Gostovanje v Olomoucu na Češkem
Sredi deževne noči v začetku septembra je pred bovško osnovno šolo stal avtobus. Ljudje so tekali od šole pa do avtobusa in nazaj, ter vanj nalagali vreče, kovčke, nahrbtnike... Bilo je okrog pol enih, ko je bil dan signal: "Gremo!". Avtobus je oddrdral proti Predelu. Na začetku ni nihče spal, le kako bi, pri tako vijugasti cesti. Ko pa smo na Trbižu prišli na avtocesto, nas je, enega za drugim, premagal spanec...
Ravno danilo se je, ko smo prišli do Dunaja, nato pa prav kamlu do Češke meje, kjer je bil prvi večji postanek. "Treba bo kaj pojesti," smo se strinjali...
...in že se je na mizi svetil sirc, ki so nam ga na otvoritvi bovške tržnice podarili bovški sirarji. Bovški sir je že tako ali tako kraljevsko dober, če pa se temu pridružijo še lakota, kruh, salama in svež jutranji zrak, tedaj je res nakaj posebnega. Trdi sedeži avtobusa so bili krivi za neprespanost...
...in bolečine v sklepih. nekateri/e pa so se toliko zasedeli, da so še dolgo potem izkoristili vsako priložnost za sedenje...
...Po kosilu je treba usta oplakniti, upam, da se s tem, dragi bralec, strinjaš. Zato smo se odpravili na ogled pivovarne Litovel. Najprej so nam razkazali proizvodnjo...
...kjer se nam je ob gromozanskih količinah hmeljevega soka razvnemala domišljija...
...nato pa še v klet, kjer smo poizkusili žlahtno pijačo.
Ker smo se vsi strinjali, da češko pivo ni kar neka ploprna, smo zavili še v bližnjo pivnico, da bi naročili še en vrček...(Ana pa je še vprašala: "Praviš, da danes ne bo nič?")
Nato pa smo se le odpravili naprej. Naši gostitelji (če še nisem omenil, smo gostovali pri Tynečacih, ki so bili par mesecev prej Bovcu), so nas odpeljali na grad Bouzov, kjer smo se med drugim preizkusili v lokostrelstvu (brez skrbi, nihče ni s puščico razcepil puščice).
Po napornem dnevu, se je večerni počitek prav prilegel. Le Joza (Mehelíča) je tlačila mora, da je moral zbuditi Joza (Štefnuga) in ga vprašati, kje ima glavo. No, zato pa je jutro prišlo vse prezgodaj...
Bilo pa je lepo, jasno jesensko jutro. Tistega dne smo nastopili v središči Olomovca, v sklopu prireditve Dnevi evropske dediščine. Ob tej priložnosti smo v središču mesta stopili skupaj, g. Štulc pa nas je ovekovečil.
Naš drugi nastop pa je bil v Velkem Tyncu, kjer so pripravili Slavnosť dožaty a doobirany (po domače Konc žetve in obiranja). Prireditev je otvorila domača folklorna skupina...
Navdušili pa so nas tudi Poljaki.
Po končanem uradnem delu, je sledila zabava, z različnimi tekmovanji, med drugim v pitju piva
Kjer so še posebej presenetile Bovčanke, z zelo dobrimi rezultati
Sledila je tekma med hitrimi jedci, ki sta se jo udeležila Ambrož in Manč
Nato pa seveda vsesplošno veseljačenje, kakršno se za vaško veselico spodobi!
Po prihodu do našega domovanja, smo kljub obilni večerji in pozni uri pogledali še v hladilnik in tam našli marsikaj zanimivega.
Nato pa so pridna dekleta še vse pospravila in počedila pa kuhinji.
Predzadnji dopoldan našega gostovanja na Češkem, smo izkoristili za ogled Olomouca, med rugim tudi slavnih orgel in njihovega (močneje grajenega) skrbnika.
Joj, ne vem, ali bi ga miloval ali bi mu bil fouš. Vsekakor pa so čeče zalo neodgovorne in poredne, da so se ga kar na javnem mestu lotile!
Zadnji večer je bil na vrsti krst za vse tiste, ki so bili prvič z nami v tujini. Na sliki pa si lahko pogledate, kako zgleda oblačenje, če sta plesalec in plesalka z rokami skupaj zavezana.
Vožnja domov bi bila prav prijetna, ko le ne bi v zadnjem delu avtobusa konstantno deževalo.
Za spomin in opomin prihodnjim rodovom: vsi mi, ki smo bili v Olomoucu
Evo Branko! To je pa za tebe!