Konec tedna, ki je bil namenjen obisku delavnice s Pallom v Splitu, sem preživel v službi. Kot že toliko koncev tedna doslej ... Razočaranje sem nekoliko kompenziral s presajanjem bukve. Mraz je dokončno odšel in drevo ne potrebuje več starih listov, ki so čez zimo varovali brste. Zato sem jih porezal, sledilo je nekaj najbolj nujnega obrezovanja in žičenja, potem pa sem se posvetil presajanju.



Iz Grdega račka, ime bo kar ostalo, se je razvil labod. Čeprav še ne najboljša posoda, je že čisto drugačen okvir celotni kompoziciji, kot je bila plastična trening posoda. Drevo ima velik potencijal: sijajen nebari, razgibano linijo in lepo se oži proti vrhu. Še nekaj let dela s krošnjo in drevo bo res vrhunsko.



Bukev je stara 60 let. Ob tem se je na forumu SBK spet pojavil dvom, kako je lahko takšno drevo toliko staro. Zanimivo je, da ko kakšen uveljavljen mojster zapiše, da dela na "dobrih 100 let" starem drevesu, mu vsi prikimavajo in verjamejo, pa čeprav gre zgolj za izzivanje. Starost drevesa ni pomembna. Pomemben je vtis, ki ga drevo daje. Če imamo ob opazovanju bonsaja občutek, da gledamo 100-letno drevo, potem je bil avtorjev namen dosežen. Seveda, če je hotel ponazoriti 100-letno drevo. Včasih iz materijala ustvarjamo mlade gozdičke, mlada drevesa, včasih preizkušene drevesne očake. Vtis je pomemben. Res pa je, da mora dober materijal imeti patino.