Pri stolpih Steinerne Männln pogledamo čez greben

Ocena ture

0. Splošno. Od Goßkar jezera, 1670m, na 3360m. Obrnjenost pobočij: na J in JV (zjutraj je stena pod Steinerne Männln še v senci). Do koče cesta, nato do cca 2600m dobra pot, kasneje le markacije čez skalnat svet. Nato strmo snežišče (cca 40 stopinj) do vznožja stene, čez steno izpostavljena, srednje zahtevna ferata. Na grebenu najprej nekaj lažjih plezalnih mest, nato lahko, na vrh pa spet ferata in lažje plezanje. Vršni greben je izpostavljen in zahteva previdnost, kadar je poledenel (ni varoval!). Oprema: cepin, dereze, krajša vrv. Splošna ocena težavnosti: F+, v skali lažje plezanje I. st.

1. Napor. Cca 1700m, 5h 30min.

2. Moč. 3 - srednje. Lažje plezanje.

3. Psiha. 4 - težko. Tura je zelo raznovrstna in zahteva vsestranske izkušnje. Treba je tudi upoštevati že kar veliko višino.

4. Orientacija. 2 - lahko (v normalnih razmerah).

Opis ture - glej tudi potopis

Od koče gremo po dobri markirani poti proti severu. Po pol ure se ena pot odcepi v levo na Detmolder Grat, mi pa nadaljujemo v isti smeri. Kmalu se pot izgubi med velikimi skalami, zato še toliko pozorneje sledimo markacijam in možicom. Pod grebenom zavijemo malo v desno in se približamo vznožju stene pod Steinerne Männln. Do skal moramo po strmem snežišču (glej sliko levo - dereze, cepin!). Čez steno (slabih 100m) nam pomagajo varovala, gre za srednje zahtevno zavarovano plezalno pot.

Ko dosežemo JV greben, se pred nami odpre povsem drugačen svet. Z druge strani skoraj do grebena (ali pa zgodaj v sezoni prav do njega) sega razsežen ledenik. Tudi pot po grebenu proti vrhu izgleda lahka. A na začetku vseeno zahteva še nekaj lažjega plezanja.

Najprej je treba prečkati po zelo ozki polički, kjer ni nikakršnih varoval, pod nami pa poleti zeva krajna poč ledenika. Polička je za povrh lahko še prekrita z ledom. Pred naslednjim stolpom v grebenu je treba zaviti levo, na sam greben, kajti okrog stolpa gremo po levi (stare markacije je videti tudi desno, proti ledeniku). Ko pa smo okrog stolpa, se težave za nekaj časa čisto nehajo in zložno odkorakamo naprej.

Sedaj nas proti vrhu vodi širok greben, sestavljen iz samih velikih blikov. Višino le počasi pridobivamo. Pred nami raste zadnja strma skalnata stopnja in razmišljamo, ali ne bo pot nemara zavila desno na ledenik. Pa se ne zgodi tako.

Pot nadaljuje po grebenu, ko pa pride do skal, zavije le malo desno in se jih loti po sredini, kjer imajo šibko mesto. Skozi zaporedje strmih grap, skoraj kaminov se prebijamo kvišku. Tu je pot spet zavarovana z jekleno žico in klini, tudi z orientacijo nimamo težav. Kmalu se strmina začne zmanjševati, med skalami se pojavi sneg in stopimo na zaobljeni predvrh, imenovan Schneeige Hochalmspitze. Od tu se spomladi spuščajo turni smučarji.

Do križa na glavnem vrhu nas čaka še nekaj minut lažjega plezanja. Ta del spet ni zavarovan in kadar je greben suh, za to tudi ni kake potrebe. Plezanje ni zahtevnejše od I. stopnje, malo si pomagamo z rokami in pazimo, da ne naredimo napačnega koraka. Greben je namreč na obe strani izpostavljen. Kadar pa je greben poledenel ali prekrit s trdim snegom, nam utegne povzročati težave. Tedaj je potrebno varovanje z vrvjo.

Sestopimo po smeri vzpona, saj imamo najbrž v Goßkar vozilo.