Opis Resident Evila iz revije Joker
Avtor: Sergej 'Sneti' Hvala, Joker 52
Sezujmo si opanke in potopimo kolena v koruzo v čaščenju modernih
računalnikov: PCji so končno, po kakem desetletju
zavistnega
mrščanja, dosegli tako stopnjo moči, da se lahko
enakovredno
kosajo z igralnimi konzolami. K temu so levji delež pripomogli 3D
pospeševalci, ki prevzamejo nase izrisovanje grafike ter
tako
krepko razbremenijo osrednji procesor, ki je bil doslej punčka za
vse. Pipica, skozi katero so na računalnike doslej pritekale igre
s konzol, se je zato v zadnjih mesecih krepko odprla, predvsem po
zaslugi Sege in Virgina. Iz zakladnice prve smo dočakali Virtua
Fighterja 2, Worldwide Soccer in Manx TT, drugi pa nam streže po
tipkovnicah s Shadows of the Empire in Resident Evilom, lanskim
megahitom s Sonyjevega playstationa. Toda, medtem, ko so Segine
igre povsem zadovoljne z običajnimi
pentiumskimi pisiji,
Virginovi pod nujno zahtevata, da imate v računalu montiran mo~an
3D pospeševalnik. Cena napredka?
Torej, Resident Evil je tridimenzionalna pustolovščina, v kateri
dogajanje spremljate iz tretje osebe, podobno, kot pri Alone in
the Dark. Pravzaprav bi lahko mirno rekli, da je Evil
kopija
Darka, saj sta na~in igranja in pogled na dogajanje povsem enaka
- le da je grozljivost v njeem zastavljena še više. če ste
kot
moški ali ženski pripadnik posebnih enot z nekaj kolegi sredi
noči ujeti v mračni vili, v kateri mrgoli sestradanih zombijev,
živčnih volkodlakov, ponorelih vran (poklon
Hitchcocku?),
predimenzioniranih pajkov in ostalih pošastkov, ki
sodijo v
filmske grozljivke kategorije B, to pač ne more biti razlog za
zapijanje do nezavesti. Ali pa. Toda, ker v hiši vlada drastično
pomanjkanje takšnih in drugačnih omamnih tekočin (razen krvi),
Chris (decTM) in Jill (babaTM) raje primeta za pištolj, puško,
bazuko in ostala orožja, ter se lotita raziskovanja okolice.
To poteka na dokaj klasičen način, pač kot aloneinthedarkovska
mešanica arkadne akcije (streljanje po zombijih,
tekanje) in
pustolovščine tipa poberi-in-uporabi. Slednja plat igre je kaj
dodelana, saj je napredovanje odvisno predvsem od tega, ali znate
uporabiti pravi predmet s pravo rečjo in dobljeno uporabiti na
pravem mestu. Govorjenja je v Evilu sicer dosti,
vendar le
takrat, ko s brkljanjem sprožite kak dogodek: takrat se zaslon
malce zoži in lahko odposlušate pogovore med vašim
likom in
zavezniki/nasprotniki. Pohvalno je, da igra ni povsem linearna,
saj lahko dosti reči postorite v dokaj naključnem vrstnem redu,
poleg tega pa sta poti do cilja dokaj različni, če igrate z decom
ali babo. Okolica je sicer enaka, vendar Jill nosi s sabo vitrih,
s katerim lahko odpre dosti vrat, za katera Chris
potrebuje
ključ, tudi sicer pa ju čakata drugačni zasuki v zgodbi.
Prej sem omenil, da se Resident Evil zgleduje po hollywoodskih
grozljivkah kategorije B: to je očitno na vsakem koraku. Klasični
pošastkoti, obilo krvi, dokaj srhljivo vzdušje... nič čudnega, da
ima igra nalepko '15', se pravi, da jo lahko kupijo samo starejši
od petnajst let. No, strašljivosti, ki jo pričarajo Gremlinovi
Realms of the Haunting, in napetosti, ki jo izkusimo v Kalistovem
Dark Earthu, Evil ne dosega, kljub litrom krvi
in občasnim
nagnusnim presenečenjem tipa pes, ki vam skoči za
vrat, ali
ogromen pajek, ki se vam samomorilsko vrže na glavo. Res je, da
je vzdušje dokaj dobro (ali slabo, kakor vam drago), a če boljše
bi pak lahko bilo, ako bi se avtorji bolj potrudili s filmskim
uvodom in dvogovori. Oboje je, milo rečeno, obupno,
povsem v
slogu prej omenjenih B (da ne rečem C, ali celo @)
grozljivk:
uvod je narejen prav smešno slabo, igralci pa
govorijo tako
okorno, kot bi imeli v analkah fižolovke. Osebno se mi je sicer
zdelo, da to celo pridoda k splošnemu vzdušju, vendar bo
pri
večini verjetno izvabilo zgolj pomilovalne nasmeške.
Kot rečeno, Resident Evil deluje samo s 3D pospeševalci, in še to
samo z nekaterimi. Torej, igra deluje z naslednjimi karticami:
Diamond monster 3D, Orchid righteous 3D, Canopus
total 3D,
Creative 3D blaster, Intergraph 3D 100, Matrox mystique; torej, s
tistimi, ki nosijo čipovje tvrdk 3Dfx
(voodoo graphics),
Rendition (verite) in Matrox (MGA), ter so opremljene z najmanj 4
MB pomnilnika. Pospeševalci nižjega razreda, kot so ATI rage II
(3D xpression+), S3 virge (velocity 3D) in Cirrus Logic CL-GD5464
(laguna 3D), tu odpadejo kot gumb pri hlačah brkatega poštarja,
ko prinese pokojnino dobro ohranjeni,
nepotešeni mlajši
upokojenki. Prav tako se pod še vedno smrkavim
nosom obriše
Microsoftov Direct3D, kot zagrizejo v prah tudi mogo~ni
Necov
powerVR in PCX2, NVidia riva 128 in Permedijina permedia 2, za
nameček pa še Hercules stingray 128 (voodoo rush). Vse
to je
pravzaprav dokaj nerazumljivo: po eni strani
zato, ker ni
Resident Evil na pogled ni~ pretresljivo posebnega, po drugi pa
zato, ker so powerVR, riva, permedia in rush vsekakor
dovolj
mo~ni pospe{evalci, da bi igra na njih tekla brez te`av
- je
namreč daleč od lepote Turoka, Hexena 2 ali
Shadows of the
Empire, saj v njej ni prav nič takega, česar ne bi mogel, tudi v
visoki lo~ljivosti, povsem zadovoljivo opraviti kak pentiumček
166 ali 200. Nekaj zamegljenih tekstur, malce glajeni liki
in
dokaj lepa voda (ki jo tako ali tako gledate samo
kakih pet
minut), to je vse. Ozadja so na primer motna in narejena v kakih
dvaintridesetih barvah, saj so prehodi med posameznimi barvnimi
ravninami prav nesramno grobi, pogledi so stati~ni (in
v~asih
prav moteči), razen likov, ki so animirani precej okorno, pa se
na njih ne premika prav ni~. Saj ne, da bi bil Evil na
pogled
grda ali revna igra, le da ni prav jasno, zakaj na vsak
na~in
zahteva 3D pospeševalec višjega razreda s 4 MB pomnilnika (ki bi
ga, roko na srce, dosti bolj potrebovale določene druge igre, ki
ne stečejo prav niti na klamathu), saj ga ne izkoristi niti do
polovice, in zakaj, po drugi strani,
ne podpira drugih
pospeševalcev ali Direct3Dja. Tu gre očitno
bolj, kot za
resnično potrebo po ultra moči, za Virginova mutna
posla z
znanimi imeni iger in pospe{evanjem prodaje dotičnih kartic
-
Resident Evil je navsezadnje ena najbolj
uspe{nih iger za
playstationa. Kaj ho~emo, biznis je biznis.
Poleg tega gre Evilu očitati še eno stvar: prav nič ni napredoval
od konzolastične verzije. Ta je, kljub nespornim
kvalitetam,
vendarle izšla pred več kot letom in pol, ko naokoli še ni bilo
tako odličnih, primerjave vrednih pustolovščin, kot sta Little
Big Adventure 2 (J48, 91%) in Dark Earth (J49, 90%), da o Tomb
Raiderju ne govorim. Slednji je
nasploh bog in batina
tretjeosebnih 3D iger (in bo zdaj zdaj
dobil še boljše
nadaljevanje), prvi dve igri pa navdušita dosti bolj, kot RE, že
z mnogo bolj{o nepospešeno grafiko, a ne le s tem - nobena
od
njiju ne vsebuje takih konzolastično pogojenih neumnosti,
kot
Resident Evil. S tem mislim predvsem
na naporni sistem
shranjevanja polo`aja in omejitve pri prenašanju
predmetov.
Pozicijo v Resident Evilu snemate s trakovi za pisalne stroje;
trakov je omejeno število, tako, da je treba z njimi
čimbolj
varčevati, strojepisne strojčke pa najdete samo v točno določenih
sobah. Če ste že od začetka preveč zagnani in porabite
preveč
trakov, se vam bo to pozneje zagotovo maščevalo. že se pobijanja
zombijev lotite s preveliko vnemo in položaj posnamete tedaj, ko
imate premalo streliva, ni pogojev, da preživite poznejše sobane.
Skratka, vse prelahko se je smrtno zafrkniti, in to samo zaradi
sistema snemanja, ki je tak zaradi
omejitev playstationa
(pomnilniška kartica s 128 KB pač ne spravi ravno dosti). Že jaz,
ki igro dobro poznam s konzol in sem jo igral po precej
živi
sliki iz spomina, sem moral dvakrat začeti od začetka, saj sem ga
pošteno polomil pri štetju nabojev in trakov. Že samo pomislim na
novopečenega igralca... Res srhljivo. Tudi
omejitev čtevila
predmetov, ki jih lahko imate s sabo,
je, milo rečeno,
nerazumljiva: Jill lahko naenkrat vlači naokoli osem, Chris pa
šest reči. Realističnost tu zagotovo ni vprašanje, saj si modela
v žepe kljub temu zbašeta bazuko, mini ščit in tono kopriv, pa ju
to še malo ne srbi. Spet gre za konzolastične neumnosti, tokrat
pomanjkanje prostega playstationovega pomnilnika, ki zdaj tolčejo
po glavi PCjaše. Zaradi tega vedno razmišljate, katere predmete
naj vzamete s sabo in katere naj pustite v skrinjah v določenih
sobah, nakar pogruntate, da je bil tale Murphy pa res |ek in je
imel vedno prav. Tako potem šibate nazaj čez pol vile in menjate
predmete, nakar vam na poti nazaj povsem
slučajno izdolbe
bezgavki kak zablodel zombi. Čista grozljivka.
Kljub vzdušju, precejšnji obse`nosti (čeprav gre ta tudi na račun
omejitve števila nošenih predmetov) in dveh dokaj različnih poteh
do cilja, se Resident Evil zaradi naštetega
(nerazumljive
hardverske zahteve, konzolastične neumnosti) žal ne more dovolj
dobro kosati z neposredno konkurenco, ki sliši na imena
Dark
Earth, Little Big Adventure 2 in, jasno, Tomb Raider. Dobra igra,
vendar ne dovolj dobra.
pentium 90, 16 MB, Okna95, 3D pospeševalec
Capcom/Virgin
arkadna pustolovščina
ZA
vzdušje
obsežnost
dve poti do cilja
PROTI
neumnosti s konzol
šlo bi brez 3D kartice