Javor od zahoda, s sedla Slips

Uvod

Dolga leta se te gore sploh nisem zavedal. V slovenski gorniški literaturi je nisem našel, pa saj za nas tudi stoji 'za sedmimi gorami in sedmimi vodami'. Ne pa tudi za italijanske gorniške prijatelje, še posebej, odkar na planini Confin deluje kmečki turizem in so z nje na vrh uredili pot. A nazaj k moji zgodbi... Pred leti sem s sosednjih gora opazoval greben med Muzci in Lopičem in opazil markantno skalnato gmoto, ki ji nisem vedel imena. Potem se je končno našel tudi opis pristopa in treba je bilo na pot.

Monte Lavara / Golz / Javor se nahaja v glavnem grebenu Muzci - Lopič, a je vrh malce pomaknjen proti severu. Je lepa skalnata piramida, na katero pristop ni čisto enostaven. A tudi ne kaj prida težak. Kot z drugih vrhov tega grebena, je tudi z Javorja razgled imeniten - na eni strani na najvišje vrhove Karnijskih in Julijskih Alp, na drugi strani proti Padski nižini. Proti V pa je zlasti lep pogled na Muzce.

Pogled z J, iznad planine Confin

Z Javorja proti Lopiču gre glavni greben v JZ smer. Škrbina brez imena (Tabacco zemljevid) ga deli od sosednjega Jôf di Confina, 1761m, za katerim se greben nadaljuje v Z in kasneje v SZ smeri. Težavnost tega grebena mi ni poznana, je pa pomembna, če bi kdo želel združiti v eno turo Javor in Lopič. Na drugo stran (proti Muzcem) gre glavni greben v JV smer, kamor se spusti na sedlo Campidello, 1461m. Za razliko od sosednjih vrhov, ima Javor skalnato ostenje tudi na južno stran. Pod temi kratkimi stenami se melišča, ki naredijo vzpon na vrh še bolj naporen. Vse druge strani gore pa so zelo divje in razbite. Strme grape in ostri skalnati grebeni se spuščajo na SZ v dolino Resàrtico, pa tudi na SV v dolino Črnega potoka.

1. Pogled na Muzce

2. Proti Montažu

3. Proti planinam na J

Lopič in njegove označene poti - kliknite za povečavo!

Dostopa

Po glavni dolini Tilmenta in Bele gre avtocesta Videm - Trbiž.

1. Za pristop od J gremo z avtoceste na izvozu pri Gemoni in peljemo v mestece Venčon. Ne izpustite ogleda tega bisera Karnije! Severno od mesteca zapeljete na gorsko cesto, ki gre v Val Venzonasso. Po njej peljete do višine nekako 475m, kjer je pred prvim predorom parkirišče. Če se želite na goro podati mimo cerkvice San Antonio Abate, parkirajte že na ovinku, preden se cesta spusti k potoku (kakih 40m višje). Pred predorom je znak, da je cesta naprej v dolino zaprta za javni promet.

Pogled na Javor od Z, z Lopiča

A kadar je kmečki turizem na planini Confin odprt, boste pod prometnim znakom našli napis (le v italijanščini), ki vam dovoljuje vožnjo z avtom na planino. Po tunelu cesta najprej teče nad rečico Venzonasso, nad zaselkom Prabunello pa je križišče, kjer zavijete ostro levo (naprej proti V gre cesta na sedlo Tacia, 1053m). V številnih serpentinah se strma ceste dvigne pod Jôf di Ungarina, kjer se ponovno razcepi. Desni krak vas popelje h Caseri Confin, 1331m, levi pa h Caseri Ungarina.

2. Za pristop od V peljete po dolini Bele do vasice Resiutta, kjer se odcepi cesta v Rezijo. Po dolini peljete nekaj km, do odcepa pri zaselku S Giorgio. Tam zavijte desno, prečkaj potok in poiščite pot št. 703. Nemara lahko prečkate potok že nekaj sto metrov prej, a verjetno ne z avtom.

Pregled tur

1. Pristop z juga. Od Casere Confin, 1331m, gremo po označeni poti proti SV (ne po št. 726!). Tudi na zemljevidih Tabacco ta pot ni vrisana kot markirana, a je prav dobra in nanjo nas razločno usmeri tudi napis na planini. Pot se najprej rahlo dvigne čez travnike in skozi gozd, potem gre čez ruševnata pobočja bolj strmo navzgor. Pod seboj na desni vidimo pot št. 726, ki gre na sedlo Campidello. Sredi pobočij pridemo na razcep poti pod J steno. Tu zavijemo levo in se začnemo vzpenjati čez naporna melišča. Markacije nas še vedno vodijo navzgor, pot pa na nekaj mestih kar izgine. Usmerimo se v iztek grape, ki jo razločno vidimo pred seboj. Ta je kratka, a dokaj strma in čez nekaj skal kakor da nam hoče pomagati neuporabna jeklenica. Kmalu dosežemo stransko rebro in po njem nadaljujemo desno proti vrhu. Skozi ruševje gre strmo, zgoraj, že v bližini Z grebena, pa se strmina unese in čez vršno skalovje gremo v območju grebena na vrh. S planine 1h 45min (570m). Gledano v celoti je to srednje zahtevna planinska tura, na nekaj mestih je pot zelo strma, a ni izpostavljena. Tudi oznake so dobre. Posebne opreme ne rabimo, le dobre čevlje in palice. Italijanska ocena je: EE (Escursionista Esperto = za izkušene planince).

1. Južno ostenje. Foto: Jasmina.

2. Na JZ grebenu; zadaj je Lopič

3. Pod vrhom

In sedaj dilema! Napis na planini Confin govori o 'Il Anello di Monte Lavara' - torej, o krožni turi. Tudi oskrbnik v koči nama je zatrjeval, da se je najbolje na vrh povzpeti po levi poti (opisani zgoraj) in, menda je tako rekel, sestopiti po JV grebenu. A zgodilo se nama je nekaj nenavadnega! Ko sva želela v območju JV grebena dol, sva najprej našla jasno oznako, ki je kazala po grebenu. A že kmalu je vsaka sled bodisi steze, bodisi oznak, izginila. Poskušal sem tu in tam, a ker je bilo že pozno, sva prenehala z eksperimentiranjem is se čez vrh vrnila po smeri vzpona. In vendar mora nadaljevanje markirane poti, ki se na meliščih pod J steno razcepi, pripeljati na JV greben. Morda gre še malo v V pobočje in po njem na vrh, a v tisti večerni zaslepljenosti pristopa na vrh s tiste strani pač nisem videl. Bi bil pa pomemben zaradi spodaj opisanega vzhodnega dostopa.

2. Pristop z vzhoda. Pozor, ta opis je le orientacijski, ker poti osebno ne poznam. Iz doline Rezije se usmerimo v stransko dolino Črnega potoka in gremo po njej proti J. Pot je označena s št. 703. Črni potok ima tudi nekaj lepih slapišč. Po 1h 30min dosežemo Ricovero Casera Rionero, 865m in nadaljujemo proti J do razcepa na višini 908m. Tam se usmerimo desno, pot nas pripelje najprej na planino Lavara, 1269m, nato pa na sedlo Campidello, 1461m. S sedla (ali celo že s planine Lavara) je treba najti prehod na JV greben Javorja in po njem, če je označen, nadaljevati na vrh. Če tam poti ni, gremo s sedla pod J ostenje in se na vrh povzpnemo, kot je opisano zgoraj pri pristopu št. 1.

Cvetlični vrt pod vrhom

Koče in bivaki

1. V Julijskih predalpah ni veliko planinskih koč. K sreči pa Italijani vzpodbujajo kmečki turizem , in če katerega lahko priporočim, potem je to tisti na planini Confin. To je kaj lep kraj nad dolino Venzonasse. Odmaknjen, a vseeno dostopen z avtom. Cesta je ozka in strma, midva sva šla po njej (z vso opremo za spanje na prostem v glavnem kar peš) s kolesi. To je naslednji dan letelo navzdol! Družina, ki skrbi za planino je izjemno gostoljubna in gospa Gabriela tudi zelo dobro kuha. Z njo se bo prav lahko pogovoriti, bodisi v italijanskem, furlanskem, nemškem ali angleškem jeziku.

Casera Confin

Planina leži na lepem sedlu na južnih pobočjih glavnega grebena. Nad njo se dviguje travnat grič in res ni nič lepšega, kot sprehoditi se v zgodnjem jutru nanj, recimo junija, ko je ves prekrit z živopisanim cvetjem, in počakati, da svet oblije topla sončna svetloba.

Sosednja planina je Malga Ungarina, kakih 1500 metrov (20 minut) naprej proti zahodu. Tudi na njej so hiše in hlevi, a izgleda, da za planino skrbi ista družina kot za planino Confin. Nad planino Ungarina je plitva mlaka, ki pa vseeno poskrbi za lep prizor, ko se na modri gladini zrcalijo okoliški vrhovi.

1. Vzhod nad planino Confin

2. Cvetje na grebenu

3. Cima di Campo

Malga Ungarina

Logistika:

• Višina: 1331m. Planina je dosegljiva z avtom.
• Tel.: 0432/972870, mobilni: 348/5808397, e-mail: [email protected]. (Gabriela)
  
• Običajno odprta od konca maja do začetka oktobra.
  
• Lokalne in običajne jedi.
  
• Možnost prenočitve: 2 sobi z 10 ležišči.
  
• Priporočila: Gostoljubnost, hrana, narava.

2. Ricovero Casera Rionero, 865m. Iz Rezije kako 1h 30min hoje.

1. Jutro nad planino Confin

2. Kolesarjenje

3. Pogled na Venčon. Foto: Jasmina.

Samorog. Foto: Jasmina.

Samorog

Pred vzponom na Javor naju je oskrbnik opozoril, naj bova pozorna na velikanskega kozoroga, ki živi na gori. Med plezanjem sva že pozabila na njegove besede, a ko sva izstopila iz strme grape, se je Jasmina ustavila in mi pokazala na čudno bitje sredi sten. Res, tam je izgleda stal kralj te gore in čuval svoje mehke trate. Ampak ..., saj ima samo en rog! Samo levega. Prisežem, slika ni obdelana s Photoshopom! Stara žival je počasi odšla za rob. Kako težko mora biti loviti ravnotežje v teh stenah samo z enim, težkim rogom! Kdo ve, kako strašen je bil boj, v katerem je bil izgubil drugega? A preživel je, za visoko ceno in vstopil v legendo. Legendo o Samorogu z gore Javor.