MOJA DRUZINA | |
| |
|
Na moje veliko zadovoljstvo sem se tudi zbudil s cucljem v ustih. In ne samo takrat. Se mnogokrat poslej. Prav tako tudi tistega jutra, ko sem prvic spregledal. Mislil sem, da umiram, pa me je mama pomirila, da je le svetloba. Da se bom prav kmalu navadil, je rekla. In res. Ni minilo dolgo, ko sem prvic videl svojo mamo. Imela je velik crn smrcek, smehljaj se je zrcalil v njenih rjavih oceh. Bela usesa z rjavimi lisami so ji visela ob glavi na vsaki strani. �Imam tudi jaz dve usesi?�, sem vprasal. Do takrat prav res se nisem razmisljal o usesih ali koliko njih bi se spodobilo imeti. �Tudi ti imas dve usesi,�, mi je odgovorila mama, �prav tako kot tvoji sestrici in bratec.� In ze sem videl enega od njih kako se plazi izza mame. Tudi on je imel dve usesi, vendar pa je bil prav drugacne barve kot mama. Crn, pa tu in tam rumenkast. Prav zares sumljivo. �Mama, pa si prepricana, da je tvoj?�, sem vprasal. V tem sta prilezli okoli tudi obe sestrici, ki sta bili skoraj popolnoma rumeni. Ena je imela eno uho crno, druga pa belo liso na prsih. Mama je vsakega na hitro obliznila in obljubila, da se kmalu vrne, mi pa, je rekla, naj se spoznamo medtem in kaj novega naucimo. Ni se dobro odsla, ko se je ena od sestric priplazila do mene in me potegnila za uho. �Kako pa je tebi ime?�, je vprasala. �Zakaj pa tako cudno gledas?�, je vprasala druga. �A si ze videl zuzka?�, je vprasala prva. �Zakaj pa si crn?�, je spet vprasala druga. In tako v nedogled. Njuna vprasanja so se vrstila ena za drugo dokler nisem zacel kricati. Preseneceni sta le strmeli vame, bratec pa se mi je koj pridruzil. In tako sva se malo kricala, dokler ni prisla mama in se ulegla zraven nas. Vsak si je nasel svoj cucelj, a sestrici tudi med hranjenjem nista mogli biti tiho. Sprasevali sta in sprasevali in tako nam je mama razlozila, da smo vsak svojih barv, nekaj po njej in nekaj po nasem ocetu. Izvedeli smo, da je oce nek pes, s katerim sta se prav lepo imela in tako smo mi nastali. Da bomo kmalu zrasli in si morali poiskati svojega cloveka, ker ima pac vsak pravi pes svojega cloveka ali clovekinjo. Ona da ima kar tri, je povedala. In da se bo to prav kmalu zgodilo, je se dodala. Pa naj o tem se nic ne skrbimo. Najprej se moramo se mnogo nauciti.. Ravno smo se polnih trebusckov zleknili ob in na njej, ko so se priblizali njeni cloveki. En velik, z rdecimi dlakami na glavi, pa clovekinja, malo manjsa, bolj zaobljena, z rjavimi dlakami na glavi in se ena zelo majhna, s prav svetlimi dlakami na glavi. Vsi trije so nas sprva le gledali in spuscali glasove, nato pa je vsak pograbil enega, mala svetlolasa clovekinja celo dva. Pa ni bilo prav nic neprijetno. Bozali so nas in se smejali, malo so se tudi poigrali z nami. Takrat sem se prvic vprasal, kaksen bo moj clovek. Upal sem, da vsaj tako prijeten. Copyright �2003 Ilonka Krajnc |