O zahtevnosti gorniških tur je bilo prelitega že veliko črnila. Skoraj vsakdo že uporablja svoje lestvice in ocene, do poenotenja je že zelo daleč. Prav zato je znana revija Bergsteiger objavila članek, ki prinaša analitično oceno po vseh pomembnih vidikih zahtevnosti ture. Seveda gre le za planinske ture, za plezalne ture uporabljamo druge lestvice (Alpsko, UIAA itd.). Vrhunski gorniki so se strinjali, da obstajajo štirje med seboj relativno neodvisni vidiki zahtevnosti gorniške ture: napor, moč, psiha in orientacija. Neka tura je na primer lahko zelo naporna, zahteva veliko kondicije, v ostalih pogledih pa je zelo nezahtevna. Druga tura lahko zahteva moč v rokah (ali pri smučanju v nogah), pa je v ostalih pogledih prav nezahtevna. Spet tretja tura je lahko kratka in lahka, a na nekem svojem delu zahteva psihično trdnost. In nazadnje imamo ture, ki neodvisno od ostalih vidikov, pred nas postavljajo orientacijske zahteve. Seveda so ti vidiki le relativno neodvisni. Moč v rokah bodo zahtevale ture, kjer plezamo čez navpično skalovje, kar avtomatsko pomeni, da nam pod nogami narašča globina. In tako naprej. Oglejmo si opredelitve lestvic:

Napor

V prvi vrsti pomeni zahtevano kondicijo, vztrajnost. Ta je seveda v neposredni povezanosti z višinsko razliko, ki jo moramo premagati, včasih pa tudi z razdaljo. Prav tako je zelo pomembna absolutna višina ture, saj tudi v Alpah na večjih višinah že lahko čutimo pomanjkanje kisika. Edina večja dilema je, kako oceniti napor na turi, ki jo s prenočevanjem razdelimo v dva dela. Razumeli boste, da sem z oceno zajel napor na celotni turi, torej tako, kakor da jo naredimo v enem dnevu. Vsakič sta torej navedena dva podatka: celotna višinska razlika, ki jo moramo premagati in čas vzpona.

Moč

Ločiti moramo kondicijo, ki jo tura zahteva, od moči. Moč se nanaša na kratkotrajno, eksplozivno sposobnost, da se z rokami potegnemo čez skale, da pri smučanju naredimo v veliki strmini zavoj, da se v strmi grapi z derezami in cepinom potegnemo čez zaledenel, strm skok. Gre za premagovanje najtežjih detajlov ture, ne za splošno, celodnevno napornost. Seveda imejmo v mislih vse planince, vseh starosti, ne samo dobro trenirane alpiniste. Tako bo na naši lestvici plezanje II. stopnje že skoraj avtomatsko pomenilo, da bo tura glede na zahtevano moč ocenjena s 4 ali 5. če je plezalna smer zavarovana s klini in jeklenico, to zmanjšuje potrebno moč, a vseeno bodo vse ferrate ocenjene s stopnjo, višjo od 1. Lestvica:

1 – ni težav, zgolj hoja (četudi morda strma)
2 – lahko (strme stopnje, nekaj vlečenja z rokami, vzponi v snegu do 40 stopinj)
3 – srednje (lahko plezanje v območju I. st., manj in srednje zahtevne ferate, vzponi v snegu do 45 stopinj)
4 – težko (lažje plezanje do II. st., srednje zahtevne ferate, vzponi v snegu do 50 stopinj)
5 – zelo težko (plezalni detajli II. st. In več, zahtevne ali zelo zahtevne ferate, detajli v snegu ali ledu 50 stopinj in več)

Psiha

S tem dejavnikom ocenjujemo izpostavljenost, toleranco na globino pod nogami in tudi kako objektivno nevarna je tura (na primer padajoče kamenje, krušljivost, nevarnost plazov). Ocenjujemo, ali se je potrebno navezati in ali je takšno varovanje sploh lahko učinkovito. Seveda so tudi nevarnosti lahko zelo različne. Možnost padca pri smučanju je povsem drugačna, kot pri vzponu po ferati. Kar zadeva ferate, zanje veljajo splošna navodila glede samovarovanja. Lestvica:

1 – ni težav ali objektivnih nevarnosti, široka pot, po kateri gredo lahko tudi psihično manj trdni planinci
2 – lahko, pomisli tudi na objektivne nevarnosti (že je potrebna previdnost, že pod nogami čutiš globino)
3 – srednje, manjše objektivne nevarnosti (globina narašča, a v normalnih razmerah (samo)varovanje ni potrebno)
4 – težko, zmerne objektivne nevarnosti (izpostavljeno, napaka zelo verjetno usodna, varovanje z vrvjo priporočeno)
5 – zelo težko, večje objektivne nevarnosti (pravilno se varuj z vrvjo, pa še ob tem pazi na objektivne nevarnosti)

Orientacija

S tem kriterijem mislimo, kako zahtevna je tura v pogledu iskanja smeri, prehodov; kolikšna je torej nevarnost, da zaidemo ali zgrešimo pravo pot. Ob predpostavki dobre vidljivosti, seveda. Na dobro markirani poti (stopnja 1) ne bomo imeli težav z orientacijo tudi v megli. Če je pot slabše markirana, je ocena orientacijske zahtevnosti nujno višja. Na razsežnejšem brezpotju ali na ledeniku bomo v megli vedno izpostavljeni zahtevam 5. stopnje, zato naša ocena predpostavlja normalno vidljivost. Lestvica:

1 – ni težav (cesta, široka pot ali šibkejša, a dobro markirana pot)
2 – lahko (že je potrebna previdnost, še vedno dobra pot s kako orientacijsko pastjo ali pa slabše markirana pot)
3 – srednje (zelo pomanjkljivo markirano ali zelo slaba pot; že se moramo ravnati po terenu)
4 – težko (tura zahteva dobro orientacijo, nikakor se nanjo ne podajmo v megli, pri sebi imejmo specialko, kompas in/ali GPS)
5 – zelo težko (zelo zahtevna orientacija tudi s pripomočki, priporočeno je spremstvo izvedenca)

Ali potrebujemo ob vsem tem še skupno oceno zahtevnosti? Ne rečem, da ne bi bila zanimiva, ampak jaz je pri opisih na teh straneh ne navajam, saj si na podlagi štirih opisanih kriterijev in vseh dodatnih informacij v besedilu vtis o skupni zahtevnosti vsak lahko ustvari sam.