Z Dragom sva se kar nekaj časa dogovarjala za termin, danes je bil čas za akcijo. Začela sva v popoldanskem času, tako, da naju je na koncu že lovila tema ... Šlo je po ustaljenem vrstnem redu - najprej obisk drevesnice in izbor primernega materijala. Tokrat sva izbrala omoriko ali srbsko smreko, ki samoniklo raste v osrednji Bosni ter zahodni in jugozahodni Srbiji.

Ker je Drago teoretične osnove spoznal že na razstavi v Monsu, sva se dela lahko lotila takoj. Najprej čiščenje drevesa, iskanje nebarija, selekcija in izbor vej.

Potem pa žičenje. Najdolgotrajnejša a najosnovnejša veščina, ki se je mora vsak bonsajist najprej naučiti.

Sledilo je krivljenje in podrobno urejanje in - voila - iz grma je nastalo drevo.

"Nisem si predstavljal, da lahko iz takšnega grma nastane drevo. Ko sva izbrala v drevesnici, si sem pač mislil svoje," je bil na koncu navdušen novopečeni bonsajist, ki v svojem novem hobiju neznansko uživa.

Toda omorika še ni hotela reči zadnje besede. Spodnja desna veja je bila preširoka, štrelela je iz silhuete. Po nekaj minutah debate je sledila enostavna reštev - rez. In tu je končna slika. Žal že v temi, zato se za slabšo kvaliteto opravičujem:

Osnovno oblikovanje je končano. Zdaj drevo potrebuje sezono miru, naslednje leto pa bo morda že pripravljeno za presajanje v bonsajsko posodo. Vse je odvisno seveda od novega ponosnega lastnika. Drago, še enkrat čestitke, dobro si se odrezal!