MIKROPROCESOR, MIKRORAČUNALNIK IN MIKROKONTROLER

Mikrokontroler je centralna procesna enota (CPU) računalnika, zgrajena kot eno integrirano vezje. Če mikroprocesorju dodamo še pomnilnik, V/I enote in nekaj integriranih vezij, ki povezuje omenjene dele v sistem, dobimo mikroračunalnik. Mikroračunalnik je torej računalnik, čigar CPU je mikroprocesor. Mikroprocesor je kot samostojni element neuporaben. Vedno mu moramo dodajati še druge elemente, ki skupaj tvorijo mikroračunalnik.

Dejstvo, da dobimo mikroračunalnik, če mikroprocesorju dodamo pomnilnik in V/I enote, velja tako tudi na nivoju čipa. Mnogi proizvajalci realizirajo na istem silicijevem substratu poleg CPE (mikroprocesorja) še druge enote, ki tvorijo mikroračunalnik - takšnemu elementu pravimo mikrokontroler. Mikrokontroler lahko torej definiramo kot mikroračunalnik, ki je zgrajen kot eno integrirano vezje (single chip microcomputer) in deluje samostojno.

VRSTE MIKROKONTROLERJEV

4-bitni mikrokontrolerji se uporabljajo v veliko serijskih proizvodih, kjer mora biti cena mikrokontrolerja nizka. Namenjeni so predvsem uporabi pri manj zahtevnih aplikacijah.

8-bitni mikrokontrolerji so danes zelo razširjeni, saj nam nudijo široke uporabne možnosti ob relatvno nizki ceni. Še posebej so primerni za uporabo v maloserijskih proizvodih in prototipih. Tudi razvojna orodja so zelo razširjena in poceni; kot osnovo za razvoj zahtevajo osebni računalnik.

16- in 32-bitni mikrokontrolerj: v zadnjem času proizvajalci pospešeno razvijajo 16-bitne družine mikrokontrolerjev in i zjemno zmogljive 32-bitne mikrokontrolerje. Oboji so namenjenim zelo zahtevnim aplikacijam in so tudi veliko dražji kot 8 bitni.