtevno.

3. Psiha. 4 - zahtevno.

4. Orientacija. 3 - srednje zahtevno.

Wolayer See in zadaj istoimensko sedlo

Pristop

Iz Lesachtal - zgornje Ziljske doline - zavijemo proti jugu v kraju Birnbaum. Nato peljemo do parkirišča, kjer je cesta zaprta za javni promet. S strehe snamemo kolesa in se zaženemo v strm makadam. Nato kaj kmalu sestopimo. Pesek je pregrob in strmina prevelika. Kmalu cesta začne zdelovati dolinski prag v številnih ovinkih. Mimo lepega slapa (Hildenfall) sopihamo kvišku in mislimo samo na to, kako nam bo s kolesom olajšan sestop. Na nekako 1650m se strmina končno unese. Dosegli smo Obere Wolayer Alm.

Hubertusova kapelica

Čez planino seveda ponosno odkolesarimo. A kmalu se prikaže naslednja strmina, vrhu katere pa je že Eduard-Pichl-Hütte. Če imamo zelo težak nahrbtnik, bo zadnja strmina spet prehuda za kolesarjenje. Kakorkoli že, dosegli smo 1955m in prespali bomo lahko bodisi v koči ali pa na prostem ob severni obali jezera.

Opis ture

Naslednji dan se po dolini od jezera najprej povzpnemo pod Valentin Törl. Smo na Karnijski geološki poti in ob njej je več tabel s pojasnili. Seveda gre tod tudi Karnischer Höhenweg. Prav do sedla nam ni treba iti, kakih 50m pod njim že zavijemo desno (odcep je slabo označen) in se čez razmetano skalovje povzpnemo do pod stene.

Po vstopu v steno markacije postanejo bolj zanesljive. A pot nas preseneti. Plezamo proti levi navzgor, pod nami naglo raste globina severne stene, varoval pa ni nobenih. Plezanje je vedno bolj izpostavljeno in zahtevno, več mest je II. težavnostne stopnje. Že kar podvomimo, da smo na pravi poti, ko se v nekem kotu pot obrne navzgor, tam pa bi težave presegle II. stopnjo zahtevnosti in začno se varovala. Sedaj napredujemo z lažjim srcem, saj imamo občutek, da nekdo skrbi za nas.

Po tem zahtevnem delu, se stena nekoliko unese. Smo še vedno na strmi poti, kjer z lažjim plezanjem, ki pa ne preseže I. stopnje, napredujemo navzgor. Zaradi skrotja, krušljivosti in nagnjenih plošč je potrebna previdnost. Tako dosežemo zgornjo polovico stene, kjer se pot obrne v desno.

Tu je sredi stene dokaj obsežno melišče (v zgodnjem poletju pa snežišče), ki ga prečkamo desno navzgor. Ta del je sicer strm, je pa nekoliko manj nevaren. Z melišča se pot spet začne dvigovati bolj strmo po skalah, smer je še vedno proti desni, ko pa doseže strmo grapo, zgoraj že pravi kamin, se pot spet prelevi v klasično ferato. Ta del je dobro zavarovan, a ker je skala krušljiva, vseeno zahteva previdnost. Ko se tako bližamo vršnemu grebenu, nemara že zaslišimo zvonček, ki ga veselo uporabljajo vsi, ki so vrh dosegli pred nami. Vršni greben je zelo razgleden, pot je še zahtevna, a lepa in kmalu tudi mi lahko s kako dobro željo v mislih pozvonimo.

Sestop

Če nočemo navzdol po isti poti, je edina možnost sestopa Sentiero Spinotti. Z vrha gremo čisto malo po grebenu proti vzhodu, nato pa nas dobre markacije normalnega pristopa z juga (št. 143) usmerijo desno navzdol. Pobočje je dokaj strmo, na neprijetnem skrotju moramo pod vrhom še paziti, kasneje pa si občasno tudi še lahko pomagamo s krajšimi melišči. Težave so hitro za nami in tako se v ključih spuščamo vse do križišča, kjer gre levi odcep k Rif. Marinelli, mi pa zavijemo čez travnato planoto na desno. Smo na poti št. 145 (Tracersata Carnica).

A če pričakujemo hiter in lahek sestop, smo se zmotili. Tudi Sentiero Spinotti ni lahka, seveda pa so markacije zanesljive. S hrbta, kjer globoko pod seboj že vidimo dolino, ki gre na Wolayer Pass, po strmem skrotju previdno sestopamo proti SZ. Pot prečka nekaj grap, se oprime zdaj širših, zdaj ožjih polic, nekaj prehodov pa je povsem navpičnih in tam moramo odtelovaditi navzdol po dobrih varovalih. Vse skupaj je zamudno, zato ne računajmo z zelo hitrim sestopom. Vznožje JZ sten Hohe Warte / Monte Cogliansa dosežemo le nekaj deset metrov pod prelazom Wolayer. S sedla gremo po desni strani jezera po skrito opremo za šotorjenje, ali po levi strani naravnost h kolesom.

Vožnja v dolino

Eh, kaj bi opisoval, saj smo tu prišli gor. Naredite pa med vožnjo dovolj počitkov, da se ohladijo pregrete zavore in pretegnejo zakrčene mišice na rokah!