Še vedno urejam vtise. Preveč je bilo vsega zadnje dni. Utrujenost je nekoliko oklestila čute. Vseeno pa mi je uspelo, da sem bil nekaj trenutkov sam z bonsaji. V dvorani z jutranjo svetlobo in tišino. Izjemen trenutek.

Razstava je bila popoln uspeh. Presenetila me je kakovost dreves, ki jih premoremo slovenski ljubitelji bonsajev. Saj sem vsa že poznal, a ko so zbrana na enem mestu, nališpana kot nevesta pred poroko, je občutek izjemen.

Nagrade za najkvalitetnejše drevo na razstavi z rešeljiko nisva pričakovala. Vsaj ne še letos. Drevo mora še nekoliko dozoreti. Ampak če sva že zdaj pobrala nagrado, kaj bo šele čez dve leti!

Tudi Vaclav Novak me je presenetil. Ne toliko z demonstracijo, boljši je bil na delavnici, temveč s kakovostjo dreves, ki jih je prinesel na razstavo. Tudi on za ustvarjanje očitno rabi mir in zasebnost. Potem nastajajo prave mojstrovine.

Nova prijateljstva, novo znanje, nove izkušnje. Predvsem pa smo tokrat k uspehu razstave prispevali skoraj vsi člani SBK. Vsak po svojih močeh. In to ti da novih moči. Razstava je generator, ki nas bo gnal še kar nekaj časa!