Napotki za kajenje pipe
Napotki za kajenje pipe |
|
Na tej strani navajam nasvete, ki pridejo prav ob kajenju pipe: od začetnih priprav, polnjenja, prižiganja, samega kajenja, čiščenja in podobno.
Kar se tiče okusa pri kajenju pipe, je res nekaj posebnega. Posebej zato, ker se pri pipi dim (običajno) ne inhalira; okus tobačnega dima pri pipi okušamo predvsem v usti in z nosom, nikakor pa ga ne inhaliramo. Užitek je pravzaprav večkraten: že ko odpremo zavojček ali škatlico s tobakom, posebej če gre za aromatizirane tobake, je čudovito zaduhati res opojni vonj tobaka (seveda mora biti le-ta kvaliteten in ne kar kakšna mešanica). Zatem je seveda užitek pri samem kajenju, saj pri dobro ukajeni pipi tobak res do konca sprosti svoje čare (ob predpostavki, da pipo pravilno napolnimo in prižgemo ter jo nato tudi pravilno kadimo, vsekakor nikoli prehitro).
Menda se v glavnem vsi strinjamo, da pipe (tobak) res lepo dišijo. In ravno to je eno od dejstev, ki kadilce pip ločuje od ostalih kadilcev, npr. cigaret, če pustimo ob strani obred priprave in samega kajenja pipe, sprostitev in kontemplacijo ob kajenju pipe, itd.
Večinoma se na cesti vsi radi obrnemo za nekom, ki kadi pipo, in za njim tako omamno diši. Tudi sam sem to rad počel že od nekdaj. Tudi na javnih mestih (seveda samo tam, kjer je kajenje dovoljeno!), smo kadilci pip običajno deležni odobravanja ob našem početju, pravzaprav si ljudje v okolici celo želijo zavohati omamne arome, ki se širijo ob našem kajenju pip (če le ni v pipi kakšen neugodno dišeč tobak)... Kakšen odkrit pogled in kimanje, kratek 'prišepet' sogovorniku, 'nos na preži' in ovonjavanje ozračja, ... vse to so majhni dogodki, ki jih takole med ljudmi opazimo kadilci pip, in ki, kot rečeno, govorijo v prid in odobravanje našemu početju. In to nam je seveda všeč, mar ne?!
Pa še nekaj: v sobi, kjer kadimo pipo, se ustvari prijetna aroma, ki ostaja prijetna tudi naslednji dan. Za kajenje kakšnega drugega 'izdelka' najbrž ne bi mogli trditi enako...
Naj bo to odločitev vsakega posameznika, omenim pa samo nekako običajen začetek: pipa iz srednjega razreda in kakšen dober aromatični tobak. Kmalu zatem še kakšen drugi aromatični tobak, pa tretji itd. Takrat bi poskusil vse živo, da bi odkril tistega, ki ti najbolj ustreza. Seveda moram takoj opozoriti, da glede na res številne vrste tobaka, ki so na voljo pri nas in po svetu, je to v kratkem času skoraj neizvedljivo. Treba pa je vedeti, da je časa kljub vsemu dovolj in da bo za vse tiste tobake, ki bi jih človek rad poizkusil še dovolj časa. Lepo počasi in po vrsti... V zvezi s tem lahko tudi omenim pojem, ki ga srečamo v pipaških debatah, t.i. TAD ("Tobacco Acqusition Disorder"); gre za nekako šaljivi izraz ki označuje veliko (neustavljivo) željo po nakupovanju in poskušanju tobaka za pipo, vedno več in več... Podoben pojem (PAD) se pojavlja tudi v zvezi z željo po nakupovanju pip. Ko enkrat primeš v roko to čudovito mojstrovino in se z njo spoprijateljiš, si želiš spoznati še kakšno drugo, in naslednjo, in tako naprej. Res pa je, da, glede na to, da morajo pipe po kajenju počivati vsaj en dan, večje število pip v osebni zbirki torej narekuje natanko to dejstvo.
Torej: najprej pipa. Greste v trgovino, kjer prodajajo pipe in si ogledate kakšno (ali več), ki se vam najbolje dopade. Izbirate pač med večimi modeli in na koncu se odločite za eno. Poglejte, da ne bo imela kakšnih napak v izdelavi (razpoke, odrgnine, ...). Ali bo to ravna ali ukrivljena, to je stvar vašega okusa. Kateri pa so tisti dejavniki, ki nas prepričajo v nakup določene pipe? Teh dejavnikov je seveda več: nekaj je takšnih, ki so odvisni od vsakega posameznika, nekaj pa je takih, ki so univerzalni oz. se nanašajo na tehnološke lastnosti pipe.
Ko se odločamo o nakupu pipe, nam mora
biti le-ta všeč, ponavadi že na prvi pogled. Odločiti se moramo tudi, ali bi
rajši ravno pipo, rahlo ukrivljeno ali močno ukrivljeno. Pa kakšne barve naj bo
in kakšno obdelavo naj ima (gladko, rusticirano, peskano).
Potem jo moramo preizkusiti, kako nam leži v roki, pa po možnosti tudi, kako jo
obvladamo v ustih.
Zatem gre za kakovost materiala, iz katerega je pipa narejena; "briar" les, ki je najpogostejši material, iz katerega so danes pipe narejene: kateri les (od kod) je uporabljen, kakšna je njegova struktura, ali ima kakšno zapolnitev (kitana mesta), ali je lepo in pravilno obdelan, ali je kvalitetno lakiran oz. končno obdelan, itd. Pomembno je tudi, da luknjica (kanal), ki pride iz ustnika in se nato nadaljuje v lesenem delu pipe, vodi oz. leži točno pri dnu tobačne komore v pipi.
Tudi ustniku moramo posvetiti pozornost: nekateri so narejeni iz akrila, drugi iz ebonita, itd. Vsak od teh ima svoje prednosti in morda tudi slabosti. Potem: kakšen je konec ustnika (tisti del, ki ga držimo v ustih): ali gre za klasični "fishtail" zaključek, ali morda za Petersonov, ali kak drugačen zaključek.
Pomembna je tudi velikost glave pipe oz. tobačne komore: od tega je odvisno, koliko tobaka lahko vanjo natlačimo in s tem tudi, koliko časa bo trajalo eno kajenje...
To je nekaj osnovnih elementov, o katerih naj bi presodili ob nakupu pipe. Verjetno bi se jih našlo še kar nekaj, npr. tudi to, kdo je izdelovalec. Nekateri prisegajo na znana in zveneča imena, drugim to ni mar.
Vsekakor pa, ko se že o vsem odločimo,
naletimo še na eno stvar, ki potem lahko dokončno odloči za ali proti: cena!
Pipe lahko razvrstimo v več cenovnih razredov, takole na hitro ponavadi na:
nižji, srednji in višji oz. visoki cenovni razred.
Kljub temu, da včasih lahko najdemo tudi kakšno poceni pipo, ki se dobro kadi,
bi osebno svetoval srednji cenovni razred (ponavadi nekje med 40 in 80 EUR). Dražje pipe pridejo na vrsto verjetno kdaj kasneje v pipaškem stažu, morda
za kakšno darilo ali pa kot zbirateljski primerek, ali pa seveda, če imamo
zelencev preveč, pa nam cena sploh ni pomembna...
Če se odločimo za pipo iz srednjega cenovnega razreda ima to kar nekaj
prednosti, npr: če jo slučajno poškodujemo ali izgubimo, si morda še nekako
opomoremo in odpustimo, česar verjetno ne bi mogli reči, če bi nam počila kakšna
1000+ evrov vredna lepotica. Pa tudi, če se držimo srednjega cenovnega razreda,
lahko za vrednost ene dražje pipe dobimo kar nekaj zelo kvalitetnih pip
različnih proizvajalcev iz Evrope in ostalega sveta. Torej jih lahko tudi
(količinsko) več nabavimo v nekem določenem časovnem obdobju (npr. v enem
letu)...
Seveda pa ne pozabimo: za začetnika je zelo pomembno, kakšni bodo prvi vtisi ob srečanju s pipo in tobakom. Če bodo le-ti že na začetku bolj negativni in neugodni kot pozitivni in prijetni, potem bo volja za kajenjem pipe verjetno kmalu upadla ali izginila.
In tobak? Hja, kot sem že zapisal, verjetno bo to nekaj aromatičnega. Vanilija? Hm, dobra izbira. Morda le nekaj namigov za začetek (tobake dobite tudi v Sloveniji): Captain Black Regular (bel zavitek), MacBaren Original Choice, MacBaren Mild Choice, MacBaren Mixture Mild, MacBaren Vanilla Cream Loose Cut, Thomas Radford Sunday's Fantasy, ...
Ne pozabite kupiti še: tlačilnik za tobak, čistilne paličice za pipo, filtre (če kupite pipo s filtrom), za prižiganje uporabite vžigalice, ali če dobite plinski vžigalnik za pipo (tak, ki ima gorilnik s plamenom pod kotom).
Kar se tiče začetka kajenja: ni kaj
čakati: ko imaš pipo in tobak, se lepo usedeš, odpreš škatlico ali vrečko s
tobakom, in uživaš že ob fantastičnem vonju tobaka, ki se bo širil ob odprtju.
Potem tobak malce primeš s prsti, ga pomencaš, da vidiš njegove osnovne
lastnosti (barve, vlakna, itd.) - skratka, da se z njim spoznaš. In potem pipo
(ko si jo prej dobro spoznal, ogledal, "pošlatal", ...) napolniš in prižgeš. Ter se prepustiš uživanju, če ti bo to prvič sploh uspelo, saj je človek takrat kar nekoliko "živčen" in v pričakovanju.
No, prvič bo vse skupaj morda nekoliko nerodno, a kmalu bosta s pipo in tobakom
že prava prijatelja. Večkrat, ko jo boste prižgali, tem bolje boste spoznavali
lepote tega užitka in tem bolj boste v prste dobili tisti "grif" in rutino, ki bo iz začetniške nespretnosti počasi prešla v uživaško in poznavalsko "hondlanje" s pipo in tobakom...
Pa še beseda o hranjenju tobaka: ker mora biti tobak za kajenje vedno ravno prav vlažen (ne presuh in ne preveč vlažen), ga morate tudi pravilno hraniti (če govorimo o hranjenju odprtega tobaka, za daljše časovno obdobje). Skratka, v dobro zaprti škatlici ali vrečki, ki jo lahko shranite še v posebno plastično posodo, ki dobro tesni (na primer takšno, ki se uporablja tudi za shranjevanje živil v gospodinjstvu).
Torej, še enkrat, ne pozabite: lepo počasi, ne pretrdo nabasati pipe, prižgati tobak po celotni površini, ne prehitro vleči, in pokaditi tobak v pipi do konca. Potem pa (ko se pipa ohladi in ko jo očistite) naj gre za kakšen dan ali dva na počitek. Potem pa spet... če pa ste že v štartu nabavili dve ali več pip, potem pa "itak" ni problema, saj naslednja pipa že čaka...
Vsako novo leseno (briar) pipo (razen pip iz "morske pene"; tistih, ki so bele barve) je potrebno na začetku "ukaditi", to pomeni, jo z uvodnim kajenjem "preparirati" tako, da se znotraj komore (bovle) pipe, sčasoma ustvari enakomeren zaščitni sloj (večji del iz ogljika), ki hkrati predstavlja predvsem zaščito pred visokimi temperaturami, ki jih sprošča tleči tobak, hkrati pa preprečuje tudi nabiranje vlage in kondenzata, ter da tobačnemu dimu boljšo aromo. Kako dosežemo oblikovanje takšnega "ščita" v pipi? Nekateri kadilci priporočajo tehniko kajenja: najprej 1/4 bovle napolnimo s tobakom in jo pokadimo do konca (do zadnjega vlakna tobaka na dnu bovle) in jo nato vsaj za en dan (bolje dva ali tri) postavimo v stojalo, da se pipa "odpočije". Tako lahko še kakšnih dvakrat ponovimo ta postopek (samo z 1/4 polnjenja). Nato pri naslednjem kajenju pipo napolnimo do 1/3 in spet ponovimo postopek (pokadimo do konca, pipo postavimo za dan ali dva v stojalo). Tudi ta del lahko nekajkrat ponovite. Zatem pipo napolnite do 2/3, jo pokadite do konca in postavite k počitku (postopek lahko spet nekajkrat ponovite) in na koncu si lahko privoščite polno polnjenje in polno kajenje.
Seveda spet drugi kadilci pravijo, da je bolje novo pipo kar v celoti napolniti s tobakom in pokaditi do konca. Po nekaj kajenjih bo tako pipa ukajena. Odločitev je prepuščena posamezniku, čeprav moram priznati, da se jaz osebno raje držim prve metode, saj se mi zdi, da se pipa tako bolje ukadi in v tem začetnem času jo tudi bolje "spoznamo".
Pomembno je:
- da tobak v pipi pokadimo do konca (da se na dnu ne začne nabirati vlaga in
kondenzat, kar lahko pripomore h grenkemu in neprijetnemu okusu pokajenega
tobaka)
- da tobak pravilno napolnimo v pipo (ne pretrdo in ne preveč na lahko)
- da pipe ne vlečemo prehitro, temveč nežno in počasi!
- priporočljivo je (še posebej za nove pipe), da pipo po kajenju postavimo k
počitku vsaj za en dan, bolje še za dva ali več; to je tudi eden od razlogov,
zakaj imajo kadilci pip v svoji zbirki več (veliko) pip.
Tehnik polnjenja je kar nekaj, najbolj uveljavljena je vsekakor ta, ki
pravi, da najprej v pipo do vrha natresete tobak (lepo natresete in s prsti
ločite tobačna vlakna, tako da v pipo čimlepše padejo samostojno, brez večjih
kep...), ga nato s "tlačilnikom" (ang.: tamper) potlačite do 1/3 v komori
(bovli) pipe. Nato vanjo spet lepo natresete tobaka do vrha in ga potlačite
nekje do 2/3, nato v prosto tretjino natresete še preostali del in ga nalahno
potlačite.
(opomba: s tlačilnikom skušajte površino tobaka na vrhu oblikovati v kopico in
ne samo v ravno ploskev).
Seveda se pravilnega polnjenja naučite s pridno vadbo in kajenjem pipe.
Na naslovu http://www.pipevideos.com/pipe_videos.htm si lahko ogledate vzorčna video posnetka: prvi je bolj reklamni (za videoposnetke na strani pipevideos.com) in drugi o polnjenju pipe.
Nekje spomladi 2004 se je v Nemčiji pojavil nov način polnjenja pipe, ki pa naj bi ga, tako nekateri pipaši, sami uporabljali že dalj časa. Ker se je način pojavil v Nemčiji, ga, predvsem v ZDA, imenujejo kar 'nemški način'. Kmalu nato se je (po spomladanskem srečanju pipašev v Chicagu leta 2004) razširil tudi v ZDA.
Ta način polnjenja je težko opisati z besedami, ampak ko se enkrat poskusi v praksi, menda kar gre. Baje, da je izkušnja kajenja s takšnim načinom polnjenja precej boljša kot s klasičnim (3 stopenjskim) polnjenjem. Tako vsaj pravimo tisti, ki smo tak način že preizkusili.
V nekaj besedah lahko novi način opišem takole: najprej pustimo, da 'gravitacijsko' polnjenje pipe opravi svoje: iz posode s tobakom vzamemo nekaj tobaka in ga stresemo v pipo. To ponovimo, dokler ne napolnimo pipo do vrha. Pri tem ne uporabljamo prstov ali tlačilca in tobaka nič ne tlačimo. Pipo torej napolnimo samo s stresanjem tobaka v odprtino in morebiti z lahnim občasnim potrkavanjem, da se tobak enakomerno razporedi v glavi pipe.
Po tem, ko je pipa tako napolnjena do vrha, vzamemo iz posode s tobakom dober ščep tobaka, velikosti približno kot je velika luknja za tobak v pipi. Čeprav je videti, da je v tem ščepu tobaka veliko preveč za v pipo, pa ga boste kljub temu stlačili vanjo.
Položimo ščep na vrh glave pipe (na ustje) in sedaj primemo pipo v levo roko tako, da jo v bistvu spodaj držimo s prsti, okoli glave pa imamo ovita palec in kazalec. Pri tem je vrhnji del palca prost in čaka na polnjenje. Približajmo mu z druge strani še desni palec in nato začnemo z glavnim postopkom: s palcema pritiskamo tobak od zunaj navznoter in narahlo navzdol. Potem pipo malce zasukamo in spet s palcema potlačimo tobak od zunaj proti sredini in navzdol. To ponavljamo toliko časa, da ves tobak stlačimo v pipo.
S tem bomo dobili spodaj rahlo napolnjen tobak, zgoraj pa bolj čvrsto in enakomerno napolnjen tobak oz. pipo. Če pri tem postopku kaj tobaka pade na stran, nič hudega (potem ga spravimo nazaj v posodo). Seveda je do perfektnega obvladanja tega postopka verjetno kar nekaj vaje, ampak, kot rečeno, se splača potruditi.
Ker vem, da si težko ali pa sploh ne predstavljate, kako takšen postopek izgleda v praksi, je tukajle še naslov strani (v nemščini), kjer je postopek lepo opisan in kjer so priložene tudi slike: http://www.pfeifennase.privat.t-online.de/13959.html#top.
Ko smo tobak napolnili v pipo, ga (najbolje z vžigalico ali plinskim
vžigalnikom, posebej prilagojenim za prižiganje pipe, ki ima plamen pod kotom
zaradi lažjega prižiganja) enakomerno prižgemo, po celi površini. Nato naredimo
nekaj dimov in čez kakšno minutko tobak na vrhu rahlo in nežno potlačimo ter
ponovno prižgemo: enakomerno in lepo počasi. Bistvo je, da ogenj zajame celotno
površino tobaka, tako osrednji del kot tudi ob robovih bovle. Pri tem seveda
pazimo, da z ognjem ne poškodujemo roba bovle/pipe.
(opomba: med kajenjem pipe se bo seveda tudi zgodilo, da bo treba pipo ponovno
prižgati, pa spet in spet... Naj vas to ne spravi ob živce. Od začetka bo malce
težje in nekoliko večkrat, sčasoma pa se boste že navadili).
Jaz običajno prižigam s plinskim vžigalnikom za pipe (butanski), občasno tudi z vžigalicami (takšnimi za pipe, ki so nekoliko daljše in ne povoščene). Zippotom in ostalim bencinskim zadevam se izogibam, iz znanih razlogov: bencin ali druge primesi v prižigalu (npr. vosek na določenih vrstah vžigalic) vplivajo na okus tobaka oz. kajenja.
Po tem, ko ste pipo pokadili, jo je potrebno tudi očistiti. Seveda jo takoj po kajenju najprej pustite, da se povsem ohladi, šele potem jo lahko razstavite. Najprej iztresite pepel, zatem jo običajno razstavite (ali pa tudi ne, če ni pipa s filtrom ali ukrivljena: te je zaradi lažjega čiščenja bolje razstaviti (ločiti ustnik od lesenega dela). Nato s čistilniki za pipo (kosmate palčke, ki so namenjene posebej za čiščenje pip; dobijo se v trafikah ali v trgovinah na oddelkih, kjer prodajajo pribor za kajenje) dobro očistite: posebej ustnik in posebej glavo pipe. Uporabite poljubno število čistilnih palčk (jaz jih običajno cca. dve za ustnik in dve za leseni del (v lesenem delu čistite predvsem luknjo, ki pelje iz vratu pipe (tam, kjer naleže ustnik) pa do dna bovle - komore v pipi). Nikar ne varčujte s čistilnimi palčkami. Porabite jih pač toliko, kolikor je potrebno. Ko palčko potegnete čisto iz pipe, potem veste, da je zadeva OK.
Čiščenje pipe je seveda spet
odvisno od vsakega posameznika: eni čistijo pipo bolj pogosto (po vsakem
kajenju), drugi na vsakih nekaj pokajenih pip, itd. Jaz osebno pipe očistim po
vsakem kajenju, posebej tiste nove, še ne do konca ukajene pipe.
Če imate pipo s filtrom, potem filter zamenjajte po vsakem kajenju.
Če s plačkami čistite tudi notranjost glave/bovle pipe, pri tem pazite, da ne
poškodujete sten in dna pipe, ter da po nepotrebnem ne poškodujete tudi
zaščitnega ogljikovega ščita na stenah bovle.
Še nekaj napotkov za čiščenje pip:
- Čiščenje je obvezna rutina za dobro vzdrževanje pipe! Vsekakor je najbolje, da se pipa očisti kar čimprej po
kajenju. Pri tem pa je spet potrebno upoštevati nekaj stvari, katere priporočajo
tudi izkušeni pipaši po celem svetu:
- Ko pipo do konca pokadimo, lahko preostali pepel v 'izgorevalni komori' nekoliko premešamo s paličico na
priboru za tlačenje in čiščenje pipe (tisti mali, nepogrešljivi kovinski
priborček) ali pa enostavno odprtino na glavi pipe pokrijemo s palcem in pepel v
komori nekoliko pretresemo (gori-doli); s tem, ko preostali pepel še
nekaj časa pustimo v pipi dodatno pripomoremo, da pepel nase veže še morebitno
vlago, preostalo v pipi (na dnu, ali če se steče iz kanala ustnika).
- Ko smo pepel v pipi premešali,
pipo postavimo v njen naravni (navpični ali poševni) položaj, z glavo navzdol
(da se morebitna vlaga steče v komoro) v stojalo za pipe in počakamo, da se pipa
popolnoma ohladi! To je bistveno zato, da pri čiščenju, ko ločimo ustnik od
glave (lesenega dela) pipe, ne pride do okvare; če je pipa še vroča in jo
razstavimo, obstaja nevarnost, da se dimenzija stičnega dela ustnika (tisti del,
ki se vtakne v leseni del) spremeni; običajno se takšen stik sčasoma razrahlja
in potem imamo problem. V nekaterih primerih se je tudi dogajalo, da lahko celo
tisti stični del poči, ipd. Skratka, svetujem, da pipo pred čiščenjem pustimo,
da se popolnoma ohladi.
- Ko je pipa ohlajena, jo lahko
vzamemo iz stojala in jo čimbolj temeljito očistimo. Pri tem ne 'šparamo' s
čistilnimi paličicami: dokler iz pipe potegnemo nekoliko rjavo paličico, to
pomeni, da je potrebno uporabiti še eno in čiščenje ponoviti... Sam običajno
porabim vsaj kakšni dve paličici za ustnik in dve za glavo.
- In kako je z dodatnim
čiščenjem/brisanjem notranjosti pipe s papirnim robčkom oz. s papirno brisačo?
Takšno čiščenje ni (nujno) potrebno, če pa že kdo vztraja, naj opozorim, da je
pri tem treba biti previden. Z brisačko torej lahko zelo temeljito obrišemo
notranjost ustnika in ležišča ustnika v lesenem delu pipe. Paziti pa moramo pri
čiščenju same komore pipe: pretirano brisanje sten komore z brisačko preprečuje
naravni nastanek zaščitnega oglikovega ščita, ki je nujno potreben za dobro
kajenje, zaščito in uporabo pipe. Ta ogleni ščit se namreč mora ustvariti in
sčasoma nabrati na stenah pipe. S pretirano skrbnim brisanjem in drgnjenjem
notranjosti komore pa lahko poberemo preveč tistih delcev in snovi, ki tvorijo
sam ščit oz. ki pripomorejo k njegovemu nastanku (prav v kemijsko-fizikalne
podrobnosti se ne bi spuščal - če pa koga zanima, najde odgovore na to na
www.pipes.org ali na novičarskih forumih 'alt.smokers.pipes' in 'de.alt.fan.tabak').
Zato pri čiščenju notranjosti komore previdno: jaz običajno uporabim samo
ukrivljeno čistilno palčko in z njo narahlo očistim stene od morebitnih večjih
delcev tobaka ali drugih neželenih koščkov, ter morebitnih preostankov pepela,
ki se držijo sten.
Kot dodatno opombo glede čiščenja pa še
tole:
občasno (na daljše časovno obdobje) je pipo potrebno tudi generalno očistiti, to
pomeni, da se jo očisti res temeljito, a seveda tako, da se ne poškoduje njena
'ukajenost' in druge pozitivne lastnosti, ki jih je pridobila s časom našega
kajenja. Generalno čiščenje lahko
izvedemo zato, ker je preteklo že dosti časa in je pipo potrebno temeljiteje
očistiti, ali pa, če je pipa postala utrujena. Pipa je ponavadi utrujena, kadar
ima okus tobaka grenak, kiselkast, skratka "neugoden". Zakaj pipa postane
preutrujena? Vzrokov je lahko več, običajno pa, če ni dobro ukajena in če se v
njej sčasoma nakopiči vlaga in "neugodne tvarine" zaradi vlažnega ali prehitrega
kajenja in podobno. Skratka, kadar pipa ne daje več dobrega okusa, takrat je
potrebno poseči po metodi s soljo in alkoholom. V članku z naslovom "The
Professor's Pipe-Sweetening Treatment" (http://www.pipes.org/Articles/PipeSweet.html)
je postopek lepo opisan. Bistven je predvsem pravilni pristop: pravilno natresanje soli in pravilno doziranje
alkohola - le-tega ne sme biti preveč - ravno toliko, da lepo veže "neplemenite"
snovi iz sten pipe v sol.
Naj le še enkrat poudarim, da je pri čiščenju s čistilnimi paličicami, namočenimi v čisti alkohol, treba biti previden, da s kakšno odvečno kapljico alkohola po nesreči ne poškodujemo zunanjosti pipe, tako lesenega dela kot tudi ustnika! če se to že zgodi, potem takšno kapljico hitro in previdno obrišemo z mehko krpico ali papirnim robčkom/brisačo.
O čiščenju, tako kot o ostalih aktivnostih pri kajenju pip, imajo različni, predvsem uveljavljeni in 'dolgoletni' pipaši obilo svojih lastnih izkušenj, zato naj vas ne preseneti, da boste v kakšni knjigi o pipah našli tudi kakšen napotek, ki se vam ne zdi ravno najbolj posrečen, ali za katerega ste ugotovili, da vam osebno ne ustreza, avtorju knjige pa tako zelo, da ga močno priporoča. To so pač različna mnenja in izkušnje, do katerih, kot že rečeno, pride pač vsak posameznik sam. Je pa prav, da so takšne smernice, priporočila in napotki zapisani, saj je nekje pač potrebno začeti in je zato dobro, da imamo na voljo takšna oprijemljiva izhodišča.
Vemo, da se (ob pravilnem kajenju in skrbi za pipo) v komori počasi nabira ogljeni ščit (angleško "cake" - kolač). Le-ta naj ne bi bil debelejši od 1 (do max 1,5) mm. In kako ga stanjšati? "Cake" v bovli se stanjšuje s posebnim orodjem, ki je temu namenjeno (ang.: pipe reamer). Nekaj primerov:
Gre za pripomoček, ki je narejen tako, da pri delu ne poškoduje notranjosti pipe, "cake" pa
enakomerno zmanjša na nastavljeno debelino.
Nekateri uporabljajo tudi razne druge pripomočke (nožiče, razne špičaste
predmete, ...), a uporaba le-teh ni priporočljiva, saj če nisi previden, se kaj
lahko zgodi, da odstraniš poleg cakea še kaj več...(!).
Najbolje je pipe hraniti v posebej za to narejenih omaricah: le-te so običajno
iz kakšnega plemenitega lesa in imajo zastekljena vratca in odprtine za
zračenje. Pipe naj bodo postavljene v navpični ali vsaj poševni legi, z glavo
navzdol. Bistvo je, da so hranjene v suhem in zračnem prostoru, da niso
izpostavljene soncu in po možnosti zaščitene tudi proti prahu. Če nimamo posebne
omarice za pipe, potem je primerno tudi, da stojalo za pipe postavimo v kakšno
obstoječo omaro/polico/vitrino (lahko zastekleno, a naj ima luknjice za
zračenje), kjer bodo tako pipe primerno shranjene, pa tudi s svojim izgledom
bodo krasile cel prostor. Nekdo je pred časom vprašal, če je primerno pipe hraniti nad radiatorjem.
Običajno ni priporočljivo dolgotrajnejše
hranjenje pip na radiatorju ali na oz. v neposredni bližini vročih površin, saj
lahko le-to vpliva na lastnosti pipe, posebej, če so radiatorji zelo vroči (kot
je to v zimskem času): pretirano se lahko zmehča ustnik, odvisno od materiala,
iz katerega je ustnik, se lahko tudi ta poškoduje, posebej če je iz ebonita,
stik med ustnikom in lesenim delom pipe se lahko okvari (krči, oža, ...!),
leseni del se lahko pretirano izsuši, kar tudi ni dobro, lahko se poškoduje
zunanjost lesenega dela pipe-glave (saj je potrebno vedeti, da so nekatere pipe
lakirane, nekatere obdelane z naravnim carnauba voskom, itd.) in podobno. Če
samo občasno, za krajši čas postavimo pipo na stojalo na radiator, ki pa nikakor
ne sme biti prevroč, potem verjetno ni škode. Morda prej korist. A kaj več kot
to verjetno ni priporočljivo. Obstajajo pipe brez filtrov in pipe s filtri. Filtri so lahko različni, glede na
njihovo izvedbo, vsebino, obliko, lastnosti, itd. Izčrpen članek (v nemščini)
lahko preberete na strani:
http://www.daft.de/artikel/a1/filtertest.html.
Skratka: s pipo je treba nežno
in spoštljivo - kot z žensko, bo porekel kdo... Več o zgornjih temah najdete
tudi na: Hranjenje
Filtri
http://www.pipes.org
http://www.pipefrontier.com/pipefrontier/pipes/care.html
http://www.aspipes.org/