S tomažem sva se po napornem tednu odpravila v hribe. Jasno, z namenom odkrit kakšen jamadori. Tam zgoraj je še vedno zima ali zelo zgodnja pomlad.

Pohajanje med telohi, komaj brstečimi macesni, žuborečimi gorskimi potočki in žvižgi svizcev - kaj bi si človek sploh lahko še želel. Pa čeprav ni ne duha ne sluha o kakšnem jamadoriju.

Kaj neki se skriva za tistim obronkom, pa za onim grebenom ... Prijetno utrujena se vračava proti dolini, tolažeč se s tem, da sijajni jamadoriji pač ne ležijo na vsakem koraku in da je že obisk čudovite narave dovolj velika nagrada. Potem pa: "Uuuuu mater, tombola!!!" In: "Tam je še eden!"

Odkritja dajo novih moči, spet se zaženeva navkreber, med stoletne smreke, ki izginjajo v megli. Kakšno ustvarjalno moč ima tale naša mati Narava, kako majhen in nebogljen je v njenem naročju človek. In potem zaklad: neverjetno nahajališče jamadorijev. Vsakega, ki ga človek pogleda, boljši je. Kot bi hotela mati dejati: nata otroka, tukaj mata. Vzemita kar rabita.

Polna spoštovanja in nove energije se vračava v dolino. Dan je izpolnjen. Ponje se vrneva ob primernem času in obljubiva, da bova zanje skrbela po najboljših močeh.

Kakšen dan je bil to!