INTERVJU GORAZD ŠTANGELJ

Gorazd Štangelj je fant, ki bi ga mnogo mam rado imelo za svojega zeta. Uspešen , mlad, iskren, dober, ustrežljiv. Vsekakor smo kaj pozabili, toda o tem in še čem smo se lahko prepričali, ko nas je gostil na terasi njihove picerije v Novem mestu, kjer Gorazd vedno najde svoj notranji mir. Prijazna natakarica nas je povabila v notranjost lokala, Gorazd se je ravno vračal od zdravnika. Rehabilitacija poteka po načrtu, to je prava in prva informacija za uspešen začetek intervjuja. Toda nismo govorili samo o tem...

Prisilni počitek. Na prijateljsko dirko v Medvode. Nesreča na domačem dvorišču. Oprtnik je obupen. Velika sprememba v zadnjih desetih letih. Začel na občinskih tekmovanjih. Potrebno je trdo delo. 1. zmaga leta 1986. 1997/98 najuspešnejša sezona. Italija je bila dobra šola.

Gorazd že nekaj dni, dvanajst namreč, preživlja v domačem ambientu.
Gorazd: "Res je, rad sem doma, toda tokrat sem prisilno. Lepo je, ko se vračam z dirk v domače ognjišče, še posebej po daljših postankih v Italiji. Zdaj v "bolniški" pa preganjam dolgčas, počutim se zelo nekoristnega."

5. julij 2001. Četrtek.
Gorazd: "Ravno sem odhajal na prijateljsko dirko, na kateri se je od aktivnega kolesarstva poslovil moj prijatelj. Na domačem dvorišču me je zbil avtomobil, oz. sem se sam zaletel vanj, ko sem speljeval od doma. Ob enem sem se vklapljal na cesto, po drugi strani pa sem odgovarjal očetu, kdaj se vrnem. Lahko bi se končalo tudi bolj tragično, sam sem plačal zgolj z zlomom ključnice. Rehabilitacija je dolgotrajna in s pomočjo "oprtnika", ki ti nazaj drži hrbet, povzroča bolečine, ki so včasih skoraj nemogoče. Pred leti pa so mi ključnico zdravili s pomočjo operacije, kajti nekateri deli ključnice se niso našli, zato je bil kirurški poseg edina prava možnost. Po tej poškodbi sem se sprijaznil, da pustim času čas, da se odločim za dolgotrajno okrevanje s pomočjo oprtnika. Svoj davek pa je plača tudi živa meja, ki jo je oče pristrigel. Sicer pa sem bil danes pri zdravniku, ki je potrdil, da vse poteka po planu. Čez teden dni pa naj bi že lahko sedel na kolo. Po rehabilitaciji naj bi sezona stekla naprej, morda bo prišlo do določenega izpada zgolj na začetku, drugače pa bi bi moralo iti brez težav. Septembra naj bi bil spet pravi. Glede na to kako sem trmast, sem prepirčan , da bom kmalu spet na kolesu."

To bližnje srečanje z avtomobilom oz motorjem ni prvo te vrste...
Gorazd: "Se strinjam. Letos na Giru sva se zapletla z motoristom. Se zgodi... Sprijaznil sem se z dejstvom, da moram tudi te vrste težave vzeti v zakup in sprejeti določen riziko, tudi za vožnjo v prometu. Očitno se na toliko in toliko časa zgodijo tudi podobne reči, sicer pa menim, da se je boljše z njimi se soočiti, jih sprejeti, kot da si nenehno ženeš k srcu ob vsakem nadaljnem koraku. Poleg tega so se zgodile tudi določene spremembe v prometu, v zadnjih 10 letih se je povečalo število avtomobilov na cesti, zaradi tega moramo biti kolesarji še bolj previdni, saj se vsak dan znajde kakšna "kolesarska" v črni kroniki. Sam pogosto sedem za volan, mladostniške vragolije sem "preživel", včasih opazujem te mlade divjake, niso mi všeč. Ob tem se dostikrat spomnim mojih mladih dni, tudi jaz nisem bil nič boljši"

V mladih dneh pa se Gorazd ni vozil le z avtom, temveč tudi s kolesom.
Gorazd: "Začel sem pri dvanajstih, uf... Od takrat je minilo že 15 let. Svoj delček so dodali še starši, kmalu sem se začel udeleževati raznih šolskih in občinskih tekmovanj. Ko sem na enem izmed teh zasedel 2. mesto, so me takoj povabili v novomeški klub Krka, vmes sem enkrat sicer nehal tekmovati, vendar sem se vrnil. V prvih letih ni bilo rezultatov, kar je nekako samoumevno, a s pridnostjo in trdim treningom so se stvari obrnile na bolje. Na začetku je pomemben talent, zatorej se pogosto zgodi, da zmagujejo oz. te premagujejo športniki, ki so bolj razviti, a ob tem manj trenirajo. Zato svetujem mladim, da v takih trenutkih vztrajajo in trdo delajo, kajti v nadaljevanju je vse odvisno od volje in treninga. V karieri se vse obrestuje. Po prvih zmagah sem začutil, da bi lahko storil nekaj več. Prvič sem slavil na krožni dirki v okolici Novo mesta leta 1986. Vse se začne v ekipi, tekmuješ s sotekmovalci, nadaljuješ na državni ravni, ob tem pa ostaja tekmovalni duh, ki te žene. Ko so se začeli nizati uspehi na državni ravni, sem začel sanjati, da bi lahko živel od kolesarstva, to so bile le pobožne želje, sanje."

Vendar so te sanje kaj hitro postale realnost.
Gorazd: "Iz Novega mesta sem odšel po sezoni 1997/98, ki je bila moja najboljša sezona, saj sem zmagal kar na petih dirkah. To leto je bilo odločilno za mojo nadaljnjo pot , za odhod v Italijo. Začel sem v Mobilvetti, klub 2. divizije, ki ni sodil v špico v Italiji, kljub vsemu pa sem imel možnost, da sem nastopil tako na Giru kot na vseh drugih velikih dirkah 1. kategorije. V profesionalne vode sem prehajal zelo počasi, menim, da je bila to dobra poteza, še prej sem dirkal v Italiji v najboljši tamkajšnji amaterski ekipi Fiore, kjer sem si ustvaril temelje mojega profesionalizma. Po italijanski amaterski sezoni sem se vrnil v profesionalno moštvo v Novo mesto. Kaj sem se naučil v Italiji? Ogromno, spremenil sem način treniranja, dirkanja, ter predvsem način mišljenja. Prav mišljenje igra odločilno vlogo pri vrhunskih rezultatih."

K tej spremembi mišljenja je vključen tudi spoštovanje starejših kolegov.
Gorazd: "Spoštujem starejše kolege in sotekmovalce. Še posebej se to vidi v nekaterih odločitvah, kjer vem, da nimajo prav, a se ne oglasim oz. pritrdim zadevi. To se velikokrat zgodi na velikih dirkah, kjer oni vsaj, po dogovoru seveda, na začetku krojijo potek dirke. V takih trenutkih se počutim malce zapostavljenega. Takrat najrajši "poklopim" ušesa, in storim to, kar so pač "taglavni" rekli."

Kljub vsemu, da nimajo vedno prav.
Gorazd: "Tudi če nimajo prav, jim daš ti prav, ker pač misliš, da je tako prav. Potem pa jim lahko z dobrimi izidi dokažeš, da lahko tudi sam lahko krojiš potek dirk, ne pa samo oni."

Ob koncu sezone poteče pogodba z Liquigas Pato, kam potem?
Gorazd: "Pata je klub višjega razreda, ki mi omogoča udeležbo na vseh najmočnejših dirkah na svetu, tudi na Touru. Žal pa nam je letos spodletelo, pa še to po zaslugi organizatorjev Toura, ki smo spremenili pogoje za udeležbo na francoski pentlji. Do sedaj smo jih vedno izpolnjevali, v tej sezoni pa so se ti kriteriji spremenili. Organizator se je odločil, da bo povabil prvih deset držav na svetovni lestvici, doslej je veljalo pravilo prvih 14, med katere bi se uvrstili tudi mi. Po drugi strani pa mi ni ravno žal, da se nismo kvalificirali, kajti v prvi polovici sezone mi ni šlo vse tako, kot sem si želel. Pogodba mi poteče ob koncu te sezone, za podaljšanje pa menim, da ne bi smel imeti težav. Vendar bom še nekaj časa počakal, da vidim, kako se bodo odločili moji sotekmovalci."

Zanesljivo na treningu. Manjkal usoden korak. Poizkusil tudi v Švici. Scene s televizije v sobah. Nekateri spat ob pol petih. Pozitiven na DP. Sanje splavale po vodi. Odlično nadaljevanje sezone. Italijani ga še niso okužili. 

Letošnja sezona se ni začela tako, kot bi si človek želel.
Gorazd: "Na treningih sem bil zelo zanesljiv, vse je potekalo po planu, ni bilo standardnih izpadov, ki so se dogajali v prejšnjih letih. Treningi in priprave so bile izvedeni stoprocentno, potem pa so prišle prve dirke. Tu se je ustavilo, ni in ni steklo. Kako sem si to razlagal? Najverjetneje bom moral odpeljati določeno število dirk, da bi prišel do neke solidne forme, na kateri bi gradil naprej. Vendar se to ni in ni zgodilo. Nisem se mogel sprostiti in "odkrčiti". Manjkal je odločilni korak, ki bi me pripeljal v zmagovito fazo. Nato je le prišla dirka, kjer sem slavil prvič in edinkrat v tej sezoni, še danes ne vem, kako mi je to uspelo. Bil sem zadovoljen, zmaga je prišla malce pred Girom. Potem pa spet nič ... Prve štiri etape po Italiji sem odpeljal solidno, nato pa j prišla prva težja gorska etapa, ki se je končala pod pričakovanji. Zgodil se je še primer motorist. Volja in upanje sta ostala še naprej v meni, da vsaj eno etapo odpeljem dobro. Vendar ni šlo... Poizkusil sem še z dirko po Švici, upal sem, da se mi bo tu odprlo.Nič od pričakovanega. Posvetoval sem se tudi z drugimi kolesarji, ki so pač črpali iz svojih izkušenj, toda oni niso čutili tega, kar čutim sam."

Tudi za Giro je obstajal rezerven plan.
Gorazd: "Po tisti prvi gorski etapi, ki se zame ni končala najbolje, sem se odločil za realizacijo plana B. Zavedal sem se, da bom stežka odpeljal teh 21 etap. Prisoten je bil strah, da tega nisem sposoben, še posebej če bi moralo ob tem krojiti vrh razpredelnice. Po tistem gorskem polomu sem se odločil, da bom raje odpeljal kakšno etapo na zmago, kajti možnosti za visoko skupno uvrstitev so padle v vodo. Sanje ostajajo, želiš si biti na vrhu, tudi v generalni razvrstitvi. Biti del najboljših. Puške nisem vrgel v koruzo. Do 18. etape? Sprijaznil sem se s tem, da morajo biti tudi karabinjeri in kontrole prisotne. Se strinjam, toda na drugačen način! Ta dogodek (kontrola kolesarjev sredi noči pred kraljevsko 18. etapo na letošnjem Giru; op.a.) je name pustila velik pečat. Taki dogodki te prisilijo, da začneš razmišljati o koncu kariere, o smislu tvojega dirkanja in športa nasploh. V podobnih trenutkih te tretirajo kot kriminalca. Ko so vstopili v sobo, sem se zelo ustrašil. Scena, ki jih vidiš le na televiziji. Da se razumemo, nisem proti doping kontrolam, toda na bolj človeški in human način. Bili so zelo arogantni kljub temu da so rekli, da se bodo potrudili, da bi nas čim manj motili. Nekateri kolegi so odšli spat šele okrog pol petih zjutraj... Njihova kontrola je pač zahtevala določen čas in zato pustila določene posledice."

Kolesarji so načrtovali, da bi iz maščevanja bojkotirali Tour.
Gorazd: "Že mogoče, toda francoska pentlja je le prevelik posel, da bi jim to uspelo. Prevelika finančna sredstva so v igri, tudi kolesarski sindikat ni tako močan, da bi preprečil izvedbo te dirke. Pa tudi ljudje, ki imajo od vsega tega profit, bi se prav gotovo potrudili, da do bojkota zagotovo ne bi prišlo. Tour kljub tem spremljam, Armstrong in Ullrich pa sta glavna favorita za skupno zmago. Lance se je izkazal že na dirki po Švici."

Tudi Gorazd se še dobro spomni lanskega poletja, ko je po krivici ostal doma, namesto da bi potoval v Avstralijo na OI.
Gorazd: "Te neprijetni trenutki ti ustvarijo debelo kožo, ki ti v prihodnosti lahko le koristi. Sicer pa takih izkušenj ne privoščim nikomur. Napako sem storil sam. Na DP je bil moj vzorec urina pozitiven, in sicer so v njem našli efedrin. Substanco sem zaužil med kofeinom, ki sem ga užival že prej, v prepričanju, da v njem ni prepovedanih sestavin. Po posvetovanju z g. Osredkarjem, predsednikom antidoping komisije pri OKS-u, je on ugotovil oz našel, da se pod imenom sidakordifolija lahko skriva tudi nek določen procent efedrina. Iz tega se je naprej sklepalo, da sem pozitiven, svojo napako pa moram plačati. Upal sem, da bom samo diskvalificiran z DP ter denarno kaznovan. Na koncu pa se je OKS morda v strahu pred javnostjo odločil za moj nenastop."

Nadaljevanje sezone je bilo odlično.
Gorazd: "Pa ne zaradi poživil (resen obraz!; op.a.9). Lanska sezona je bila fenomenalna, zavedal sem se, da jo bom težko ponovil. Volje do treniranja nisem izgubil nikoli, tudi po lanski doping aferi ne. Ob takih dogodkih pa se pojavi še večji motiv, da ne razmišljaš o problemih, ki te tarejo. Vedno sem prepričeval samega sebe, da me taki in podobni dogodki ne smejo vreči iz tira. Malce verjamem tudi v usodo, tako si ob negativnih pripetljajih mislim, da se to pač mora zgoditi. S tem se psihično relaksiram in ohranjam v dobri kondiciji."

Sodi k usodi tudi vraževernost?
Gorazd: "Ne. Po drugi strani pa sem presenečen, da se nisem nalezel od Italijanov, ki so, kot je znano, zelo vraževerni. Tudi kolesarji. Pri nas poznamo primere s črnimi mačkami, oni pa se "spotaknejo" ob vsako malenkost. Tako nekdo, ki prevrne solnico na mizi, mora trikrat vreč soli preko rame. V Italiji je tega ogromno, upam, da me ne okužijo z njimi."

Dan ima 24 ur. Po končani karieri sem bom oddolžil. Pomoč v kuhinji. Novembra za en teden na počitnice. Kolesarski prijatelji. Podvigi niso priporočeni. Goranu uspelo. 

Vsak dan je podoben dnevu.
Gorazd: "Časa ni veliko, toda vse aktivnosti se da porazdeliti na 24 ur. Vendar moraš biti koncentriran na kolesarstvo, ne smeš se ukvarjati z ničemer drugim. Pomembna sta predvsem dva elementa; trening ter počitek. Predvsem slednji igra zelo pomembno fazo pri izvajanju ciklusov ter mikrociklusov. Poleti začenjam s treningom bolj zgodaj, saj vročina ni najbolj priporočljiva. Takrat vstanem med sedmo in pol osmo uro, ne rabim pa budilke, saj me zbudi zvon iz cerkeve sv. Lenarta, ki se nahaja ob hiši."

Pri vsem tem mu stoji ob strani dekle.
Gorazd: "Ko sva se spoznala, je vedela, s čim se bavim. Vendar se da vse skupaj uskladiti, najine počitnice so pogojene z mojo kariero. Upam, da se ji bom po končani karieri lahko oddolžil. Včasih si v začetku novembra odločiva za kratek oddih. V bližnji prihodnosti načrtujem tudi družino, ker leta hitro tečejo naprej. Počutim se malce starejšega, zato je to kar primerno vprašanje za razmišljanje."

Prosti čas prijateljem in družini
Gorazd: "Veliko časa preživim doma, čedalje raje se vračam k družini. Ko sem še dirkal v Novem mestu, sem delal 2-3 ure dnevno v naši piceriji (pice so odlične še danes!!! (preverjeno); op.a.). Dostikrat pa se srečam s prijatelji, ki po večini izhajajo iz kolesarskih vrst. To so moji edini pravi prijatelji, v njihovi družbi se dobro počutim."

Hrana je pomembna, a vse ima svojo mero.
Gorazd: "Preden sem se začel ukvarjati s športom sem imel dosti slabih navad. Tako sem pozno jedel, jedel preveč. Zdaj pa sem se navadil, da ne jem mastno, zadnjič jem ob petih oz šestih zvečer. Dan začnem z zajtrkom, kosilo in večerjo pa združim v en obrok v popoldanskih urah. Ne gre brez testenin, preveč rad a sežem po sladkem. Velikokrat ravno zaradi sladkarij izpustim določen obrok. V Italiji je navada, da se na večerjah spije kozarec vina. Bolj ali manj pijem brezalkoholne pijače, včasih za žel(j)o kakšno pivo. Zelo redko pa se na kakšni zabavi zgodi kak "podvig", ko se popije preveč. Toda, to je zelo redko, kajti zaradi tega lahko trpi trening. Če na določene stvari pač nisi navajen, so posledice naslednji dan zelo neprijetne."

Vzornik?
Gorazd: "Med športniki nasploh sem vedno občudoval Ayrtona Senno, med kolesarji pa sem se navduševal nad Armstrongom. Toda ta vzornik živi s tabo v začetnih obdobjih, ko o vsem še sanjaš. Občudujem pa take športnike, kot je npr. Goran Ivanišević. Uspel mu je veliki met!"

Drugi del sezone je pred vrati.
Gorazd: "Zdravljenje poteka po načrtu. Mesec dni in že bom lahko v pravem treningu. Potem pa še 14 dni dirk. Potem bom spet kompetitiven!"

Goran bo kmalu spet v sedlu. Dolenjec je trmast in dovolj vztrajen, da se vrne na stara pota. Z 12 zmagami je še vedno najboljši profesionalni kolesar v Sloveniji. Če mu comeback letos ne uspe, se ne bo podrl svet. Liquigas se zaveda, da bo težko v svojih vrstah zadržal slovenskega jezdeca, ki bo kaj kmalu lovil 13. zmago med profiji. Upajmo, da z več sreče kot sezoni, ki počasi jemlje slovo… Znanje tako ali tako ni bilo nikoli sporno.