NOVO ODKRITJE | |
| |
|
Kot sem ze povedal, zivim z mamo, enim bratcem, dvema sestricama in tremi maminimi cloveki. Pa naj povem se kje. Pravzaprav ne vem kje tocno. Bilo pa je na sredi travnika in vse naokoli so se dvigali visoki hribi na katerih nisem nikoli bil. Kljub temu, da me je nadvse mikalo, sem najdlje prisel le do gozdne meje, ki je bila kakih petinsedemdeset metrov stran od nasih his. Tako cloveki, kot mi, smo ziveli vsak v svoji hisi. Le da je bila cloveska precej vecja. Notri vam ne znam povedati kako je izgledala, lahko pa vam povem, da se je nasi hisi reklo pesjak, da je bila udobna in je disala po mami. Ravno prav velika za nas pet, pa vendar je postajala vedno tesnejsa kakor smo mi stirje rastli. Mama ni vec rastla ze nekaj let. Ni hotela povedati koliko. Psi nehamo rasti, ko zrastemo do konca, je povedala enega soncnega dne, ko nas je vse stiri peljala do lesene ograje, ki je bila postavljena okoli dvorisca. �Do tu smete iti....naprej pa nikoli brez mene!�, nam je zabicala. Nato nas je peljala vse okoli ograje, pa okoli dveh dreves, ki sta stali sredi dvorisca, potem pa nazaj do pesjaka. �Sem bila jasna?�, je vprasala. Nekako sem preslisal prav vse od trenutka, ko sem zagledal luknjo pod ograjo. Tudi ovohal sem jo dobro. Po glavi so se mi motali le razni plani o potepu za ograjo. Povsem nedovoljenem seveda. Le jaz in sirni svet. Dneve sem previdno raziskoval in cakal na ravno pravsnji trenutek, da se izmuznem. Bilo je ravno po vecerji. Vsi skupaj, cloveki in mi, smo polezavali na vrtu. Po obilni vecerji so bili vsi zadremali, jaz pa sem uvidel priloznost in sem se pricel pocasi pomikati proti delu ograje, kjer je bila luknja. Neopazen sem se priplazil do nje in se z nekaj tezav zrinil skoznjo. Navdusen sem pricel teci. Kar naravnost. Dokler me ni ustavil mocan vonj. Neznan vonj. Spredaj, levo. Ovohaval sem zrak in se pocasi pomikal naprej. In sem jo zagledal! Zival! Sicer manjsa od mene, pa zato prav nic manj grozna. Bila je sive barve, polna bodic in sopihala je prav na glas. Nepremicno je kar stala tam in gledala naravnost vame in jaz v njo. Naenkrat se nisem pocutil vec tako pogumnega. Kar se da hitro sem jo ucvrl nazaj do luknje, pa skozi. Tekel sem vse do spece mame in se zaril v njen kozuh. V glavi sem zaslisal mamin glas, ki mi govori, da ne smem sam preko ograje. Zdaj sem vedel zakaj. Copyright �2003 Ilonka Krajnc |