"Darilo imam zate," mi je po telefonu sporočal Rajko. Kaj ima spet za bregom, je bila moja prva misel, potem pa mi je razložil, da od Crespija pelje bor, ki sem ga v Milanu rezerviral že spomladi. Rajko ga res pihne. Ravno, ko sem razmišljal, kako bom izvedel prevoz, saj po pokalu Crespi ostajam še teden dni v Italiji, drevo lepo pobaše on in glej ga v domovini! Rajko hvala še enkrat.

Seveda nisem dolgo zdržal, že dopoldne sem se odpravil k Rajkotu. V njegovem centru sva ga najprej postavila v fotografski studio, da ovekovečiva snidenje po več kot pol leta. Kakšen lepotec!

Japonski beli bor je bil že od nekdaj moja želja. Ne gre za drevo, ki bo na razstavah pobiralo nagrade. Zato imam v svoji zbirki druge projekte. Ne, to je drevo, ob katerem ti vedno zaigra srce. Je nežen osamelec sredi pomladnega travnika. Zdaj ga najprej čaka leto dni privajanja na novo okolje, potem pa le fino žičenje in podrobno urejanje krošnje, čez nekaj let morda menjava posode in to bo drevo da se šika! V mojem prepolnem atriju je že dobilo poseben prostor ...