Tisti so bili hudi časi, v katerih so vsi trije, Harold, Marold in Ramold romali k rešitvi svojih problemov na goro velikega Oraklja. Hodili so več mesecev, sključeni, korak za korakom, s pogledom vprtim v pete prednjega. Od časa do časa so si izmenjavali pozicije, v kolikor jim je njih koncentrirano silovito buljenje gulilo utrujena stopala, povzročalo hude eskorijacije.

Harold, ki je vodil, se je za trenutek ustavil. V hipu se je v njegovo rit nevede vrinila glava Marolda, ki je prav tako vase zadobil Ramoldov miselni organ. Vsi trije so bili torej mirujoči, nakar je Harold z levo roko, ki se je trdno oprijemala krpe, drgnil svoje čelo in si tako odstranil znoj, ki je curljal dol po obličju. Pokazal je daljni cilj njihovega potovanja "Tista je rešitev naših dvomov! Prijatelji moji, pot je strma, a nagrada velika!"

Če iz Haroldovega čela potegnemo črto skozi daljave do svetišča, si z lahkoto predstavljamo veličino podviga, ki so ga bili deležni trije heroji. Harold je bil po poklicu capin, njegovi daljni predniki so bili trilobiti. Maroldova primarna karakteristika je bila, da ni bil v sorodstvu z ostalimi dvemi sopotovalci, oznaka, ki je pravzaprav vezala tudi Harolda z Ramoldom, in obratno. Najrevnejši je bil Ramold, sin dveh očetov. Vsi trije so bili stari znanci zeta pradedovega vnuka brata očeta sina župana mesta Pfenig, ki ga sicer niso bili nikoli prej videli.

Pred predzadnjim korakom je nenadoma Ramold, ki je takrat kot drugi stopal, zdrsnil na komaj zloženi drek. Za sabo je k tlom potegnil tudi oba sopotovalca, ki sta zaprepaščeno kriknila "Aug!"

Marold ni poznal vzroka, zaradi katerega se je bil pridružil romanju. Sam je bil sin kovača, ki je bil že precej star. Imel je na čelu mesni izrastek, podoben rdečemu kukmaku, in ki mu je često povzročal težave. Med potjo je občasno premišljeval, katera je njegova vloga.

Nadaljevanje poti je bilo mučno, a njihova vera je bila trdna in ni bilo strahu, da bi omahnili.

Na vzpetini, v svetišču, je bdel Orakelj. Imenovali so ga Orakelj Menrakelj, ker je često vedeževal strahovite reči. Vsi so trepetali, ko je iz njegovih ust prodrl glas. Njegova beseda je donela globoko, v životih poslušalcev je povzročala trebušne motnje, v njihovih življenjih je pa pomenila preobrat in osvetlenje.

Korak za korakom, dan za dnem, in ogromna vrata svetišča so se končno odprla. Romarji so še bolj globoko sklonili glave in vstopili.

Glas je odondod zagrmel v prijateljskem slogu.

"Naprej, golazen, črvi srditi, stopite kvišku! Orakelj Menrakelj je na tem, da vam bo namenil uho! Pred vami se odpira rešitev kakršnegakoli kvezita, ne bojte se, ničvredne gmote, brž vstopite v središče svetišča, tabernakelj resnice in osvetlenja vas gosti."

V njihovih srcih absolutno hvaležni so trije pilgrimi razprostrli roke, padli na kolena in napredovali bogoslužno.

Vsak izmed njih je skrival vprašanje, ki ga je tekom vzpona izoblikoval in hramil kot dojenčka. Vprašanja so bila tehtna, brez odgovora, a ne več! Razodetje jih bo kmalu pospremilo v novo življenje, katarza in spreobrnitev vrednot je nujno čakala tričlansko odpravo.

Glas Haroldov je kot prvi prerezal sen sivine. Vprašanje, ki ga je skrival v svojem srcu je bilo vprašanje, ki je tisočletja spremljalo vse človeštvo. Nihče ni nikoli temu vprašanju odgovoril, bilo je preveliko za človeški um. Harold je bil šampijon vseh, genetsko sposobni dečko, skrival je korajžo in vztrajnost, ki ga je bila popeljala na grič, svetišče, pred Oraklja Menraklja.

Vpil je "Kdo sem, človek! Kdo smo, ljudje? Kdo? KDO?" odmev njegovih besed je dolgo donel v vsakem kotu svetišča: "EEEeee... OOooo... OOoooo... OOOOoooo... ooooo..."

Orakelj Menrakelj je vzel resnico, vanjo pogledal, trikrat je vstal, petkrat se spet vsedel, razprostrl in zaprl roke', tolkel s petami ob tla, zakikirikal ter naredil gargarizem in končno je bil pripravljen.

"Človek,... Ljudje..., Živa bitja! To je vprašanje kot se spodooooobi! Končno! Humilni smrtnik, poslušaj kaj ti bo Orakelj Menrakelj zapovedal!

Človek je ektoplazmična celota! TI si ektoplazmična celota! V človeku se preleva človeško bistvo, bistrovidec vidi v njemu eksenco eksence, zmagoslavje padca ničnosti, nebitnost bitja ki mu tudi bije srce, ubije ga ne nihče, ker je človek človeku človeškost človeška čutilo čutenje čutni venec vsepovsod se porajajočnost vsega!"

Obmolknil je bil Orakelj Menrakelj. Izžareval je zadovoljstvo nad opravljenim delom.

Kot strela z neba se je Harold zgrudil na tla. Resnica je bila prevelika zanj in njegova duša je zapustila život.

Marold, ki je bil vse to videl, je za trenutek zamrznil tremo svojega života. Njegov pogum je bil velik, in ni odjeknil.

"Orakelj! Odgovori na to vprašanje, preveč časa nanj ni bilo odgovora!"

"Govori, smrtni smrtnik, moja božanska ušesa so vpirjena tudi vate!"

"Orakelj! Zakaj smo tu, na Zemlji? Zakaj živimo ljudje, zakaj, ZAKAJ obstaja vse? Orakelj! Prosim te, odgovori na to vprašanje!" Marold se je ob končanemu vprašanju bil vrgel na tla, drgetal je od spoštovanja in obenem čakal s svojo, usodo vsega človeštva.

"O presrečni jaz, Orakelj! Kdo je bil tako intenziven, da mi je kar dve taki čedni, vzpodbudni vprašanji v enem samem dnevu prerano napotil?"

"Torej,... Ljudje, Človek! Vsaka reč, ki obstoječa je, OBSTAJA JA! In vsaka reč, ki ni, je nima. Pravilno si ugibal, človek! Res je tudi, da kar je, ima tudi svoj smisel! Smisel krompirja je, da je rumen: a si to vedel? Smisel volka v gozdu je, da hodi! In tudi človek, sam človek ima svoj smisel. VSAAAAK človek ima svoj smisel: smrtnik Marold, tvoj smisel se bo nasmislil, ko boš tekom leta dni z roko segel v svoj život in obrnil ven, kar je noter bilo. Vedi, da je pulzantna notranjost tvojega črevesja potrebna celemu vesolju. Resnično povem ti, Romald, da tvoj smisel je veličasten, prelevil se boš v odrešitev!"

Vsoda Marolda je takrat bila, da ostane živ v svojem telesu. "O, Orakelj Menrakelj!" je rekel, "Kako si me osrečil! Kako si me osrečil! Sedaj imam odprte oči in vidim!"

A še en glas je donel v sobani razvpiti.

"In Jaz, Orakelj Menrakelj? Tudi jaz bom dobil osvetlitev? Tudi mene boš tako osrečil, Orakelj Menrakelj? Bom tudi jaz deležen tolikšnega vpoštevanja?" Ramold ni mogel več čakati. Izbruh iz njega je bil nenapovedan, skoraj tako nenapovedan kot odgovor velikega svečenika:

"Ne, Romald. Ti si živeči Človek Drek. Ni slučaj, da si mimogrede svojega skritega brata pohodil in nanj zdrsnil. Tvoja narava je tako ničelna, da se sploh sprašujem zakaj ti govorim. Molči rajši. Vloga Človeka Drek je, da smrdi."

Presenečenje! V hipu kjer je stal Orakelj Menrakelj je počil grom, blisk in zdaj praznina prazna.

Njegov služabnik se na njegovem mestu pojavi in izusti:

"Nasvidenje, in... ohranite se ničvredni!"