*

Gozd pokriva skoraj 60 odstotkov slovenskega ozemlja in je najprimernejši dejavnik stabilnosti krajine kot njen glavni estetski činitelj. Gozd je obnovljivo naravno bogastvo in ob upoštevanju osnovnih načel gospodarjenja z njim, lahko uresničuje vse vloge gozda, tako proizvodne in okoljske kot socialne. Oglarjenje uvrščamo med lesno proizvodne in med socialne vloge.

O oglarjenju, oglarstvu ali oglariji govorimo, če les segrevamo pri omenjenem postopku ali brez pristopa zraka, tako da les ne gori, ampak le poogleni oziroma se pretvarja v lesno oglje in to v kadečih se kopah. Zgodovina oglarjenja sega vse v pradavnino in je pomenila osnovni pogoj za pridobivanje kovin, predvsem bakra, brona in železa. Oglarjenje  je bil tudi osnovni izvor sredstev za balzamiranje trupel pomembnih oseb v egipčanski kulturi. Lahko trdimo, da je oglje skozi zgodovino spremljalo človeške kulture. Pri nas se je šele v dobi renesanse razmahnilo železarstvo, ki ga brez gozdov in obsežne proizvodnje oglja ne bi bilo. Z razvojem rudarstva in prometa, predvsem železniškega, je premog začel nadomeščati oglje v metalurgiji, vendar ga povsem, zlasti v fužinarstvu, ni nadomestil. V teh časih gozd ni imel take vrednosti kot danes in je bilo oglje pomemben proizvod vse do devetdesetih let 19. stoletja, ko se je bukov les začel uporabljati tudi v tehnične namene in je dosegel boljšo ceno kot oglje. Okrog leta 1848 se je tako največ oglja pridobivalo na Gorjanskem ter v Kočevskem Rogu, manj na Dolenjskem in majhne količine tudi na Notranjskem. Veliko so ga kuhali tudi  v Trnovskem gozdu in ga vozili v rudnik živega srebra v Idrijo. Ko so se razvili modernejši načini železarstva in povečale možnosti za prevoz hlodovine oziroma drv, se je oglarjenje močno zmanjšalo. Po drugi svetovni vojni je bilo močno razširjeno na Dolenjskem, kjer se je ohranilo vse do danes. Ohranilo se je še drugod po Sloveniji ( Škofjeloško hribovje, Pohorje, Trnovski gozd, Boč, Pokljuka......), predvsem kot posebnost. Ostanki kopišč so v gozdovih po vsej Sloveniji.

Nekaj posebnega so kope na in v bližnji okolici Dol pri Litiji, kjer vsako leto gori na površini več kot 2000 ha gozdov tudi 30 kop in oglari še več deset oglarjev. Pridobivanje oglja so v te kraje na Dolah prinesli italijanski oglarji. Med pionirji tamkajšnjega oglarstva  nedvomno sodi g. Grm Rudi ( po domače Smolajev Rudl). V zadnjem času se oglje uporablja večinoma za pripravo jedi na žaru, manjše količine pa uporabljajo tudi v kemični industriji, gumarstvu, pri spajkanju bakrene in pocinkane pločevine, proizvodnjo specialnega jekla v železarstvu in v zdravstvu (pri zastrupitvah...). Kakovostno oglje uporabljajo umetniki za risanje in upodabljanje v črno beli tehniki. Ogljeni prah je nepogrešljiv kot tiskarsko barvilo za fotokopirne stroje in pri izdelavi samokopirnega papirja. Aktivno oglje ima veliko sposobnost vpijanja, saj lahko vpije tudi do 60% vode in je tako uporabno za razne filtre pri čiščenju vode in plinov.

 POTEK OGLARJENJA

Tehnika izdelave oglarske kope sestoji iz:

-priprave kopišča,

-priprave lesa (les listavcev ali iglavcev dolžine 1 - 1,5 m),

-zlaganje kope (kopa se sestoji iz stržena, poda, skladov in glave),

-pokrivanje kope (priprava kope za črnjenje in črnjenje kope),

-kuhanje ali oglenitev (zažiganje kope, potek in nadziranje oglenitve,  razdiranje ali štoranje kope).

 Oglar za pripravo lesa ( najpogosteje se uporablja bukov les, lahko tudi gabrov, javorjev, jesenov, hruškov, brestov, lipov ali smrekov; kot oglarska drva se uporabljajo okrogel les in cepanec, dolžine od 1 do 1,5 m), transport do kopišča (predel kjer se postavi kopa, ponavadi postavljena v gozdu  zaradi lažje dostave drv. Najprimernejši prostor je odprta ravnica z vodo. Prostor mora biti očiščen in nasut z cca 50 cm debelo plastjo prsti. Kopišče mora biti proti sredini nekoliko dvignjeno zaradi odtekanja tekočin.), zlaganje kope in kuhanje oglja ter razdiranja porabi pri povprečno veliki kopi okrog 43 dni. Pri večjih kopah, ki dajejo okrog 8 ton oglja, pa okrog 47 dni. Kopa se prične postavljati v sredini. S pomočjo štirih lesenih kolov se oblikuje štirioglat stržen. Radialno od stržena napram tlom položimo cepance, prek katerih položimo sloj drv, da dobimo čim bolj raven in gosto pokrit pod. Okrog stržena postavimo drobna drva pokončno in čim bolj skupaj. Notranji sklad drv premera okoli dveh metrov se imenuje gnezdo. Okrog srednjega dela se naložijo debelejša drva. Debelina drv se proti obodu tanjša in najtanjša drva so razvrščena na zunanjem obodu sklada. Od stržena navzven se kopa zlaga tako, da se drva nosijo med seboj. S prvim skladom se izdeluje že drugi itd. Najpogosteje se izdeluje kopa na dva sklada. Ploskev med dvema skladoma se imenuje sklep. Na zgornji sklad je nameščena glava. Zanjo se uporabljajo kratka in drobna drva zložena v smeri proti strženu, čim bolj tesno skupaj ki dajo kopi primeren krožni zaključek.Oglar opravlja dela večinoma sam z družino, le pri črnjenju si oglarji med sabo tudi pomagajo. Kopa se najprej pokrije s plastjo smrekovih ali jelovih vej, praproti, brinja, trave ali listja. Ta plast varuje kopo pred vdorom prsti. Trije do štirje hkrati se razporedijo okrog kope in začnejo nametavati zemljo. Delo je tako hitrejše in lažje in kakovost nanosa prsti je boljša, da je pri kuhanju manj težav. oglar kopo zažge skozi stržen. Na dnu stržena, imenovan ognjišče, se kopa zažge tako, da se v stržen vrže goreča bakla, stržen pa se nato polni s suhimi vejami. Od tu se ogenj širi proti glavi kope, kjer se kuhanje začenja. Oglar z luknjačem na štirih do šestih mestih navrta vznožje kope, skozi katere se dovaja zrak. Ko se pričenja ogenj dvigati iz stržena, se kopa na vrhu zapre in pričenja se oglenitev ali kuhanje oglja. Za oglenitev je potrebna temperatura od 240 do 280 ⁰C. Kuhanje se uravnava s številom zračnic na vznožju kope. Oglar lahko po kopi tudi hodi - a previdno in ponavadi z daljšim kolom ali kljuko,  če se kopa vdre pod nogami, si lahko oglar pomaga rešiti ( starejši oglarji vedo povedati, da je na ta način marsikateri oglar zgubil življenje, ko je padel v kopo in zoglenel). Pri kuhanju oglja moramo biti pozorni, da se kopa ne vžge, zato imajo oglarji poleg kope ponavadi kolibo, od koder noč in dan oglar nadzira kopo. Ko pri hoji okrog stržena začne hreščati, pomeni, da je oglje kuhano. Skozi dimnice na glavi kope oglar spusti dim. Barva dima služi za prepoznavanje, kdaj je oglje kuhano. Kakovost oglja je odvisna od spretnosti in izkušenosti oglarja, kakor tudi od hitrosti kuhanja. Čas je odvisen od vrste in kakovosti, načina zlaganja in osušenosti drv, vremenskih razmer in pazljivosti oglarja. Ko se iz spodnjega dela kope neha kaditi in oglar zagleda moder plamen, je kopa kuhana in je potrebno vse odprtine na kopi zapreti.

 Tudi pri razdiranju (štoranju) kope je delo skupinsko in v suhem vremenu. Skupino sestavljajo največkrat trije do štirje oglarji in povprečno veliko kopo v enem dnevu tudi razdrejo. Začetek razdiranja se prične z posnetjem plasti prsti s strani ali pa iz vrha. Pri tem delu morajo biti pozorni, da se kopa ne vžge. Zato se kopa praviloma razdira s kljuko po plasteh, zadnji oglar jo ponovno pokriva z očiščeno in ohlajeno prstjo. Izkopano žareče oglje se v tankih plasteh zmeče okrog kope ter ga je potrebno nadzirati in če tli se le to z vodo  zaduši. Po končanem razdiranju se mora kopišče pospraviti, sčistiti, prst premešati in jo natrositi okrog kopišča za naslednjo kopo. Če je kopa velika 8 ton ali več, porabijo dva dni. Oglje se v enem dnevu oziroma čez noč ohladi in je naslednji dan pripravljeno za polnjenje vreč. Dobro kuhano oglje je črne barve, svetleče, ob prelomu nastanejo ostri robovi z dobro vidno strukturo lesa. Teža oglja je odvisna od vrste in kakovosti lesa, načina kuhanja, stopnje vlage in temperature. Kakovost oglja določi šele uporabnik. Ob polnjenju 3 kilogramskih vrečk pripravijo okrog 2 toni oglja na dan. Polnjenje v običajno velike vreče (15-17 kg) traja en dan. Ob slabem vremenu oglje naložijo na prevozno sredstvo in pakiranje nadaljujejo pod streho.

Priprava oglja za prodajo, od razdiranja kope, hlajenja oglja do pakiranja, traja pri 6 tonski kopi okrog 3 do 4, pri 8 tonski pa 5 do 6 dni.

 En prostorski meter oglarskih bukovih drv daje približno 100 kg oglja.

 Prihodnost oglarstva je v prvi vrsti odvisna od primerne prodajne možnosti oglja. Kraj oziroma območje je lahko prepoznavno tudi po kopah, ki mu dajejo poseben pečat kraja oziroma dežele oglarjev. Ta posebnost in drugačnost lahko pomeni dober magnet, ki vabi obiskovalce v ta prostor.

Oglarjenje lahko povežemo z kovačijami, te pa naprej z drugimi dejavnostmi in tako dobimo sklenjene različne kroge dela in razmišljanj. Današnji oglar ni več tisti, ki ohranja kulturno krajino, zmanjšuje zaraščenost travniških površin in opravlja nego v mladem gozdu, temveč učitelj, raziskovalec in vodič. poleg oglja prodaja še naravno in kulturno krajino, lastne pridelke od jabolčnika do kruha. Z druženjem dviga sam sebe in okolico.Ob celovitem pristopu se lahko kmalu vključijo tudi drugi nosilci razvoja podeželja. Oglarjenje omogoča ohranitev identitete in značilne podobe določenega območja.

 *

     NAZAJ