Srečal sem prijateljico, jo povabil na kavo in za majhen denar izvedel
zgodbico, ki vam jo zdaj pišem.
- Kako se ima mož? sem jo vprašal.
Jezno je zabliskala z očmi in zasikala:
- Briga me! Upam, da slabo.
To me je presenetilo, saj sta bila še pred kratkim kot dva golobčka.
- Je kaj narobe?
- Narobe? Seveda je narobe! To je norec, grobijan, neuravnovešenec,
pijanec, človek, ki se nanj ne moreš zanesti...
- No, no, se bo že uredilo, nobena juha se ne poje tako vroča, kot
se skuha, sem začel tolažiti.
- Pusti juho, je dejala, saj se je ravno z juho vse začelo.
- Kaj je bilo?
- Skuhala sem mu juho, za kosilo. A ga ni in ni bilo. Najbrž se je
spet zapil, saj ni prvič, sem dejala in ga čakala. Pa ga ni bilo ne čez
dan, ne zvečer. Šla sem torej v posteljo...
- Saj to ni nič takega, to se zgodi...
- Zgodi. A ne tako! Bilo je okoli dveh ponoči, ko se je vrnil. Hrupno
je odprl vrata, prižgal luč in me pričel zmerjati. Kaj vse mi je rekel.
- Pijan človek reče marsikaj, kar ne misli, sem tolažil.
- Kar je preveč. je preveč. Dejal mi je, da sem kurba, da mi gredo
po glavi vse sorte neumnosti, da z menoj noče več živeti, da bo vložil
tožbo za ločitev zakona, da bo pobral svoje stvari in se odselil, da bom
že dobila, kar si zaslužim...
- Grožnje še niso nič hudega...
- Ni ostalo le pri grožnjah. V zid je vrgel kristalno vezo, prevračal
je stole, iz omar je začel vleči obleke, čisto je podivjal...
- Dobro, da te ni začel še tepsti...
- Saj je hotel! Kričal je, da me bo ubil, da me bo polomil, mi spulil
lase, zbil zobe...
- Storil pa tega le ni...
- Ni. Ampak samo zato ne, ker je moj prijatelj skočil iz postelje,
se postavil predme in mu to preprečil.
