S Tomažem sva lep dan izkoristila za lov na bonsaje. Dobra družba, neokrnjena divjina in nagrada: "well over 100 yrs" stara rešeljika. Pa čeprav nisva pričakovala ničesar. 

Sam se lova na bonsaje sicer skoraj nikoli ne lotevam na takšen način. Drevesa iščem vse leto: med tem ko se po hribih podim s kolesom, med pohajkovanjem po naravi, na družinskih izletih. Ko ugledam dobro drevo, si ga zapomnim in se ponj vrnem ob primernem letnem času. Ko grem na izkop, torej vedno vem kam grem in kaj grem iskat. Pričakovanja začetnikov so mnogokrat prevelika: pridi, gremo skupaj, me mnogokrat vabijo. Ali pa: greva tja, kjer si izkopal to pa to. Predstavljajo si, da je to področje, kjer dobrih dreves kar mrgoli. Ampak najverjetneje je, da tam ni nobenega dobrega jamadorija več. Dobri jamadoriji so izjemno redka in dragocena stvar. Nanje naletiš le z mnogo sreče in izkušenj. Na področju velikem nekaj 10 kvadratnih kilometrov je morda le eden. Zato se lovov na bonsaje kar tako ne udeležujem prav rad. Še posebej ne v družbi nekoga, ki gre na lov z velikimi pričakovanji. Če namreč drevesa že nimaš ugledanega, je verjetnost, da boš nanj naletel, zelo majhna.
S Tomažem je bilo drugače. Šla sva zgolj na izlet in se vrnila z izjemnim drevesom. Pa tudi če bi se vrnila praznih rok, bi bil dan prav tako izpolnjen.