Na zahodnem grebenu - zadaj je vrh

Uvod

Kot še marsikje drugje v Karavankah tudi v gorah okrog Ljubelja poimenovanje ni čisto določeno. Naša Košutica je imenovana tudi Ljubeljska Baba, ali samo Baba. Košutica je koroško ime, na južni strani se pojavlja tudi ime Korošica, zato kdaj slišimo tudi nemški prevod: Kärntnerin.

Čeprav ni med najvišjimi, je Košutica še vedno lepa in dokaj priljubljena gora. Od zahoda, z Ljubelja, je videti kot lep stožec, s severa pa je videti bolj široka, kratke, razbite stene se končajo v dveh izrazitih vrhovih. Vrh se nahaja v glavnem grebenu Karavank, med Ljubeljem in dolgim grebenom Košute. Na slednjo se navezuje z izrazitim Hajnževim sedlom, medtem ko proti Ljubelju pošilja dolg, v glavnem travnat Z greben.

Zemljevid območja - za povečavo kliknite!

Večina obiskovalcev se povzpne na vrh Košutice z ljubeljske ceste, kar nekaj pa tudi po Z grebenu in iz avstrijske strani. Vrh je predvsem cilj planincev, kratke S stene niso primerne za težje plezalne vzpone. Pozimi in spomladi se visoko pod vrh, če že ne tudi nanj, vzpenjajo turni smučarji. Na S strani pa je tudi veliko gorskih cest, ki bi bile lep cilj gorskih kolesarjev, če ne bi bile za to dejavnost prepovedane. Očitno kmetje tam zelo cenijo svojo samoto.

V bližini je še nekaj poraščenih nižjih vrhov, Lokovnikov Grintovec, 1809m, ki stoji S od Košutice, pa je lepa, razgledna gora, ki jo je vredno obiskati. V od njega stoji nekoliko nižji Praprotnik, 1727m. Omenimo še 1614m visoko vzpetino v Z grebenu, ki se imenuje Rjava peč.

Po severnem rebru

Dežela severno od Košutice je hribovita in gozdnata, med grebeni so številne globoke grape, po katerih tečejo živahni potoki. Prvi tak greben se vleče z Rjave peči proti S, prav do sedla Oselca, kjer se navezuje na masiv Grlovca. Drugi greben se vleče od Lokovnikovega Grintovca proti severu. Med njima teče Žerjavski potok. Tretji greben gre od Praprotnika proti SV. Z od njega je Majerov graben, V pa Hajnžev graben, ki deli celotno območje od visokih, navpičnih sten precej višje Košute. Na pobočjih in sedlih teh hribov so številne idilične, še vedno žive planine, do katerih segajo dobre gorske ceste. Te so zaprte za javni promet, tudi za kolesarje. Številne trdne gorske kmetije se vse nahajajo na severnem obrobju območja.

Lokovnikov Grintovec z vrha

Razgled z vrha

S Košutice je pogled odprt v glavnem proti S, in ti razgledi so podobni razgledom z drugih karavanških vrhov v soseščini. Nekaj posebnega je pogled vzdolž dolgega, enkratnega grebena Košute. Prav tako zanimiv je pogled proti osrednjemu, najvišjemu delu Karavank, na gore okrog Stola. Ta je že malo v ozadju, lepo pa se vidijo Vrtača, njeni bližnji podložniki in na drugi strani Zelenice Begunjščica. Pogled proti jugu je odprt le toliko, kolikor ga omogoča Šentanska dolina.

Dostop

Izhodišče za JZ in Z dostop je Ljubelj oziroma parkirišča na cesti pod njim. Avto lahko pustimo pri vhodu v tunel, na planino Korošica pa se bomo odpravili z enega od parkirišč 50 oziroma 100 višinskih metrov nižje.

Za pristope s severa pa moramo najprej pripeljati v dolino Bajdiškega potoks, bodisi iz Borovelj iz Železne Kaple čez sedlo Šajda ali pa s severa po dolini Borovnice. Tako pridemo v številne vasi z imenom Sele/Zell. Peljemo bodisi v konec doline Sele - Zvrhnji kot / Zell - Oberwinkel (ali do bližnje Lokovnikove kmetije), bodisi Sele - Srednji kot / Zell - Mitterwinkel, kjer parkiramo pri gostilni Škrbina. Drugi pristopi so še za nekaj kilometrov daljši in potekajo po poteh, ki se začnejo med omenjenima izhodiščema.

Pregled tur

Pohodne ture

Na Košutico vodijo številne poti, označene in neoznačene. So različnih težavnosti, nobena pa ni povsem lahka. A malo bolj strm odsek je le čisto pod vrhom, kjer je treba na nekaj mestih previdneje stopiti. Vzpon po S rebru je tudi še označena pohodna tura, a že toliko zahtevna, da je na meji lažjega plezanja, saj kar nekaj odstavkov zahteva obvladanje I. stopnje zahtevnosti

Natančen zemljevid (1:50000) je na naslovu: http://www.austrianmap.at/..

1. Zahodni greben.

Tako s slovenske, kot z avstrijske strani ljubeljskega predora cesta, ki gre na stari Ljubeljski prelaz ni dovoljena za javni promet. Tako do koče na sedlu rabimo slabo uro hoje.

Križišče poti na Z grebenu

Vzpon proti V nadaljujemo bodisi po grebenu, ali pa (lažje) nekoliko sestopimo na avstrijsko stran, kjer se čez pobočja odcepi dobro označena pot. Čez čas se tudi ta vzpne na greben. Razgledna pot nas kmalu pripelje do skal Rjave peči, kjer nam čez strmo mesto pomaga slikovita lestev. Ta nekaterim nedeljskim sprehajalcem že utegne zaustaviti korak. Nad lestvijo nadaljujemo po grebenu proti vrhu. Na točki 1650m pridemo na križišče poti, kjer z leve, avstrijske strani pride na greben označena pot, z desne pa tudi dobra pot s planine Korošica. Zadnji, bolj strmi del vzpona zahteva nekaj pazljivosti, še največ del v območju kratke, krušljive grape. A v celoti gledano pot ni težavna. Zadnji del gre pretežno po avstrijski strani grebena, saj se tako izognemo bolj strmemu skalovju.

Srednje zahtevna planinska pot, 1000m višinske razlike, 2h 30min - 3h.

Proti vrhu

2. Čez planino Korošico.

Z ljubeljske ceste (na slovenski strani) turo začnemo na višini 1050m ali pa na 950m (parkirišča ob cesti). Pot z višjim izhodiščem nas v dolino pod Zajmenovimi pečmi pripelje čez pobočja, spodnja pot pa gre po dolini, ki se zgoraj konča s Hajnževim sedlom. Na višini nekako 1350m zapustimo glavno dolino in se proti S povzpnemo na planino Korošico, 1554m. Tam je navadno odprta privatna koča. S planine gremo čez pobočja naprej proti S, dosežemo zahodni greben in gremo po njem na vrh.

Srednje zahtevna planinska pot, 1000m višinske razlike, 2h 30min - 3h.

Košutica in njen V greben z Velikega vrha

3. Čez Hajnževo sedlo.

Hajnževo sedlo lahko dosežemo bodisi od JZ (s slovenske strani) ali pa s SV (iz Avstrije). Seveda obstaja tudi možnost, da tja pridemo z Velikega vrha (s Košute) in turo nadaljujemo na Košutico. Vzpon na sedlo s slovenske strani je do višine nekako 1350m opisan zgoraj, nato pa po dolini enostavno nadaljujemo naravnost. Vzpon z avstrijske strani se začne pri opuščeni Hajnževi kmetiji, 988m, oziroma pri gostilni Škrbina (še pol ure bolj oddaljeni), 1035m. Po glavni dolini gremo ob vznožju sten Košute, pot je označena do križišča na višini nekako 1320m. Tam zapustimo oznake in v serpentinah nadaljujemo naprej na sedlo.

Na vzhodnem grebenu

Seveda lahko na Hajnževo sedlo pridemo tudi s planine Korošica, kar pa je nekoliko dlje kot naravnost. Do sedla je z obeh strani nekako 2h 30min hoje (s Škrbine cca 3h).

Pot s sedla na vrh je bila nekoč dobro označena in zavarovana, sedaj pa je precej v slabem stanju. Najprej gremo navzgor, nato levo na melišče, pa po njem in po strmem travnatem pobočju ves čas proti levi proti vrhu. Tako dosežemo vzhodni vrh, na zahodnega pa moramo še čez škrbino. Ta prehod zahteva nekaj metrov lažjega plezanja, a skala je dobra in izpostavljenost ni velika. Celoten vzpon je zahtevna planinska pot (do sedla lahka), na nekaj mestih izpostavljeno. Manj priporočljiva je pot s sedla na vrh naravnost po grebenu. Ta je namreč ozek, krušljiv in izpostavljen.

4. Čez Dovjakovo sedlo.

Dovjakovo sedlo loči Košutico od severno stoječega Lokovnikovega Grintovca. Nanj lahko pridemo po številnih poteh, ki pa so vse kar dolge:

a. Od Hajnža, 988m, oziroma Škrbine, 1035m (30 min dlje). Kot opisano zgoraj pri št. 3 proti Hajnževemu sedlu, a na križišču poti na 1320m po markirani poti desno (proti SV), po 5 minutah pa pri studencu spet ostro levo in naprej v smeri proti Z. Na sedlo se lahko vzpnemo naravnost, markirana pot pa gre najprej desno na sedlo med Lokovnikovim Grintovcem in Praprotnikom, nato pa čez travnata pobočja naprej na Dovjakovo sedlo. Nekako 2h 30min do sem (s Škrbine 3h).
b. Od Lokovnikove kmetije, 920m. Kmetija stoji na lepi terasi na Zvrhnjim kotom. Okrog hriba nad kmetijo gremo po Z (desni) strani, ko dosežemo cesto, nas ta nato vodi čez pobočja in na vrh Konjaka, 1406m, in še naprej okrog Petrovca, 1506m, kjer se konča (leta 2008). Po dobri poti smo v nekaj minutah na idilični Lokovnikovi planini, 1540m. Z nje nadaljujemo proti J okrog Lokovnikovega Grintovca, dokler na sedlu med njim in Praprotnikom ne pridemo na označeno pot. opisano zgoraj pod a. Po njej desno na Dovjakovo sedlo. Nekako 2h 30min, prijetna hoja čez pašnike!

Z Dovjakovega sedla se je vsekakor vredno povzpeti najprej na razgledni Lokovnikov Grintovec. Vrh brez težav dosežemo v slabih 15 minutah.

Z Dovjakovega sedla gre glavna označena pot povprek čez severna pobočja Košutice proti Z. Najprej se malce spusti, nato pa v blagem vzponu na točki 1650m doseže Z greben. Po njem na vrh. Skupno nekako 3h 30min, ves čas lahka pot, razen tik pod vrhom.

1. Lokovnikova planina

2. Košuta

3. Lokovnikov Grintovec in Košutica iznad doline Žerjavskega potoka

Na vzhodnem grebenu

Iz Zvrhnjega kota je možen še tretji dostop. S parkirišča v koncu doline gremo po gorski cesti ves čas po dolini Žerjavskega potoka. Dolga in ovinkasta pot (bila bi idealna za kolesarjenje) nas pripelje na planino Z od Dovjakovega sedla. Z nje gremo naravnost na Z greben in po njem na vrh. Prav tako 3h 30min.

In končno še najbolj zanimiva, a tudi najtežja varianta - po severnem rebru. Le zakaj bi z Dovjakovega sedla hodili na vrh tako naokrog? Severno skalovje Košutice po sredi reže manj strmo rebro, ki omogoča razmeroma lahek vzpon. Ko na J strani sedla prekoračimo ograjo, naletimo na stezico in na rdeče puščice, zato kar brez skrbi naprej. Od vstopa v skale pa do vrha nas čaka lažje plezanje I. stopnje zahtevnosti, smer pa je vseskozi dobro označena. V skali tiči tudi kak star klin, nekaj pa je zloženih tudi ob poti, kar pomeni, da v skalah pač manjkajo. A plezanje res ni težko in za slabih 200m rabimo manj kot 30min.

Najpogosteje turni smučarji obiščejo Hajnževo sedlo (z obeh strani). Od tam gredo proti vrhu le redki, saj je vzpon zelo strm in je smuk varen le v zelo dobrih razmerah (in ob ustreznem znanju, seveda). S smučmi gremo lahko tudi do planine Korošice in še na pobočja nad njo, seveda pa lahko pozimi naredimo tudi vzpon po gorskih cestah na severni strani Košutice.

Planinske koče

Vzpon na vrh je kratek, zato jih ne rabimo. Koča na Starem Ljubelju je bolj gostilniškega tipa, na planinah pa je tudi možno dobiti kaj za pod zob.

Kdaj na vrh?

Na vrh gremo lahko v vseh letnih časih, zimski vzpon zaradi strmega zgornjega dela zahteva zimsko opremo. Turni smuki so lepi tudi pozimi, a le kadar zaradi obilice novega snega ne grozijo plazovi.

Prvič smo šli na Košutico v slabem vremenu, tako da na prečenju nismo videli ničesar. Potem sva z Jasmino prišla pozimi - v krasnem dnevu, a brez vsakršne zimske opreme. Do Z grebena je bil vzpon prav lahek, tam pa je sneg postal zelo trd. Pobočja so postajala bolj in bolj strma, o kakem ruševju, ki ga je poleti toliko, ne duha ne sluha, in morala sva se obrniti. Spet kasneje smo v lepem, svežem snegu prišli na Hajnževo sedlo in celo pomislili (vsaj nekateri od nas), da bi šli s smučmi še na vrh. A močan veter in avstrijska smučarja, ki sta že kmalu odnehala, so nas prepričali, da smo samo še odpeljali v dolino.