V kolikor pritrdimo slikarju Ivanu Stojanu Rutarju, da slika šele kratek čas so dosežki njegove trenutno najpomembnejše dejavnosti, to je slikarstva, za vse zelo razveseljivi, če ne kar presenetljivi. Za slikarja pa je njegova trenutna solidnost v prihodnje seveda tudi obveza, da bo sedanje slikarske dosežke ustvarjalno še naprej nadgrajeval. Če je verjeti, "da je z vsako sliko boljši ustvarjalec" mu to ne bo težko doseči, saj je zelo plodovit slikar. Vsekakor se ne bo smel brez potrebe ponavljati, saj bi ga takšno početje prestavilo v povprečje poljudnosti, ki je tako značilno za ljubiteljsko, z "anonimnostjo" prežeto umetnost na Slovenskem.
Slikarski svet I.S.Rutarja zaobjema splošno priljubljene motive, ki omogočajo barvno sprostitev - tihožitja, največ s cvetjem, privlači pa ga tudi krajinarstvo. Glede na slikarjevo ambicioznost ter sposobnost discipliniranja pri vsakokratnem zasledovanju določenega slikarskega cilja očitno z lahkoto osvaja vse možne informacije, sugestije ter mentorska navodila. Trenutno je slikar na stopnji, ko mu ni problem v okvirjih dimenzij realnega, prostorsko jasno in vse bolj tudi razpoloženjsko predstaviti tihožitje iz odbranih predmetov ali pričarati barvno opojnost pisanih cvetličnih šopkov. Vsekakor več osebnega pa se kaže v Rutarjevem krajinarstvu, tako v samem občasnem odpiranju nenavadnih, oziroma že kar zgodovinskih krajinskih motivov (pompozno iz kamna grajeno poslopje javnega vodnjaka, staro okno ali nekaj podobnega), kot tudi v simbolično barvo podprti interpretaciji videza krajine. Močno odražanje krošenj dreves pred barvno v niansah enako uglašenim nebom, ali s preprosto mehkobno z lopatico nanešeno barvno maso sugerirano zidovje podirajoče se stavbe sredi opustelih solin, vsebinsko izdvajajo nekatere slike iz bogate serije običajnih krajinskih upodobitev. Praksa kaže, da iz neznanih razlogov odlični slikarji pogosto odstopajo z dosežene individualne slikarske usmeritve prav v krajinarstvu k bolj spošno običajnemu, tržno iskanemu, a cenenemu podajanju narave. Upajmo, da se glede na tako obetavne začetke slikarju Ivanu Stojanu Rutarju ne bo potrebno odreči doslej izrazito raziskovalno, se pravi ustvarjalno začrtane, kot rečeno za vse razveseljive slikarske poti.
Prof.Dr. Mirko Juteršek
umetnostni zgodovinar

Kakor mnogi ljubiteljski slikarji je tudi Ivan Stojan Rutar nosil v sebi ljubezen do likovnega ustvarjanja že od otroštva, vendar zanjo v kaosu zahtev sodobnega življenja ni našel pravega časa. Po upokojitvi pa je prišel tisti trenutek, ko je lahko segel po barvah in se predal ustvarjanju.
Uspeh ni izostal in kmalu so sledile prve samostojne in skupinske razstave ter tudi nagrade in priznanja, kar ne priča samo o njegovem ljubiteljstvu, ampak tudi o nadarjenosti in sposobnosti likovnega izražanja.
Kljub ľe doseženim uspehom pa je Ivan Stojan Rutar do svojega dela kritičen in je z izdelkom zadovoljen šele, ko se mu zdi, da je izrazil v njem to kar čuti - zato so njegove likovne stvaritve polne temperamenta in ljubezni do rodne pokrajine, narave in etnološkega izročila. Brezmejna radost se meša z nemirom novih možnosti in sinfonijo človeških čustev; pokrajina ga prevzame - prežet s kraško zemljo išče svojo izvirnost likovnega izražanja. Barvo nanaša v tankih plasteh, ki jih popestri z debelejšimi nanosi, kar daje sliki plastičnost in realističen povdarek; s tem ohranjajo njegove podobe predmetnost in figurativnost realnega sveta.
Enostavna tihožitja z realnimi predmeti, delček narave, kraška pokrajina, sečoveljske soline / slikovita geografija pretočnih in izhlapevalnih bazenov/, solinarske hiše, ruševine, portali in najrazličnejši etnološko zgodovinski predmeti, ki pa vsi ustrezajo resničnosti, imajo jasno in neposredno sporočilo:"OHRANITI DEL LEPOTE, KI IZUMIRA".
Ivan Stojan Rutar je umetnik, ki neguje lepoto rodne pokrajine in jo skuša ujeti na platno. Zanj je značilna realistična zvestoba predmetnosti in stvarnosti, ki se le bežno umika slikarjevemu osebnemu doživetju. V njegovih delih se harmoniji barv in likov izraža učinkujoča povezanost motivov s časom in prostorom ter slikarjev ustvarjalni duh.
mag. Ivanka Z. Cizelj

IVAN - STOJAN RUTAR
Krajine Ljubljana, Galerija GEOPLIN
20.december 1999
IVAN-STOJAN RUTAR je rojen 4. maja 1944 v Gorici (Italija). Leta 1966 se je iz Tolmina preselil v Koper. Že od mladih let dalje je rad slikal in risal, toda intenzivno se je slikarstvu pričel posvečati šele po upokojitvi. Po njegovih besedah mu po letu 1994 pomeni slikarstvo »bistvo življenja«. Vključen je v likovno skupino LIK iz Izole, katere mentor je bil sprva akademski kipar Anton Flego, kasneje pa je nje vodenje prevzel Teo Tavželj. Rutar se je izpopolnjeval še na likovni šoli v Izoli, ki jo je tudi vodil Teo Tavželj. Prav tako se je pridružil likovni delavnici v Piranu, ki pa jo je vodil akademski slikar Andrej Trobentar. Od 1996 je član likovnega kluba SOLINAR, ki deluje pod okriljem KUD Karol Pahor iz Pirana. Samostojno je prvič razstavljal leta 1995, od tedaj dalje je sodeloval tudi na številnih skupinskih razstavah, tudi na žiriranih. Prejel je že tudi vrsto priznanj in nagrad. V začetku leta 1998 je postal še član Društva likovnih samorastnikov Ljubljana ter likovne skupine KUD Tine Rožanc tudi v Ljubljani.
Ivan - Stojan Rutar vidi v svojem tretjem življenjskem obdobju smisel in »bistvo življenja« v slikarstvu. V svoj vsakdan je sprejel slikarstvo kot delovno terapijo, ki ga psihično sprošča, mu nudi doslej neznano zadovoljstvo, krepi zdravje in kar je bistveno: na sprejemljivo vznemirljiv način vzpostavlja dialog s širokim krogom ljudi. S svojim likovno ustvarjalnim sporočilom pa posega tudi v prihodnost.
V kolikor bi našteli vse razstave, ki jih je doslej v kratkem času Rutar priredil ter navedli vsaj najpomembnejša njegova sodelovanja na skupinskih slikarskih prireditvah, kot tudi njegove takojšnje slikarske uspehe, bi ugotovili, da je na področju slikarstva resnično izredno delaven ter da je s svojimi nastopi v hipu zablestel kot slikarski fenomen. Nedvomni uspešnosti botruje, ob talentu, predvsem izredna zavzeta delavnost.
Slikarjevo resnost ter ambicioznost razberemo tako lahko že iz njegove želje in nuje pa tudi pripravljenosti po širjenju ter poglabljanju znanja. Prav zaradi vloženih naporov so se mu v sila kratkem času pričele namreč odpirati nove slikarske možnosti, kar je za umetniško ustvarjalnost bistvenega pomena. Tako je njegovo slikarstvo, podprto s težnjo po raziskovanju, vsebinsko sicer nespremenjeno zazrto v pejsaž Slovenske Istre, hitro pričelo menjati svojo zunanjo podobo in iskati ustreznejše, oblikovno vse bolj samobitne slikarske rešitve.
Od splošne podobe, od v ljubiteljstvu vsem skupnega, ponavljajočega bolj ali manj realističnega odslikavanja bližnje krajine in tihožitij, je Rutar prešel v kakovostno višjo, osebno, povsem slikarsko interpretacijo. Odločilnega pomena pri tem je sproščena odprtost za vsa tista likovna spoznanja, ki slikarju lahko resnično kaj pomenijo, kot tudi v sposobnosti njih prebiranja pri vključevanju v slikarju lastno umetniško pripoved. Slikarju koloristu Rutarju je blizu urbani pejsaž. Motivika njegovega slikarstva so obmorska mesta Slovenskega Primorja s svojo slikovito urejenostjo, ki jo zanimivo mehča slikarjeva težnja po barvitosti. Pogledi na ozke med visoke stavbe stisnjene ulice, pogosto prečkane z oboki medhišnih nadstropnih prehodov, so lahko skicozno poimpresionistično mehkobno ali poudarjeno ekspresivno izrisani in krajevno prepoznavni, lahko so zgneteni v kubično in prostorsko jasno, po barvitosti privlačno gručasto naselbino s poudarki kot so cerkveni zvonik ali barke v pristanu, postanejo pa lahko tudi barvite impresije, poetični preplet odsevov že povsem neprepoznavnih gmot in njih senc. Vsekakor je slikar Ivan-Stojan Rutar sredi ustvarjalnega razmaha, ki upravičeno vse bolj priteguje pozornost.
Prof. Dr. Mirko Juteršek

Galerija Commerce Ljubljana 2001
Ko vstopiš v Rutarjev slikarski svet,te preplavijo njegove tople,mehke,zemeljske barve,te pobožajo in pomirjajo.
Da, pomirjajo, pa čeprav so barve včasih kontrastne,temperamentne ali celo mistične. Slikarjev umetniški svet je poln ZEMELJSKE TOPLINE, je kot njegov stisk roke ali njegov široki nasmeh, ki objame ves prostor, ko je z nami.. Govorim o barvi, ker je prav barva njegovo močno izrazno sredstvo. Slikar je rojen leta 1944 v Gorici,mladost je preživel v Tolminu, od leta 1966 pa živi v Kopru. S slikarstvom se intenzivno ukvarja od leta 1994. Svoj slog je izoblikoval v številnih likovnih delavnicah in slikarskih kolonijah. Je član likovnega kluba SOLINAR, član likovne skupine KUD Tine Rožanc v Ljubljani in član Društva likovnih samorastnikov. Na številnih, tudi mednarodnih razstavah je prejel vrsto priznanj in nagrad.
Na tej razstavi se nam slikar Ivan Stojan Rutar predstavlja pretežno z motivi iz slovenskega Primorja.. Njegova dela nas popeljejo po starih ulicah Kopra, Izole in Pirana, zazremo se v stare zidove hiš, polne zgodb preteklosti, preplavi nas širina in svetloba solin, včasih samota čolnov v pristanišču ali svobodna radoživost bark na morju..
Pa vendar motivi niso najpomembnejši... V teh delih je realizem presežen. Največjo moč ima barva,ki preplavlja motive s človeško toplino in nam govori o vseh občutjih bivanja na zelo zemeljski način.
Milena Režun
dipl. komparativistka in umetnostna zgodovinarka

Galerija Krka - Zdravilišče Strunjan
SLIKARSKI POMNIKI
Ivan-Stojan Rutar se je slikarstvu posvetil šele po upokojitvi, odtlej pa je ustvarjalno zelo aktiven, kar dokazujejo tudi številne osebne razstave, sodelovanje na skupinskih predstavitvah in na številnih slikarskih ex-temporih. Vztrajno se udeležuje likovnih delavnic in si izpopolnjuje znanja v formalno oblikovnem in tehnološkem smislu, tematsko pa je celotno njegovo slikarstvo opredeljeno z ambientom, kjer živi in dela.
Rutar se zavezuje tradiciji tradicionalnega štafelajskega slikarstva, zelo pogosto ustvarja v eksterieru. Njegove podobe so odslikave vedno dražestnih tipik in raritet, ki mu jih nudi naravna in urbana topografija konkretnega prostora: sledimo morskim pejsažem, številnim upodobitvam mestnih in vaških vedut ter solin. Še posebno vlogo odigravajo svetlobna spreminjanja v različnih dnevnih in letnih časih, tiste posebne barvne atmosfere, določljive le ambientu Istre. Rutar po svoje dokumentira obstoječe stanje, ki je marsikje, zlasti v urbanih sredinah prepuščeno propadu: na dvodimenzionalni površini mu da ponovno trajno vrednost, hkrati pa gledalca angažira v razmišljanje o vrednotah preteklosti in vlogi sedanjega hitrega in vsestranskega razvoja. Odkriva ozke ulice, fascinantno bogate kamnite fasade palač in hiš, žal zapuščene in propadajoče, a v svojem bistvu klene zobu časa in posegom človeka. Monumentalnost in avtohtona urbanost istrskega stavbarstva, kjer pa je sleherni detajl ali arhitekturni člen bistven za ubrano celoto, sta Rutarju tista nikoli dokončno dorečena konkretna dejstva, da ju realizira v vedno novih interpretacijah. Ti prepoznavni, nekje zelo realistično upodobljeni motivi so mu samozadostni: upodobljeni v spokojnosti sončnih žarkov in topline, v samotnem miru in popolnoma neobljudeni, živijo sami zase, le s sledmi svojih preteklih zgodb; so pomniki in spomeniki konkretnega časa in prostora, ki kljubujejo sedanjosti in s prabitnimi energijami vstopajo v prihodnost.
Razstavljena dela v tehniki akrilnih barv na karton so nastala v preteklem in letošnjem letu in pomenijo logično razvojno pot v smislu diskretne redukcije slikarskih elementov in vse bolj ubrane barvne lestvice. Avtor določene, iz konkretne predmetne stvarnosti izzvane forme, hote poenostavi, jim pušča le osnovne silhuete, a se toliko bolj posveča barvno svetlobni atmosferi. Izbrane barve premišljeno nanaša na slikarsko površino tako, da doseže željen odtenek ali njegov prehod v drugo vrednost, z njimi oblikuje voluminoznost ali ploskovitost oblik ter iluzijo prostora, zlasti pa atmosfersko in razpoloženjsko vzdušje. S pastoznimi nanosi barv še poudari plastičnost stavbnih gmot, ki so kompozicijsko umeščene na transparentno ozadje hladnih modrin. Z bogastvom toplih in hladnih barvnih vrednosti, zlasti pa njihovih odtenkov, avtor ustvari na površini slike še razpoloženjsko noto, pogojeno seveda z njegovim videnjem in odnosom do obstoječega v upodabljanju. Ponekod temni in razvihrani horizonti še poudarijo s soncem obsijane kamnite zidove, njihovo akumulirano toploto in hlad senčnih partij, žgoče pripeke in svežino morja. Teh civilizacijskih in naravnih fenomenov, ki Rutarja ustvarjalno in vitalno polnijo in ki mu jih nudi Istra, je neomejeno, kakor je neomejena tudi njegova kreativnost.
Nives Marvin
umetnostna zgodovinarka

Galerija IL COLLE
San Daniele del Friuli, Italija 2001
Ivan Stojan Rutar
Nato nel 1944 a Gorizia, Ivan Stojan Rutar e vissuto in seguito a Tolmino da dove si e trasferito, nel 1966, a Capodistria. Appassionato di pittura fin da giovane, ha potuto dedicarsi con maggiore intensita a questa attivita soltanto dopo il pensionamento: dal 1994 la pittura rappresenta per lui "I'essenza di vita".
Membro del gruppo di pittori LIK di Isola, si e perfezionato nella scuola di pittura di quella cittadina e ha partecipato anche al laboratorio di pittura a Pirano. Dal 1996 e membro del club di pittori SOLINAR di Pirano. La sua prima personale risale al 1995. Da allora ha parlecipato a numerose collettive e ad alcuni concorsi, conseguendo meritati premi e riconoscimenti. Dal 1998 e membro dell'Associazione dei pittori autodidatti di Lubiana e di altri gruppi di pittori di quella citta.
I temi che egli tratta sono legati soprattutto alla realta del Litorale istriano, che egli tende a trasporre in limpide campiture cromatiche scandite dai moduli paesaggistici e dai ritmi architettonici che nel corso dei secoli 1'uomo ha finito per imporre agli elementi naturali, caratteristici di questa parte del Carso sloveno. Man mano che e andato affinando i propri mezzi espressivi, la sua attenzione si e incentrata con grande consapevolezza sugli ambienti del paesaggio urbano, che egli cerca di rendere con grande intensita espressiva e con 1'aiuto delle sue innegabili doti di raffinato colorista, nelle sue componenti peculiari, come le strette viuzze che s'incuneano tra le case dell'entroterra, le barche radunate nei porticcioli, i profili frastagliati degli edifici, i porlali e gli archi che danno alle case affacciate sulla costa 1'inconfondibile impronta veneta.
Joško Vetrih
crittico d'arte e giornalista

Galerija Krka - Zdravilišče Strunjan 2004
Cikel podob, ki jih v galeriji Krka - Zdravilišča Strunjan pred gledalce postavlja koprski likovnik Ivan - Stojan Rutar, predstavlja avtorjev tematsko najbolj razširjen in slogovno najbolj dovršen motivični sklop - krajino. Rutarjeva krajinska podoba nosi veliko avtorsko dovršenih karakteristik, ki njegovo slikarstvo specifično opredeljujejo in s tem visoko kakovostno vrednotijo.
Slikar je pri svojem delu prvenstveno vezan na obalno okolje, ki mu v svojih edinstvenih danostih odpira veliko ustvarjalnega navdiha, kar nedvomno opažamo tuđi v delih pred nami. Lahko bi rekli, da je Rutar dober opazovalec, vsekakor pa lastna vizualna doživetja odlično prenaša, nadgrajuje v podobi. Kot rečeno je krajina ustvarjalčevo idealno polje, polje velike širine, ki mu omogoča občuteno udejstvovanje v likovnem.
Avtorsko izrazito je prizorišče mestne vedute, ki ga ustvarjalec postavlja v načinu trikotne ali horizontalne kompozicije. Pred nami so slike treh obmorskih mest, prizori ulic, širših ali ožjih stavbnih sklopov, okolja... Rutarjeva obdelava likovnega polja je lahko različna, vendar v najboljših delih temelji na svojstveni kubistični razgradnji uprizorjenih objektov (hiš), oziroma na nekakšni "kaskadni sedimentaciji" svetlobnobarvnega segmenta. Lahko bi rekli, da njegova dela dajejo občutek mehkega prehoda, da so okarakterizirana z efektom indikativne zameglitve v konstituiranju prostorskosti, ki ustvarja atmosferičnost videnega. Mehkoba izvedbe in tako pridobljena impresija, zavzema gotovo osrednje mesto v izraznosti pričujočih podob. Nosilka izpovednosti je tukaj predvsem barva. Rutarjev kolorizem, ki je precej živahne narave in izrazit, se v omenjenih sedimentnih prelivih nekako "pastelno zavira" in blaži, tako da bi rekli, da se pred gledalčevimi ocrni v brezmejni intenzivnosti le redko odpira. Drugače rečeno, kromatsko je avtor precej pažljiv in racionalen, saj se opira predvsem na izpovedno skladnost v smislu integriranega vtisa podobe.
Barva, ki zapolnjuje večino njegovih platen je rdeče-oranžna, zapeljana v.rjavo. V tem smislu bi posebej opozorili na izjemno atmosferičnost nočnih prizorov, ki jih avtor uspešno ustvarja s pretanjeliffi zajemanjem svetlobno-barvnega pojava, ki je gotovo plod pazljivega spremljanja in preučevanja različnih svetlobnih stanj dneva. Rutarjeva modernistična razgradnja figuralnega, ki jo poznamo predvsem v arhitekturni, mestni, urbani, občasno tuđi ruralni krajini, torej temelji na odkrivanju volumskosti figuralnega objekta in opredeljevanja likovne aplikacije slednjega v dvodimenzi-onalnem polju slike. Nekakšni "impresionistični" prijemi, plastenje oziroma pastelno senčenje, ki postavljajo "koordinate" prostorske iluzije v podobi, so izrabljeni kot načini za izvajanje izraznosti. Tako nastalo oživetje podobe prehaja v zgodbo.
Podobna gradnja podobe opredeljuje slike mest in določena dela istrsko-kraške krajine. Vzporedno so nekatere krajine oziroma tihožitja izvajana v bolj ekspresivnem načinu, ko je izpostavljena relacija kolorita in geste vsekakor zanimiva tvorba izpolnjene likovnosti. Precej drugačne pa so slike, ki jih avtor zastavlja v dokaj mimetično realističnem načinu, kjer pa njegova podoba ne dosega izraznostnega nivoja tokrat obravnavanih predstavljenih podob.
Vsekakor gre v zaključku poudariti, da je Ivan - Stojan Rutar avtodidaktični umetnik, z izjemnim občutkom za pozitivno izpolnjenje likovnega ekrana slike oziroma kvaliteto likovnega izraza. Rutar kljub relativno kratki slikarski izkušnji; znano je, da traja njegova likovna pot vsega dobro desetletje; zelo hitro dojame in v svojih delih opredmeti ključne postulate optičnega izražanja. Tako njegova podoba že dolgo ni več samo posnetek, nekakšen začetniški poizkus uprizarjanja videnega, ampak dosega zavidljivo stopnjo profesionalnosti. Rutar je danes nesporno ustvarjalec podob na podlagi zavedanja posebnega duhovnega premeta - podobe.
Dejan Mehmedovič

Galerija Alga 2004
Ivan Stojan Rutar se tokrat predstavlja na pregledni slikarski razstavi, s katero hkrati zaokrožuje tudi desetletnico svoje intenzivne likovne ustvarjalnosti. Umestil se je med vidnejše primorske slikarje, prepoznaven pa je postal tudi v širšem slovenskem prostoru. Poleg dinamične in vse bolj prisotne razstavne dejavnosti je za svoje delo prejel tudi vrsto priznanj in nagrad. Med drugimi je dobitnik mnogokatere domače in mednarodne nagrade Ex – tempore, več certifikatov ter Zlate palete 2001, kar zgovorno potrjuje njegovo uspešno delo in kakovostne slikarske dosežke. Ob tej priložnosti se predstavlja z izborom slik iz nekaterih najznačilnejših ciklusov.
Res je, da se je njegovo ljubiteljsko slikanje začelo polno uresničevati šele pred dobrim desetletjem, torej v zrelem življenjskem obdobju, vendar z dejstvom, da je v tem razmeroma kratkem obdobju dosegel izjemno velik napredek. S svojim delom je domačo in širšo kulturno javnost, kot tudi kritiške kroge, nemalo presenetil, saj o značaju in uspešnosti njegovega slikanja največ povedo dela sama. Dajo namreč vedeti, da se slikanja v tretjem življenjskem obdobju ni lotil samo z velikim veseljem in navdušenjem, temveč tudi s pravim likovno - teoretsko podkovanim pristopom.Vrsto let je slikarski talent namreč brusil in nadgrajeval tudi s strokovnim pridobivanjem znanja. Njegovo osebno slikarsko pripoved je gotovo pomenljivo zaznamovalo slikovito okolje Istre, slovenskega Primorja s historično bogato kulturno dediščino. Med ostalimi tematikami pa se ni nič manj uspešno izkazal tudi v slikanju človeške figure - predvsem aktov in različnih tihožitij.
Kmalu lahko ugotovimo, da je Rutarjeva ustvarjalnost torej tematsko razgibana, pripovedno živahna in usmerjena predvsem v tradicionalne krajinske motive, kot tudi v druge figuralne vsebine. Narava in z njo lepota slovenske pokrajine mu je globoko prirasla k srcu. Kot dojemljiv opazovalec je z veliko mero vztrajnosti in ustvarjalne energije prišel do mnogih spoznanj, pa tudi do tistega, ki mu je narekovalo, da vsaka upodobitev ni zgolj odslikava stvarnosti, temveč da ima vsaka svoj življenjski utrip, globlji izraz in sporočilo. Likovne rešitve, ki jih uporablja ne glede na izbran motiv, se v izhodiščih sicer vedno gibljejo v realističnih okvirih, a se pod težo občutij in bliskovitega odziva zabrišejo v barvne ekspresije in celo v abstraktne vsebine. Še najraje slika v akrilni tehniki na karton, les ali platno, kar mu nudi veliko izraznih možnosti: večplastnost, prosojnost, svežino, mehkobo, jasnost barv in spontanost. Občutek za izbor barv, gradnjo kompozicije in podajanje slikarske snovi je spontan in podvržen lastni iniciativi. Smisel za interpretacijo izbranega motiva je prepričljiv, prav tako obvladovanje perspektive, saj oblike neposredno modelira z dinamični nanosi barve, s svetlobo in senco. Z ostrino in čistostjo poteze in bogato tonsko lestvico upodobitve zaživijo v polni plastičnosti. Poteze čopiča so lahko drobne in mehke, vendar izrazite in hitre (npr. Morsko dno, Močvirje). Značilne in hkrati razpoznavne barve - kot so zemeljske, rdeče, oranžne, rumene in modre - so prepojene s svetlobo, sočnostjo in vitalnostjo, s toploto in žarenjem, ali v nasprotju - s hladnimi tonsko učinkovitimi kombinacijami pastelnih ali čistih barv. Različni krajinski izrezi in vedute v trenutku prenosa na papir ali platno ne postanejo privlačni le kot refleksija resničnosti, temveč tudi kot impresija doživetega trenutka in dokumentarni zaris nekega časa. Čar narave avtor odkriva v igri letnih časov, podnevi ali ponoči. Ravno zaradi barvnih preobražanj, vremenskih sprememb in vdora svetlobe so mu krajine vselej izziv. Stavbna arhitektura in mnogi drugi zgodovinski motivi značilnih primorskih in kraških mest, vasi, trgov, ulic in uličic, pa ga vselej nagovarjajo k odzivu. Že od nekdaj ga prevzemajo soline v blesku svitanja in zahajajočega sonca, obala, piranske in izolske ulice, oboki, pročelja starih hiš, sloke pinje in marina v zimi. Kdaj drugič ga očara kraška gmajna z ognjenordečim rujem in zgodbe starih kamnitih ostalin življenja. Navdušuje ga torej nenehno spreminjanje okolja, ki mu sledi s tankočutnim posluhom in prizadevanjem, da bi z barvo in svetlobo prestregel dragoceni trenutek in zaustavil čas. Površine in ploskve so razslojene v vrsto barvnih raziskovanj, ki zaživijo v potezah neštetih odtenkov, v atmosferi poimpresionistične mehkobe ali poudarjene ekspresivne manire. Iz Rutarjevih del izžarevata notranji temperament in energija, v nenehnem prepletanju dramatične napetosti in poetične umirjenosti. Ivan Stojan Rutar se je v svojem ustvarjalnem delu izkazal kot odličen kolorist krajinskih kompozicij, v svoji značilni slogovni smeri. Pričujoča jubilejna razstava, ob slikarjevi 60 – letnici, predstavlja le delež iz sicer obsežnega opusa, s katerim se gotovo umešča med vsega spoštovanja vredne primorske in tudi slovenske ljubiteljske slikarje.
Polona Škodič

Sončna dvorana Izola 2005
Ivan Stojan Rutar se je s slikarstvom intenzivneje začel ukvarjati po upokojitvi leta 1994. Slikarstvo ga je popolnoma prevzelo in mu zapolnilo življenje, do te mere, da sobiva z njim, ga vodi in bogati.
Njegovi veliki dosežki v relativno kratkem času so presenetljivi in vredni spoštovanja. Sodeloval je na 77. ex-temporih pri nas v Sloveniji in v tujini, imel je 104 skupinske in 60 samostojnih razstav ter prejel več kot 26 priznanj, certifikatov in nagrad, med katerimi tudi Zlato paleto v letu 2001. Za sabo pušča veliko bogastvo in priljubljenost sončnih pokrajin, ki izžarevajo trdno voljo in širino slikarjevega duha.
Motivika novejših ciklov v akrilni tehniki je predvsem krajina, ki s svojimi barvami kriči po osebnih spominih in pozabljeni naravni in kulturni dediščini, za katero je v vsakdanji rutini premalo časa tudi samo za spomin nanjo. Realizem je z nanosi in uporabo barv preskočil prag v atmosfersko in čutno dimenzijo. S tem so močne kontrastne barve podkrepile simboliko naslikane krajine. Prostor in globina sta dosežena predvsem s pastoznimi nanosi, ki sledijo lahkotnejšim in nekoliko bolj lazurnim prijemom. Ti slikarski prijemi oživljajo motive in dopolnjujejo slike s posebno atmosfero, ki je rezultat slikarjevega temperamenta, njegove močne povezanosti z naslikanimi kraji in ljubezni do slikanja.
V slikah lahko opazimo preplet melanhoničnih sap, ki narekujejo in hlepijo po močem kolorizmu, redukciji barvnih in oblikovnih elementov, poenostavljenih formah, ki pridejo v ospredje ob močni osvetlitvi in ustvarjajo na sliki neko posebno čarobno vzdušje.
Rojstni kraj in njegove lebdeče hiše, kot spomin na nekoč, na "moje", Istra in njena prosojna lahkost, ki med griči kaže na ljubečo prst in trenutni letni čas, drobne strehe izolskih hiš, ki z osvetlitvijo narekujejo migetajoče dogajanje znotraj uličic in soline, ki prikazujejo osamljenost med ruševinami, ampak še vedno neomajno stojijo kot dokaz preživetja. …Preplet nasprotij. Tako kot je življenje...
Likovna pedagoginja
Marlene Zorjan

Kinogledališče Tolmin 2005
Likovna zgodba o krajini je bila v zgodovini umetnosti že ničkolikokrat zapisana. Iz obdobja v obdobje je stilno spreminjala smernice vizualizacije in v vsaki avtorski pripovedi je našla svoj naglas. Pogosto je bila vodilna tema, včasih pa je bila postavljena v drugi plan. A njena vloga v motivnem svetu likovnih snovanj je ostala prisotna vse do danes, ko umetnost sicer tako rada zapušča klasični likovni izraz in posega v vse bolj inovativne sfere, v katerih povezuje mnoga že mejna področja likovne umetnosti in se zateka v multimedialnost. Še vedno obstajajo avtorji, ki krajino pojmujejo kot ustvarjalni izvir, iz katerega lahko vselej znova črpajo. Za osrednjo temo izpovednosti si jo je izbral tudi Ivan Stojan Rutar. In tudi njegova krajina, zdaj urbana, arhitekturno obogatena, nato ruralna, zreducirana v ožji naravni ambient, je motivni vir, v katerega avtor posega, se vanj poglablja, ga raziskuje in v njem odkriva vedno nove, sveže likovne pristope in rešitve. Zato se ta njegov svet spreminja ne le v smislu iskanja posameznih izrezov iz narave, geografskih raznolikosti izbranih predelov in časovnih specifik, temveč tudi osebnih, avtorskih prezentacij. To je svet, ki se z Rutarjevo govorico razvija, dozoreva in preoblikuje, pa čeprav še naprej ostaja avtorjev izziv, nemir in ustvarjalno iskanje.
Ustvarjalna misel Ivana Stojana Rutarja se razpenja med pripovednim zapisom na eni in abstraktnim videnjem na drugi strani, med konkretnim doživetjem in občutji, ki puščajo vidne sledi čutenj, misli, sanj. In med rodnim ambientom in bivanjskim okoljem. Realnost je inspirativna, a hkrati izmuzljiva, je modernistično razgrajena, potujoča med fizičnim in metafizičnim, zdaj prepoznavna, že v naslednjem trenutku pa povsem zbledela, zastrta, zreducirana na pripovedno bistvo, potopljena v materialnost barve in zabrisana s široko, odločno potezo. Podoba tako postane slikarjeva vidna interpretacija na relaciji zunanje – notranje, v kateri prav slednje pušča sled odslikave intimnih prostorov in globin.
Ivan Stojan Rutar svoj ustvarjalni imperativ usmerja v barvo, v tisti magmatski opoj, ki ga je našel, preplavil in povsem prevzel v zanj novem, mediteranskem miljeju. In barva je postala njegova zaupnica za videnja in občutenja. V njej pa vselej znova odkriva tudi samega sebe, svoja prostranstva in osebni izraz, ki ga odraža predvsem slikarjevo senčenje z zadržano vijoličastimi barvnimi odtenki. Slikarjev razpon barvne palete je sicer širok, premore pa tudi bogato in prefinjeno stopnjevano tonsko orkestracijo. V osnovi želi avtor z njim ohraniti naravno barvitost pejsažev, odkrivati atmosfero dogajanja, prisluhniti spreminjajočemu se časovnemu krogotoku, specifiki vegetacije in geografskim značilnostim. Avtor čuti moč barve, vselej znova odkriva njeno temperamentnost, z njo išče tudi prostorsko iluzijo in uteleša svetlobo v obliki natrganih koščkov bele ali rumene. In z njo prefinjeno odkriva svoj notranji svet, trenutna stanja duše. Pastozni, materializirani nanosi na eni strani in povsem lazurni na drugi učinkujejo kot dialog nasprotij, kar prinaša revitalizacijsko energijo.
Ustvarjalni proces, ki predstavlja svojstven, avtohton način beleženja, je kot nenehna komunikacija med nanesenim in odstranjenim. Da, stvaritvam dajejo posebno likovno in izrazno draž učinki, ki jih avtor dosega s subtilnim in premišljenim brisanjem že nanesenega. S tem sta namreč slikam dana posebna mehkoba in subtilna površinska naglašenost. Prav komaj zaznavna strukturiranost omogoča avtorju na dvodimenzionalnem slikovnem polju pričarati svojstveno, trepetavo atmosfero.
V barvno sočni pripovedi pušča odločilne sledi Rutarjeva vehementna in neposredna poteza. Z njo avtor suvereno »stopa« po slikovnem odru. Z njo pričara posamezne likovne objekte, in to lahko le v obliki abstraktnih barvnih lis, ki jih z dinamičnimi nanosi barv, z igro svetlobe in sence neposredno modelira v oblike z vsebinsko intenzijo. Ko že naredi korak v sfere barvne abstrakcije, ko se poigra z izrazito izraženimi barvnimi ploskvami, začuti klic stvarnosti. Zato na prizorišču v življenje konkretnejše vizualizacije prikliče tudi posamezne likovne objekte, in sicer tako, da jih poudari s črno konturo. Črta, čeprav včasih povsem skiciozno učinkujoča, odločno razbije barvno ploskev in jo vsebinsko določi.
Likovni objekti, kot so hiše, drevesa ali voda, v zgodbe prinašajo neposreden vtis stvarnosti in s tem pripovedno določljivost. Marsikatera slika Ivana Stojana Rutarja premore celo dokumentarno vrednost. Je živ spomin na preteklo, spreminjajoče se in izginjajoče, zato jo avtor povsem upravičeno poimenuje tudi Minuli časi.
Zanimivo je, da na Rutarjevih slikah iz zadnjih dveh let, izbranih za tokratno razstavo, ne nastopajo človeške figure, čeprav se je avtor na svoji ustvarjalni poti izkazal tudi v slikanju tovrstne motivike.
Velikokrat pa se avtor odloči za upodobitve vode, tiste specifično obarvane, ki pripada zgolj in samo Soči, vode, ki je fenomen in prepoznavni znak, realnost in obenem romantika ali pa v skrivnost odeta barvna lisa, ki svojo mističnost še stopnjuje v skrivnih kotičkih za slapovi sklanjajočih se vrbovih vej (Vrbe ob jezeru I, II). Potem pa je tu še voda morja, ki jo slikar najpogosteje ujame v solinarski ambient. Čista, tonsko stopnjevana, prefinjeno niansirana, zamolklo zadržana in že skoraj blatno učinkujoča. Voda kot eden izmed štirih elementov, revitalizacijska sila, kot življenje, ki se še vedno pretaka med pogosto zapuščeno arhitekturno dediščino primorskih solin. Je snov, ki jo avtor povzdigne na nivo simbolnega in večpomenskega.
Z likovno dovršenostjo in posebno afiniteto pa je avtor zabeležil tudi košček Tolmina, imenovan Klanec. Hiša ob hiši, vse podane kot poenostavljena, na bistvo omejena podoba, skupek kubusov, med katerimi je tudi hiša z identiteto – Rutarjeva rojstna hiša. V harmonijo barv in skladnost oblik ujet zapis strnjenega naselja, prežet s svetlobo, premore veliko izpovedno moč, ki se iz središča pripovedi nadaljuje in stopnjuje na obrobju, katerega avtor zaznamuje kot predmetno razbremenjeno, abstraktno kuliso, kot nekaj, kar bi lahko poimenovali tudi svet duhovnega ali vsaj slikarjevega, intimnega. Preprosto, obrobje se zdi nekakšen objem srca, zavetje, svetinja, v katero avtor polaga fragment realnosti.
Široki, pastozni nanosi barve brišejo konkretno stvarnosti ali pa jo dajejo v novi, transformirani, preoblikovani podobi. Kot občutje in ne toliko kot videnje. Zato krajina Ivana Stojana Rutarja ni le svet videnja, ampak predvsem doživljanja, še vedno pa prinaša svoj prepoznavni »obraz« in prezentira svoj pojavni pomen. Je navdihujoča sila, ki se prelevi v novo podobo, bolj avtorjevo – notranjo kot videno – zunanjo.
Vedno novi motivi, vsakokrat drugi košček domovine, še najraje pa Primorje ali Tolminska, ga vodijo v ustvarjalnost, v iskanje in odkrivanje tistega, zanj še neodkritega, v razglabljanje o novih slikarskih rešitvah, v igrivo eksperimentiranje, v katerem se vsebina in način njene prezentacije zlijeta v eno. Preprosto v stvaritev, ki odstira tančico tako z avtorja kot s podobe. Slikar nas vodi skozi svet barv, črt, oblik in svetlobe v svet občega in tistega osebnega, intimnega, razpoloženjsko naglašenega. Vedno pa kot Ivan Stojan Rutar.
Anamarija Stibilj Šajn
univ. dipl. umet. zgod.

Hosted by www.Geocities.ws

updated 31.12.2005

This page hosted by Get your own Free Home Page