O MANJKAJO�I MAMI IN HRANI | |
| |
|
Dnevi so postali podobni eden drugemu. Vsak dan nam je mama povedala kaj novega, igrali smo se s cloveki, raziskovali bliznjo in daljno okolico in se sploh fino imeli. Vse dokler ni prisel dan, ko je bila mama nenavadno dolgo odsotna. Z bratcem in sestricama smo preiskali smo cel vrt, pa je ni bilo prav nikjer. Tudi, ko smo vsi skupaj kricali in jo klicali ni prisla. Stekel sem do pesjaka pa je tudi tam ni bilo. Strasansko nesrecen sem se zvil v klobcic v kotu. Le kam je odsla? Le zakaj se ni prisla? Se nikoli je tako dolgo ni bilo... Lacen sem! Hocem mamo! In takrat me je presunilo. Kaj pa..., kaj pa ce je v cloveski hisi? Prav na hitro se mi je v glavi porodil nacrt. Vdreti v clovesko hiso! Najti mamo kar hajhitreje! Stisniti se k njej in cucljati! Da! Popoln plan! Stekel sem do cloveske hise. Pricel sem vohljati okoli, da bi nasel luknjo, ki bi vodila v notranjost. Sel sem okoli enkrat, pa se drugic in tretjic. Cudna cloveska hisa ni imela luknje. Pobit sem obsedel zraven enega vogala. Kaj mi je storiti? Kje je mama? Kam je sla? Zakaj se ni prisla? Lacen sem! Hocem mamo! In takrat se je odprla luknja malo stran od mene in rdecedlaki clovek je stopil skozi. Nosil je dve rdeci zadevi, ki sta okusno disali. Pogledal me je in se oglasil. Z glavo je pokazal proti pesjaku in se odpravil prav tja. Med potjo se je se veckrat oglasil. Pred pesjakom se je ustavil, polozil rdeci zadevi v pesjak in se spet oglasil. Vohal sem po zraku, da bi ujel se malo okusnega vonja. Sibak se je siril od pesjaka in me vabil. Vendar je clovek se vedno stal tam in se oglasal. Nisem bil preprican kaj hoce. Preprican pa sem bil, da zelim vec okusnega vonja. Stekel sem do pesjaka. V tem so se mi pridruzili tudi ostali trije in kaj hitro smo bili pri rdecih zadevah. Ovohavali smo zrak, ovohavali smo rdeci zadevi in nekaj je bilo notri. Nekaj neznanega, a disalo je odlicno. Bratec je prvi pomocil jezik notri in potem kar ni nehal. �Odlicno je!�, je zamomljal polnega jezika. V trenutnku smo imeli tudi mi trije polne gobcke odlicne hrane. Nekaj povsem drugega kot mamino mleko, malce slabse mogoce, a lacnemu, kot sem bil, se je zdelo naravnost fantasticno. Kmalu zatem sem se polnega trebuscka pridruzil bratcu in sestricama, ki so ze lezali eden cez drugega. Zrinil sem se pod njih od strani. Ko smo ze skoraj zaspali, je prisla mama. Ovila se je okoli nas in vsakega malo polizala. Hiteli smo jo sprasevati kje je bila, ji razlagati kako lacni in nesrecni smo bili. Da se bomo morali navaditi biti brez nje dlje casa, da se rdecim zadevam rece sklede in da je v njih hrana, je razlozila.Razlicna hrana. Kakrsno pac clovek prinese. Vcasih je boljsa, vcasih slabsa. Ta in se mnoga druga vprasanja je odgovorila. Pocasi smo se pomirili in se stisnili k njej in eden drugemu. �Kako vam je bil vsec vas prvi skoraj pravi obrok?�, je se povprasala. Vsi stirje smo se strinjali, da je bil odlicen. Da bi ga bilo lahko malce vec sem premisljeval, ko sem pocasi tonil v spanec. Copyright �2003 Ilonka Krajnc |