MED NEBOM IN ZEMLJO
20. st. je stoletje radikalnih sprememb koncepta in podobe doma. Danes, ko umetni sateliti iščejo nove svetove, na katerih bi lahko bivali zemljani, teoretiki načrtujejo prostorske enote, prilagojene minimalnim potrebam svojih prebivalcev. V stanovanja postavljajo bivalne stroje, ki še najbolj ustrezajo življenju robotov. Tu seveda ni prostora za tradicionalni pojem topline doma, vse je prilagojeno novemu - futurističnemu konceptu bivanja. Ali je njegov čas že napočil? Stoletje, ki odhaja, je polno različnih projektov utopičnih bivalnih celic, ki skoraj v nobenem primeru niso postali resničnost.
HODEČA IN PLAVAJOČA MESTA
V prepričevanju, da je grajeni svet kaos, je Američan Buckminster Fuller že leta 1927 ustvaril prvo verzijo "stroja za bivanje" - prosto stoječo hišo Dymaxion, na temeljih dinamike in maksimalne zmogljivosti ( dynamic + maximum efficiency). Navdih za stanovanjsko celico je našel v formi silosa. Hiša Dymaxion je bila šesterokotna, notranjost pa razdeljena na bivalni del, knjižnico, dve spalnici in shrambo. Hiša je bila univerzalen industrijski projekt in so jo lahko transportirali na katerokoli območje. Njena naslednica je bila hiša Wichita iz leta 1947, ki je imela to prednost, da jo je lahko postavil en sam človek.
V Angliji je ideologija Američana Fullerja v začetku šesdesetih let nadaljevala skupina Archigram, ukvarjala se je s projektiranjem neofuturističnih vizij, ki pa niso privedle do družbeno sprejemljivih projektov, ampak prej do ironičnih oblik znanstvene fantastike. Eden izmed serije njihovih projektov je bil Hodeča mesta (Walking Cities), avtorja Rona Herrona, zamisel novega sveta, zgrajenega na ruševinah po nuklearni vojni. Ves planet naj bi preuredili v en sam heksagonalni sistem zaščiten pred smogom, v zaklonišče ( v primeru nuklearnega napada) z ogromno geodežično kupolo, s katero bi lahko zagotovili umetno klimo. Japonski metabolisti so v vizijah Archigrama videli izhod iz japonske prenaseljenosti. Tako so konec petdesetih let začeli nastajati predlogi za neprestano rastoče, prilagajoče se mena velike spiralne nebotičnike, podobno pa jih Kiyonari Kikutake obeša na velike plavajoče cilindre.projekt gardnih skupin se Japonci razlikujejo v poudarjanju pomena japonske tradicije in uporabi spoznanj iz bioli človeški organizem. Edini izvedbi njihovih idej sta Kikutakejeva hiša Nebo in Kurokawov Kapsulni stolp Nagakin v Tokiu.
MAKROLAB
Futuristični koncepti stanovanjskih celic iz šestdesetih let so ostali na papirju. Trideset let pozneje pa je ena redkih realizacij tovrstne celice uspela slovenskemu umetniku Marku Peljhanu. V svojem delu se je naslonil na celovit sistem futurista Hlebnikova. V zgodovini avantgard obstaja le nekaj umetnikov, ki so se ukvarjali s postavljanjem celovitih sistemov, Hlebnikov je eden izmed njih.
Peljhanu se zdi ključna tudi izjava Buckminsterja Fullerja: "Svet je danes prenevaren za karkoli manj od utopije". Njegovo delo je zelo premišljena refleksija realnosti. V devetdesetih letih se namreč v industrijski proizvodnji ponovita dva miselna principa: to so sistemi orožja, ki so po eni strani namenjeni obrambi, po drugi strani pa orožje za masovno uničevanje. Rešitev takšnega sveta je možna samo z močnim nadzorom, ki ga omogoča sodobna tehnologija. Peljhan jo v svojih projektih poskuša doseči s " satelitsko perspektivo", s katero lahko dobi široko, globalno sliko sveta in se hkrati osredotoči na njegov najmanjši detajl.
Svet je nadzorje z raziskovalnim laboratorijem Makrolab, ki se seli v različna okolja in jih nekaj časa opazuje in nato posreduje razultate v obliki algoritma, ki naj bi bi stopil v družbo in jo začel spreminjati. Laboratorij je desetletni projekt z zelo odprto strukturo; mobilna arhitektura Makroloba je hkrati prizorišče in izolirano socialno okolje. Skoncentriran je na tri globalne pojave: sistem vremena, telekomunikacij in migracij (ljudi, blaga, kapitala). Projekt je ekološko osveščen in deluje na energijo sonca in vetra. Namenjen je dolgotrajnemu obstoju v izoliranem okolju in lahko preživi tudi v skrajnih nevarnih razmerah. Laboratorij sestavljajo: komunikacijski oddelek, bivalni stroji, higienski sistemi, mikroekosistemi, nadzorna konzola, energetski modul, skladišče, telemetrija in senzorji.
Vožnja po vesolju
Posebna oblika bivalnih celic so aerodinamična vesolska plovila, ki morajo biti prilagojena eksistenčnemu minimumu posadke, zato uporabljajo najsodobnejše tehnologije in najzmogljivejše materiale. Vesolsko plovilo Vostok, namenjeno prvemu vesolskemu poletu s človeško posadko, so izdelali Rusi leta 1961. Sergej Koroljov ga je načrtoval in razvil za vohunski satelit, kaj pa drugega. V prvi različici je Jurij Gargarin prvi na svetu obkrožil Zemljo, v šesti pa je v vesolje poletela prva ženska, Valentina Tereškova.
Večnamensko vesolsko plovilo, imenovano Sojuz, ki lahko spreminja orbito in se združi z drugim vesolskim plovilom pa danes prevaža kozmonavte na njihov nebeški dom - vesolsko postajo Mir, prvo modularno orbitalno postajo, ki biva nad nami že dvanajst let.
Ameriški astronavti so istega leta kot Gargarin v vesolje poleteli v kapsuli Mercury. Sledila ji je Germini, za njo pa je prišel Apollo 11, s katerim se je leta 1966 posrečil prvi pristanek na Luni. Letos pa je posadka STS - 93, ki ji prvič v zgodovini ameriških poletov poveljuje ženska, utirila teleskop Chandra, ki bo najmanj pet let raziskoval črne luknje in zvezde, ki jih je razneslo.
Kot kaže se bodo Rusom in Američanom pridružili Kitajci - tretji narod na svetu, ki naj bi z lastno tehnologijo ponesel človeka v vesolje. Prvi polet kitajske posadke naj bi se zgodil spomladi leta 2000. Slovencem je vesolje odprt Herman Potočnik Noordung, vizionar poleta na Luno, konstruktor vesolske postaje in nesporno izomitelj geostacionarnega satelita ( to je komunikacijski satelit, kakršni so namenjeni prenosom TV programov). Na principih, ki jih postavil, so izdelane ameriške in ruske vesolske postaje, na primer vesolski raketoplan Spaceshuttle. Sloviti konstruktor vesolskih raket Wermer von Braun je izjavil, da mu je bilo Potočnikovo delo osnova za projekte na področju vožnje po vesolju. Njegova dogajanja so uporabili tudi v filmski fikciji, denimo v Odiseji 2001.
Vesolski turizem
Skrivnosti letenja nad planetom burijo domišljijo mnogih navadnih smrtnikov. To nenazadnje dokazuje popularnost znanstvenofantastičnih knjig in filmov ( Odiseja 2001, Star Trek, Star Wars, Babylon V ...) z dogodivščinami tistih, ki so si drznili stopiti do končnih meja in čez. Da bodo nekega dne turisti resnično hodili na izlete v vesolje in obiskovali vesolske hotele, se ne zdi več tako utopično. Trenutno po vesolju krožijo le komercialni komunikacijski sateliti. A idej o turističnih območij in vesolski industriji se konstruktorji lotevajo zelo resno. Cene vznemirjivega vesolskega turizma bodo z zemelskimi gotovo neprimeljive. Toda prvih nekaj hotelov bo tako ali tako na voljo le desetini ali stotini vesolskih turistov. Do njih ji bo pripeljalo vesolsko dvigalo, v katero bodo potniki vstopili na višini 256 kilometrov. Do njih ji bo pripeljalo vesolsko dvigalo, v katero bodo izstrelili na Zemlji, pristalo pa bo v vesolskem pristanišču. Iz pristanišča se bo dvigalo povzpelo na višino 1240 kilometrov, kjer bo hotel. Nekaj modelov vesolskih hotelov je bilo že narejenih: Vesolski hotel korporacije Shimizu naj bi začel obratovati med letoma 2015 in 2025 ( odvisno od razvoja in zagotovitve vesolskega prevoza za turiste). Sprejel bo 64 gostov, njegov premer bo 140 metrov. Restavracije in športna igrišča bodo v breztežnostnem območju, oskrba z energijo pa bo potekala po napravi za fotovoltažno energijo.
Hotel ISST bo lahko sprejel 224 gostov, njegov premer bo 150 metrov. Osnovna struktura je 12 metrski modul za štiri goste. Restavracije bodo v prostorih z umetno težnostjo, fitness pa v breztežnosti. Energija bo prihajala iz solarnih elektrarn. Reševalni sistemi bodo sestavljali štirje tuneli za izhod v nevarnosti.
Po vesolju se bodo turisti vozili s posebnimi vesolskimi plovili. Japonci so za ta namen razvili model Kankoh - mahru za 70 potnikov, Američani so izdelali naslednika space shuttla - venture star in njegovega konkurenta delta - clipper, Nemci pa izpolnjujejo svoj Hopper.
Umetniki v vesolju
Dokler še ne moremo ustvarjati umetniških del v geostacionarnih satelitih, si lahko v breztežnostnih razmerah ogledujemo gledališčke predstave slovenskega umetnika Dragana Živadinovega. Vse se dogaja v eksperimentalnem paraboličnem letalu IL - 76MDK, ki je scenska struktura, v kateri se odvija glavna akcija. V prihodnosti bo gledališče v gravitaciji nič nadomestilo umetniško delo, torej bo gledališče nujno postalo naseljena skulpura. V zadnjem projektu leta 2045 bo Živadinov odletel na izlet v vesolje in tam ostal večno. Scenarski prostor vesolskega plovila bodo zapolnili sateliti igralcev, ki jih bo v poslovilnem obredu razmestil okrog našega planeta na Noordungovi orbiti.