Moja žena je ljubiteljica živali.
To je opaziti že v naši dnevni sobi, v kateri je ogromen akvarij, poln
rib in ribic, ki s svojimi repki migljajo tako živahno kot njihova lastnica
z jezikom.
- Ali niso lepe? me vpraša vsak dan vsaj po desetkrat.
- Prijetne so in pametne, odvrnem.
- Kako to misliš?
- Molčijo.
Zdi se mi, da je tak odgovor ženo zelo razjezil, saj si je potem kupila
papigo. Klepetava in neprijetna žival, ki se mi često, dobesedno, spravi
na glavo.
- Enkrat ti bom zavil vrat, sem ji dejal, ko sva bila sama. Ampak čisto
potiho, da me ni slišala, saj ne vem, če ne bi povedala ženi.
Kljub temu ji prijaznih živalc še ni bilo dovolj, v hišo je privlekla
morske prašičke. Polna hiša jih je bila, nikamor nisem mogel stopiti.
Sledili so jim hrčki.
Potem murenčki.
Ker je bilo papigi dolgčas, je dobila še prijatelja.
Bilo je vse bolj neznosno, ljubki živalski ljubljenci moje žene so
mi vsak dan bolj grenili življenje, tudi najini odnosi so postajali vse
slabši, kajti žena sploh ni imela več časa zame.
To sem ji večkrat omenil, a moje besede so ji šle skozi eno uho noter,
skozi drugo pa ven, dosegel nisem ničesar. Celo nahrulila me je:
- Kdor ne mara mojih ribic in ptičkov, prašičkov, hrčkov in murenčkov,
tudi mene ne mara.
Opravičil sem se in poskušal vzdržati.
Preselil sem se v posebno sobo in tudi vse svoje imetje sem vzel s
seboj. To sem storil tistega dne, ko je prišlo do najhujšega, žena je privlekla
veliko mačko.
Vendar pa je mojo ženo selitev hudo ujezila. V besu je pograbila mačko
in jo vrgla na mojo posteljo.
Ko bi videli kakšen hudič je nastal zaradi tega!
Mojih šest psov, ki jih imam v svoji spalnici, je povsem podivjalo.
