"Not all who wander are lost."    -  J.R.R. Tolkien  -

Utrinki s potovanja po Egiptu, Jordaniji in Izraelu, kjer sva se s sopopotnico Teo med nasmejanimi ljudmi dobrih src naučili barantati na bazarjih, hoditi po egipčansko, šteti po arabsko, igrati Tarnip, krotiti kamele, prižigati šišo, peti med Nubijci in plesati med Palestinci. 
 

Keopsova piramida in kamela pri počitku

"Welcome to Egypt!"

To je stavek, ki ga slišiš prav na vsakem koraku. In ko sva se še v jutranjem "hladu" (40 stopinjah Celzija) prvič odpravili na sprehod ob Nilu, so naju ljudje z zanimanjem opazovali, se smehljali in vzklikali: "Salaam, welcome!". Še najbolj so se naju razveselili majhni egipčanski dečki, ki so se odpravljali v šolo ali po drugih opravilih in z žarom na obrazih pomahali v pozdrav. Visoke egipčanske stavbe v centru Kaira so se komaj začenjale svetiti v sončnih žarkih, ki so počasi napredovali navzdol proti pločnikom, ki so bili še v senci. Kljub zgodnji jutranji uri pa nama je s čela že curljal pot. 

Pri prečkanju egipčanskih cest se moraš resno vprašati, ali ti je življenje drago, saj kljub rdeči luči na semaforju, zeleni luči za pešce in ubogemu policistu na sredi križišča avtomobili v Kairu še vedno divjajo v vse smeri. Iz ceste z dvema pasovoma naredijo pet pasov, včasih zavijejo na pas nasprotne smeri in se na sploh le redko ustavljajo, ob vseh teh kaskaderskih akcijah pa povrh vsega še manično trobijo. Vsak Egipčan naj bi namreč imel svojo izbrano "melodijo", ki jo potem zadovoljno zatrobi prav v vsakem križišču in se tako identificira. Zato v Kairu ni nenavadno, da slišiš prijatelja reči: "Vem, da si bil včeraj tam! Saj sem te slišal trobiti!". 

Da sva se prvič sami resno soočili z velemestom, v katerem živi skoraj 18 milijonov ljudi in od katerih je vsaj polovica  na cesti ob istem času, nama je očitno pisalo tudi na čelu, saj naju je že pri prvem prečkanju ustavil egipčanski mladenič in naju vprašal:  "Ali znata hoditi po egipčansko?" Začudeno sva ga pogledali, umaknili nogo s ceste, na katero sva ravnokar hoteli stopiti, in odkimali. Nato je odgovoril: "Dvigneš nos k nebu, zapreš oči, stopiš na ulico in moliš k Alahu!" Ne vem sicer, kako lahko Alah pripomore v boju z norimi vozniki, ki na sredi dobrih 100km/h očitno neradi dvignejo nogo s plina in pritisnejo na zavoro. Kakorkoli že, mladenič je samozavestno stopil na cesto, ustavil vozila in naju živi prepeljal čez cesto. Potem se je začel zanimati, od kod sva, kaj delava tu, koliko časa ostaneva … Komaj sva ga dohajali z odgovori, pa se je nenadoma nasmehnil, kot da se mu je utrnila enkratna ideja. "Ali sta že pili karkade (egipčanski čaj)?" je vprašal in v istem trenutku zavil v čajnico ob cesti, ki smo jo ravnokar zelo uspešno prečkali. Malo sva se obotavljali, se od strani spogledovali, češ, ali naj greva ali ne, na koncu pa sva le pristali na povabilo. Sedli smo na lesene stolčke v čajnici ob glavni ulici ob Tahiri trgu, v kateri je že sedelo nekaj moških, kadilo vsak svoje šiše (vodne pipe) in leno premikalo ploščice na deski egipčanske igre, podobni šahu. Sem se zatečejo nekajkrat na dan na svoj trenutek oddiha. Vprašala sem, če se spodobi, da sva tu edini ženski, pa je hitro prikimal in odvrnil: "Egipt je pa ja demokratična država in ženske so lahko kjerkoli, če jim le ugaja!". Toda v čajnici so naju opazovali sami predstavniki moškega spola, žensk - razen naju - ni bilo. Po kratkem pogovoru o takšni in drugačni demokraciji v Egiptu, v katerem sva izvedeli, da je v egipčanski vladi kar nekaj ministric, smo počasi naprej srkali vroči karkade, ki bi mu v Sloveniji rekli hibiskusov čaj z listki mete.
 

Mošeja Sultana Hassana v Kairu

 

Kairo na drugem bregu Nila

Moj prijatelj Amr, čistokrvni Kairčan, nama je zvečer predstavil še drug del Kaira - popolnoma drug svet višjega sloja Egipčanov, v katerem skoraj pozabiš, da si v muslimanski deželi. V barih, kjer se vrti MTV glasba in se pije ameriško pivo, se pozno v noč zabavajo tako moški kot ženske, nosijo jeans hlače, ženske, oblečene po najnovejši modi, po laseh niso pokrite. Prijatelj Amr je vse to razložil kratko in jedrnato: "To je naš drugi Kairo. Verjamemo v Alaha, to je pa tudi vse!"  Ponosno nama je razkazoval popolnoma amerikanizirani del Kaira - mondeno stanovanjsko četrt Heliopolis s Kentucky Chicken restavracijami, Pizza Huti, McDonaldsi, Hilton hoteli, bleščečimi svetlobnimi napisi na visokih stavbah, kini z devetimi  kinodvoranami in športnimi klubi, v katerih se zvečer zbira srednji sloj Egipčanov.

Pri Amru sva še pogledali televizijo in se do solz nasmejali, saj je bil film sinhroniziran v arabščini, vse glasove, tudi ženske, pa je govoril le en moški in pri tem nespretno spreminjal glas. Ne samo da moški govori vse igralce v filmu, od Mela Gibsona do Julie Roberts, ampak tudi opisuje dogajanje v filmu, na primer: "Ženska se zdrzne in odgovori: Kako si mi lahko storil kaj takega? (pri tem igralec zviša glas, da bi bil čim bolj podoben ženski in nato spet zniža glas, ko je na vrsti moški igralec): Moški jezno odgovori: Draga, nisem hotel…" Amr je pripomnil, da tak način sinhronizacije jezi tudi same Egipčane.

Noč se je prevesila v jutro in potiho sva odcapljali v najino sobo, da ne bi zbudili celega hotela. A Kairo še ni spal, dogajanje na ulici pod najinim oknom se ni prav nič umirilo in veselo trobljenje ter glasovi ljudi na cesti so naju počasi uspavali. 
 

Nubijska poroka

Z nočnim vlakom smo se po petih dneh Kaira popeljali do Asuana, 800 km južneje od delte Nila. Ko smo po desetih urah vožnje izstopili iz prijetne, na trenutke celo premrzle klime v vlaku, nas je dobesedno oblilo. Zunaj je bilo skoraj 50 stopinj Celzija, domačini pa so malce ironično vzklikali: "Hello, welcome to Alaska!" 

Zvečer smo se odšli hladit na feluko, enojamborno egipčansko jadrnico, in se v lahkem vetrcu popeljali po Nilu navzdol do drugega brega, kjer so nas že čakali naši gostitelji Nubijci, ki so nas povabili na poroko v svoji vasici. Ko so stopili na feluko in začeli igrati, se je barka zazibala v ritmu bobnov ter se potem, ko  smo navdušeno zaplesali,  skoraj prevrnila. Odpeljali so nas v temno noč po temnem Nilu do brega, kjer so nas pričakali temnopolti gostitelji in nas odpeljali v pisano razsvetljeno nubijsko vas, kjer so ravnokar praznovali poroko. Na sredi vasice je bilo zbrano staro in mlado, vsi so jedli, pili in plesali. Na odru sta sedela ženin in nevesta, ki morata na prav za njiju pripravljenem prostoru sedeti tri dni in tri noči, vse dokler traja svatba. 

Ker je bila ura že skoraj dve ponoči, na stranišče pa na feluki seveda ni možno iti, sem vprašala enega od sedečih domačinov, če mi lahko pokaže WC. Pokimal je in namignil, naj mu sledim. Domačin me je peljal ven iz vasice, glasba in ljudje so izginjali za nama in nekje sredi puščave je s prstom pokazal, da sva tu. Sredi peska pri "naravnem" WC-ju pod zvezdami. Zahvalila sem se mu in mu malce v zadregi namignila, da lahko odide, da bom že našla pot nazaj, pa je le prikimal in rekel: "Yes yes, I wait here!!" in se s hrbtom obrnil proti meni. Ni mi preostalo drugega, kot da v smehu opravim svoje in se skupaj z njim vrnem v vasico k rajanju in glasbi. 
 
 

Obisk pisane nubijske vasice na skrajnem jugu Egipta  - in sopopotnica Tea	Mlade Nubijke se pripravljajo na poroko