Angleška družina je preživljala počitnice v Nemčiji
in nekega dne na sprehodu opazila v lepem okolju čudovito hišico, ki se
jim je zdela kot nalašč, da bi v njej preživeli dopust. Pozanimali so se,
čigava je in izvedeli, da je last protestantskega pastorja. Povprašali
so ga, če bi jim bil pripravljen dati hišo v najem za prihodnje poletje,
in ko je privolil, jim je ljubeznivo razkazal ljubi domek, jim izročil
načrt hiše ter sklenil z njimi pogodbo.
Družina se je vrnila v Anglijo. Na dolgo in široko
so se pogovarjali o prihodnjih počitnicah v lepi vili in tiščali nosove
v njen načrt. Na lepem je gospa dognala, da nikjer ni oznake WC in se ob
tem spomnila, da tega tudi ni videla, ko so si ogledovali hišo.
Sklenili so, da bodo pastorju pisali in ga prosili
za pojasnilo in blaga gospa mu je pisala takole:
"Spoštovani pastor, ne
zamerite nadlegi, prosim, potrebujemo vaše pojasnilo. Sem gospa tiste družine,
ki je nedavno najela vaše hišo za prihodnje poletje. Bili ste tako ljubeznivi,
da ste nam izročili načrt, a na njem žal ne najdemo znamenja za WC. In
ker nam niti med našim obiskom pri vas ni bilo dano, da bi ga videli, vas
prosimo za ljubeznivo pojasnilo: kje sploh je?"
Pastor, ki ni natančno razumel kratico WC, in misleč,
da gre za bližnjo kapelo angelikanske sekte, imenovano "WALDES CHAPEL",
je odgovoril takole.
"Spoštovana gospa, zelo
cenim vaše zanimanje in gorečnost in nadvse ljubo mi je, da vam lahko sporočim,
da je kraj, po katerem sprašujete, 12 kilometrov oddaljen od moje hiše.
Sodim, da bo to malce neprikladno, zlasti, če ste vajeni pogostokrat zahajati
tjakaj. No, v takem primeru bo pač najbolje, da si vzamete hrano s seboj,
da bi mogli ostati tam kar ves dan. Nekateri tukajšnji prebivalci gredo
tja peš, drugi se vozijo s kolesi, eni in drugi pa vselej prispejo pravočasno.
Urnik je na vratih. Prostor je dovolj velik, saj je na voljo 400 sedežev
in 100 stojišč. Klimatske naprave poskrbe za to, da ni neprijetnosti, ki
so v gneči pač običajne. Sedeži so oblazinjeni. Otroci sede poleg odraslih
in vsi v zboru pojejo. Pri vhodu vsakdo prejme papir, kdor pride po razdelitvi,
pač uporablja sosedovega. Red je tak, da je treba pri vhodu papir vrniti,
da je v uporabi vsaj mesec dni. Prostor je akustičen, zato so vsi navzoči
v polni meri deležni melodičnega blagoglasja. Posebni fotografi so vselej
pri roki, fotografije pa objavljajo tudi časopisi, tako da vsa javnost
lahko občuduje obiskovalce pri izpolnjevanju tako dopadljivega opravila.
