"PARNI VALJAK" - ŽE 25 LET NA GLAZBENI SCENI

hrvatska verzija | slovenska verzija

Bogata kariera (15 albumov) "Parnega valjaka" se nadaljuje s petim albumom v živo, z "Live at S. C. - Kao nekada", na katerem je 24 pesmi. Gre za nadaljevanje legendarnega koncertnega albuma "Bez struje - Live at ZeKaeM" iz leta 1995, iz katerega sta uporabljeni samo dve skladbi, medtem ko so vse ostale pesmi predstavljene v popolnoma novi produkcijski in aranžerski obliki. Celotno snemanje se je zgodilo 31. 5. in 1. 6. 2001 v zagrebškem prostoru Studentski centar. Dva dni je publika uživala v bogatem zvoku najdlje trajajoče hrvaške rock inštitucije - Parnega valjaka in njegovih gostov: Oliverja Dragojevića, Davorja Gobca (vodja skupine "Psihomodopop"), Draga Mlinarca, Nine Badrić in splitske klape "Šufit". Na tej retrospektivi uspešnic "Parnega valjaka", preseku 25-letnega dela, sta tudi dve do zdaj neobjavljeni pesmi: "Srcekrad" in "Mir na jastuku". Koncept tega nevsakdanjega projekta je vključeval tudi uporabo svetovnih trendov: Santana stila, swinga, rhythm & bluesa, reggea, vse ob izdatni uporabi pihalne sekcije, kar je na koncu pripeljalo v precej spremenjeno zvočno sliko, ki je do sedaj nismo srečali v diskografiji "Parnega valjaka".

Hrvaška skupina "Parni valjak", ki je v 25-letni karieri prodala več milijonov plošč (neuradno okoli 6 milijonov), bo s koncertoma v Cankarjevem domu v Ljubljani predstavila svoj novi album "Live at S. C. - Kao nekada". Sedanja zasedba je skupaj od leta 1992, ko se je skupini pridružil kitarist Marijan Brkič.

O vsem tem sta za pinkponk spregovorila stebra "Parnega valjaka": pevec Aki Rahimovski in legendarni kitarist Husein Hasanefendič - Hus.

Kaj je bil povod za snemanje novega albuma?

Hus: Pravzaprav se moram vrniti k naši prejšnji plošči "Bez struje", kajti mi smo taka ekipa, ki vsake toliko časa spremeni to, kar počne, da bi nam bilo delo bolj zabavno. Tako je prišlo do prejšnje plošče tako, da smo malce eksperimentirali z akustičnimi kitarami, kar je bilo všeč tudi publiki, in potem smo se odločili, da posnamemo kar cel sklop skladb v takšni verziji.

Pri tej plošči je vsa razlika v tem, da smo si po nekaj letih klasičnega električnega preigravanja pesmi zopet zaželeli sprememb, vendar se nikakor nismo želeli ponavljati. Želeli pa smo zabavati tako sebe kot tudi publiko.

Kako težko oziroma preprosto je bilo narediti popolnoma nove aranžmaje za že znane skladbe, da le-te niso zvenele neprepoznavno?

Hus: Veste, publika je tista, ki vam narekuje, kako morajo pesmi zveneti. Tisti, ki delajo glasbo brez publike, so verjetno zašli na neka stranpota, kjer bodo morda (ali pa tudi ne) našli sebe. Mi smo preprosto vadili naše skladbe, jih preigravali na različne načine, ko pa smo bili vsi zadovoljni z zvokom in načinom izvedbe, smo tak aranžma tudi obdržali. Tako smo v svoje skladbe vpeljali primesi Santana stila, potem nekaj bluesa, swinga... kaj jaz vem, kaj vse. Pesem "Zastave" je na primer v končni obliki dobila country prizvok, medtem ko je "Jesen u meni" padla pod vpliv latino rocka.

Ali s tem programom "Parni valjak" predstavlja svoj nov obraz?

Hus: No, tisti, ki poznajo "Parni valjak" že dlje časa, vedo, da smo se že precejkrat sprehajali od enega do drugega glasbenega stila. Nikoli nismo sovpadali z nekim ozko omejenim stilskim izrazom. To je trenutno smer, ki nas veseli, torej zbirka glasbenih vplivov, neke vrste glasbeni kolaž vseh teh zvrsti, ki se pojavljajo na našem novem koncertnem albumu.
Aki: Vedno smo bili skupina, ki je čutila potrebo po tem, da se na odru zabava, ker lahko le tako to potem prenesemo na publiko.

Na tem albumu so tudi vokalni gostje, kar se do sedaj še ni zgodilo...

Aki: Res je, do sedaj so bili naši gostje vedno instrumentalisti, tokrat pa se nam je zdelo zanimivo slišati, kako zvenijo naše pesmi v spremenjenih aranžmajih ter hkrati z novo barvo vodilnega glasu.

Hus: Mene kot avtorja posebej veseli slišati na primer Oliverja Dragojevića v pesmi "Nemirno more", kjer sam ob klavirju poda nek čisto nov pridih tej baladi. Prav tako duet Nine Badrić z Akijem predstavlja spoj in tudi odboj dveh različnih energij ene od druge.

Aki: Jaz osebno sem navdušen nad klapo "Šufit", ki je fantastično izvedla pesem "Sve još miriše na nju".

Dokazali ste, da lahko napolnite tako velike dvorane kot tudi klubske prostore. Kje se bolje počutite?

Aki: To je preprosto: kjer je večje, tam je tudi bolje, saj na večjih odrih ni ovir, lahko se gibljem po prostoru brez težav, lahko plešem, veliki koncerti imajo prav poseben čar. Vsaj zame. Klubski koncerti imajo precej drugačen, bolj intimen pristop in tudi ti me na nek način navdajajo z neko prav posebno energijo. Vendar imam osebno rajši velike dvorane.

Hus: Seveda, da lahko naš neutruden pevec malce zapleše … Nam je pravzaprav vseeno, da je le pravo ozračje, ne glede na to, koliko publike je pred nami. Igrali smo že pred ekstremno velikim občinstvom. Na Trgu Bana Jelačića v Zagrebu nas je poslušalo 100.000 ljudi, na Stradunu v Dubrovniku več kot 30.000, na Korzu na Reki več kot 50.000. Občutki so vedno dobri, če igraš za tako veliko ljudi.

Na kakšen način ste izbirali pesmi?

Hus: Najprej smo seveda izločili pesmi, ki so na plošči "Bez struje". Ampak na koncu smo vseeno uporabili dve izmed njih, vendar v tako drugačni obliki, da ju v prvih taktih gotovo nihče ne prepozna. Želeli pa smo pokriti različne časovne mejnike benda, tako da smo se vrnili na sam začetek in potovali vse do zadnjih hitov.

Kako pomembna je za vas ta plošča?

Aki: Kot prvo je to odlična zabava, kot drugo zopet počnemo nekaj, v čemer uživamo. Starejši ko je človek, rajši se poigrava, ta igra pa je za nas očitno uspešna, zakaj se torej ne bi igrali?

Hus: Pred časom sem dejal, da je bilo igranje na akustične kitare za nas magisterij, torej je ta plošča za nas vsekakor doktorat.

Album je torej v trgovinah. Kaj in kako naprej?

Hus: Tako je, album je v trgovinah po vsej Sloveniji, mnogi bodo presenečeni, ko bodo videli, da bodo za dvojno ploščo plačali enojno ceno. Sedaj pa seveda sledi predstavljanje naše koncertne plošče. Veseli nas, da bomo kar dva dni nastopali v eminentnem prostoru Cankarjevega doma, in sicer 1. in 2. decembra. To bosta gotovo dva fenomenalna dogodka, ki bosta na nek poseben način obeležila našo 25-letnico obstoja tudi v Sloveniji. Po 15 albumih in ne vem več koliko uspešnicah se mi to zdi primeren način predstavljanja svojega repertoarja publiki.

Aki: Seveda, zdaj pride na vrsto tisto, zaradi česar se sploh ukvarjamo z glasbo - koncerti. Cankarjev dom kot tak ima nekoo svojo karizmo, tako da je za nas tudi izziv nastopati v tem kulturnem hramu.

Hus, koliko kitar je v tvoji zbirki?

Hus: Trenutno 12. Bilo jih je že precej več, ampak ne vidim nekega smisla v arhiviranju inštrumentov zaradi arhiviranja samega.

Če bi moral izbrati po enega izvajalca iz bivše skupne države, iz Slovenije in ostalega sveta, koga bi rad videl v živo?

Hus: Od tujih gotovo skupino "Aerosmith", v Sloveniji bi me neizmerno veselilo videti originalno postavo Martina Krpana, od bendov iz bivše skupne države pa bi bilo zanimivo videti skupino "Bijelo dugme".

Ali obstaja kakšen prostor v Sloveniji, ki vama je posebej pri srcu, kamor se lahko umakneta iz tega divjega življenja, ko nastopate?

Aki: Rad imam slovenske gostilne, ker imajo vedno dovolj dobrega vina. Če pa že moram izbirati, bom izbral gostilno "Krpan" v Ljubljani.

Hus: Moram reči, da se najbolje počutim na gradu Zemono, tako notranjost kot sama okolica imata posebno energijo. In seveda je tam odlična jedača in pijača.

Morda kakšna beseda za konec?

Aki: Prav lep pozdrav vsem obiskovalcem pinkponka.

Autori: B. P. i I. D.
www.pinkponk.com