Komunistično koncentracijsko taborišče Borovnica

Urška Lampe, Taborišče za italijanske deportirance v Borovnici in konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki: diplomsko delo, Koper 2011


Približna skica taborišča.


Večina Italijanov, ki so jih konec aprila in v začetku maja 1945 zajeli v Julijski krajini in so dobili status vojnih ujetnikov, je bila zaprta v taborišču za vojne ujetnike v Borovnici. To je bilo verjetno eno najbolj krutih in neorganiziranih ujetniških taborišč v Jugoslaviji. V njem in na pohodu do njega naj bi umrlo največ Italijanov med tistimi, ki so bili v jugoslovanskem vojnem ujetništvu. Italijanski viri poudarjajo, da so ujetniki živeli v na pol podrtih barakah, brez stranišč, vode, bili naj bi goli, sestradani, stalno pretepani, stražniki naj bi jih brez razloga pobijali (množične usmrtitve v juliju 1945). Zajele so jih tudi številne epidemije, ki so jih zdravili na gradu v Škofji Loki, kjer pa jih je več umrlo, največ zaradi tifusa.
V Julijski krajini so se kmalu pojavile govorice o težkih razmerah v Borovnici. Italiji naklonjeni so pričeli enačiti ravnanje jugoslovanskih oblasti z nacizmom, Borovnica pa je v njihovi propagandi postala »novi Dachau«. Slovenske oblasti so tudi zaradi teh govoric ukrepale. Razmere so se postopoma izboljševale, obenem pa so taborišče počasi izpraznjevali. Do jeseni 1945 so večino ujetnikov že izpustili ali pa so jih premestili v druga taborišča, tako da jih je bilo konec oktobra 1945 tam zaprtih le še 352. Iz poročila lahko razberemo, da je bila takrat hrana sicer zadostna, a enolična, oprema pa nezadostna, saj so ujetniki še vedno ležali na deskah in je manjkalo odej. Bile pa so peči v barakah. Higiena je bila na nizki ravni, vendar se je izboljševala. Tudi delegat Mednarodnega Rdečega križa v Beogradu je novembra 1945 poročal, da se je položaj Italijanov v jugoslovanskem vojnem ujetništvu v zadnjih mesecih pomembno izboljšal in da je, v celoti gledano, ravnanje z ujetniki v skladu z Ženevsko konvencijo. Spomladi leta 1946 so taborišče v Borovnici razpustili, ukinjeno je bilo sredi avgusta 1946.
V taborišču ali zaradi posledic bivanja v njem naj bi po dosedaj zbranih podatkih umrlo približno 200 ujetnikov.

Št. Ime in priimek Kraj bivališča Rojen Umorjen Status Poklic Vir
1 Girolamo Aiello Palermo 4.9.1922 aretiran 15.5.1945 vojni ujetnik vojak 2,3
2 Giovanni Brugo Novara 1925 1945 vojni ujetnik bersaljer 2,3
3 Giustino Carnevali Carpi (Modena) 21.8.1926 aretiran 12.5.1945 vojni ujetnik bersaljer 2,3
4 Armidio Cesaro Torreglia (Padova) 3.5.1922 17.8.1945 vojni ujetnik stražnik 2,3
5 Emilio Crepaldi Taglio Po 19.9.1909 11.7.1945 vojni ujetnik bersaljer 2,3
6 Antonio Landini La Spezia 1924 1945 vojni ujetnik bersaljer 2,3
7 Ferdinando Ricchetti Modena 1920 15.6.1945 vojni ujetnik bersaljer 1,2,3
8 Alberto Tischi (Tiechi, Tisghi) Cremona (Ceparro, Ferrara) 9.8.1924 11.1.1946 vojni ujetnik bersaljer 2,3
9 Serafino Cozzi (Gozzi) Badowiz (Ukrajina) 21.3.1917 27.7.1945 vojni ujetnik bersaljer 2,3
10 Sylvan Antonini vojni ujetnik


Viri:
1 - http://www.israt.it/Israt/sportello/percorsi/morte_ipsia/morte-finale/nuova_pa5.htm
2 - http://www.cnj.it/INIZIATIVE/goriziani06.htm
3 - http://www.arcipelagoadriatico.it/pdf/elenco_deportati.pdf

Jugoslovanske enote zadolžene za koncentracijsko taborišče

Maj 1945 - avgust 1946
JLA-KNOJ

Vojni zločinci

Ciro Raner, komandant (Hrvat)
Ivan Lepuvšček, preiskovalec (rojen v Pieve di Leupa)
Marjan Simčič, preiskovalec
Roberto Vodopivec, preiskovalec in politkomisar
Pervinšek
Lavrenčič
Edvino Perič, preiskovalec
Egidio Šorli, preiskovalec
Poi Pojovnič, preiskovalec (rojen v Montespino)




PRVA