5. 2. RAZKRITJE(COMING OUT)

I just wish more of my fellow queers would come out sometimes. It's nice out here, you know.(Elton John)
Na začetku sem študiral, kako bi se frazo "Coming Out" dalo prevesti v slovenščino. Ker nisem hotel izumiti kakega zmazka a la 'zgoščenka', 'medmrežje' in podobno sem hotel pustiti originalno frazo. Potem pa sem na strani Legebitre našel besedo, ki se mi je zdela kar posrečena - razkritje.

Kaj je razkritje? Gre enostavno za to, da ljudje vedo zate. Stvar nima veze s kakim ponosom,  češ jaz sem gej,... Kdor se razkrije samo s tem namenom, je storil napako. Gre enostavno za to, da ne skrivaš svojih čustev in nagnenj, da se več ne skrivaš ter da morda pridobiš podporo ljudi, ki ne mislijo tako kot čreda. Nismo torej pretirano ponosni(nekaj ponosa mora imeti vsak človek), se pa tudi ne sramujemo svojega življenskega stila, za katerega se borimo, da bi tudi dejansko postal enakovreden večinskemu družbenemu - heteroseksualnemu.

Ravno zaradi tega, ker se tako malo ljudi razkrije, morda res kdo pomisli, da nas je sram naše spolne usmeritve. Hočem reči, da ima razkritje tudi širši pomen za gejevsko skupnost, ne samo za človeka osebno. Kako se bomo lahko borili za svoje pravice in za manj homofobno obravnavo v družbi, če ljudje ne vedo za nas? Potem pa ljudje mislijo, da nas je ene par procentov in nič več, ravno za to, ker jih je tako malo razkritih. Nerazkritje je torej eden glavnih generatorjev heteroseksizma in homofobije. Heteroseksizma zato, ker ravno to ne vedenje za nas, marsikoga napeljuje na idejo, da smo kao vsi heteroseksualci, kak procent je pa tistih 'izrojenih pedrov', homofobije pa zato, ker če homofobi mislijo, da nas je malo, dobijo občutek, da smo šibki in tako še bolj udrihajo po nas.

Stvar je pomembna še iz drugega vidika. Zaradi nerazkritja tudi marsikateri gej dobi občutek, da nas je malo ter da je osamljen in tako še laže nasede družbeni fami 'parih procentov' ter 'izrojenosti'. Kam vodi t.i. avtohomofobija je znano. Tudi do tega, da začnemo geji zaničevati same sebe. Tudi to je vzrok za veliko število samomorov med geji, ki pa seveda heteroseksistične družbe ne morejo strezniti, ravno zaradi tega ker ne vedo, da je ta ali oni samomorilec bil gej. Marsikateri potencialni samomorilec ne ve, da je morda ravno njegov prijatelj, sosed, sošolec, sodelavec,... gej, ki bi se mu lahko zaupal. Razkritje lahko reši življenje. Marsikateri 'samomor brez vzroka' bi se morda dal pojasniti na ta način. Predvsem med mladimi.

Po drugi strani je seveda res, da je razkritje sila tvegan posel. Gej se boji diskriminacije, zaničevanja in zasmehovanja, ki bi ga bil deležen, če bi bil razkrit. Bojazen je seveda upravičena. In ravno taki., ki nas ne marajo, bi morali vedeti, da obstajamo, ter, da morajo malo paziti kaj govorijo in delajo. Ravno zaradi tega, ker bi morali spremeniti svoje nazore, mišljenje, modele,..., ker bi se jim sesula njihova heteroseksistična predstava o svetu, tega nočejo. In krog je sklenjen.

Kako ga pretrgati?

Rešitev je kompromisna. Kot veliko stvari v današnjem svetu. Ni nujno, da  se gej razkrije vsem, temveč le ljudem, ki mu bodo bodisi pomagali in stali ob strani ali pa vsaj zavzeli nevtralno stališče do njega in.pa tistim, ki mu s svojo homofobnostjo ne morejo škoditi. Pomembna pa je še cela kopica drugih vprašanj, kot samo komu se razkriti. Vprašanje je tudi kdaj, kako izbrati primeren trenutek, kako vedeti, da nas bo človek razumel,...

Poglejmo komu vse se lahko razkrijemo ter kdaj je za to primeren čas in kako postopati ob razkritju:
 

  • Razkritje samemu sebi. To je nujno potrebno preden se gremo kakršnakoli druga razkritja. Kako se bomo sicer razkrili drugim, če še sami nismo prepričani 'ali smo ali nismo'. Kako to ugotoviti? Zdi se enostavno: če te privlači nasprotni spol si heteroseksualec, če isti si homoseksualec, če pa te oboji pa biseksualec.
    • V praksi seveda to ni tako enostavno. Mnogi v sebi, zaradi družbe in homofobne vzgoje, zatirajo homoseksualna čustva ter si nočejo priznati, da so to kar so. Tako tudi ne morejo narediti efektivnega razkritja drugim, kar kot smo že povedali, vse skupaj še poslabšuje.

    Stvari se moramo lotiti z glavo. Misliti moramo! Ne se pustiti zapeljevati današnji heteroseksistični čredi! Vsak mora sam pretehtati svoja čustva. Dejstvo, da so ti ženske všeč še nič ne pomeni. Seveda so lepe! Tega se več ali manj vsak človek zaveda. Vprašanje pa je ali te privlačijo čustveno oz. spolno. Vprašati se moraš ali bi se bil spodoben čustveno navezati na žensko. Ali bi bil sposoben imeti z njo efektivno razmerje. Ali te telesno privlačijo?Če čutimo, da ne, je že 'nekaj narobe'. Tudi če na zgornja vprašanja odgovorimo pozitivno smo še vedno lahko biseksualci.

    Ženskam je pri tehtanju čustev do moških nekoliko lažje. Glej tretji odstavek, točke 2 spodnjega odstavka.

    Potem pa je seveda treba tudi razmisliti o čustvih in nagnjenih, ki jih gojimo do istega spola. Medtem ko na zgornja vprašanja ni ne vem kako težko odgovoriti, pa se tu zaplete. Iz več vzrokov:
     

     1. Kot prvo, že zaradi zgoraj omenjenega zatiranja homoseksualnih čustev v današnji družbi in umetnega preferiranja heteroseksualne spolnosti.

     2. Pri moških, marsikateri 'kandidat za geja'(predvsem biseksualne narave)  napačno razmišlja takole: Ženske so mi všeč, lepe so, privlačne(morda ga celo spolno privlačijo). Med tem, ko me moški ne vsi, temveč le nekateri(tisti ta lepi seveda). Torej nisem pravi gej, saj me moški ne privlačijo tako številčno kot ženske.

    Seveda, saj je tudi pri heteroseksualnih ženskah tako. Med tem, ko je heteroseksualnim moškim večina žensk(vsaj mladih) lepih in privlačnih, mora ženski moški dejansko biti všeč. Biti mora njen tip. To geji(ker smo v podobnem položaju), laže razumemo kot moški strejti, ki mislijo, da je tudi ženski večina moških všeč. Te zmotne ugotovitve vodijo seveda v mačizem. Enostavno je pač tako, da so ženske lepe, moški pa malo manj. Ni tako, da bi se ženskam zdeli všeč moški, moškim pa ženske. Stvari so take kot so za ene in druge. Na stvar je treba gledati absolutno(kot da recimo ne bi bili ne moški, ne ženska), ne relativno s stališča enega spola.

    "Potemtakem bi moralo biti pa med  ženskami veliko lezbijk", se bo kdo oglasil. Seveda so, brez skrbi. In to več, kot se misli. Ravno zaradi te lepote žensk, je bilo za ženske lezbijštvo vedno mikavno, le da je pri njih problem razkritja, zaradi še večjega zatiranja ženske homoseksualnosti, še hujši in ker so ženske povrhu še nekoliko bolj plahe kot moški, se zdi da jih je malo.

     3. Ker nam družba s svojo homofobnostjo preprečuje medsebojne stike, človek, ki začuti svojo homoseksualno naravo, nima priložnosti v praksi preizkusiti ali bi bilo razmerje z osebo istega spola res zadovoljujoče za njega(tako spolno kot čustveno). Med tem ko imajo heteroseksualci že v najstniških letih veliko priložnosti za eksperimentiranje, jih geji nimajo. Heteroseksualec lahko pripelje punco domov, pri veliko starših lahko tudi pri njem prespi, homoseksualec pa si tega ne more privoščiti, pri večini starših tudi še po razkritju. Če bi imel razmerje, bi se moral s svojim partnerjem sestajati na skrivnem, saj je verjetno pri njem situacija podobna.

    Težave so tudi  ko odkriješ, da ti je neka oseba istega spola iz okolice všeč ali pa se v njo celo zaljubiš pa ne veš  'je ali ni'. Saj je ne moreš kar direktno vprašati. Kaj če je tudi ona prežeta in napumpana s sovraštvom do gejev? Kaj če bo o tem sčvekala drugim? Še hujši primer je, če je ta oseba gej in je privlačnost medsebojna pa ta oseba zaradi protigejevske psihoze zatira lastna čustva. Ali pa se boji, da bi bil tudi on diskriminiran, zasmehovan,... zato taji. Vse to so težave na katere naleti gej pri poskušanju praktičnega uveljavljanja svoje spolne usmerjenosti.

     4. Podobnih težav je še mnogo, niso pa vsa povezana z negativnim odnosom družbe do nas.

         Zaradi delikatnosti tovrstnega razkritja moramo predno se odločimo za tak korak dobro 'presondirati' teren t.j. ugotoviti kakšno je razpoloženje do te tematike v naši družini oz. kakšno mnenje imajo o homoseksualnosti naši družinski sočlani. Seveda je vsaka družina poglavje zase, a jih bom vseeno skušal v grobem razdeliti na štiri podtipe glede na odnos do homoseksualnosti:
       1. Homofobna družina: Trivialen primer! Tako ozračje v družini najlažje prepoznamo. Lahko nam že od otroštva oz. prvih spolnih lekcij dalje, tumbajo v glavo, da je homoseksualnost nekaj 'perverznega', 'fuj',...  in podobne neumnosti. Morda homofobnost ni ravno tako očitna, a se vseeno izraža v njihovih izjavah, bodisi v pogovorih znotraj družine ali pa z znanci. Če je družina povrhu še klerikalna(po obnašanju, ne samo da je treba vsako nedeljo k maši), je naša usoda zapečatena.
    Reakcija na razkritje: No, ta ni tako trivialna. Obstaja cel spekter reakcij, ki jih raje ne bi podrobno opisoval, lahko pa vključujejo tudi tista najbolj primitivna 'vzgojna' sredstva: palice, kuhalnice, pasovi,... Lahko se tudi zgodi, da se starši otroku odpovejo. Morda ravno ne na tisti najbolj grob način, da ga  naženejo od doma, čeprav se dogaja tudi to. Največkrat se zgodi, da se starša od otroka čustveno in komunikativno popolnoma odtujita t.j. otrok v družini le še 'obstaja', noben se z njim več ne pogovarja oz. ga noben več ne 'šmira', kot bi temu rekli. V družini je le še kot nekakšen podnajemnik.
    Postopek razkritja: Tudi trivialen! Enostavno, se ne razkrijemo če in dokler nismo 'na svojem', se pravi neodvisni od staršev.

       2. Zavrta družina: To je že težje prepoznati. Osnovno vodilo take družine je: spolnost je tabu. Seveda z njo tudi homoseksualnost. O tem se molči. Dobili smo sicer tisto svojo 'porcijo' spolne vzgoje, a t.i. 'spolni odkloni', vključno s homoseksualnostjo, se ne omenjajo. Eden od znakov je recimo tudi ta, da smo dobili pod nos knjigo a la 'Ko se poročita ljubezen in seks', 'Kaj mora moški(ženska) vedeti o sebi', ... namesto, da bi o spolni vzgoji slišali iz starševskih ust. Skratka v družini se o tem ne govori oz. se velikokrat o homoseksualnosti sploh malo ali nič ne ve.
    Reakcija na razkritje: Tipična reakcija takih staršev pri razkritju svojega otroka je popolno presenečenje. 'Kaj, naš otrok?!? Saj se hecaš kajne?' Včasih morda še leta ne bodo verjeli in bodo še živeli v prepričanjui in tako tudi delovali, kot da je bilo otrkovo razkritje nekakšna šala. V skrajnem primeru bodo na to celo pozabili. Včasih pa se lahko pojavi tudi misel na to, da je otrok duševno ali kako drugače moten.
    Postopek razkritja: Če se že moramo razkriti v taki družini, je treba biti previden in predvsem zelo resen ter dati staršem jasno in nedvoumno vedeti kaj smo. Zaradi še vedno prisotne možnosti izločitve iz družine ali pa vlačenja od psihiatra do lokalnega župnika, svetujem vsaj polnoletnost. Tudi zato, ker nas bodo kot polnoletnega morda bolj resno jemali. Tu je izbira primernega časa za razkritje(ki je tudi sicer pomembna) lahko odločujoča. Potem ko smo povedali, da smo to kar smo, moramo staršem povedati svoj pogled na stvar oz. jim pojasniti dejstva o homoseksualnosti. Bodite pripravljeni tudi na debato, čeprav morda ne tako vročo, kot pri naslednji skupini.

      3. Kvaziliberalna družina: To je najtežje prepoznati. Starša v vseh svojih izjavah in vedenju sicer dajeta vtis(ali pa ga skušata dajati), da sta do raznih takšnih in drugačnih 'odklonov' pa tudi do homoseksualnosti, liberalna, a vendar se v resnem pogovoru z njima(lahko tudi kar tako brez razkritja), pokaže, da ta liberalnost precej šepa, ali pa da načeloma morda res nimata nič proti homoseksualcem, so pa vendarle 'nemoralni', 'pokvarjeni'... Tipične izjave takih staršev so v stilu: 'Saj nimam nič proti, ampak ...' oz. 'Saj me ne motijo, ampak ...' Namesto pikic - ustrezen predsodek. To niso konzervativni ali zavrti starši. Lahko so že na višji stopnji, a imajo le še predsodke, lahko pa seveda to višjo stopnjo preprosto igrajo. Slednje spoznamo po pretiranem ponavljanju liberalnosti.
    Reakcija na razkritje: Če se dejansko izkaže, da sta starša svojo liberalnost le hlinila, potem je reakcija lahko raznovrstna, od tiste tipične za homofobno družino, pa morda celo do tiste za normalno družino, kot bomo videli pri naslednji skupini. Velikokrat se zgodi, da se mama razjoka, oče pa  začne prepričevalno kampanijo -  če je bolj koleričen, poseže po ostrejših argumentih(saj veste: pas in podobno), če pa je bolj pridigarski pa sledita ura ali dve suhega šamponiranja možgan.
    Postopek razkritja: Razkritje je zelo kočljivo ker se velikokrat zgodi, da starša načelno sicer nimata nič proti homoseksualnosti, a pri svojem otroku se liberalnost konča. Redkeje je lahko tudi obratno. Kočljivo je tudi zato, ker je zaradi njunih liberalističnih floskul in drugih 'pozitivnih' izjav težje reči kakšna sta oz. njuni kvaziliberalnosti lažje nasedemo, kot pa če so starši skrajno konzervativni. Biti moramo torej previdni. Morda pomaga naslednji prijem: Staršem npr. rečemo, da je eden od naših sošolcev, kolegov,... gej, ali pa kašen prijatelj. Morda, če hočemo dobiti res zanesljivo podobo, celo najboljši prijatelj, čeprav je treba tu opozoriti na tveganje, kajti če sta starša dejansko homofoba bosta takoj zahtevala naj se ne družimo s tistim prijateljem, kot bi s svojim prijateljem naredil vsak pravoveren homofob. Starši seveda tistega človeka ne smejo poznati. Potem opazujemo reakcijo. Tudi če je pozitivna oz. nekje vmes moramo še vedno biti previdni, kajti kot že rečeno, se liberalnost pri svojem otroku pogosto neha. Skratka pri taki družini je res težko dati napotke. Imeti moramo vsaj malo detektivske žilice.

      4. Normalna družina: Starši homoseksualnost več ali manj odobravajo ali vsaj tolerirajo, jo razumejo in otroku, če je gej,  nudijo potrebno podporo potrebno pri premagovanju družbene homofobije, pri iskanju lastne spolne identitete, če je le-ta še ni našel,...če seveda vedo zanj. V nekaterih primerih se lahko celo zgodi, da starši že pri spolni vzgoji obravnavajo homoseksualnost kot, vsaj približno, enakovredno heteroseksualnosti. To je dober znak. Seveda pa je normalno družino zelo težko prepoznati, ker se za vsem skupaj lahko skriva kvaziliberalizem. Ponavadi se od kvaziliberalizma razlikuje po tem, da starša svojega pozitivnega odnosa do homoseksualnosti ne razglašata pretirano okoli oz. nimata predsodkov proti njej. Težko je dati splošne napotke. Morda, lahko pomaga zgornji prijem, omenjen pri kvazilibertalnosti ni pa nujno. Otrok mora nekako začutiti, da ga imajo starši toliko radi, da bodo njegovo homoseksualnost vsaj kolikor toliko dobro razumeli.
    Reakcija na razkritje: Bodimo si na jasnem: noben starš ne bo skakal v zrak od veselja ob našem razkritju(vsaj heteroseksualen ali 'heteroseksualen', ne). Starši so še vedno presenečeni, ponavadi tudi niso ne vem kako veseli - tudi za njih je to, zaradi opranosti možgan s strani družbe, homofobnih skupnosti in posameznih homofobov, šok, a vendar se sorazmerno hitro sprijaznijo z usodo, če njihov pozitivni odnos do tega še ni zatrt. Reakcija je redko kdaj idealna ali pozitivna v prvem trenutku, čeprav poznam tudi take primere. Je pa ponavadi seveda  veliko manj čustvena in razburkana kot pri prvih treh primerih.
    Postopek razkritja: Najprej se moramo seveda prepričati, da je družina v kateri živimo, kar se tiče odnosa do homoseksualnosti, normalna, na tak ali drugačen način. Potam pa pač staršem, ob priložnosti in obzirno, povemo dejstva...


    Poleg tipa družine oz. morebitne reakcije, je treba ugotoviti tudi diskretnost naše družine t.j. ali bodo znali stvar diskretno obdržati zase ali ne.Poznam primer, ko se je mama po sinovem razkritju 'usedla na telefon' in celi žlahti in znancem razčvekala ravnokar pridobljeno informacijo, ne da bi pomislila, da lahko to škoduje ne samo njenemu sinu, če ji je že za njega malo mar, temveč tudi družini kot celoti in nenazadnje tudi njej("poglejte jo mamo pedra!"). Če sumimo, da starši ne bodo diskretni, je potrebno kljub predvideni morebitni ugodni reakciji, premisliti preden kaj rečemo.

    Nenazadnje obstaja tudi možnost razkritja le posameznim družinskim članom, da ne tvegamo izoliranja oz. zgražanja in sankcij celotne družine. Komu se bomo razkrili je seveda odvisno od vsake družine posebej. Družinskemu članu moramo zaupati(med drugim, da ne bo sčvekal drugim, dokler se sami za to ne odločimo). Tako namesto, da z zgoraj omenjenimi metodami sondiramo celo družino, raziskujemo posamezne člane. Zaupamo se tistemu, ki se izkaže za najprimernejšega(če sploh kateri). Ponavadi so mlajši družinski čalni tolerantnejši in ponavadi so taki tudi člani ženskega spola. Prioritetna lestvica bi torej v prvem približku lahko bila: sestra, brat, mama(morda mama, brat) in nazadnje oče. A kot rečeno je to le približno in moramo ciljnega družinskega člana na podlagi prej omenjenih kriterijev izbrati sami.

         Tudi tu je seveda potrebna natančna sondacija terena, čeprav je, še posebej, če smo korak razkritja lastni družini že opravili, lažje. Če ga še nismo, se razkritje ostalim sorodnikom v splošnem ne priporoča, razen izjemam, ki jim zaupamo.   Velikokrat pa se zgodi, da starši to delo namesto nas opravijo kar sami. To je seveda lahko dobro, če pa imamo tako sorodstvo oz. posameznike med njimi, ki bi jim bilo to modro zamolčati pa je to seveda lahko  moteče. Žal pa prijatelji niso vedno idealni. Res velja tisti stari pregovor, da ga spoznaš v stiski oz. v kočljivih situacijah. Mnogi geji se bojijo, da bodo prijatelja izgubili, če mu bodo povedali za svoja homoseksualna nagnenja. A tak prijatelj, ki konča prijetaljstvo z nekom le zaradi njegove homoseksualnosti, ni nikoli bil pravi prijatelj.  To je bil hlinjen prijatelj. V takih in podobnih situacijah se pokaže torej pravo prijateljstvo in pravi prijatelji. Seveda, ne rečem, da bi nas moral prijatelj kar takoj razumeti in prikimati. Velikokrat imamo tudi z najboljšimi prijatelji vroče debate.   Zato se je treba tudi na razkritje prijatelju pripraviti. Tudi tu je treba presondiradi teren, ne toliko zaradi morebitnega konca prijateljstva(kot rečeno, to sploh ni pravi prijatelj), temveč prej zaradi nevarnosti, da bo komu nepoklicanemu o tem sčvekal. Po možnosti domačim, katerim se še nismo razkrili. Zato se je morda, če v svojega prijatelja nismo zelo prepričani, dobro najprej razkriti doma in se tako zavarovati. Zamislite si samo dolg nos in presenečenje takega 'prijatelja', ki bi šel to pravit našim staršem pa bi za to že vedeli. Lahko pa ga predhodno preskusimo z že zgoraj omenjenim univerzalnim testom: 'jaz pa poznam enga geja,...'   Sicer pa je razkritje lahko dobro sito za naše prijatelje. Ponavljam, nikjer ne piše, da bi nas moral prijatelj takoj razumeti. Tudi on je morda, ne po lastni krivdi, prežet s homofobijo. Tudi njemu je treba, če nas ne pusti na cedilu že takoj po našem razkritju, razjasniti pojme in popraviti njegovo, morda izkrivljeno, sliko o nas. Če je za pogovor, je treba stvari razčistiti v konstruktivnem dialogu. Potem nas bo morda razumel in nam morda celo pomagal. Podobno je pri sošolcih. Gotovo je razkritje v recimo Škofovih zavodih ali v kakem semenišču praktično nemogoče(vemo sicer, da so semenišča leglo homoseksualnosti, a nikoli ne vemo 'kdo je in kdo ni' in kakšne bodo posledice), medtem ko je na kaki normalni gimnaziji že več šans za uspeh.

    V obeh primerih sem navedel skrajna primera. Kako odkriti, kateri sodelavci(sošolci) so vredni našega zaupanja in kateri ne? Za šefa itak velja nenapisano pravilo, da se mu razkrijemo šele takrat, ko smo prepričani, da smo za firmo nepogrešljivi ali pa vsaj težko nadomestljivi. Učitelje pa pravzaprav stvar nič ne briga, saj za šolo sploh nismo nenadomestljivi, v najboljšem primeru pa tvegamo, da nas dobi na piko kak homofoben prfoks. Kaj pa ostali? Stvar je dejansko kočljiva, saj npr. ne vemo ali naš sodelavec(sošolec) na računalniku gleda pornografijo zato, ker ga ženske dejansko rajcajo ali pa zato ker hoče dati drugim vedeti, da ga kao 'rajcajo'. Ali pa recimo, če daje opolzke opazke kolegicam(sošolkam) oz. se baha s 'podvigi' oz, skuša dajati vtis nekega kao mačota oz. strastnega ženskarja. Vse to je lahko res, lahko pa le dimna zavesa za (morda zatrta) homoseksualna čustva.

    Sklep?  Sodelavce(sošolce), če se sploh hočemo kateremu od njih razkriti, izbiramo zelo selektivno. Ponavadi so tudi pripadnice 'nežnejšega' spola(seveda je veliko izjem) bolj vredne zaupanja kot pa pripadniki 'močnejšega' spola. Vsekakor je treba tudi tu dobro premisliti, saj gre konec koncev lahko tudi za naš položaj v podjetju oz. šoli.

     
    Čas razkritja moramo pravilno izbrati tako dolgoročno kot kratkoročno.
    Dolgoročna pravilna izbira časa pomeni izbira optimalnega momenta, t.j. ko je subjekt pod najmanjšim stresom oz. je njegovo čustveno stanje kar najboljše.Recimo, če je subjekt družina, izberemo čas, ko starši niso toliko obremenjeni oz. tudi sami nimamamo kakih drugih večji skrbi(izpraševanja,šolske naloge, izpiti,...), ali npr. ko se starša manj kregata kot ponavadi ali pa sta celo zakopala bojno sekiro. Paziti moramo tudi, da subjekt v času našega razkritja ne bo pod vplivom kakega izrednega dogodka npr. smrt sorodnika, prometna nesreča,... Pri družini je npr. najbolj primeren čas počitnice, dopust enega ali obeh staršev, odhod družine na morje,...
    Ko smo dolgoročno izbrali čas razkritja, ga moramo potem še natačneje opredeliti. Poskrbeti moramo, da bo subjekt v času razkritja trezen in pozoren. Poskrbeti je treba tudi, da bo čim manjša možnost, da bi bili naše razkritje ter poznejše razlaganje dejstev in debata moteni. V skrajnem primeru se npr. v domačem okolju, priporoča izklopiti zvonec in telefon. Kosila oz. družinski obredi so v nasprotju s splošnim prepričanjem, da je treba pri jedi dati mir in čim manj govoriti, dobri saj je takrat možnost motnje manjša, ker so ponavadi ljudje olikani in ne kličejo oziroma zvonijo v tem času. Prav tako je pomembno, da smo v času razkritja resni, torej so trenutki, ko se v družini ali npr. s prijateljem hecamo, zafrkavamo, si pripovedujemo vice,...- neprimerni.

    Osnovna pravila glede pravilne izbire časa so torej:

    1. Nikoli se ne razkrijemo drugim, preden se nismo razkrili samemu sebi.
    2. Nikoli ne ravnamo v afektu(pijanost, bes,..) ali pa da bi našo seksualnost uporabljali v prepiru, kot protiargument.
    3. Dolgoročno pravilna izbira časa.
    4. Kratkoročno pravilna izbira časa.
     
      
    Na razkritje se moramo torej dobro pripraviti. V mislih si sestavimo predvideni potek, čeprav se seveda lahko stvari obrnejo tudi drugače, kot smo predvideli. A vsaj imamo predvideni načrt. Potem ko bomo(seveda na previden in vljuden način) povedali dejstva moramo biti pripravljeni na debato in odgovarjati na vprašanja. Stvar je morda rahlo podobna tiskovni konferenci, kjer voditelj novinarjem najprej pove zakaj gre, jim pove dejstva ter jih seznani z dogodki(bodisi s potekom nekih političnih pogovorov, seje vlade, vojaških operacij ali kaj podobnega), potem pa sledijo vprašanja in voditelj odgovarja nanja.

    Poskušajmo v tem smislu napeljati tudi debato pri razkritju. Redki(če smo osebo in čas primerno izbrali) so primeri, ko se debata že kar takoj na začetku konča. Če pride do burnih reakcij jih skušajmo pomiriti s povabilom na debato. Morda bo potem stvar lažja, če bo(do) oseba(e), ki se ji(m) razkrivamo kaj vprašala(e). Pri odgovarjanju na vprašanja in v debati skušamo, ne glede na reakcije, ohraniti mirno kri.

    Da pa bi lahko kar najbolje odgovarjali na vprašanja in plodno sodelovali pri debati pa se moramo tudi sami prej poučiti o teh stvareh. Ni dovolj samo, da se zavedamo svoje spolne usmeritve. Prebrati moramo kar največ tovrstne literature, ki se je kolikor sam vem, še največ najde na Internetu. Na Internetu je veliko gejem naklonjenih sajtov, ki nam dajejo nasvete in informacije o tem. Povezave na njih najdete v posebnem poglavju teh strani "Gejem prijazne strani". in pa tudi med povezavami, ki jih navajam na koncu tega in tudi drugih člankov. Čimveč tovrstne literaturte preberemo, tem manj je možnosti, da na kako vprašanje ne bi znali odgovoriti oz., da bi se izgubili v debati oz. ne bi imeli kaj 'nazaj reči'. Da bi uspešno zavrnili predsodke o nas, se splača pregledati tudi osnovne predsodke, ki jih imajo ljudje proti nam in si pripraviti ustrezne odgovore.
     

         Tako, to je bilo nekaj napotkov za lažji 'Coming Out'. Ker se zavedam, da marsikaj še manjka in ker se nimam za absolutnega poznavalca te tematike, spodaj navajam tudi povezave na strani, ki obravnavajo to temo. Tudi na njih najdemo koristne napotke na to temo, tako da priporočam njihovo podrobno preučitev preden se odločimao za razkritje. Ko preučimo vso literaturo in se na razkritje dobro pripravimo v smislu gornjih napotkov pa...srečno!
    Just by being out you're doing your part. It's like recycling. You're doing your part for the environment if you recycle; you're doing your part for the gay movement if you're out.(Martina Navratilova)
    Vsebina zloženke o razkritju - Nekaj napotkov za razkritje s srani Legebitre.

    Coming Out and Staying Out - Zanimiv britanski site z napotki za razkritje.

    Coming Out - Nasveti za razkritje. Vsebuje tudi vprašanja na katera si je dobro odgovoriti pred razkritjem.

    Coming Out to Your Parents - Tudi tu najdemo vprašanja s katerimi moramo razčistiti preden se odločimo za Coming Out. Stran se ukvarja tudi z možnimi reakcijami staršev, ki jih lahko pričakujemo.

    About Coming Out - Še ena stran z napotki

    Coming Out to Kids - Področje, ki ga v članku posebej ne obravnavam: razkritje svojim otrokom.

    Coming Out: Realizing Bisexuality in a Straight World - Stran je narejena za biseksualce in vsebuje veliko zgodb z osebnimi izkušnjami z razkritjem.

    The Coming Out of a Lesbian's Mother - Zgodba mame, ki je 'prestala' razkritje svoje hčerke.
    Hosted by www.Geocities.ws

    1