4. OBČNI ZBOR SSK TINJE 2000

GOVOR PREDSEDNIKA SSK, DR. JOŽETA BERNIKA, NA SLAVNOSTNI AKADEMIJI

Spoštovani!

Ob 4. Zboru Svetovnega slovenskega kongresa želimo položiti račun o našem delovanju zadnjih treh let in spregovoriti o stanju stvari v naši samostojni slovenski državi. Tako kot slovenska država tudi naš Kongres praznuje te dni svojo deveto obletnico. Rojstvo naše države in kongresa se je zgodilo v vojnem in zelo usodnem času, zato nas ta čas zaznamuje kot bojevnike za našo državo in slovenski narod.

V Kongresu smo zavezani cilju povezovanja Slovenk in Slovencev doma, v zamejstvu in po svetu. V obdobju triletnega mandata, ki se izteka, z zadovoljstvom poročam, da smo zaznamovali precejšen napredek, vendar pa ostaja še kar nekaj neprehojene poti do naših ciljev, če hočemo Slovenci najti skupen jezik, osvojiti pluralistične prijeme v okviru naših skupnih potreb, zakoreniti tradicijo naše državotvornosti in dvigniti zavest suverenosti državljanov.

V tem obdobju smo izpeljali nekaj konkretnih stvari, ki so nov začetek za slovensko civilno družbo pri nas. V Sloveniji smo organizirali dve uspešni srečanji domačih kolegov s zdravniki in raziskovalci slovenskega rodu po svetu in eno srečanje slovenskih poslovnežev. Za letošnji september pa pripravljamo srečanje slovenskih znanstvenikov. Obiskali smo naše manjšine v vseh treh sosednjih državah in se v slovenski Benečiji in tukaj na Koroškem aktivno zavzemali za pravice naše manjšine. Kot civilno društvo smo se v slovenski državi odzivali na pomembne dogodke, tako dobre kot manj dobre, in jih posredovali javnosti v našem Glasilu, na Večerih izza Kongresa in na občasnih tiskovnih konferencah. Z zadovoljstvom morem povedati, da v naših prostorih sedaj najde kraj za svoje predstavitve in dejavnosti vedno več raznolikih društev slovenske civilne družbe. Tam razstavljamo umetnine slovenskih slikarjev, fotografov in kiparjev iz slovenske diaspore in zamejstva. Vendar bi kljub vsemu delu Slovenske konference, vseh Konferenc po svetu, upravnega odbora Svetovnega slovenskega kongresa ter prizadevanju za sodelovanje z nekaterimi drugimi civilnimi združenji in vsemi slovenskimi 1judmi dobre volje lahko ob naši deveti obletnici naredili kar obsežen spisek ovir, ki hudo omejujejo normalni razvoj naše družbe in države. Naj začnem kar s pomanjkanjem zadostnega in prepričljivega čuta naših oblasti za Slovence, raztresene po vseh kontinentih. Že devet let smo brez izdealnega modela na državni ravni za povezavo s tem delom našega naroda. Naši napori za skupno delo z Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu in nekaj drugimi državnimi organi in ustanovami ni prineslo skoraj nobenega resnega premika v to smer. Potrebno bi bilo ugotoviti, kakšen odnos imajo manjše evropske države do svojih skupnosti po svetu in te izkušnje uporabiti. Cilj naših odnosov do slovenskih ljudi po svetu ne bi smelo biti neke vrste umetno ohranjanje umirajočih slovenskih skupin, ampak iskanje najboljšega prijema, po katerem bi slovenski ljudje po svetu lahko sami, svojemu okolju primerno, določali način ohranitve in krepitve svojih slovenskih korenin. To je več kot samo vprašanje denarja. Spričo novih, mladih generacij tretjega in četrtega kolena v raznih državah sveta se nam čas za oživljanje in ohranjanje teh generacij za slovenstvo izteka.

Na državni ravni doslej ni bilo dovolj 1judi, ki bi stanje in potrebe Slovencev po svetu mogli ali hoteli razumeti, in še manj takih, ki bi se spoprijeli z njimi. Nekateri pa so celo hote čakali križem rok, češ, čez kako desetletje bo ta prohlem za večne čase rešen.

Drznem si reči, da smo za to stanje do neke mere krivi vsi slovenski državljani. Čeprav smo po sedanjih kazalcih že izumirajoč narod, tudi v teh prilikah nimamo jasne vizije za spremembo vsaj nekaterih elementov sedanjega stanja na boljše. Mnogo receptov za reševanje naših bioloških problemov res ninamo, vendar, če bi se vsak naš državljan zavedal svojih pravic, bi lahko dokaj uspešneje prisilili oblast, da se sooči s stanjem slovenstva doma in po svetu in začne skupno veliko narodno razpravo o naši prihodnosti. Dokler pa se, seveda velika večina državljanov ne zave, da smo nosilci suverenosti prav mi, državljani, ne pa trenutni nosilci oblasti, bodo stvari pri nas še naprej obrnjene na glavo. Ko z demokratičnimi volitvami naših predstavnikov prenašamo del naše suverenosti nanje, se tej suverenosti ne odpovedujemo, temveč jo samo posojamo v upravljanje. Zato naši izvoljeni predstavniki nosijo odgovornost za uresničevanje sprejete suverenosti in nam na vsakokratnih volitvah zanjo polagajo obračun.

S tem pa seveda ni rečeno, da državljani sami nimamo dolžnosti do države in sodržavljanov. Biti državljan, pomeni, hoditi po dvosmerni poti pravic in dolžnosti. Tega se ne zavedamo dovolj in se spuščamo v nenehno nerganje, kritiziranje vseprek in hudo nezadovoljstvo. Ob vsem tem pa opuščamo možne vzvode državljanske iniciative, civilnega pritiska in akcije. Državne oblasti ob taki pasivnosti državljanov dobivajo vedno več moči in s tem vse bolj zmanjšujejo suverenost državljanov. Tako tudi v naši državi postajamo vedno bolj patetični opazovalci razmer. V tem duhu nekritično sprejemamo izjave in skorajda protidržavno delovanje državnih oblasti, od samega vrha države navzdol.

Prav ob deveti obletnici naše samostojnosti in po izvolitvi nove vlade drugačne politične usmeritve, kot nam je vladala dolgo vrsto let, moramo iz dneva v dan poslušati, kako nova demokratična oblast začenja odpirati stare rane in neti delitve med nami. Recimo: Predlog šolskega ministra za državljansko in domovinsko vzgojo imajo za diktat; izvolitev vlade prikazujejo svetu kot polastitev ohlasti in ob tem temno napovedujejo Evropi porast fašističnih tendenc v Sloveniji.

Ali moramo državljani ostati tiho ob vseh teh provokacijah? Samo poglejmo, kaj vse se godi okoli nas!

Novih delitev in novega odpiranja starih ran ni. Stare rane in delitve pa so še vedno odprte, že pol stoletja. To je dediščina tiste grozotne pomladi leta 1941, ko je bil po razkosanju našega ozemlja in prehivalstva med tri okupatorje v aprilu dan tajni ukaz za revolucijo, skrit pod plaščem boja proti nacizmu. Mnogi so se temu pozivu odzvali tedaj in kasneje v dobri veri, da se bojujejo proti sovražnikom domovine. Tistim, ki so v tej veri padli, dolgujemo čast in hvaležnost. e isti dan je bil izdan še drugi, resnično smrtnonosni ukaz slovenske komunistične partije ”kdor ni z nami, je proti nam.” Ta ukaz je bil kar hitro potrjen s številnimi umori pokončnih slovenskih ljudi že v tistem letu in nato v naslednjih letih štiriletne sovražne okupacije. Delitev med nami je povzročil prvi umor. Ne, danes ni novih delitev med nami, delitev iz leta 1941 je še skoraj bolj ostra, vendar manj vidna. Stare rane od tedaj se niso nikdar zacelile, še vedno ostajajo odprte in enako boleče kot pred davnimi leti, tudi v naši samostojni narodni državi. Te naše slovenske rane so po vojni ubiti mladi 1judje, še vedno nepokopani, ter uradni prezir do njih. Naše rane sta tudi dve generaciji nerojenih Slovenk in Slovencev in nepreštete in neugotovljene krivice, storjene toliko tisočem naših rojakov. Ta žalostna preteklost je bila za mnoge Slovence veličastna epopeja, ki so jo uspešno vnovčili na vseh področjih. Za druge je bila to ena sama temna noč, brez vsake luči. Tudi v Kongresu in Konferencah smo govorili in še govorimo o potrebi sprave med nami. Na dialog o iskanju dejstev - moram poudariti, ne na dialog o resnici, temvec na dialog o iskanju dejstev - še vedno zaman čakamo. Tak dialog hi morale začeti naše državne oblasti. Upali smo, da bomo morda iz nanovo raziskanih dejstev mogli z začetimi skupnimi napori izluščiti neko skupno resnico ali pa se ji približati. Prav ob prazniku preteklega tedna pa se moramo zamisliti ob besedah predsednika naše države, ki bi nam same po sebi mogle vzbuditi novo upanje. Naslednji stavki so iz časopisnega poročila:

”Odločitev za samostojno Slovenijo je bila odločitev za skupno pot, na kateri bomo spoštovali slehernega človeka, upoštevali manjšino in večino in se spoštovali med seboj, ko bomo iskali najboljše rešitve za razvojne dileme: Odločili smo se za odprtost in spoštljivost, za strpnost, za človekove pravice, za spoštovanje različnosti, za mir, svobodo in solidarnost. To so velike vrednote in niso za enkratno rabo. So trajno merilo naših ravnanj. Tudi za upravljanje države za dohro Ijudi . Bile so naše vodilo ob rojstvu države. Ostanejo naj tudi naše vodilo danes." (Nedelo, nedelja 28. junija 2000)

Kdo se ne bi navdušeno oprijel takih obljuh za boljše sobivanje v isti zgradbi-naši državi? Vizija teh obljub nam obeta delujočo pravno in v prihodnost zazrto državo. Obžalovati moramo, da je predsednik slovenske države govoril na drugačni frekvenci, kot jo sprejema povprečni slovenski državljan, govoril je na frekvenci svoje lastne ”resnice” in seveda le tistim, ki sprejemajo to njegovo ”resnico.” Zgornjim besedam je dodal trditev, da nihče nima pravice v imenu ene resnice ponarejati slovenskih osvohodilnih gibanj. Citiram: ”S takim ravnanjem bi zatajil voljo in vrednote plebiscita in osamosvojitve. Postavil bi pod vprašaj našo skupno odločitev izpred desetih let.” Te zadnje besede porušijo skozi celo revolucijo, tako v njeni krvavi kot kasnejši fazi vse iluzije, ki smo jih morda imeli po prvih medlečih besedah. Tista ”resnica”, ki je veljala v dobi nedemokratičnega režima kar nekaj desetletij, nam pravi naš predsednik, velja tudi danes. Dvignjena je bila na sam oltar slovenske zgodovine in tudi države. Če morda kdo verjame v kako drugo resnico o preteklosti, spada v zasebno sfero in nima nobene pravice javnosti. Prav na istem kraju in v istem času nam je bilo povedano, da ”Država ni last političnih strank in njihovih interesov. Je last nas vseh, ki smo jo ustvarjali.” To govorjenje je, z obžalovanjem ugotavljam, po anglesko rečeno ”double talk”, je varanje, varanje naivnih državljanov. Vsak informiran slovenski državljan bi moral vedeti, da je med političnim govorjenjem in politično prakso - po šegi nedemokratičnega rezima - v naši državi še vedno globok prepad.

To dvojnost nam potrjuje naslednje dejstvo: Svečano uradno praznovanje devetega rojstnega dneva samostojne slovenske države pretekli teden v Državnem zboru in na Trgu republike so mnogi poslanci, ministri iz prejšnjih vlad, predsedniki sedaj opozicijskih strank in mnogi drugi visoki predstavniki slovenskega javnega, kulturnega in gospodarskega življenja proslavili s svojo odsotnostjo. Sprašujemo se, ali je tu šlo za organiziran bojkot državnega praznika zaradi prisotnosti novo izvoljene slovenske vlade, ali pa so morda nekdanje dolgoletne oblastne stranke, ki so sedaj v opoziciji, zatajile praznik svoje države; ker je nimajo več v rokah, si je ne lastijo več. Podobnega primera ob tem prazniku slovenske države ne pomnimo vse od naše osamosvojitve. Če smo optimisti, bi lahko rekli, da je ta bojkot osamljen primer. Vendar pa bi se pozoren opazovalec slovenske politične scene mogel spomniti čudnih odnosov dolgoletnih oblastnikov do slovenske države. Mnogi bivši oblastniki so vseskozi dajali videz, kot da so oni in njihov krog naredili slovensko državo. Kot taki naj bi bili torej upravičeni imeti skupno državo za svoj lastni fevd, kot privatno delniško družho z lastništvom vseh delnic, z absolutno pravico upravljanja in s skoraj celotnim dobičkom. Tako se je elita na oblasti enačila z državo samo.

Priznam, to je politična govorica. In taka tudi hoče biti. Žal se mnogi naši državljani ne zavedajo, da v demokratičnem sistemu nobena oblast ne more biti večna in da je samo začasna, do novih volitev. In mnogi tudi ne razumejo razlike med oblastjo in državo. Ta razlika je velika: oblast ni država, oblast državo upravlja po suvereni odločitvi državljanov. Kolektivni občutek o vsemogočnosti države in oblasti bi moral biti že daleč za nami. Tudi pričakovanje popolne odvisnosti 1judi od države, v zameno za zmanjšanje državljanskih svoboščin, je v demokraciji popolna anomalija. Praksa nedemokratičnega režima v zadnji polovici prejšnjega stoletja je nas in naše razmišljanje močno zaznamovala in v njem pustila nezdrave naplavine. To dejstvo in pa pomanjkanje lastne državotvorne tradicije nas hudo obremenjujeta v našem političnem delovanju doma in nam delata težave tudi v odnosih z zunanjim demokratičnim svetom.

Slovenija še ni dosegla potrebnega in delujočega standarda demokracije, da bi mogla postati pravna in socialna država, kot nam to naroča naša ustava. V strukturi naše demokratične ureditve manjka zelo pomemben, pravzaprav bistven sestavni del: Manjka ji namrec živa, delujoča, odgovorna in zavestna civilna družba. Brez prave in usmerjene civilne družbe ne more biti uspešne demokracije, ne uspešne oblasti, tudi uspešne države ne!

Sekretar urada za Slovence v zamejstvu in po svetu gospod Pelikan naslavlja sejo SSK.

Slovenija je v času pred drugo svetovno vojno imela močno razvite institucije civilne družbe. To so bila različna društva: vse od rejcev malih živali do poklicnih združenj, od cerkvenih in verskih društev do svobodomiselnih klubov, od zadružnistva na finančnem, trgovskem in gospodarskem področju do kulturnih in športnih dejavnosti. V letih 1941 do 1945 in v desetletjih kasneje je bil velik del dotedanje civilne strukture porušen, vse kar je od ustanov ostalo, pa podržavljeno. Ob slovenski osamosvojitvi so še vedno živela tedaj podržavljena in kasneje ustanovljena državna društva, ki naj bi opravljala vlogo neke vrste civilne iniciative, seveda pod strogo državno kontrolo. Pravih, neodvisnih civilnih združenj komunistični sistem ni trpel.

e pred vojno je profesor, minister, diplomat in publicist dr. Andrcj Gosar mnogo pisal o vprašanju civilnih združenj. Po njegovem se človek kot družabno bitje v naravnem teku življenja zaradi skupnih interesov združuje s soljudmi v občestva ali v druge družbene oblike, v katerih 1judje snujejo povsem samostojno, in si v okviru teh občestev prizadevajo doseči določen cilj (Gosar). Moderna država ima sicer dolžnost, da skrbi za splošne potrebe državljanov, ne more pa pokriti, ali pa se ne čuti za to poklicana, da bi pokrila vse potrebe ali želje državljana posameznika. V moderni družbi se križajo mnogi interesi in se med seboj kosajo povezovalne in razločevalne težnje. Nek kasnejši, socialistično navdahnjen slovenski komentator pravi, da povezovalne težnje predstavlja država, razločevalne pa civilna družba. Na podlagi tega meni, da ”integracijske težnje, ki nimajo protiuteži v težnjah po diferenciaciji preko civilnih združenj, prejkoslej pripeljejo do blokiranja razvoja in celo, kot v vzhodni Evropi, do vsesplošnega kolapsa” (Splihal...). To se je do velike mere zgodilo v nekdanji socialistični republiki Sloveniji: Že ob koncu prve faze revolucije so vsa društva, ki bi sicer v demokratični državi ostala živa in bi obdržala svoj avtohtoni civilni značaj, postala del režimske državne strukture. Tako so ob stagnaciji partijske države životarila tudi ta društva in niso mogla z ničemer prispevati k premagovanju krize. Združitev režima, ki se je imel za državo, in podržavljenih civilnih združenj, ki naj bi nadomestila privatno iniciativo v totalitarnem sistemu, je bila usodna za razvoj, delovanje in napredek državljanov, ki si niso pustili ”podržaviti” svoje osebnosti ali teženj po civilnem delovanju. Kakorkoli se je človek obrnil, je zadel na krčenje svoje svobode, na kršenje svojih pravic in na izgubo dostojanstva. Med prizadetimi je bila tudi katoliška Cerkev.

Civilna združenja v demokratično urejeni državi imajo svoje mesto med državno oblastjo in političnimi strankami. Treba je vedeti, da niti država niti politične stranke ne morejo, ne znajo ali niso poklicane, da bi ustregle vsem, sicer legitimnim željam in potrebam državljanov. Kot že rečeno, v preteklih nedemokratičnih časih je poskrbela za nekatere od teh potreb centralistična oblast, seveda po svojem okusu. Čeprav se s pluralizmom političnih strank še najbolj približamo potrebam državljanov, zaradi praktičnih, idejnih, finančnih, partitokratskih in drugih razlogov tem potrebam mnogokrat ni v celoti zadoščeno. V teh primerih morejo take naloge prevzemati prostovoljna civilna društva. Ta pa imajo, če so temu primerno organizirana, še drugo hudo važno funkcijo: oznanjevanje političnega in socialnega vremena v državi. Spričo teh posebnostnih nalog morajo uspešno opravljati svoje poslanstvo varuhi civilnih pravic državljanov, ki so poklicani za to, da varujejo državljane pred pritiski državne birokracije in njenih uradnikov.

Svetovni slovenski kongres želi postati vsestransko, najbolj urejeno in delavno društvo v slovenski civilni družbi, ki naj bi mu pripadla prvenstvena vloga. V prihodnosti bo zastavljeni cilj vedno pomembnejši in tudi dosegljiv. Že naše zavzemanje za slovenske rojake po svetu spada v to kategorijo.

Naj takoj opozorim na nekatere bistvene značilnosti avtohtonih društev civilne družbe:

- jasno zastavljeni cilji,

- popolna neodvisnost od državnih oblasti, političnih strank in drugih paradržavnih institucij,

- finančna neodvisnost,

- kolikor je društvo financirano iz državnega proračuna, to ne sme narekovati pogojev za vsebinsko delo, razen kolikor se nanaša na formalne zahteve po poročanju o uporabi dodeljenih finančnih sredstev,

- delo v civilnih društvih praviloma ni plačano, razen zaposlenim administrativnim uslužbencem. Za izvršitev dodeljenih nalog, ki jih narekujejo pristojni organi društva, je predvideno povračilo stroškov.

Civilna društva (CD) lahko uspevajo le v primerni politični, gospodarski in kulturni klimi svojega okolja. Za to so potrebni:

- demokratična tradicija političnega sistema,

- politična in gospodarska informiranost ljudi,

- naklonjenost gospodarskih in drugih ustanov in njihovo financiranje CD brez pogojev vsebinske narave,

- pripravljenost državljanov za prostovoljno neplačano delo,

- naklonjena davčna zakonodaja.

Ta kratek seznam nam takoj pokaže, da tako imenovane CD v naži državi niso to, kar hi morale biti. Nekaj razlage za to stanje je v dejstvu, da imamo društva, ki jih je totalitarna država imela za surogat, ta pa še niso prerezale popkovine, ki jih veže na državni denar in kontrolo.

Druga stvar, ki zavira hitrejši razvoj CD pri nas, pa je pomanjkanje zdrave politične klime in kulturnega dialoga ter vsiljevanje zavrženih političnih idej. Kriva sta tudi strah in premajhno spoštovanje zasebnosti, v kar so bili ljudje prisiljeni v nedemokratičnem sistemu.

Iz tega moremo ugotoviti, da imamo pred seboj še mnogo dela, če hočemo, da bo SSK civilno društvo v polnem pomenu hesede, vendar pa smo na dobro začeti poti. Naj zaključim optimistično: Imamo svojo državo. Imamo vizijo za prihodnost. Imamo za seboj dolgo, čeprav včasih trpko zgodovino. Ta zgodovina pa je tudi polna dokazov o sposobnosti, klenosti, notranji moči in kljubovalnosti naših prednikov. Vse to še vedno imamo. In kaj bomo s temi lastnostmi? Ali so morda to samo naše sanje? ťNe, nikakor!Ť Tako je o teh stvareh razmišljal nek velik sodoben slovenski mislec, ko je rekel, da se mora klenost in kljubovalnost naših prednikov sedaj sprostiti v ustvarjalnost in osvajanje (dr. F. Rode).

Bog daj, da bi ob vseh velikih odločitvah, ki nas čakajo v naslednjih letih, tako tudi bilo.

S temi željami čestitam vsem navzočim in vsem Slovenkam in Slovencem v zamejstvu, svetu in matični državi k dvojnemu prazniku: k obletnici naše samostojnosti in k rojstvu našega Svetovnega slovenskega kongresa. Gremo naprej! Bog vas živi!

Dr. Jože Bernik

Predsednik Svetovnega slovenskega kongresa

NOVOIZVOLJENO VODSTVO SSK V TINJAH

IV. zbor SSK, 28. do 30. junij 2000

Predsednik SSK- Dr. Boris Pleskovič, ZDA

Podpredsednica SSK, ga.. Gerden, čestita novoizvoljenemu predsedniku dr. Pleskoviču.

Dr. Boris Pleskovič. je direktor raziskovalno svetovalnega oddelka Svetovne banke. Leta 1982 je doktoriral iz ekonomije na univerzi Massachusetts, Institute of Technology (MIT); leta 1978 je končal magisterij iz urbanističnega in regionalnega planiranja na univerzi Harvard. Leta 1972 je prejel diplomo inženirja arhitekture na univerzi v Ljubljani.

Dr. Pleskovič je avtor številnih publikacij v mednarodnih strokovnih knjigah in revijah. Dve leti je predaval ekonomijo na MIT, kot gost predava na številnih ameriških univerzah in kot govornik sodeluje na mednarodnih seminarjih in konferencah po svetu. V letih 1991 in 1992 je bil glavni ekonomski svetovalec predsednika prve Demosove vlade. Ima redne stike z najboljšimi ekonomisti na svetu, ker že vrsto let vodi program gostujočih raziskovalcev in pripravlja večdnevno letno konferenco in knjigo Svetovne banke o aktualnih ekonomskih vpršanjih v svetu.

Častni predsednik in član Upravnega odbora z glasovalno pravico Dr. Jože Bernik

Prvi podpredsednik Tone Strojan, Nemčija

Podpredsednik za Evropo: Mag. Boštjan Turk, Slovenija, Francija

Podpredsednik za zamejstvo Prof. Tomaž Pavšič

Podpredsednica za čezmorske dežele Jožica Gerden, Avstralija

Finančni odbor Franci Feltrin - predsednik

Člani finančn. odbora: Dr. Hilary Rolih, Marijan Loboda, Jože Kastelic, Hugo Šekoranja

Nadzorni odbor Mag. Janez Pogorelec, predsednik; Feliks Tavčar, član; Janez Sket, član

Nadomestni čani: Stane Kranjc, Cvetko Falež, Tone Mizerit

Častno razsodišče: Dr. Barbara Kenda, Dr. Janez Dular, Mag. Lojze Dolinar, Prof. Hema Češnovar, Dr. Bogomir Černe

IZJAVE IV. ZBORA SVETOVNEGA SLOVENSKEGA KONGRESA

28. do 30. junij 2000, Tinje

- 0 meji v Istri in na morju

SSK se pridružuje podpisnikom Resolucije o meji med Republiko Slovenijo in Rcpubliko Hrvaško v Istri in na morju, ki jo je sprejela Civilna družba za mejo v Istri na drugem zboru v Ljubljani, 26. 1. 2000. Ugotavlja, da meje med Slovenijo in Hrvaško v Istri formalno nikoli niso določili nobeni pristojni organi, da so naselja ob Dragonji in Piranski zaliv v celoti slovenski, da Republika Slovenija pri predlogih za določitev meje ni formalnopravno omejena ter da ima iz pravnih, pravnozgodovinskih in drugih razlogov pravico do Kastela, Marije na Krasu in Savudrije, kot sestavin piranske občine, ter do prostega dostopa na odprto morje. SSK poziva vlado RS, naj takoj jasno določi stališče RS do poteka omenjene meddržavne meje, ga pošlje v potrditev Državnemu zhoru in ga potem čim prej predloži pogajalski skupini Republike Hrvaške.

- 0 volitvah

SSK opozarja Vlado RS in Državno volilno komisijo, da sta dolžni poskrbeti za pravočasno pripravo in dostavo glasovnic in drugega volilnega gradiva slovenskim državljanom po svetu ter jih prek svojih diplomatsko- konzularnih predstavništev informirati o možnostih njihove veljavne udeležbe na volitvah.

- 0 spravi

SSK je v preteklosti že večkrat izrekel in izpričal zavzetost za slovensko narodno spravo, potrebno zaradi razcepljenosti slovenskega naroda po dogodkih iz druge svetovne vojne. Sprava je nujna za normalno delovanje slovenske države in za njeno uveljavljanje v svetu. Za spravo sta med drugim potrebni prizadevanje za ugotovitev resničnih zgodovinskih dejstev in pa odpoved izzivanju z nekaterimi bojnimi in ideološkimi gesli. Zato menimo, da je hila pri sestavljanju kulturnoumetniškega sporeda za državno proslavo ob praznovanju 9. obletnice slovenske osamosvojitve upravičeno izločena pesem. ki je govorila o poljih, prepojenih s krvjo, ter enostransko namigovala na vojno in povojno nasilje. Odločitev uredništva enega od slovenskih dnevnikov, da čestitko svojim bralcem za praznik pospremi prav s ponatisom omenjene pesmi, imamo zato za skrajno neprimerno ter upamo, da podobnih razdiralnih dejanj v prihodnje ne bomo več deležni.

PISMO PREDSEDNIKU EVROPSKEGA SODIŠČA ZA ČLOVEKOVE PRAVICE

Predsedniku Komisije modrih za proučevanje upravičenosti sankcij proti Avstriji.

Luzius Wildhaber

F 67075 Strasbourg Cedex

Tinje , Austria, 30. junij 2000

Spoštovani gospod Predsednik,

Svetovni slovenski kongres je na svojem 4. rednem zboru med drugim obravnaval tudi položaj slovenske manjšine v državah EU.  Med drugimi zadevami smo bili obveščeni, da Joerg Heider in njegova koroška deželna vlada delijo raznim ustanovam EU, poslancem in institucijam EU propagandni material o vzorno rešenih manjšinskih pravicah in o izvrstnem položaju slovenske manjšine v Avstriji.  Vendar, kakor lahko razberete iz priložene brošure, je to poizkus napačnega informiranja.

Želimo Vas prositi, da pri Vašem odgovornem delu za EU upoštevate dejstvo, da Republika Avstrija svojih obveznosti do slovenske manjšine na Koroškem in Štajerskem, kot jih nalaga člen 7. Avstrijske državne pogodbe iz leta 1955, ne izpolnjuje.

Četudi brošura navaja obratno, pa niti najvažnejše potrebe za ohranjanje in razvoj slovenske manjšine in njenega jezika niso izpolnjene.  Problem želimo ponazoriti z nekaj primeri:

štajerski Slovenci v Avstriji niso priznani kot manjšina in ne uživajo nobenih manjšinskih pravic;

Potrebe po dvojezičnih otroških vrtcih niso izpolnjene ne na Štajerskem, ne na Koroškem;

Ravnatelji dvojezičnih osnovnih šol na Koroškem naj po predlogu sedanje Koroške deželne vlade in deželnega glavarja Haiderja po novem ne bi več potrebovali dvojezične usposobljenosti;

Na Koroškem še vedno niso postavljeni Številni dvojezični krajevni napisi, ki bi morali tam stati na osnovi veljavne (že tako in tako restriktivne) zakonodaje.  Ti krajevni napisi so bili s silo v več primerih podrti, ne da bi državna oblast to preprečila, kaznovala znane storilce in postavila nove dvojezične krajevne napise.

Prosimo vas, da Svetovni slovenski kongres sproti obveščate o svojih ugotovitvah, ki zadevajo položaj slovenske manjšine na Koroškem in Štajerskem.

Svetovni slovenski kongres pa je vaši komisiji pripravljen vsak čas sporočiti dodatne podatke o resničnem položaju slovenske manjšine v Avstriji.

Z odličnim spoštovanjem

Predsednik Svetovnega slovenskega kongresa

Dr. Boris Pleskovič. ZDA

Odziv Joerga Heiderja dr. Jožetu Berniku pri posredovanju v prid avstrijskim Slovencem

Slovenski prevod:

Zelo spoštovani gospod predsednik!

Potrjujem prejem Vašega pisanja z dne 8.3.2000. Ker sem zavezan modernemu evropskemu demokratičnemu prepričanju, Vam nisem želel odgovoriti prej, dokler se nisem uspel dogovoriti z gospodom doktorjem Karlom Anderwaldom, ki je kot zastopnik direktorja deželnega urada zadolžen za narodnostna manjšinska vprašanja in tako tudi za neposredno - srečanje in dialog z Vami.

Na moje veliko zadovoljstvo me je gospod direktor Anderwald obvestil, da se je uspel 28.3.2000 z Vami nadvse zadovoljivo in v prijateljskem vzdušju pogovoriti. Tega srečanja se je na Vaši strani udeležil tudi gospod mag. Dolinar, v imenu Koroške pa deželni šef protokola, mag. Smrtnik, dolgoletni odgovorni funkcionar za narodnostna vprašanja.

Upam, da ste ob srečanju dobili obširno in zadovoljivo predstavo o aktualnih problemih in reševanju pomembnih vprašanj, zlasti s področja šol in otroških vrtcev, pa tudi topografskih vprašanj, in da ste si ustvarili objektivno sliko o razmerah na Koroškem. Gornje velja tudi za osnovanje instituta v Osojah.

Pripomniti moram, da so želje in potrebe slovenske manjšine na Koroškem zame zelo pomembne in da so na mojo pobudo že opravljene številne izboljšave. Strinjam se z Vami, da pomenijo etnične manjšine določeno bogastvo, zato bomo podvzeli vse, da to raznolikost ohranimo. V tem smislu je dejstvo, da je bila kot rezultat naših pogovorov opravljena konstruktivna in stvarna izmenjava mnenj na različnih področjih, zelo dragoceno.

Z odličnim spoštovanjem,

Dr. Joerg Haider