Vsako arabsko mesto se ponaša z bazarjem, kamor je vredno pokukati in se v njem izgubiti - srce mesta, kjer srečaš zanimive in dobbrosrčne ljudi, ki te z veseljem povabijo medse, ti zaigrajo, zapojejo in zaplešejo ter ti podarijo spomine, ki jih nikoli ne boš pozabil.
 

Kateri parfum najbolj diši …

Jutro je napovedovalo še en rekordno vroč dan. Da bi se izognili peklenskemu vročinskemu valu, sva se proti Amanu odpravili že zelo zgodaj zjutraj, še pred klicem imama z bližnjega minareta. Poslovili sva se od širnih puščavskih sipin Wadi Ruma in si rekli: "Pozdravljena civilizacija! Prihajava!". Najina pustolovščina se je nadaljevala po avtocesti King's Highway, poimenovani po pokojnem jordanskem kralju Husseinu. Skupaj z najinim pogledom se je izgubljala tam daleč nekje v rumenem puščavskem pesku. Razen priložnostnih mimohodov čisto pravih divjih kamel in sem ter tja kakšnega beduinskega šotora nisva okrog sebe videli ničesar drugega kot le pesek. 
 
 

Petra, mesto v skalah. Ta nepopisna lepota nama je sicer globoko segla v najin popotniški žep, a je bila vredna vseh 25 jordanskih dinarjev!	Velika pletena slika nekdanjega karizmatičnega jordanskega kralja, prej katero bo ponosno stopil prav  vsak Jordanec.

Sprva sva nekoliko negotovo in molče opazovali možakarje, ki so vneto o nečem razpravljali, kot bi se glasno prerekali. Arabščina že tako ali tako ni bogve kako speven in romantičen jezik, ampak ob vsem mahanju in kričanju sva se res začeli spraševati, o čem neki govorijo. Sredi vroče debate pa je kar naenkrat eden izmed njih iz žepa potegnil majhno stekleničko s parfumom, ga zadovoljno pomazal drugim po zapestjih, kot to počnemo ženske, in radovedno počakal na reakcije. Izkazalo se je, da so se ves ta čas prepirali o dišavah! Bruhnili sva v smeh, a na najino presenečenje prezentacije toaletnih pripomočkov še ni bilo konec! Nebodigalen je tudi drugi iz torbe privlekel nekakšno dišeče milo, pa še voznik svoj žepni parfumček in spet je sledila primerjava, v kateri sva morali bili razsodnici, da smo lahko zaključili prepir. V zadušljivo dišečem avtu in vsak s svojo dišavico v žepu (tudi midve sva eno dobili v spomin) smo nadaljevali pot do glavnega mesta. 
 

K partiji kart sodi vodna pipa 

Kako prijetno je bilo po napornem dnevu vožnje in vohanja parfumov najti hotel, ki je bil povrh vsega primeren celo za najin popotniški žep!  Hladna prha in mehko ležišče sta bila luksuz v primerjavi z dvema dnevoma spanja na strehi vladnega počivališča v Wadi Rumu. 
Aman, v katerem živi le poldrugi milijon ljudi, je simpatično glavno mesto in ljudje so neizmerno prijazni. Na kar pa sva se v arabskem svetu že tako ali tako navadili. Vsako mesto ima tudi bazar, ki v večernih urah dobi podobo mravljišča, kjer se zbirajo tisti, ki nekaj prodajajo, in tisti, ki bi radi nekaj kupili. Da spoznaš čisto pravi utrip mesta, si moraš ali vzeti čas, da se pomešaš med ljudi, stopiš do bazarja in opazuješ trgovce pri vsakodnevnem opravilu, ali pa se, kot se je zgodilo nama, enostavno izgubiš. Zvečer sva se namreč odpravili po mestnih ulicah in kaj kmalu ugotovili, da sva mimo glavne mošeje šli že vsaj petkrat. Zmedeno sva obstali sredi pločnika in buljili v najin zemljevid, ko nama je, kot že ničkolikokrat na najinem potovanju, na pomoč priskočil mladenič in se nasmehnil: "Malce izgubljeni, kajneda? Pridita raje na partijo kart!" In tako sva s prijaznim Palestincem na "delovnih počitnicah v Amanu", kot se je sam izrazil, zavili v živahno čajnico, iz katere je dišalo po jabolčnem tobaku. Dva domačina sta naju začela učiti Tarnip - arabsko igro s kartami -, najin novi palestinski  prijatelj Emad pa nama je na uho prišepetaval razne trike in nama zavezniško mežikal. Tarnip igrajo štirje in tista dva, ki si sedita nasproti, sta stalen 'team'. Možakarja nasproti naju sta se kmalu tako vživela, da sta vsako najino pravilno potezo pozdravila z "give me five". 
Kot se za vsako dobro partijo kart spodobi, je tudi naša trajala pozno v noč, še po tem, ko je pepel na šišah že davno ugasnil. 
 
 

Mošeja Abu Darvish v Amanu		Tradicionalno pranje pred molitvijo

Poroka na dnu sveta

Nekega dne sta naju v kavarni nek fant in dekle začudeno pogledala in po angleško vprašala: "Kje sta pa dobili to majico?" Pogledala sem dol in ugotovila, da nosim majico z napisom 'Dnevnik'. "In Slovenia!", sem odgovorila. In še vedno po angleško sta nama navdušeno povedala, da sta tudi onadva Slovenca. "Zakaj pa potem govorimo angleško?", sem se začela smejati… Pa naj še kdo reče, da svet ni majhen. 
Z mladima slovenskima popotnikoma, ki sta potovala ravno v nasprotni smeri kot midve, smo si izmenjali nekaj koristnih nasvetov in ker sva bili namenjeni v Palestino, od koder sta ravno pripotovala, sta nama svetovala, naj poiščeva prijaznega vaškega posebneža z imenom Abu Ali. "Sicer pa bo tako ali tako on našel vaju!", so bile še njune zadnje besede.

Naslednji dan sva res pripotovali v srce Palestine - Jeriho, najstarejše in s kar 400 metrov depresije tudi najnižje mesto na svetu, in se odpravili do stojnic s sadjem in zelenjavo, kot sta nama kolega Slovenca svetovala. Kmalu je do naju pristopil simpatičen možic drobne postave in škrbastih zob, s prisrčnim klobučkom na glavi, in v dokaj lepi angleščini vprašal: "Are you looking for Abu Ali?". Odgovor seveda sploh ni bil potreben in že nama je ponosno razkazoval svojo trgovino ter nama žepe napolnil z vsemi mogočimi pisanimi sadeži. Od navdušenja, da sva že drugi Slovenki, ki jih je spoznal (in to v tako kratkem času), je pomahal z roko, naj mu slediva. Komaj sva ga dohajali, ko smo hiteli od hiše do hiše in se pri vsaki ustavili, da je Abu Ali nekaj pobral in nesel dalje. Kljub svojim letom je Palestinček, podoben Kosobrinu iz Kekca, z neznansko življenjsko energijo, ki ji nisva bili kos, natovarjal vreče riža in sladkorja ter se skrivnostno nasmihal. "Darilo za mladoporočenca!", je pomežiknil. Poroka torej!

Končno smo prispeli do cilja. Abu Ali spredaj, midve pa čisto zaripli v obraz za njim. Na širokem dvorišču neke hiše so na enem koncu sedeli moški, na drugem pa ženske. Ker sva bili tujki, sva smeli sesti k moškemu delu sorodstva, na mizo pred naju pa so postavili ogromen pladenj riža, pripravljenega na palestinski način - zmešanega s kruhom, sirom in kosi piščanca. En sam grižljaj je bil dovolj, da sva čisto pozabili na vse tiste higiensko oporečne kotle za najinimi hrbti, kjer so moški pripravljali hrano, in vsi smo kot ena velika družina zajemali z istega pladnja. 

Nisva si mogli kaj, da nama ne bi pogled nenehno uhajal tja, od koder so naju skozi majhna okna kamnite hiške opazovale radovedne očke otrok in žensk. Potreben je bil le nasmeh in že naju je v hiško za roke vleklo ducat palestinskih otrok. Posedli so naju na stolčke in se nama nekaj časa sramežljivo nasmihali. Nisva vedeli, kako naj naveževa stik, saj angleško niso znali, midve pa arabsko še manj. In ker glasba ne pozna meja, sva poskusili s ploskanjem. Naenkrat je soba zaživela, otroci so zaplesali, ženske zapele in skupaj smo v poskočnem ritmu etno glasbe zarajali, kot se za poroko spodobi. Otroci naju niso in niso hoteli spustiti iz rok, pridružile so se jim še ženske, ki so z neznanskim zanimanjem občudovale predvsem najine bele obraze. Čudno, kako je tisto, česar nimaš, vedno lepše in bolj zanimivo. Tudi midve sva le stežka zapustili neverjetno pristnost, prijaznost in gostoljubnost revnega palestinskega mesteca (dobesedno) na dnu sveta.