(Za sliko klikni na podčrtan tekst)
Nemški in drugi okupatorji so leta 1941 razkosali naše ozemlje in si zastavili cilj, da si ga prisvojijo, številne zavedne Slovence pa izženejo na tuje. Cele družine so se morale v pičlih dveh urah pripraviti za pot v neznano. Nenadoma so bile ob svoje imetje, domovino, človeško dostojanstvo. Slovenci so bili razseljeni od Poljske do Francije, od Nemčije do Makedonije. Okupatorju je uspelo izgnati kar 63 tisoč ljudi. Večina je živela v bednih razmerah in zaničevanju. Toda trpljenje izgnancev je še povečalo njihovo narodnostno zavest in poglobilo njihovo medsebojno človeško solidarnost. Močna želja po vrnitvi se jim je izpolnila šele po koncu vojne, ko so se kot lastovke spomladi vračali na svoje domove. Doma so jih čakale opustošene in izropane domačije in veliko ljudi je ostalo tudi brez strehe nad glavo, mnogi pa so za vedno ostali v tujih krajih, kjer so našli svoj večni počitek. Grad Rajhenburg oziroma Brestanica v Posavju je bil leta 1941 eno največjih zbirnih taborišč v Evropi. Od tod je šlo na trnovo pot izgnanstva 45 tisoč Slovencev in v izgnanstvu so preživeli dolga štiri leta.
ŠENTJANŽ V DRUGI SVETOVNI VOJNI
Konec marca 1941 so zaradi vse večje vojne nevarnosti začeli klicati vojaške obveznike in mobilizirati vozove in vprežno živine, ki jo je bilo treba prignati v Sevnico. Ljudi sta se polaščala negotovost in strah. Ljudje so si pričeli graditi zasilna zaklonišča in podobno. Četrtega aprila, se z vlakom ni dalo nikamor več priti. Na cvetno nedeljo, 06. aprila 1941, je Nemčija brez vojne napovedi napadla Jugoslavijo. Tega dne so nemška letala "štuke" bombandirala Zidani Most in železniško progo in cesto na Bregu od Savi. V Tržišču in Krmelju so se 09.aprila 1941 ustavili oddelki 12. planinskega polka Triglav jugoslovanske kraljeve vojske in se tu razšli. Oficirji so oddelke zapuščali, vojaki so menjali uniforme in orožje za civilne obleke. Veliko orožja in opreme so enostavno pustili. Domačini so jo pridno pobrali in poskrili. Na železniški postaji v Tržišču so ljudje odgnali stražo vojaškega transporta in iz vagonov odnašali predvsem hrano in orožje, kljub zahtevam petokoloncev, da mora vlak nedotaknjen počakati nemško vojsko. Nekaj tega orožja je zatem dobila partizanska vojska. Po okupacijski razmejitvi so italijanski strani pripadali šentjanški kraji: Krmelj, Stražberg, Podboršt in zaselki: Ovseno, Pasjek, Leševje in Požarče. Razmejitvena črta med italijansko in nemško okupacijsko enoto je potekala pri Krmelju. Razmejitev pri Krmelju je Šentjanžu pretrgala cestno in železniško povezavo in tako otežila tudi njegovo preskrbo s trgovskim blagom, kajti cesta preko Brunka do Radeč in dalje do Zidanega Mostu je bila strma in slaba. Na železniško postajo so morali Šentjanci hoditi v oddaljene Radeče ali na Jelovec. Nemški okupatori so mejo zaznamovali z razmejitvenimi količki in opozorilnimi tablami in jo zavarovali s široko ograjo iz bodeče in navadne žice, jo zaminirali ter jo utrdili z zemeljskimi utrdbami in zakloni. Ob mejni črti je okupator naredil široke poseke. Ob skrivnih prehodih preko razmejitvene ograje je veliko ljudi izgubilo svoja življenje. Eni so stopili na mine, druge so ubili stražniki itd. Ko je Krmelj padel pod italijansko oblast se je v Šentjanžu leta 1941 nastanila žandarmerijska posadka. Postaja je imela 42 policistov. Nemški okupator je odstranil slovenskega župana Alojza Ermana iz Gaja in namesto njega postavil Korošca Josefa Jakoblicha. Šentjanž so nemški okupatorji preimenovali v Johannistal pa tudi imena drugih krajev in osebna imena ljudi. Ljudje so morali oddati slovenske knjige. Sredi junija 1941 je okupator uvedel civilne poroke. Prebivalci Šentjanža so se morali oskrbeti z dokazili, da so njihovi predniki katoliške veroizpovedi- se pravi da niso bili Židi. Leta 1942 so okupatorji sneli zvonove župnijske cerkve Janeza Krstnika, da bi jih pretopili za potrebe svoje industrije. Šentjanci so nemško okupacijo sprejeli z veliko potrtostjo. Pred bojaznijo, da ne bi Nemci Šentjace izselili, je poveljstvo slovenske partizanske vojske poslalo na to območje svojega političnega komisarja Miha Marinka ter Aleša Beblerja, da bi v izselitvenem pasu organizirala in zbrala do 01. novembra 1941 vso razpoložljivo vojsko in s tem organizirala oborožen odpor zoper izgon. Tudi Majcnova dejavnost v tem okolišu je bila povezana s tem načrtom. Milan Majcen in njegov bratranec Janček Mevželj sta v Murencah v Vodenikovi hiši odkrita in izdana 27. oktobra 1941. Po petnajst urnem boju sta junaško padla. Njun junaški boj je napravil na Šentjance izreden vtis, pa tudi nemški okupator ni ostal ravnodušen.
Nemški okupator je že pred zasedbo Slovenije izdelal osnovni načrt skupin ljudi, ki jih je hotel izgnati. Množičen izgon slovenskega življa je imel za temeljni pogoj, brez katerega ni mogel doseči popolnega ponemčenja okupiranega ozemlja. Izgon prebivalstva iz obsavskega in obsotelskega pasu so nacisti uvrstili v tako imenovani tretji izselitveni val. Razpoloženje ob slutnjah in govoricah o grozečem izgnanstvu ki je zvladalo med ljudmi je bilo grozeče. Plakati, ki so objavili Razglas o državno političnih ukrepih v obmejnem ozemlju so Šentjancem vnesli nemir in hudo negotovost. Šef civilne uprave za Spodnjo Štajersko dr. Uiberreither je z razglasom zagrozil, da bosta vsak odpor ali sabotaža strogo kaznovana. Pravico do odškodnine za zapuščeno premoženje pa bodo izgubili tudi tisti, ki se bodo izgonu izognili z begom. Prepovedal je še vrnitev v območje izgona brez njegovega dovoljenja. Časa izgona ni objavil. Objavil pa je, da bodo izgnanci smeli vzeti s seboj perilo, obleko, posteljnino in predmete vsakdanje rabe. Izgnancem bodo pustili tudi denar in dragocenosti. Za imetje, ki ga bodo pustili doma, pa jim je obljubil odškodnino. Begunci in izgnanci se vse do nemške kapitulacije maja 1945 niso mogli in smeli vrniti na svoje domove. Objava izgnanstva v tako imenovanem izselitvenem območju je takoj pri kar številnem prebivalstvu Šentjanža sprožila misel na beg na italijansko okupacijsko območje in pa na umik na tisto območje pod nemško oblastjo, ki ni bilo predvideno za izselitev. Nikakršna grožnja, ljudi ni ustavila. Bolj jih je skrbelo za preživetje v begunstvu. Med poskusom pobega so Nemci 25. novembra 1941 ustrelili zadnjega slovenskega župana v Šentjanžu Alojza Ermana. Med pobudniki pobegov na Šentjanškem je bil Milan Majcen, poveljnik nastajajoče Mokronoške čete. Beg pred izgnanstvom je bila oblika odpora zoper okupatorjev naznavni ukrep. Za beg v negotovost se je bilo zelo težko odločiti. Prebivalce medvojne občine Šentjanž so izgnali novembra 1941. Prvo skupino so odgnali v četrtek 27. novembra 1941. Drugo skupino so izgnali naslednji dan, tretjo pa 29. novembra 1941. Nekateri so bili prejšnji večer ali že pozno ponoči obveščeni, da bodo zjutraj morali od doma. Zjutraj sta v hišo navadno prišla dva policista s seznamom družine in zahtevala, da naj se hitro pripravijo za odhod. Ljudje so bili le redkokdaj pripravljeni in so jih policisti presenetili pri jutranjih kmečkih opravilih. V zmedi so spravili v cule, vrečke ali lesene skrinje, kar so presodili, da bodo potrebovali. Neredko so vzeli s seboj poleg uporabnih predmetov, obleke, obutve, posode, živeža, tudi dokumente in družinske fotografije in tudi grudo domače prsti. Mnogim so še tisto malo, kar so vzeli s seboj, na poti v izgnanstvo pokradli. Tu in tam je kdo tudi kaj skril. V hlevih je tako ostala živina, prašiči, perutnina, krma za živali, polne kašče in kleti, polni sodi vina v zidanicah, pohištvo, vozovi in poljedeljsko orodje in seveda hiše oziroma koče, gospodarska poslopja ter posest z nasadi in posevki. Na zbirališčih so ljudi in prtljago naložili na manjše avtobuse in na tovorne avtomobile in jih odpeljali na Rajhenburg. Šentjance so vozili skozi Krmelj, ki je bil pod italijansko oblastjo. V dneh od 27. do vključno 29. novembra so iz Šentjanža Nemci izgnali 250 družin in posameznikov, skupaj 1179 oseb. Šentjanci so preko Rajhenburga bili izgnali v razna taborišča v Nemčiji. Pri ponovnem izgonu 21.,24. in 30. marca 1942 so z območja šentjanške medvojne občine izgnali 248 oseb. Zadnjih 45 ljudi iz Šentjanža so Nemci izgnali 15.junija 1942. Pred izganjanji je imela šentjanška občina 1864 prebivalcev, novembra 1941 so jih izgnali 1179, marca in junija 1942 pa 234 oseb. Skupaj torej 1472. Beguncev je bilo po okupatorjevih podatkih okoli 294. Izseljence so namestili po taboriščih: Volksdeutsche Mittelstelle, Neresheimu, Blonriedu, Schwabisch Gmundu, Bad Liebenzellu, Schwabisch Hallu,Leonbergu, Siessnu, Erfurtu. Poleg v teh taboriščih so prebivali še v najmanj v 18 drugih taboriščih. Vrnitev it izgnanstva v domovino ali k svojcem je bila skoraj nemogoča. V taboriščih so izgnance na osnovi izkaznic iz Rajhenburga in transportnih seznamov ponovno rasno pregledali in popisali. Izgnance so za delo prodajali kot živino na sejmu. Starejši so delali, mlajši pa so se učili v nemških šolah. V teh šolah naj bi se otroci naučili branja, pisanja in osnovnega računanja. Ponemčeni otroci so morali k rednemu pouku v nemško ljudsko šolo, vrtce. Strogost izvajanja taboriščnega reda je bila od taborišča do taborišča različno huda. Ponekod je lagerfirer kaznoval vsak najmanjši prekršek z zaporom, tepežem in postom ali pa so prestopnika odpeljali na nevarna dela, ter posebna taborišča. Zelo strogo so kaznovali vsakršno upiranje delu, mnoge, ki so bili za delo manj sposobni ali pa so se pri deli poškodovali, pa so obdolžili simuliranja in sabotaže in jih kaznovali na razne načine. Tudi s prehrano je bilo različno, ki je bila povsod enolična, za kmečke ljudi navajene krepke hrane še posebej pičla in šibka. Nekaj priboljška so dobivale porodnice in otroci. Vsem so ostali v spominu večni krompir v oblicah, čaj, koleraba in zelje ter kisel nemški kruh. Pri prehrani so si mnogi pomagali s pobiranjem klasja po žetvi in krompirja, ki so si ga izbrskali iz zemlje, ko so kmetje že izorali svoj pridelek. Svoji novi okolici dolgo niso mogli dopovedati, da v Nemčijo niso prišli prostovoljno, da so jih izgnali in da so jim doma vzeli vse premoženje. Izgnance je trlo hudo domotožje. Izgon iz domače hiše, grude so imeli za nezaslišano dejanje. Veliko ljudi je svoj večni mir našlo v tujih krajih, čeprav je bila želja vsakogar, da bi vsaj umrl doma, pokrit z rodno grudo. Ponemčene moške, so klicali na nabore in v vojsko. Nekaterim se je uspelo izogniti mobilizaciji. Obljube o poplačilu odškodnine za premoženje, ki je ostalo doma, okupator ni izpolnil. Okupator za odškodovanje vzetega premoženja ni prevzel nobene prave obveze, pač pa je zadevo postavil tako, da je izgnance še dodatno pritisnil k popolni pokorščini. V domovini ostalo premoženje je prevzela v upravljanje Nemška naselitvena družba. V Šentjanžu je posle vodil Schwartz. Prazne domove v občini Šentjanž so povečini naselili kočevski Nemci.
Maja 1945 so izgnanci dočakali konec vojne in osvoboditev. Območja, na katerih so bili v taboriščih in razseljeni, sta zasedli francoska in anglo-ameriška vojska. Nekatere izgnance v taboriščih so nemške oblasti pred fronto umaknile, druge so pustile in nekateri so tako izgnanci doživeli spopade, drugi pa miren prihod zavezniških enot. Razseljeni izgnanci so se zbrali v zbirnih taboriščih, iz katerih so potem zavezniške sile do jeseni organizirale transporte v Slovenijo. Vračanje v Slovenijo je bilo otežkočeno predvsem zaradi uničenih prometnih povezav in sredstev. Vračali so se v tovornih vagonih po več dni. V domovino so vstopili na Jesenicah. V zbirnih bazah so jih pregledali zdravniki in popisali uradniki. Radostni občutki sreče so spremljali izgnance, ko so stopili na domača tla. Domove in posestva so našli zapuščene. Hiše so bile povečini oropane do golega. Marsikje so bile brez oken in vrat, brez štedilnikov, s pretrganimi električnimi napeljavami, drugod so bile strehe luknjaste, ker je med vojna huda toča pobila opeko in je nihče ni zamenjal. Marsikje so koprive in robida rasle do praga. Nekaj domov je bilo tudi požganih. V Šentjanžu in na Kalu sta bili požgani šolski poslopji in župnjišče. Hlevi in shrambe so bile prazne, nikjer ni bilo plugov in drugega orodja. Njive in vinogradi so bili večinoma v pušči. Prve noči so slabo spali, povečini na slami, tako kot so morali prvo noč prespati na rajhenburškem gradu. Toda njihovo izgnanstvo je bilo končano in odprlo se jim je novo upanje. Vrnili so se tudi begunci, a tudi oni so skupaj z izgnanci trpeli veliko povojno pomanjkanje. Življenje se jim je normaliziralo zelo počasi. Posledice izgnanstva in begunstva so bile v vseh pogledih še dolga leta izredno hude. Oblast je izgnance obremenila še z obvezno prodajo pridelkov in vsemi bremeni kot druge državljane. Nekaterim pa je oblast delala tudi drugačne krivice. Kot žrtvam nacizma pa izgnancem po več kot petdesetih letih še nihče ni poplačal nadomestila za prisilno delo.
Šentjanž je gručasto naselje v Posavju na rahlo razgibanem
svetu Šentjanške kotline,
severno od Mirenske doline. Je južni kraj in je 20 km oddaljen od občine
Sevnica. Od Krmelja pa je oddaljen 4 km in leži na nadmorski višini 344 m.
Šentjanž stoji ob stari rimski, danes asfaltirani cesti, ki povezuje Mirensko
dolino z Radečami in Zidanim Mostom. V kraju je odcep krajevne urejene ceste
skozi
Veliki Cirnik proti Mokronogu.
Bližnje vzpetine so: na severu Kum 1220 m, Leskovec 721 m, Osredek 721m in Brunk
557 m, na jugu Kamenško 475 m, Straženberg 471 m.
Območje Šentjanža je bilo poseljeno že v prazgodovini, o čemer pričajo najdbe
na
Cerovcu, Gradišču, Gomile na Kalu, na Dobovcu, nad Gomilo pa Ajdov grob iz
železne dobe. Znano je, da so vse kasnejše poselitve sledile tem najstarejšim
in
tako lahko tudi na osnovi teh najdb groba na Ledini Tlaka nad Cerovcem, ki je
iz
drugega stoletja, in najdbe gomilnih grobov na Kalu, sklepamo, da je bilo
šentjanško območje poseljeno tudi v času rimskega gospostva. Šentjanž je bil
gotovo v krogu močnega slovenskega naselitvenega kroga okoli Šentruperta in
Mokronoga.
Naši slovenski predniki so potem, ko so se pokristjanili,radi postavljali
cerkve prav na kraje, kjer so bila že pred njihovim prihodom stara selišča. Te
cerkve so posvečali raznim svetnikom, katerega rojstni dan je cerkev že v
najstarejši dobi častila kot največji praznik.
V listini, s katero sta Albert pl. Halbstrat in njegova žena Alhiede
3. novembra 1299 odstopila cerkvi za blagor svojih duš šest kmetij na Jablanici
in
dve v Češnjicah, ki jima jih je krški škof podelil v dosmrtno uživanje, se ta
dva kraja prvič omenjata v pisnih virih poleg Šentjanža. Češnjice so v listini
omenjene kot Cherstet in da ležijo pri cerkvi sv. Janeza, to je pri današnjem
Šentjanžu.
Leta 1444 se Šentjaž pojavi z imenom Sant Johans. Leta 1467, pa se v listini, s
katero so Turjačani razdelili zemljiško posest in desetine, pojavi ime Hoff- v
prevodu iz nemščine Dvor.
Turjaški so tedaj pobirali desetino od treh kmetij.
Pisno se Šentjanž 3. novembra 1299 imenuje Sant Johans, nato Sanctus Johannes
in
Vale (sv. Janez v dolini), pa Johanistal (Janževa dolina), ter Hoff ( Dvor). Z
ustanovitvijo vikariata sv. Janeza 1752 in ustanovitvijo župnije leta 1862 so
se
v uradnih dokumentih začeli uporabljati Št. Janž in Šent Janž. Po drugi
svetovni
vojni leta 1945 pa Šentjanž.
Kraji s starejšo omembo v okolici Šentjanža so še: Svinjsko 1136, Stražberg
1228, Hinje 1252, Cerovec 1350, Vodice 1359, Orehovica 1388, Kamenica 1391 leta.
V prvi polovici 15. stoletja se v pisnih virih omenjajo: Glino, Gomila, Grič,
Budna Vas, Leskovec, Osredek, Gabrje, Kij, Breško, Ovseno, Podboršt. Srednik
477m, se prvič omenja v pisnih virih leta 1444, dve leti kasneje 1446 je
celjski
grof Friderrik II tu zastavil kmetijo. Leta 1888 je v Sredniku tržaški učitelj
Gustav Križman odprl rudnik svinca in barita.
Leta 1467 se v pisnih virih pojavijo še Birna Vas, Videm, Koludrje, Gabrce,
Potok, Pristava, Primštal, Rupa, Dobovec, Kladje, Gradec, Bransko, Podbransko,
Požarče, Veliki Cirnik, Zdevno in Lapušnik.
Šentjanž se vključuje v zgornje posavski kulturni tip. V zgodovini je bil
povezan z dolenjskimi gospodarskimi in kulturnimi središči, kot sta Mokronog in
Trebnje, pa tudi z večjimi kraji savske doline. V Šentjanž in okolico so
prinašali tuje kulturne vplive na prelomu iz 19. v 20. stoletja in med obema
svetovnima vojnama povratniki iz Amerike, Nemčije in Francije. S prisluženim
denarjem so si obnovili ali pa celo na novo zgradili hiše ter si nabavili
kmetijske stroje, ki so bili v teh krajih prava redkost.
Govorni jezik v šentjanškem sodi med vzhodno dolenjske.
Po prvi uradni upravni ureditvi leta 1868 pa vse do konca prve svetovne vojne
je
občina Šentjanž (Dvor) obsegala vse kraje današnje Krajevne skupnosti Šentjanž,
razen Malega Cirnika ter Svinjskega, ki so pripadali občini Šentrupert.
Šentjanžu je pripadala tudi sedanja Krajevna skupnost Krmelj. Med obema
svetovnima vojnama je Šentjanž pripadal k upravi krškega sreza. Med drugo
svetovno vojno je bilo ozemlje Šentjanža pod italijansko-nemško upravo.
Razmejitvena črta med upravama okupatorja je potekala od leta 1941 do 1943
tako:
JV od Šentjanža, pa levem bregu Hinje, mimo Krmelja, JV pod Hinjicami in
Govejim
Dolom.
Šentjanž je med drugo svetovno vojno spadal v izselitveni pas, iz katerega so
Nemci večino slovenskega prebivalstva izselili predvsem v Nemčijo in na njihove
domove naselili Kočevarje. Mnoge kmetije pa so ostale prazne, čakajoč svojih
gospodarjev. Septembra 1943 je XII. partizanska brigada Šentjanž osvobodila.
Nemci so kraj kmalu ponovno zasedli, aretirali 21 okoličanov, jih odgnali na
bližnji hrib in jih ustrelili.
Po drugi svetovni vojni je bil prvo osnovan Krajevni ljudski odbor, nato pa je
Šentjanž spadal pod občino Krmelj. Danes je Šentjanž ena od desetih Krajevnih
skupnosti občine Sevnica.
Dvor je pred prvo svetovno vojno kot med obema vojna spadal pod radeški sodni
okraj. Po drugi svetovni vojni je prvo pripadal Šentjanž Okrajnemu sodišču v
Brežicah. Leta 1955 pa se je oblikovalo Občinsko sodišče Sevnica in zaobsegalo
vse kraje današnje občine Sevnica, med drugim tudi Šentjanž.
Do prve svetovne vojne je bila na Dvoru orožniška postaja s tremi orožniki. Ti
trije so skrbeli za šentjanški in tržiški okoliš. Po prvi svetovni vojni so
šentjanško orožniško postajo premestili v Krmelj.
Pred prvo svetovno vojno je Šentjanž spadal pod mokronoške financarje.
Župnija Šentjanž spada pod Trebanjsko dekanijo. Cerkev sv. Janeza Krstnika
se
prvič omenja leta 1526. Je triladijska stavba s ortogonalno sklenjenim
prezbiterijem. Leta 1828 so cerkev povečali in temeljito predelali, tako da je
zgubila mnoge svoje zgodovinske pričevalnosti. Oprema je pretežno
novejša.
Leta 2000 je bila prenovljena zunanjost župnijske cerkve,
med drugim tudi streha.
Vikariat je od leta 1752, samostojna župnija pa od leta 1784. Cerkveno upravna
ureditev se po drugi svetovni vojni ni spremenila. Tako je reka Sava še vedno
mejna črta med ljubljansko in mariborsko škofijo.
Pokopališče leži na Šobatovem hribu. Leta 1996 je bila zgrajena poleg starega
pokopališkega obzidja nova mrliška vežica.
Šentjanška fara ima pet podružničnih cerkva: sv. Nikolaj v Budni Vasi,
sv.
Primož in Felicijan na Osredku, Žalostna mati božja na Leskovcu,
sv. Marjeta v
Kamencah ter sv. Martin na Kalu. Kal (505 m) ki je bila samostojna župnija do
leta
1813.
V šentjanškem župnišču je spominska plošča v spomin na tu delujočega Janeza
Evangelista Kreka (1865-1917), vsestranske osebnosti. Bil je profesor
bogoslovja
v Ljubljani, državnozborski poslanec, deželni poslanec na Dunaju, organizator
krščansko socialnega gibanja na slovenskem. Umrl v Šentjanžu leta 1917. 80.
obletnica smrti velikana slovenskega naroda Kreka je bila leta 1997 dostojno
proslavljena ob prazniku Krajevne skupnosti Šentjanž.
Pred prvo svetovno vojno so hodili prebivalci Šentjaža k zdravniku v Mokronog.
Krmeljski rudnik je imel že konec prejšnjega stoletja svojo zdravstveno službo,
ki jo je opravljal okrožni zdravnik iz Mokronoga. Leta 1926 so sezidali v
Krmelju rudarsko bolnišnico. To je bila enonadstropna stavba z ordinacijo,
Čakalnico, dvema bolniškima sobama in stanovanjem za zdravnika. Prvi zdravnik v
tej bolnici je bil dr. Jože Muster. Šentjanž z zaselki je spadal v območje
krmeljske zdravstvene službe. Leta 1900 je imel eno šolano babico. Pred prvo
svetovno vojno, med vojnama in tudi nekaj let po drugi svetovni vojni je bilo
po
okoliških vaseh kar nekaj priučenih- izprašanih babic, kmečkih deklet in žena.
Šentjanž je bil do druge svetovne vojne vezan na lekarno v Mokronogu. Od leta
1961 je lekarna tudi v Krmelju v sklopu zdravstvenega doma.
Živinozdravstvena služba v Šentjanžu je bila pred prvo svetovno vojno
gravitirana na postajo v Mokronogu.
Leta 1900 je bil Šentjanž eden od sedmih sevniških poštnih uradov. Ima ga še
danes s svojo poštno številko 8297.
Šola v Šentjanžu je bila ustanovljena leta 1839. Do prve svetovne vojne je bila
štirirazrednica. Leta 1937 je imela Osnovna šola Šentjanž osem oddelkov. Do
prve
svetovne vojne so dijaki iz Šentjanža obiskovali predvsem srednje šole v Novem
Mestu.V času do druge svetovne vojne so se izobraževali na univerzi le redki
posamezniki. Starši so svoje otroke usmerjali k čimprejšnjemu zaslužku. Navadno
so se otroci izučili očetovega poklica, ali pa so si z delom na zemlji služili
ljubi kruhek. Med drugo svetovno vojno je bila šentjanška šola požgana. Po
vojni
so jo obnovili, leta 1960 pa zgradili povsem novo šolo. Pred šolo stoji
spomenik
narodnima junakoma Milanu Majcnu in Jančiju Mevžlju, ki sta po izdaji in po 18-
urnem hudem boju z Nemci padla v Murencah nad Šentjanžem. Sredi kraja jima
stoji
bronasti spomenik, ki je delo priznanega kiparja Stojana Batiča.
Po osvoboditvi so Šentjančani hodili v nižjo gimnazijo v Tržišče. Po šolski
reformi leta 1958 je OŠ Šentjanž postala samostojna osemletna šola. Leta 1976
se
je samostojna OŠ Šentjanž vključila v Šolski center Sevnica.
Leta 1908 so speljali železniško progo od Trebnjega do Krmelja. Graditev te
proge je prevzel šentjanški premogovnik. Rudnik je bil prvo vezan na dolenjsko
progo. Leta 1924 so pričeli graditi mirensko železnico od Krmelja do Sevnice.
Zaradi neugodnega zemljišča so progo, dolgo 12 km, gradili dolgih 14 let.Veliko
domačinov je izdelovalo železniške pragove. Progo so odprli leta 1938. Mirenska
proga je še danes enotirna in po njej vozi čedalje manj vlakov.
Šentjanž je dobil hranilnico in posojilnico leta 1894. Leta 1923 so tu odprli
še
Kmečko hranilnico in posojilnico. Pred prvo svetovno vojno je imel Šentjanž
Kmečko gospodarsko zadrugo, ustanovljeno leta 1920.
Leta 1946 so v Šentjanžu odprli Obnoviteljsko zadrugo. Leta 1910 je bilo
ustanovljeno Okrajno kmetijsko društvo, leta 1926 Sadjarsko društvo, ki pa je
po
drugi svetovni vojni prenehalo delovati. Od leta 1974 na OŠ Šentjanž aktivno
deluje čebelarski krožek, ki je širokega pomena za kraj.
Med obema vojnama je v Šentjanžu delovala Krajevna kmečka zveza ustanovljena
leta 1937. Leta 1910 je bila ustanovljena Ciril Metodova družba.
Leta 1910 so v Šentjanžu ustanovili Prostovoljno gasilsko društvo.
Kulturno prosvetno dejavnost je gojilo tudi sokolsko društvo, ki je bilo v
Šentjanžu ustanovljeno leta 1910. Danes deluje
KD Milana Majcna.
V devetdesetih letih so ustanovili salamarsko društvo, ki prireja vsako leto
tekmovanje za najboljše salame in klobase v gostilni Repovž. Vzorce oceni
komisija, udeleženci pa jih nato pojedo in zalijejo z dobro kapljico.
Tekmovanje z nagrajevanjem skrbi za kakovost mesnih izdelkov.
V isti gostilni, pa vsako leto organizirajo tudi poticarijado.Prireditvi
sta tekmovalnega
in družabnega značaja.
Po odloku deželne vlade za Kranjsko iz leta 1885 so bili v Šentjanžu odobreni
trije letni živinski sejmi; na torek v prvem kvartnem tednu, na ponedeljek po
24. juniju in na torek v tretjem kvartnem tednu. Poleg teh sejmov so krajani
radi obiskovali sejme v Škocijanu, Šentrupertu, Mokronogu, Žalostni in
Veseli
gori in v Radečah.
Pred prvo svetovno vojno je bila v Šentjanžu samo ena trgovina, po njej pa dve.
Zasebni trgovini sta bili leta 1948 nacionalizirani. Po osamosvojitvi Slovenije
leta 1991, pa se je tudi v Šentjanžu pričel razcvet zasebnih trgovinic.
Gostom ponudijo poleg čistega zraka ter lepe okolice tudi obilo dobre domače
hrane, zabave in razvedrilo.
Tudi romarstvo je oblika turizma. Obiskana so žegnjanja na Brunku (557 m) ob
sv.Treh kraljih 6. januarja, posebej pa 17. januarja ob sv. Antonu Prašičkarju
ali Kračmanu, saj po cerkvenem obredu sledi licitacija darovanih krač.
Izkupiček pa je namenjen predvsem za obnovo tamkajšnje cerkve. Šentjančani
romajo tudi drugam. Zelo sta priljubljeni Žalostna pri Mokronogu in Vesela Gora
pri Šentrupertu.
Gospodarstvo je vse do druge svetovne vojne temeljilo na gozdarstvu, kmetijstvu
in rudarstvu. Na upad kmečkega prebivalstva v Šentjanžu je vplivalo pridobitev
industrijskih obratov tako v Sevnici kot Krmelju koncem petdesetih in začetku
šestdesetih let.
Šentjančani so v glavnem pridelovali poljščine le za svojo rabo. Do druge
svetovne vojne so gojili najrazličnejše vrste žit: pšenico, ječmen, oves,
koruzo, ajdo, proso in rž. Ena najpoglavitnejših poljščin poleg žit je bil
krompir, katerega so prodajali tovarni Kolinska na Mirno. Sadje večinoma tedaj
predelajo v jabolčnik in žganje. Mercator kmetijski kombinat je po vojni tu
gojil hmelj.
Ajdo pridelujejo ponekod še danes v manjših količinah, vendar se kmetje
pritožujejo nad škodo, ki jo povzročata prvi jesenski mraz in predvsem srnjad.
Obrt v Šentjanžu ni nikoli imela pomembne gospodarske vloge. V okolici sta bila
razvita mlinarstvo in žagarstvo. V kraju je bilo leta 1921 po dva krojača,
kovača, peka in čevljarja.
Premogovnik Šentjanž-kasneje Krmelj je začel obratovati leta 1809 in deloval
vse do leta 1962. Rudarji so bili povečini okoliški kmetje in kočarji.
Gozd zavzema precejšen del šentjanške površine. Izkoriščali so ga in ga seveda
še predvsem za lastne potrebe.
Divji prašiči in srnjad povzročajo precej škode na poljih. Do druge svetovne
vojne je bilo dosti gozdov in lovišč v zakupu lastnika rudnika. Lovci so bili
tudi nekateri premožnejši Šentjančani. Po drugi svetovni vojni je Šentjanž
dobil svojo lovsko družino in s tem prevzel revirni nadzor nad divjadjo.
Danes se Šentjanž urbano širi proti severu-
Vetrnik.
Krajani in okoličani so leta 1999 dostojno ter nepozabno proslavili 700-letnico
prve pisne omembe Šentjanža tako delovno kot družabno.
Na koncu povabilo vsem, da obiščete prijazen kraj v Posavju- ŠENTJANŽ in
okolico.
