RAZISKOVALNE POSTAJE NA ANTARKTIKI

Večine antarktičnih raziskovalnih postaj je zaradi lažje oskrbe in bolj milega podnebja postavljenih vzdolž antarktične obale. Izjema so le ruski Vostok na geomagnetnem tečaju, ameriška Scott - Amundsenova postaja na zemeljpisnem tečaju ter nekoliko od obale oddaljeni japonski postaji Asuka in Mizuho ter Švedski Svea. Razmestitev postaj je odraz strateških interesov ali celo "ozemeljskih okupacijskih" politik posameznih držav. Države z ozemeljskimi zahtevami na antarktično ozemlje Velika Britanija, Čile, Argentina, Nova Zelandija, Avstralija, Francija) so praviloma gradile postaje znotraj zahtevanih območij - tudi zato je največja "gneča" na antarktičnem polotoku in pripadajočih otokih, ki si jih lastijo (druga preko druge) Čile, Argentina in Velika Britanija. Izjema je Norveška, ki ima ozemeljske zahteve, nima pa lastne raziskovalne postaje.

Druge države imajo postaje razmeščene na različnih delih Antarktike tudi s ciljem zoperstavljanja ozemeljskim zahtevam prej navedenih držav. Še posebej ZDA in Rusija, ki sta si pridržali pravico, da zahtevata katerokoli del Antarktike in obenem ne priznavata ozemeljskih zahtev drugih držav, sta svoje raziskovalne postaje zgradili na vseh delih celine. Največja gostota postaj je na Južnoshetlandskih otokih, ki so od Južne Amerike oddaljeni tisoče kilometrov - zato so tudi njihovi ekološki problemi najbolj resni.

Glede na trajnost naselitve raziskovalnih postaj ločimo stalne, ki so odprte skozi vse leto (čeprav pozimi tudi po devet mesecev povsem izolirane od sveta); postaje, ki so odpret vsako poletje - stalne poletne naselbine; postaje, ki jih aktivirajo le za posamezne projekte - začasne postaje in opuščene, neativne postaje.

Velik del raziskovalnega dela je potekel na terenu, ob postajah, zaradi česar so zgradili številne koče in zaklonišča, ki jih po koncu projekta zaradi prevelikih stroškov praviloma niso razstavili ali podrli. Zato tudi veliko opuščenih postaj na Antartiki. Konstrukcijske značilnosti postaj so odvisne od tega, ali so grajene na ledu ali na kopnem. Kopenske raziskovalne postaje so postavljene n< zemlji brez ledu, včasih malo privzdignjene, da jih ne razkrijejo zameti oziroma nove plasti snega. Običajno gre za miniaturne montažne naselbine z energetsko zgradbo, delavnicami, sobo za komunikacije, laboratoriji, tanki za vodo, bivalnimi zgradbami pa tudi z zatočiščem v primeru nesreče (zlasti požar), ki je malo stran od naselbine.

Gradnja postaj na ledu je bolj zahtevna. Zaradi ledu, ki se debeli in pogreza, so zgradbe pogosto postavljene pod površjem ledu v cilindrčnih oblikah in med seboj povezanes tuneli. Nekatere so pokrites kupolo, kot ameriška ScottAmundsenova postaja na južnem tečaju. Zgradba na ledu je treba redno konstrukcijsko pregledovati in popravljati, saj jih gibanje ledu postopoma predstavlja in poškoduje.

Postaje so praviloma transportno in komunikacijsko povezane z državo, kateri pripadajo, nimajo pa povezav med sabo. Kljub hitremu razvoju tehnologije, ki že omogoča dolgotrajno človeško bivanje v vesolju in osvajanje drugih nebesnih teles, pa je gradnja, vzdrževanje in oskrbovanje antarktičnih raziskovalnih postaj še vedno izjemno zahteven projekt. Poleg ledu, viharjev, nizkih temperatur je zelo otežujoče tudi dejstvo, da v notranjosti celine ni za človeka uporabnih virov, razen vode. Zato je logistična podpora postaj tako izjemno potrebna. Običajno je v rokah telesa, ki je zadolženo za antarktične dejavnosti, tehnično podporo pa praviloma nudi vojska. Antarktično prebivalstvo predstavlja strokovno  osebje raziskovalnih postaj in njegova temeljna značilnost je začasnost bivanja. Tudi v stalnih postajah se osebje menjava. Lahko se zgodi, da kdo prebije večkrat po letu dni na postaji, če je pač zaposlen v podjetju, ki skrbi za antarktične postaje. Npr. na Vostoku sem srečal številne inženirje lednega vrtanja, zaposlene na geološkem inštitutu v St. Petersburgu, ki so zaradi ozke specializiranosti že nekajkrat preživeli strahotne antarktične zime v dotrajnih barakah na najbolj mrzlem kraju sveta.

Številčno je velika razlika med poletno in zimsko antarktično populacijo. Polati je namreč nekajkrat večja, saj takrat poteka večji del raziskovalnih projektov. Poleg znanstvenikov je takrat tudi veliko pomožnega osebja na letalih in ladjah. Če ne štejmo turistov, je bilo največ ljudi na Antarktiki v mednarodnem geofizičnem letu. Zaradi leta je običajno na Antarktiki pozimi od 800 do 1000ljudi, poleti pa od 3000 do 4000.

Raziskovalne postaje  se po velikosti razlikujejo, tako da je težko govoriti o povprečnem številu stanovalcev. Srednje velika postaja ima poleti  od 40 do 80 ljudi, večje postaje kot sta ruski Mirni in Malodežnaja, argentinska Marambio, avstralska Casey, pa tudi precej čez sto. Največja, že malo mestece, McMurdo, pa ima tudi več kot 1100prebivalcev.

Prej so na Antarktiki večinoma prihajali neporočeni moški, stari od 25 do 40 let. Danes to velja le še za ruske posadke, druge,npr. ameriške in južnoameriške, pa so že vključile dobršen del žensk (skoraj četrtino), Čile in Argentina cele družine.

Večji del osebja ima na skrbi transport, vzdrževanje in delovanje zgradb in opreme, za ščepec je tudi administracije, le kakih 20 do 40 odstotkov je znanstvenikov.

Najbolj slavna

slavna antarktična raziskovalna postaja.

NAZAJ