Oni dan je prišel Jakob k meni in dejal: "Oči, dovolj je tega, da bonsajizma učiš samo tujce. Šolo bonsaja hočem tudi zase!"

Najprej šok, potem pa veselje! Končno, naslednik, ki mu bom prepustil svoj zaklad je tu ... In sva šla, hitro izbrala kitajski brin in se lotila dela.

Bilo je rezanja, veliko rezanja. "Hmmm, odrezati ali ne," je večno bonsajsko vprašanje.

In je šlo. Skoraj vse stran; po nekaj dneh ustvarjanja, saj je vmes zagnanost za bonsajizem nekoliko popustila, je nastal lep šonin. "O, poglej, zvonček," je rekel Jakob. In tule predstavljam Zvončka:

Iz na prvi pogled nemogočega materijala je nastal izvrsten šonin. Ko ga bova naslednjo pomlad presadila v primerno posodo, med tem obdelala tudi vse džine in šari, bo postal pravi mali zaklad!

Zdaj pa res na EBA konvencijo na Dunaj!