Zadnjič posodobljeno: 29. 5. 2006
Prvi dan je reku nej bo
nebo in nej bo zemlja
a bla sta oba pusta in lačna veselja.
Neke mrzle novembrske noči je po Podritju pohajkoval Kretenograf oziroma Grafi, kot se je klical sam. Drugi ga pa niso klicali tako, ker ga nihče drugi pač nikoli ni poklical. Bil je zaprisežen samotar, in tega niso zmotili niti pretresljivi (čeprav povsem nezanimivi) dogodki preteklega dne. Nihče ni vedel od kod prihaja, kako se piše ali koliko je star. Zato si je lahko privoščil, da je obdržal navado iz otroštva. Ta navada, nekateri so ji rekli razvada, je bila, da je nase vedno gledal na kot na mladega človeka. V resnici bi njegovi sivi lasje razkrivali drugačno zgodbo, ko bi jih še kaj imel. Ker pa jih nima, ga je najbolje poimenovati mladi Grafi, kajti karkoli drugega bi ga morda lahko razjezilo, tega pa si nikakor ne želimo.
Ko je mladi Grafi s počasnimi koraki hodil po Podritju, so mu misli kot bliski švigale sem in tja, in imel je občutek, da ima parni stroj namesto glave. Tisto, kar je v resnici imel na glavi, je bilo po sposobnostih pravzaprav bolj podobni opeki. In to ne kakršnikoli opeki, ampak prav tisti rdeči opeki modre barve, ki je padla z zidu med gradnjo novega bloka. Ne ve se kje je tista opeka končala, ampak splošno sprejeto je mnenje, da ne na Grafijevi glavi. Vseeno pa mu je bil parni stroj bolj všeč kot opeka, zato je kljub občutni napačnosti obdržal to mnenje. Nato je celoten stroj pognal in se vrgel v težak razmislek. Razmišljal je o svoji preteklosti, o svojem življenju in svoji usodi. Na koncu upoštevajoč skoraj vse faktorje sprejel odločitev, da se ne bo več sekiral. Za prav nič na svetu. Ne za dolgočasne pretekle dogodke (ki jih tu ne bomo omenjali), ne za naravne zakone (prav posebej ne za drugega, ki bo kmalu omenjen), ne za divjo in zanimivo prihodnost (ki pa jo bomo omenili malce kasneje). Žal pa se ni odločil, da se ne bo sekiral za čas, in ravno ta odločitev (ali pa pomanjkanje nje) se je izkazala za usodno.
Pogledal je torej na uro in se zgrozil. Zgrozil se je, tako kot se je zgrozil vsakič, ko je pogledal na svojo novo uro. Že od malega se je bal digitalnih ur. Nekoč je videl, kako je digitalna ura pojedla traktor, in takrat se je zgodilo dvoje. Odločil se je, da nikoli ne bo postal traktor, in ta odločitev je sicer v veliki meri vplivala na njegovo poklicno kariero, ne pa na to zgodbo. Druga, pomembnejša stvar (no, tudi ta ni nevemkako pomembna, če smo odkriti) pa je, da se od takrat boji digitalnih ur. In prav tako je v dar dobil od svoje zlobne žene, ki grozi z ločitvijo, v primeru da Grafi ne nosi te ure. Dejstvo, da se je njegova žena ločila že pred petimi leti, je zanj sicer bilo precej pomembno, ampak ga gladkomalo ni upošteval. Vendar pa je bil v njegovi vsakdanji grozi tudi kanček presenečenja. Ne takšnega presenečenja, kot ga doživi človek, ko mu zobozdravnik pove, da mu mora namesto ene same vstaviti pet plomb, ampak bolj takšno presenečenje, kot ga ob istem stavku doživi človek s tremi zobmi. To ni tisto presenečenje, ko pozabite zapreti usta, ampak ko pozabite, da sploh imate usta. Verjetno se sprašujete, kakšno je to presenečenje bilo. No, strašno strašna digitalna ura je kazala 0.37. Presenečenje pa tako, porečete. Vendar vsak, ki se je že kdaj ob 37 minut čez polnoč sprehajal po Podritju, dobro ve, da … Ne. 0.37 je tista in točno tista ura, ob kateri so Podritniške ulice prazne kot gobe po dežju. Um, ne, pardon, napačen pregovor. Prazne kot prostor med jedrom in elektroni. No, saj niti ni važno, ulice so prazne. To je eden izmed zakonov narave, po mnenju učenjakov drugi najpomembnejši. Grafi je večkrat razmišljal o tem zakonu, prekršil pa ga ni niti enkrat samkrat. Vendar kljub vsem razmislekom stvari ni prišel do dna. Sprevidel je, da je tu vmešan še kak njemu neznan naravni zakon.
Ker pa se danes ni sekiral za naravne zakone, ne za Drugega ne za Neznanega, je poskušal vnovič. Zagnal je svojo parno opeko, vdihoval je zrak kot lokomotiva in tudi v ušesih mu je piskalo kot lokomotiva. Dejstvo, da obstaja več parnih kot opečnih lokomotiv, je imel za še en namig o pravilnosti njegovega mnenja o parnem stroju in opeki.
Tokrat so se mu vzroki ponujali kar sami. Med vsemi najočitnejši je bil eden, ki je bil tako dober, da ga je poimenoval. Žal mu je ob vsem tem premišljanju zmanjkalo prosesorske moči in ni mogel najti niti enega, še tako slabega imena za ta razlog. Zatorej ga je imenoval kar Razlog. Ta veliki in vsesplošni Razlog pa je bil, da se vsi dolgočasni žuri takrat končajo, dobri pa komaj dobri razmahnejo. Nič posebnega, ampak za mladega Grafija je bil to eden največjih intelektualnih prebojev. Ta Razlog je preživel celo misel, da Grafi še nikoli ni bil na žuru, naslednja, namreč da v Podritju sploh ni žurov, pa na Razlogovo veliko srečo ni vstopila v Grafijev stroj. Izognila se mu je v velikem loku, izvedla luping, ki se ga nebi sramoval niti kak Eurofighter Typhoon, in se blizu ušesnih izpušnih šob pridružila predhodnici.
Ob vsem tem razmišljanju pa je Grafi prišel do svojega doma. Povzpel se je po zavitih stopnicah, in ker je bil rahlo, čeprav ne povsem, sestradan, je takoj zavil v kuhinjo. V hladilniku je našel samo nekaj stare salame, na pultu pa še malo kruha. Iz tega si je napravil sendvič, natresel svojemu psu svežih briketov in se usedel za mizo. Ko pa je pojedel prvi grižljaj, je vstal, si natočil poln kozarec vode in ga odnesel na mizo. Tam pa ga je čakalo novo presenečenje. Za razliko od prejšnjega je bilo zelo blizu presenečenju človeka, ki izve da mu bodo prevrtali pet zob. Njegov krožnih je bil namreč prazen, pes pa se je oblizoval in ga prijazno, prav priliznjeno gledal. Že je mislil planiti nadenj, pa se je ravno sredi skoka spomnil, da se ne sekira. Torej se je v zraku obrnil, prekršil nevemkareriže naravni zakon in padel nazaj točno na mesto odriva. Vedel je, da je njegov hladilnik prazen, ampak še vedno se ni sekiral. Vzel je največji nož iz predala in prav priliznjeno gledajočemu psu prav priliznjeno prerezal vrat (pri tem je skrbno pazil, da niti kaplja krvi ni padla ne nanj ne na mizo). Nato ga je povsem mirno, brez sekiranja (in tudi brez seciranja, ker je bil pač utrujen in tudi lačen) pojedel. Krožnik je potem pospravil v pomivalni stroj, z mokro krpo pobrisal kri po tleh in se odpravil spat.
Drugi dan ustvaru je oblok sred
voda
in loču vode kopna in vode neba.
Zjutraj se ni zbudil. Ni imel nobenega vzroka, da bi se, zato je kar naprej spal. Službe ni imel že od takrat, ko so ga kot raznašalca pošte (po njegovem mnenju) neupravičeno odpustili. Zaradi majhnega nesporazuma je nekoč, ko so mu rekli »Raznesi pošto«, namesto pisem in pošiljk s pomočjo manjše bombe raznesel kar celo poštno poslopje. To seveda pri njegovih sodelavcih ni sprožilo vala navdušenja, je pa vodilo do njegove odpustitve. Pritožil se je nadrejenemu, saj je vestno opravil svojo nalogo (ki je bila sicer v nasprotju z ustavo in še nekaterimi podobnimi neumnostmi, pa kaj zato), ampak ker ga je ravno taisti nadrejeni odpustil, ga to ni pripeljalo ravno daleč.
Tako je Grafi ob osmih zjutraj spal, in ob devetih nič drugače. Niti močni sončni žarki ga niso zbudili, vendar ne zato, ker je tako trdno spal, ampak zato, ker jih ni bilo. Do večje spremembe je prišlo šele ob dvajset čez devet, ko se je obrnil na desni bok, potem pa spet dolgo nič. Do še večje in predvsem bolj zanimive spremembe je prišlo ob pol enajstih, ko se je spet obrnil v desno, čeprav je že bil na skrajnem desnem robu postelje. Malce je zanihal, nato pa z zamolklim pokom štrbunknil na tla. To ga je skoraj zbudilo, vendar je njegova močna volja zmagala in kar v snu se je splazil na posteljo. Temu je sledilo še nekaj burnih dogodkov, kot na primer izredno zanimiv zasuk v levo in manj zanimiv dvojni salto z obratom za tristo sedemindevetdeset stopinj. Pri tem je dejstvo, da se je obrnil ravno za cel krog in toliko stopinj, kolikor minut po polnoči je včeraj prišel domov, popolno naključje. In po še enem obratu, tokrat presenetljivo brez kakršnihkoli cirkuških trikov, se je ob poldne končno zbudil.
Ni se zbudil z grozo v očeh, kot bi morda sklepali po dogodkih prejšnjega dne. V njegovih očeh tudi ni bilo zaznati popolne mirnosti in spokojnosti, kot bi nekdo pričakoval po njegovih najnovejših sklepih. V njegovih očeh pravzaprav ni bilo nič, ker jih sploh ni mogel odpreti. Celo noč je slabo spal, saj so ga mučile strašne nočne more o nekem psu, ki ga hoče ubiti, in to celo do smrti. Ko je sedaj razmišljal o tej nočni mori, se mu nekaj zazdelo nenavadno. Ubiti do smrti… ali je sploh mogoče nekoga ubiti, ne da bi to bilo do smrti? Odgovoril si je, da ne, ob tem pa prezrl celo dejstvo, da nihče še nikoli ni imel dnevnih mor. Vendar se ni sekiral.
Pogumno je vstal, se pretipal do kopalnice in si umil obraz. Sedaj je počasi odprl oči, in v njih se je nekaj prikazalo. Počasi, brez hitenja, se v njegovih očeh ni prikazala mirnost, pa tudi nemir ne, prikazala se je utrujenost. Vendar jo je Grafi s precej mrzle vode spral iz oči, tako da so te bile sedaj popolnoma prazna. In ne samo to, zdelo se mu je, da se praznina njegovih oči širi po vsem telesu, in kmalu je dosegla želodec. Ta je glasno zakrulil in s tem svojemu lastniku dal znak, da že dolgo ni jedel nič drugega kot tisto zanič žival prej spanjem. Odšel je v kuhinjo, kjer ga je prijazno pozdravil prazen hladilnik, od tam pa v trgovino. Seveda je bila razdalja od njegovega doma do najbližje trgovine, ki je znašala sedemintrideset metrov, popolno naključje. Edina druga razlaga je bila ogromna zarota s ciljem uničiti industrijo krofov, ampak Grafi ni bil privrženec teorij zarote. Kot ponavadi je šele v trgovini ugotovil, da je pozabil denarnico, zato je stekel domov ponjo. Ko pa se je vrnil, je našel trgovino zaprto, okoli njega pa precej policijskih avtomobilov. Hitro je zbežal, samo zato, ker se mu je bežanje pred policijo zdelo zelo zanimivo. Po nekaj sekundah teka na življenje in smrt je spoznal svojo zmoto in se napotil proti drugi trgovini. Ta trgovina je bila natanko na tisti razdalji, pri kateri ne veš, ali je bolje iti z avtom, kolesom ali peš. Za marsikaterega bi bila to težka odločitev, vendar ne za Grafija, kajti on se ni sekiral. In ne samo to, tudi avta ali kolesa ni imel. Tako se je peš odpravil v drugo trgovino, nakupil malo nekaj hrane (in nič drugega, saj ni ženska) in se vrnil domov, da bi si pripravil kosilo.
Po kosilu si je privoščil zaslužen počitek. Njegovi počitki so bili po njegovi stari razmeroma kratki, in tudi tokrat se je odločil, da se bo ravnal po njej. Že po dobrih petnajstih minutah vstal, vključil TV sprejemnik in počakal, da mu pes kot po navadi prinese copate. Tudi pes se je krčevito oklepal svoje navade, vendar mu je njeno izpolnjevanje tokrat preprečila precejšnja težava, njegov lastni neobstoj. Zato je Grafi kar obsedel na kavču, in prvič mu je bilo žal, da je pojedel tisto leno kepo dlake. Bil je prepričan, da je to tudi zadnjič, a se je motil. Hudo motil.
Še isto popoldne si je namreč zaželel sprehoda, in veliko lepše se je sprehajati s psom kot pa povsem sam. Takrat mu je bilo zopet žal za tisto vrečo bolh. To pa še vedno ni bilo vse. Tisti trenutek, poln obupa, strahu groze in še enkrat obupa, ko bo najbolj pogrešal svojega psa, bo šele napočil. In napočil bo kmalu. Zelo kmalu. Pravzaprav, še prej kot kmalu. Napóčil bo zdaj.
Zdaj. Trenutek je napóčil. In póčil. In odpóčil. In dokončno minil, kajti Grafi se je odločil, da se ne bo sekiral, niti za ubogega, majhnega, prijaznega Rotweilerja, ki ga je včeraj povečerjal. Sedaj pa poglejmo, kaj se je res zgodilo v tistem trenutku, polnem raznih od psihično bolnih psihologov izmišljenih čustev. Zgodilo se je troje za Zemljo neizmerno pomembnih stvari:
1. Zvezda z imenom FN-26544 je porabila svoje fuzijsko gorivo, se sesedla in eksplodirala kot supernova. Za Zemljo je to pomembno le zato, ker bo majhen drobec snovi iz te eksplozije čez 15 milijard let nespektakularno padel. Spektakularno pa ne bo zato, ker bo 10 milijard let prej eksplodiralo Sonce in spotoma pojedlo Žemljo, pardon, Zemljo.
2. Na Soncu je prišlo do novega izbruha, ki je čez nekaj ur ohromil večino zemeljskih satelitov. Večina ljudi zato ni mogla preko satelitske televizije spremljati tekme med Anglijo in Avstralijo v kriketu. Vendar pa niso ničesar zamudili, saj je letalo, s katerim je letela Angleška ekipa v Avstralijo, zaradi pomanjkanja satelitske navigacije strmoglavilo. Na srečo so vsi igralci preživeli, ker zaradi pomanjkanja taiste satelitske navigacije niso pravočasno našli letališča.
3. Kretenograf je pomislil na svojega psa. Samo pomislil, potočil solzico ali dve, potem pa se je spomnil svojega velepomembnega sklepa in nadaljeval gledanje oddaje o mučenju živali.
Ste morda res mislili, da je že sama misel na svojega prisrčnega psa (ja, je pomislil, želodec je blizu srca) Grafijo priklicala solze v oči in čustva v možgansko skorjo? To ste se zmotili. Pravzaprav je vsa ta groza izvirala iz tega, da je kožo mrtvega psa pustil na kavču, in komaj zdaj jo je opazil. Ni vedel, kako jo je spregledal, ampak bila je tam in nič kaj nežno ni dišala. Pobral jo je, da bi jo odvrgel v smeti, pri tem pa je opazil, da je pod njo majhen listek. Na listku je nekaj pisalo, ampak ni imel očal, da bi to prebral. Poklical je psa, da bi mu jih prinesel, a glej ga zlomka, ta sicer zvesti prijatelj se mu je zopet izneveril. Grafi je torej vstal, si šel po copate, si jih prinesel nazaj h kavču, si jih obul, zopet vstal, šel po očala, jih prinesel h kavču in si jih nataknil. Nato je pogledal, kaj piše na listku. Pisalo je:
"Kretenograf, ti si bedak!"
Nič novega, že večkrat so ga vsi nevoščljivi ljudje zmerjali. Teh ni bilo malo, kajti vsi so mu zavidali pomanjkanje službe, žene, tašče in podobnih sitnosti. Vendar pa je nekaj novega ležalo na drugi strani lista. Z majhnimi, poševnimi črkami je izgledalo, kot bi ga napisala ženska roka, in to zelo na hitro ali pa na neravni podlagi.
"Danes zvečer, 00.37, pred banko."
Na tem mestu je koristno omeniti, da je banka v Podritju središče družabnega življenja. Vsi bančni ropi, goljufije, ugrabitve in tudi umori se zgodijo tam. Grafi je imel celo privilegij, da je živel blizu banke (morda ste uganili, da je bil ravno 37 metrov oddaljen od nje), in se je lahko vseh prireditev udeleževal brez avta (kot bogati Podritčani), kolesa (kot malo revnejši Podritčani) ali vesoljske ladje (kot najrevnejši Podritčani). Torej ni bilo nič nenavadnega, da bi se kdo želel z njim sestati na tistem mestu. Veliko bolj nenavadna je bila ura, kajti ob tej uri nihče ne hodi po Podritju, torej se tudi nihče ne sestaja. Najbolj nenavadno od vsega pa je bilo, da se sploh kdo hoče srečati z Grafijem. No, zakaj pa ne, je pomislil, in pojedel še kožo svojega psa.
Zvečer se je lepo oblečen, v skoraj novem suknjiču in precej bolj skoraj novi kravati, odpravil ven. Točno, ko je njegova strašno strašna digitalna ura pokazala 0.37, se je primajal k vhodu v banko, na široko odprtem. Na tem mestu je koristno povedati, da je bila v Podritju navada puščati banko odprto, ker naj bi to bistveno pripomoglo k varnosti. Glavni prednosti sta bili dve: tatovi (temelj podritskega gospodarstva) so imeli lažje delo, banki pa ni bilo treba vsak dan kupovati novih vrat. Grafi se je postavil ravno med vrata in vneto gledal proti bližnjemu vogalu. Ura je kmalu pokazala 0.38, nato 0.39, potem je iz Grafiju neznanega vzroka preskočila na 0.46, nato spet 0.47, nakar je to zanimivo početje nadaljevala z istim tempom.
Po 15 minutah čakanja se je Grafi naveličal tega prelepega opravila in se prav počasi odmajal domov.
Tretji dan je loču kopno in
morje
in na kopnem je pognala solata in je cvetelo polje.
Tretji dan je imel Grafi za zgodnje vstajanje ravno toliko razlogov kot Drugi dan, torej približno natančno nič. Ko je okoli enajste ure končno premaknil ude in se z veliko muko prebil do kopalnice, se na hitro osvežil, pa je začel razmišljati.
Na njegovi lestvici priljubljenosti je razmišljanje že davno izgubilo brezupni boj za predzadnjo stopnico, kajti prehitela ga je celo skrb za psa. Zdaj pa, ko ubogega kužka ni več med nami (Bog naj se usmili njegove grešne duše), pa je razmišljanje zasedlo njegovo mesto. In ker je zjutraj običajno moral peljati psa na sprehod, tokrat pa ga ni mogel, je pač prešel na naslednje opravilo in pognal svojo opečnat parni stroj v polni tek.
Če se človek, kot je Kretenograf, odloči, da bo nekaj časa razmišljal, bo pač nekaj časa razmišljal. Od te namere ga lahko odvrne le najbolj skrajna situacija, na primer požar ali pa precej boleč pristanek vesoljske ladje v njegov popek. Čeprav se tisti trenutek nobena od naštetih stvari ni zgodila, pa je Grafi vseeno takoj ustavil svojo opeko. Po kratkem razmisleku je namreč ugotovil, da nima o čem razmišljati. Zavil je v kuhinjo, si ocvrl jajce, ga vrgel v koš in pojedel lupino.
Med odločanjem, kaj si bo skuhal za kosilo, pa se je nečesa spomnil. Spomnil pa se je treh stvari: nečesa pomembnega, nečesa čudnega in nečesa nemogočega. Ko bi bila njegova parnostrojna opeka v polnem teku, bi takoj vedel, za kaj gre, ker pa ni bila, je zato porabil kar nekaj minut. Zaključil je, da je to ena in ista skrivnost, namreč zakaj je včeraj zvečer njegova ura preskočila iz 0.39 na 0.46. Kam je izginilo tistih sedem minut? So ga ugrabili vesoljci? So mu izbrisali spomin? Čeprav njegov spomin ni bil kaj dosti vreden, je bil Grafi vseeno ponosen nanj, saj je bil vsaj njegov. Ali zdaj ni več njegov? Porajala so se mu vprašanja, in bolj kot je poskušal odgovoriti nanje, več novih je prihajalo. Kdo bi sploh pustil listek v koži mrtvega psa? Kako in kdaj je prišel tja? Kdo je ubil Kennedyja? Kaj bo danes jedel za kosilo? Na prav nobeno od teh vprašanj ni dobil odgovora. Domneval je, da bi v razmišljajočem načinu delovanja parnoopečnega stroja lahko odgovoril vsaj na katero izmed teh, ampak glava se pač ni hotela zbuditi. Se bo že kdaj drugič s tem ubadal, je pomislil, in se odločil, da bo za kosilo jedel ribo.
Grafi je bil zasvojen z morsko hrano. Na morje je hodil le zaradi svežih lignjev, pa solat s hobotnico, tudi raznih rakov se ni branil, ampak najbolj v slast so mu šle ribe. Pa ne samo to, da so ribe odličnega okusa, tudi zdrave so, in za Grafija nič na svetu ni bilo pomembnejše od zdravja. Večni nezadovoljneži so mu oporekali, češ da so bili potniki na Titaniku odličnega zdravja, pa so vseeno pomrli, je gladko zavračal z argumentom, da so umrli zaradi prehlada (Če bi jedli ribe, bi verjetno preživeli v ledenomrzli vodi, ali pa bi jim celo zrasle škrge), kar zagotovo ni znak dobrega zdravja. Zaradi svoje skrbi za zdravje se je skrbno izogibal jabolkom, saj nikakor ni želel odpoditi svojega zdravnika, dobrega prijatelja Slavka (njegovo pravo ime je sicer Burekoslav, ampak gledati, kako se ljudem cedijo sline vsakič ko slišijo tvoje ime, je prenaporno) . Pravzaprav ga je obiskoval skoraj vsak dan, ker je bolje preprečevati kot zdraviti, in Grafi si tudi zaradi brezštevilnih obveznosti ni mogel privoščiti bolezni. Vendar pa kljub tej rednosti, najverjetneje prav zaradi nje, Grafi ni bil Slavkov najljubši pacient (čeprav je bil edini; uvrstil se je namreč celo za vselejsesuvajoči se pisarniški AMD-jev računalnik). Zato mu je večkrat predpisal kakšno šibko zdravilo, le zato, da bi se ga znebil. Preobrat pa se je zgodil, ko so Grafija odpustili. Zdaj je imel še več časa za obiske pri zdravniku, kar le tega ni najbolj veselilo. Povabil je pacienta na kavo, medicinski sestri je naročil, naj v Grafijevo skodelico zlije nekaj kapljic strupa. Grafi pa zaradi skrbi za zdravje ni spil kave, ampak jo je raje prepustil Slavku. Ta pa, raztresen kot je bil (približno tako kot pošta po Grafijevem zadnjem delovnem dnevu), jo je spil in se čez nekaj ur zgrudil na domačem vrtičku. Ko je Grafi zvedel, da tudi zdravniki umirajo mladi, je izgubil vse svoje zaupanje vanje in raje sam skrbel za svoje blagostanje.
Ribe imajo še eno čudovito sestavino, fosfor, ki pospešuje razvoj možganov. Da bi Grafi v svojem življenju nadoknadil razliko do drugih ljudi, bi moral vsak dan pojesti kakšnih sedemdeset kilogramov rib, ampak tudi kilogram na teden je nekaj. Iz zamrzovalne skrinje je vzel osličev file. Ob tem se je zamislil, kako to da je morski oslič večji od morskega konjička, medtem ko je kopenski konj večji od osla? To vprašanje je dodal na seznam nerešenih vprašanj, ki mu je zdaj zasedal že štiri četrtine glave. Ribo je položil na vroče olje, počakal nekaj minut in jo pojedel.
Kmalu je začutil delovanje fosforja, kajti njegova strojnoparna opeka je zopet začela mleti. Tokrat se je tudi spomnil, o čem naj razmišlja, o dogodkih prejšnje noči, seveda. In bolj kot je razmišljaj, manj je vedel, in manj kot je vedel, bolj je moral razmišljati, da bi sploh kaj vedel. Po dobri uri takega produktivnega razmišljanja se je počutil kot Sokrat, ker je resnično vedel le to, da nič ne ve. Bil je izjemno ponosen na to ugotovitev, saj drugi še tega ne vedo.
Po vsakodnevnem ravnopravdolgem nakavčnem pokosilnem počitku (rad ga je tako imenoval, saj je zvenel učeno in prav nič lenobno) mu je kar naenkrat postalo dolgčas. Bil je tisti čas, ko si vsi televizijski delavci na počitku in so na sporedih same dolgočasne oddaje. Čeprav je imel satelitsko televizijo, ki jo oddajajo v krajih, kjer so odmor za kosilo že zdavnaj ukinili, pa tudi na tujih programih ni bilo nič zanimivega. Pravzaprav bi lahko rekli, poznavajoč Grafijevo znanje tujih jezikov (govoril je le materinega, ki ga pa žal ni razumel nihče drug), da so bile njemu na tujih programih zanimive le tiste oddaje, ki so jih črtali iz programa zaradi njihove neprimernosti za starejše od 5 let, in pa tiste, ki so jih ravno tako črtali zaradi neprimernosti za mlajše od 18 let. Grafi, ki je bil sicer biološko že precej čez osemnajst, se je namreč še vedno počutil kot kakšen petnajstletnik. Nič čudnega, da ni maral biologije.
Zopet je pomislil na dogodke prejšnje noči. Pomislil je na manjkajoče minute, nato na svojega ubogega bivšega kužka, potem pa na pričevanja tistih ljudi, ki trdijo, da so jih ugrabili vesoljci. Svoja pričevanja običajno dopolnijo in podkrepijo pod hipnozo. To je bila dobra ideja, in Grafi se je odločil, da bo obiskal hipnotizerja, hipnotizanta ali celo hipnotizista. Ni vedel, kako se reče človeku, ki nasproti sedečega človeka uspava (hipnozer, hipnotron, profesor,…), ampak zdelo se mu je, da je eden izmed prejšnjih izrazov pravšnji.
Seveda je kot vsako velemesto tudi Podritje imelo več zdravnikov, ne samo Slavka, in ni vrag da ne bi kakšen izmed njih obvladal te mojstrske veščine. Vseeno pa se je zaradi prekipevajoče življenjske energije Grafi odločil, da ga bo obiskal naslednji dan, popoldne pa aktivno preživel na kavču ob prenosu balinarskega derbija med Podritjem in sosednjim mestom, katerega ime ni primerno za mladino. Kako lahko rečem, da na televiziji ni nič zanimivega, ko pa je na sporedu najzanimivejša in najbolj razburljiva stvar v življenju vsakega patriotskega Podritčana? Na tem mestu bi bilo koristno poudariti, da kljub hitrosti, dokaj nenavadni za preprost Grafije um, odločitev za obisk hipno … hipno … no, tistega dohtarja ki te uspava, traja nekaj ur. In tako je Grafi zaključil svoj razmislek ravno ob tisti uri, ko so na treh različnih programih štiri različne stvari, od katerih bi Grafi najraje gledal kar vse. Seveda je brez pomišljanja vžgal televizijski sprejemnik, obrnil na balinanje, ki ga seveda ni smel zamuditi, si pripravil prigrizek in se usedel na kavč. Tako je minil še en dolg dan v Grafijevem kratkem življenju. Kako minljiv je človek proti materi Zemlji …
Čertrti dan je ustvaru luči na
nebu
da bi lažje gledu kar je naredu.
Zbudil se je. Čez 13 ur in 37 minut je zaspal. Do sekunde natančno. Če vas zanima, kaj je počel ves dan, je dovolj podatek, da je ta dan bil nedelja.
Peti dan je reku nej bodo ribe
in ptice
da bo vesel u vodi in v zraku veselice.
Tokrat pa se ni zbudil. Pravzaprav se vsaj ni zbudil sam, ampak ga je zbudilo nekaj drugega. Zbudilo ga je tresenje zraka. To je bilo tisto nenavadno, ritmično in zelo moteče tresenje zraka, ki ga navadni smrtniki imenujemo zvok budilke. Grafi ga ni imenoval tako, ker se mu je karkoli v zvezi z bujenjem zdelo kot preklinjanje, in to je ena najgrših navad navadnih smrtnikov. Zvok budilke je pomenil, da se mu mudi. In to nikamor drugam kot k hipnotizerju (čeprav še vedno ni vedel, kako se mu reče, na listek si je zapisal hipnočlovek). V avtorjevo in bralčevo veliko presenečenje je bil najbližji hipnočlovek od Grafija oddaljen kakšnih 600m. To je navidez povsem nedolžna številka, vendar se globoko v njeni podzavesti skriva prežeča nevarnost. 600 metrov je namreč enako 0.37 angleške kopenske milje. Naključje? Ali globalna zarota? Grafi je bil še vedno prepričan, za je to le še eno naključje, verjetno zato ker ni znal preračunati metrov v milje, pa tudi če bi znal, bi bil prelen za to.
Po nekaj minutah hoje je prišel do hipnotizerjeve ordinacije. Še preden je vstopil skozi vhodna vrata je opazil gnečo v čakalnici. Brez štetja je vedel koliko ljudi je pred njim, zato se je mirno usedel na osemintrideseti stol. Po nekaj minutah čakanja ga je čakalo še nekaj ur čakanja, po njih še nekaj minut, nato pa je končno prišel na vrsto. Hipnotizer je bil starejši možakar nizke postave, s košatimi sivimi lasmi. Ravno te mu je Grafi zavidal, ker jih kot vemo sploh ni imel.
"Bova kar začela?"
"Bova, doktor. Ali kaj boli?"
"Ne, prav nič" je odvrnil zdravnik, in stranko posedel na stol. Nato mu je začel brati Lovca v rži in Grafi je v trenutku zaspal. Zdravnik ga je začel spraševati, in ko je prišel do usodnega večera, je Grafi začel pripovedovati svojo zgodbo.
"Čakal sem pred banko. Nisem vedel kdo se bo pojavil, niti kdaj se bo pojavil, niti če se sploh bo. In vendar se je. Prikazala se je ženska v svojih tridesetih, natančneje v osemintridesetem. Poklicala me je, in jaz sem šel za njo. Pogreznila sva se v tla, kjer se je odprl velikanski prostor. Ona je bila moja vodička. 'Tu proizvajajo marmelado' je razlagala. 'V sobi zraven jo vbrizgavajo v krofe. Paziti je treba, da je točno na sredini. Krof, ki nima marmelade točno na sredini, je slab krof.' Krofi, sem pomislil. Zarota. 37. Misli so divjale skozi mojo glavo. 'Bi lahko dobil krof? Za preizkušanje, seveda …' Odvrnila je: 'Počakajte, kmalu boste na vrsti'. Vprašal sem jo, zakaj delajo krofe tu pod zemljo, in dobil sem odgovor, da zaradi zaščite.
'Pred čim?'
'Pred sedemintridesetniki', gospod. Vsi Podritčani, stari 37 let, so se združili proti nam. Ne marajo nas, gospod Kretenograf'.
'Ampak', sem ugovarjal, 'saj jih imate vi prav toliko,'
'Jaz sem vohunka. Pomembno je, da vemo kaj sovražnik načrtuje. In želimo vašo pomoč. Zato smo vas pripeljali sem. Pomagali nam boste dokončno premagati sovražnika.'
'Kako pa?' sem bil radoveden
'Ko bo čas, boste izvedeli'
Tedaj sva se zopet znašla pred banko, ženska je odkorakala, jaz pa sem ostal. Nisem vedel, kam je šla, in tudi nisem želel vedeti. Želel sem si samo nazaj v svojo toplo posteljo, zato sem kmalu tudi sam odšel"
Grafi se je z šibkejšim glavobolom zbudil iz hipnoze in zaslišal prijetni hipnotizerjev glas: "Hvala, gospod Grafi, dovolj ste mi povedali. Izvolite posnetek najinega pogovora, imamo pa tudi pisni zapis, če želite."
"Ne, hvala, tako ali tako bi ga zgubil, in želim da te stvari ostanejo tajne" je odvrnil Grafi in odšel domov.
Ko se je Grafi vrnil z obiska pri hipnotizerju, je bil zelo dobre volje. Znebil se je svoje največje nočne more, zato si je privoščil malo zabave. Odpravil se je na sprehod po Podritju, po možnosti do kakšne gostilne, kjer bi v miru pokosil. Hodil je zelo dolgo, skoraj 38 minut, nato pa je našel eno ki mu je ustrezala. Nad vrati je na veliko pisalo Gostilna Pri parnem stroju, in Grafi je bolj zaradi imena kot izgleda gostilne vstopil vanjo. Vendar pa mu je tik pred vrati v glavo šinila še ena misel. Postal je, se ozrl naokoli, in usmeril pozornost na majhno zeleno tablico. Iz grla se mu je utrgal prediren krik, ki pa je kmalu utihnil, saj je Grafi od groze omedlel.
Iz nezavesti ga je zbudil lastnik gostilne z velikim vedrom mrzle vode. Čim je Grafi prišel k sebi, je bil precej zmeden, tako da nekaj časa sploh ni vedel kje je. To ga ni zelo motilo, saj mu je gostilničar ponujal tudi kozarček domačega žganja, ki ga je rade volje popil. Ta kozarček pa mu je zbistril pogled, tako da je zopet opazil majhno zeleno tablico na steni gostilne, in kratko malo zbežal. Tekel je, kar so ga nesle noge, dokler ni prispel do svojega doma, potem je še malo tekel, se varno zaklenil, še malo tekel, si pripravil kosilo, pretekel še par korakov in se dokončno utaboril na kavču pred televizijo. "Kar naj pridejo 37niki," je zamomljal sam pri sebi, "ali pa Turki, v svojem taboru se nikogar ne bojim!" Seveda mu je mati narava (ali pa tisti, ki sestavlja program na TVP) takoj pokazala, da se moti, kajti na vrsti je bila oddaja o pajkih. Ko je pogledal na spored, se je močno začudil, saj je bila naslednja na vrsti oddaja o proizvodnji krofov v Južni Ameriki, takoj zatem pa je sklenil, da se sploh ne bo več čudil.
Za Grafijev mladi um pa je bilo to preveč. Kljub svojem optimizmu je vedel, da si ne bo znal zapomniti dveh življenjskih pravil naenkrat. Moral je vzeti v roke papir in svinčnik in si zapisati:
Moja pravila
za osebnostno rast:
1.
Ne sekiram se
2.
Ne čudim se
3.
4.
5.
Pustil se je še tri prazne prostorčke, za morebitne bodoče odločitve, in se spet posvetil prelepim pajkom.
Šesti dan je ustvaru bitja zemeljska
in njihovga gospodarja - človeka.
Obisk pri hipnotizerju je zelo ugodno vplival na njegovo Opeko. Kljub temu, da je ugotovil da je njegova glava dejansko bližje opeki kot parnemu stroju, je bil zelo zadovoljen, saj je vedel da stroji ne znajo razmišljati, o opekah pa nikoli ne moreš biti povsem prepričan. Če ne drugega jo je zdaj bolj spoštoval in jo začel nazivati z veliko začetnico. Kako mu je ta učinek uspelo ustvariti med govorom (pravzaprav je Grafiju to uspelo med govorjenjem samemu sebi, to je pa sploh zavidanja vreden dosežek) je pač druga zgodba.
Šesti dan je Grafi dodobra izkoristil nova spoznanja in se je odločil, da bo ukrenil nekaj v zvezi s krofi. In ker je Grafi človek, ki vestno spoštuje svoje odločitve, je že za zajtrk pojedel velik krof z marelično marmelado. Preostanek dopoldneva se je temeljito pripravil na akcijo: trikrat je poslušal posnetek svojega pripovedovanja pod hipnozo. Že ko ga jr prvič poslušal, se je zavedel, da ni opisal kako priti v podzemno tovarno krofov, in to je bil poglavitni razlog za to, da je kaseto prevrtel na začetek in posnetek poslušal še dvakrat. Žal pa ima večina zvočnih posnetkov eno veliko pomanjkljivost in ravno ta pomanjkljivost je tisti dan prizadela Grafija v vsej svoji moči. Ta pomanjkljivost pa je pomenila, da se tiste reči, ki na posnetku manjkajo med prvim predvajanjem, tudi v naslednjih dveh ne pojavijo. Seveda pa je Grafi to pomanjkljivost dobro poznal in jo tudi predvidel, in ne samo to, pripravljen je imel načrt kako jo premagati. Ta načrt se bo morda zunanjemu opazovalcu zazdel neuporaben, brezploden, morda celo neumen, vendar je bila glede na vse informacije, ki jih je grafi imel, to optimalna zamisel. Tudi Grafi je morda bil neuporaben ali brezploden, neumen pa nikakor ni bil, in ravno tako je bil njegov načrt zelo pretkan. Ker je vedel, da se pomembne reči ne bodo pojavljale na posnetku med drugim in tretjim poslušanjem, nikjer pa ni slišal da se ne bi mogle med četrtim, je posnetek zavrtel še enkrat. In glej ga zlomka, že takoj na začetku je odkril nekaj sumljivo pomembnega. Zazdelo se mu je točno tisto, kar je njegov načrt predvideval, torej da se mu bo med četrtim poslušanjem posnetka razodela velika skrivnost vhoda v podzemlje. Žal pa kljub pravilnosti njegove domneve o četrtem predvajanju ni zvedel nič uporabnega, saj so se namesto tajnih informacij na posnetku zaslišali glasni hipnotizerjevi vetrovi. Grafiju se je že tisti dan zdelo, da je v ordinaciji nenavaden vonj, vendar zaradi vljudnosti zdravnika ni spraševal o tem, kasneje pa je na to dejstvo pozabil, saj se mu ni zdelo ključno pri njegovem raziskovanju. Zdaj pa se je zamislil: "Očitno bo treba najti kakšno drugo pot. Vendar pa sem vseeno nekaj novega izvedel, zdaj vsaj vem kako hipnotizer uspava svoje paciente."
Kot ob vsakem svojem novem spoznanju je bil tudi zdaj zelo zadovoljen sam s sabo in se je nagradil s kosilom v svoji najljubši gostilni, imenovani Pri Ritoprasku. Ker pa stari Ritoprask odpre svojo kuhinjo šele ob enih popoldne, ob koncu Grafijivega poslušanja posnetka pa je komaj bílo enajst, je pred tem obiskal Podritčansko knjižnico, da bi poiskal kakšno knjigo o zgodovini nasprotij med sedemintridesetniki in krofarji. Tam je prebil več kot dve uri in pol, vendar kljub svoji skorajda neomejeni potrpežljivosti in veliki sistematičnosti iskanja (začevši pri knjigah za otroke, saj je bil sam po svojem mnenju mlad) ni našel niti enega zapisa o tem. Dobro je vedel, da je o vsaki neobstoječi tajni organizaciji najti mnogo literature, prav tako o preštevilnih dogodkih, ki se niso nikoli zgodili in se zelo verjetno tudi nikoli ne bodo. Torej je bil neobstoj dostopnega gradiva o veliki zaroti ljudi, starih sedemintrideset let proti izdelovalcem okroglih kruhkov z marmelado neovrgljivi in neizpodbitni dokaz za obstoj te zarote. Seveda Grafi ni dvomil v sposobnosti svojega uma, zato se mu tudi ob seriji tako nenavadnih in nemogočih dogodkov ni zazdelo, da si vse to izmišljuje njegova zlobna podzavest. Navsezadnje to ne bi bilo nič čudnega za človeka, ki se mu v življenju dogaja tako malo zanimivih reči kot Grafiju, ampak on je bil prepričan, da je eden najprisebnejših ljudi na Zemlji in da se mu to ne more zgoditi. Poleg tega je ravno v trenutku, ko je ideja o lastni norosti prišla v njegovo Opeko, zagledal razpored posameznih oddelkov v knjižnici, ki je dokončno ovrgel to možnost. Zdaj je tudi vedel, zakaj v tej knjižnici ni najti nobenih podatkov o zaroti, knjižnica je namreč imela natanko 37 različnih oddelkov. Resda je bilo Podritje veliko mesto, in mestna knjižnica je bila znana kot največja daleč naokoli, ampak to ni moglo biti naključje. Mestna knjižnica je bila vpletena, Grafi je to vedel. Zdaj je moral samo še svojim krofarjem povedati za to, in zagotovo bo zato dobil nagrado. Ali pa mu bo vsaj toplo pri srcu, ker je naredil dobro delo. Kakorkoli, zdaj je pri srcu namesto toplin začutil praznino in se mirno, s počasnimi koraki odpravil proti gostilni.
K Ritoprasku je prišel natančno ob dveh in sedemintrideset minut. Tega pa seveda ni opazil, ker se je današnjega kosila tako veselil da je tudi njegova Opeka popustila pod močnim pritiskom želodca. Gostilna je bila običajno ob času za kosilo zelo dobro obiskana, danes pa je večina miz samevala. Tega je bil Grafi vesel, saj je bil zaradi razburljivih novih informacij malce živčen in nikakor ni želel dolgo čakati na postrežbo. Usedel se je za manjšo mizo ob steni in čakal na natakarja. Natakar je kmalu pristopil k njegovi mizi, in Grafi je naročil Ritopraskovo specialiteto, bikov zadnjični zrezek. Nameraval je naročiti še kozarček najboljšega Podritčanskega rdečega vina, a se je premislil. Zavedel se je namreč da ima nocoj pred seboj še pomembno nalogo, pri kateri mora biti stoodstotno zbran, in to vključuje popolno treznost, zato je raje naročil pomarančni sok in vodo. Gostilna pri Ritoprasku je vedno slovela po dobri postrežbi, in tudi tokrat je upravičila svoj sloves, saj je Grafi dobil svoj zrezek v manj kot eni uri. Prebivalci Podritja niso bili znani po veliki delovni vnemi, in večina kuharjev v restavracijah si je vzela čas za pripravo vsake jedi. To domačinov ni motilo, saj so bili povečini umirjeni ljudje, poleg tega pa so le redki med njimi kadarkoli zapustili to čudovito mesto, in tudi tisti redki izbranci, ki so ugotovili da drugje življenje teče hitreje, so se tega prestrašili in vrnili domov. Seveda pa je enako veljalo za vse ostale delavce in obrtnike, vse je potekalo v mirnem tempu, zato so bili prav vsi izdelki in storitve iz Podritja znani daleč naokoli po svoje kvaliteti, predvsem pa redkosti. Med njimi še posebej izstopajo kvalitetni Podritčanski čevlji. Čeprav je v tem velemestu več kot šestintrideset čevljarskih delavnic, je na svetu le pet primerkov v njih narejenih čevljev, pa še ti so vsi levi. Le tiste najstarejše so v dolgih letih napornega dela dokončale vsaj en čevelj, in teh pet čevljarn iz obdobja, ko je bilo mesto Podritje ustanovljeno zdaj izdeluje vsaka svoj desni čevelj.
Danes je bil edini dan v Grafijevem spominu, ko se mu je zazdela postrežba pri Ritoprasku prepočasna. Zato je med čakanjem večkrat poklical natakarja in mu skoraj prijazno povedal, naj malo pohitijo. In ko je naposled dobil svoj zrezek, ga ni pojedel počasi z užitkom, kot je to delal ponavadi in kot so to počeli drugi gostje, ampak ga je z naglico pohlastal in na dušek spil še tisti kozarec soka. Ostali ljudje v gostilni so se najprej tiho, nato pa vedno bolj odkrito zgražali nad tem, osebje pa je vzkipelo ko je tako hitro vstal od mize da je celo pozabil plačati. Na srečo natakarjev se je zaradi naglice zaletel v odprta vrata, kar ga je opomnilo na svojo pozabljivost, ampak ravno ko je segel po denarnico da bi poravnal račun, je omedlel in se sesedel na tla. Eden izmed natakarjev je nebodilen vzel Grafijevo denarnico, in nje vzel čisto malo več denarja kot je stalo kosilom, nato pa so ga s kupnimi močmi odnesli pred vrata. Medtem je kuhar, ki je ravno z veliko vnemo pripravljal zrezek nekemu drugemu gostu, prišel z velikim vedrom mrzle vode in ga zlil Grafiju na glavo.
Grafi se je kmalu prebudil iz nezavesti, se urno in spretno pobral in zavil proti domu, da se preobleče in posuši. Ko je prišel domov je storil natanko to, še malo posedel na kavču in se kmalu odpravil proti banki. Ura je bila šele natančno šest popoldne ko je prišel do banke, zato je bilo pred njim po njegovih pričakovanjih še dobrih pet ur čakanja, saj je pričakoval obisk ob polnoči in sedemintrideset minut. Če bi Grafi poznal osnovno matematiko, bi vedel da ga čaka šest ur in pol dolgočasnega čakanja, ampak zaradi svoje živčnosti in napetega pričakovanja se mu je to obdobje zdelo približno dvakrat daljše od večnosti. Ampak vseeno je zaradi svoje trdne osebnosti zdržal ves ta čas.
Naposled je težko pričakovani trenutek le napočil, ampak tudi tokrat se je klavrno razpočil od odpočil, brez da bi se zgodilo karkoli nenavadnega. Prejšnjič, ko je čakal pred banko, se mu je ženska prikazala šele ob 0.39, zato je Grafi počakal do takrat. Žal pa vse do 0.52 ni opazil nič takšnega, kar bi vzbudilo njegovo pozornost, in še takrat je bilo to opažanje, da je zaspan in si želi počitka. Čeprav je bil močno potrt od razočaranja, se je spomnil na napotke za osebnostno rast, zato se je namesto povsem umestnega razgrajanja po mestu mirno odpravil domov.
Sedmi dan
Sedmi dan je
dokončal svoje delo
in kmal se mu je dolgcajt zazdelo.
Naslednji dan je bil eden najbolj čudnih dni v Grafijevem življenju, saj je mu je že zgodaj zjutraj zgodilo nekaj čudnega, takoj za tem pa nekaj še dosti bolj čudnega. Prva nenavadna stvar je bila, da se je zbudil že pred osmo uro, kar je bilo prvič po sedemintridesetih tednih brezposelnih, da se je zbudil prej kot ob pol desetih. Kaj natančno je bil vzrok tega zgodnjega prebujenja ni znano, ampak gotovo ni niti pol tako zanimivo in nenavadno kot dejstvo, da je po dolgem času spet vstal ob tako zgodnji uri. Najverjetneje je k temu botrovalo njegovo bojno stanje, saj je imel vtis, da celotna industrija krofov računa nanj in na njegov širok nabor različnih spretnosti. Če bi bil današnji dan samo še en običajen dan v Grafijevem življenju, bi najprej temeljito premislil, z mislimi šel skozi dogodke prejšnjega dne, in povsem logično prišel do zaključka, da ne samo ne ve kako bi lahko pomagal krofarjem, ampak tudi ne ve kako priti do njih, kar je precej kočljiva zadeva, saj nima niti najmanjšega pojma kaj naj naredi. Danes seveda ni bil običajen dan, saj se je zbudil dobri dve uri pred svojim običajnim vstajalnim časom. Druga stvar, ki je današnji dan naredila še bolj nenavaden, pa je potekala po korakih. Dogajanje je postalo zanimivo, ko je grafi razprl oči in pogledal na budilko. V zloveščih rdečih številkah na črnem ozadju digitalnega zaslona je na veliko pisalo 7.37. Takšne številke Grafi v življenju še ni videl; ko je še hodil v službo, je ob sedmih moral biti že na pošto, odkar je nezaposlen pa vedno vstaja občutno kasneje, medtem se v spalnico običajno vrne po polnoči, torej je ob 7.37 popoldne vedno kje drugje, na primer na kavču pred televizijo. Ta enostavna kombinacija enajstih svetlečih črtic je Grafiju pomenila nekaj čisto novega, nekaj povsem neznanega, in ravno to neznanje mu je najprej vzbujalo mešane občutke, nato pa so se ti občutki lepo premešali in prečistili v čisti, grozoviti starh. Strah pred neznanjem je globoko zakoreninjen v človeško podzavest, in ker je bil Grafi vsaj v tem pogledu med najbolj človečnimi ljudmi na svetu, ga je ta številka tako prestrašila, da se je sunkovito obrnil na drugo stran postelje čez njen rob zgrmel na tla. V navalu groze se je urno pobral, stekel na hodnik in za seboj temeljito zaloputnil vrata, pri čemer se mu je rokav pižame na sumljiv način zataknil za kljuko, in to na notranji strani vrat. Ker ni imel poguma, da bi vrata ponovno odprl, je raje slekel zgornji del pižame in stekel proti najbolj varnem prostoru v hiši, stranišču. Počutil se je kot v počasnem posnetku akcijskega filma, ko je z dolgimi koraki prihitel do straniščih vrat ter jih sunkovito odprl, se stlačil noter in zaklenil. Seveda je to opravil s takšno hitrostjo, da je pozabil prižgati luč, ki je imela stikalo priročno nameščeno na hodniku. Vse kar je v temi je tudi neznano in Grafiju ni bilo prav nič prijetno ob misli na vse mogoče počasti, ki lezejo iz školjke, saj se ni bal samo tega, da bi ga pojedle, ampak tudi njihovega vonja. Zato se je Grafi odločil odkleniti vrata in na hitro prižgati luč, nato pa se zakleniti nazaj v svoje varno zatočišče. Ravno v tem trenutku pa je tik pred sabo zaslišal tih, povsem miren moški glas:
"Dobro jutro, gospod Grafi, upam da ne motim"
Seveda je to Grafija dodobra zmotilo, in ne samo na je prekinil projekt odklepanja vrat, ampak se je kolikor je bil dolg in širok zgrudil po tleh (pravzaprav kolikor je bilo stranišče dolgo in široko, saj je bilo premajhno za tovrstno grudenje). Moški, ki nikakor ni pričakoval tako burne reakcije, je nekaj časa nemo gledal v temo, kjer je po njegovem mnenju ležal njegov najnovejši sodelavec, in šele čez nekaj časa se je spomnil, da se nahaja v stranišču, in je Grafija polil z dobršno količino ne najbolj tople vode. To ga je sicer prebudilo, ampak zaradi teme okoli sebe in občutka mokrote se je Grafi počutil bolj kot dojenček v maternici kot karkoli drugega. Začel je milo jokati in se ni ustavil, dokler ga ni moški privlekel do kuhinje in mu v usta vtaknil, ker pač ni našel drugega, širši konec lesene žlice, kar ga je čudežno pomirilo.
(se nadaljuje … eventualno)