Jožko Šavli

Črni panter

 Prvoten grb Slovenije (Karantanije)

V svetu na splošno prevladuje prepričanje, da je bila prva slovanska država Velika Moravska, ustanovljena okoli leta 830. Toda že Pavel Diakon, znameniti zgodovinar Langobardov, navaja, da je leta 595 bavarski vojvoda Tassilo vdrl v deželo Slovencev in se z bogatim plenom vrnil domov... Qui mox cum exercitu in Sclaborum provinciam introiens... (cf. Historia Langobardorum IV, c. 7). Ker so Langobardi tudi svoje kraljestvo v Italiji nazivali takrat "provincia", je bila potemtakem omenjena dežela v Vzhodnih Alpah samostojna država, na ravni kraljestva.

V Vzhodnih Alpah je že v obdobju pred Rimljani obstajalo kraljestvo, ki ga rimski pisci imenujejo Regnum Noricum (Norik). Leta 16 pr. Kr. se je Norik prostovoljno vključil v Rimsko cesarstvo. Zaradi tega je ohranil svoje domače pravo - ius gentium, to je notranjo samoupravo in lastno družbeno organizacijo. Za razliko od Norika, tisti narodi, ki so jih Rimljani premagali po daljših bojih, niso v njihovem cesarstvu  imeli nikakih pravic, in so bili zgolj brezpravni tujci (peregrini dedititii).

V rimskem obdobju se je tudi v Noriku razširila antična simbolika, sprva poganska in zatem krščanska. V tej simboliki ima svojo vlogo panter, ki je bil prvenstveno krščanski lik. Stare antične zgodbe o njem, in drugih naravnih in mitoloških živalih, je grški pisec Fiziolog iz Aleksandrije (2. stol. po Kr.) priredil kot prispodobe k Evangeliju.

V  zgodbah Fiziologa  se Panter  kot krščanski  simbol predstavlja v naslednji zgodbi: Vsem živalim je prijatelj, razen zmaju (lik hudiča). Potem, ko se je bil najedel, spi v svoji votlini tri dni (kakor Kristus v grobu). Tretji dan vstane, zarjove s silnim glasom, da ga slišijo vse živali, in spusti iz svojega žrela neznansko sladak vonj (sladka beseda Evangelija). Temu vonju se živali ne morejo upreti, in mu sledijo, tako da jih panter ujame. (cf. Physiologus, Naturkunde in frühchristlicher Deutung, Union Verlag, Berlin 1981, str. 34).

V prvih stoletjih krščanstva in še tja v obdobje romantike je panter na ta način predstavljal prispodobo Kristusovega vstajenja. Na območju nekdanjega rimskega Norika so se nam ohranile njegove  upodobitve na več krajih: Gospa Sveta (Maria Saal) in Krka (Gurk) na Koroškem, na Štajerskem pa Kalsdorf, Seggau, Gradec (Graz), Ptuj, nadalje Savaria (Sombathely) v Panoniji in še kje.

Po propadu Rimskega cesarstva leta 476 so Vzhodne Alpe pripadle kraljestvu Ostrogotov v Italiji, in potem za krajši čas Frankom. Leta 568 vderejo v Italijo Langobardi, in tam vstanovijo svoje kraljestvo. To kraljestvo pa ne obsega več Vzhodnih Alp, in tu se tedaj pojavi samostojna država Slovencev (provincia Sclaborum), kasneje imenovana v virih Sclauinia ali Carantania.

Okoli leta 750 dalje se v tej državi začne pokristjanjevanje.Vodijo ga predvsem irski redovniki, ki prihajajo iz bavarske škofije Salzburg, kjer je za škofa irski redovnik sv. Virgil. Vodja irskih redovnikov misijonarjev  je sv. Modest, pokrajinski škof, ki leta 753  zgradi ali obnovi cerkev Gospe Svete (nemško Maria Saal)... ecclesia Sanctam Maria in Solio. Ta cerkev je stolnica Karantanije, zgrajena na griču, severno od mesta Celovec (Klagenfurt) na Koroškem (danes Avstrija). Poslopje cerkve ni več prvotno. Toda nad njegovim glavnim vhodom se je vse do danes ohranil rimski kamen (2. stol.). Na njem sta vklesana dva panterja, z rogom izobilja (cornucopia) v prednjih šapah; na sredi med njima je vaza (kantharos), iz katere rase trta; na njej so ptice (duše), ki zobljejo grozdje. Iz položaja, ki ga ima  kamen s panterjema nad glavnim vhodom v stolnico Karantanije, je mogoče sklepati, da je panterjev lik postal simbol zgodnje, pokristjanjene slovenske države.

Lik panterja je dokaj pogost na najdbah karantanske Köttlach kulture (8. - 11. stol.). Panter je upodobljen v napadalni drži, stiliziran. Pogosto ima tudi pege, kot leopard. Kadar njegova drža ni izrazito napadalna, ga arheologi pogosto zamenjajo in označujejo kot Agnus Dei. Vendar je ta jasno prepoznaven po svojem svetniškem siju, katerega panter nikoli nima. Kasneje sta v heraldiki leopard in panter dve samostojni figuri.

V takšni, napadalni drži je imela panterja za svoj bojni znak tudi Velika Karantanija  (952 - 1180). Slikovna pričevanja o tem nam sicer manjkajo, toda iz poznejših grbov lahko na to dokaj zanesljivo sklepamo. Ta velika vojvodina z mnogimi krajinami se je raztezala od češke na severu pa do Verone v Italiji. V Veronski krajini, ki je obsegala današnjo deželo Benečijo (Veneto), se je lik panterja ohranil v grbih nekaterih rodbin še v poznejših stoletjih. V tamkajšnji heraldiki je poznan pod imenom la dolce (sladka), po zgodbi o njegovem sladkem vonju.

V Karantaniji je bil panter kot bojni znak sprva še v plastični obliki, in so ga nosili na drogu. Obenem pa lahko sklepamo, da se je njegov lik nahajal tudi na praporu, kateremu so rekli bandera. V karantanski vojski zato, da njegove dokaj zahtevne podobe niso prerisavali na prapore po poveljstvih, so razvili nasledenji sistem praporov oziroma bander:

1. vojvoda (črni panter na belem polju),
2. vojvodov gradnik (črni škarnik na belem),
3. vzhodni poveljnik (ena črna proga na belem),
4. severni poveljnik (dve črni progi na belem),
5. zahodni poveljnik (tri črne proge na belem);
6. krajnik oziroma mejni grof (polovično črno-belo polje),
7. knez ali grof (četverno črno-belo polje).

Takšen sistem znakov je mogoče razbrati iz poznejših karantanskih grbov. Obdobje heraldike velja nekako od leta 1150 naprej. Prav na njegovem začetku, in sicer leta 1160, se panter prvič pojavi  tudi na pečatu, čigar lastnik je Otokar III., mejni grof v Karantanski krajini (kasnejša Štajerska). Na svojem pečatu, kot vidimo na listini tri leta kasneje, ga  ima tudi vojvoda Herman, ki vlada Koroški (ožja Karantanija). Tudi potem, ko Karantanska krajina postane leta 1180 samostojna vojvodina z imenom Štajerska, obdrži v svojem grbu še vedno panterja. Njegove barve nam prvič opiše znani pesnik trubadur Wolfram von Eschenbach v svojem delu Parzival (ok. 1210): sobolov panter na hermelinovem ščitu. Z besedo "sobol" (sicer znamenito krzno) se v heraldiki označuje črna barva: fr. in angl. sable. Krzno "hermelin" se označuje kot polje s posebnimi znaki, pomeni pa dostojanstvo vladarja (kneza, kralja). Na karantanskem ščitu je krzno zamenjala pozneje srebrna (bela) barva.

Leta 1246 je prišlo med vojvodino Štajersko in Koroško do spora glede pripadnosti črnega panterja. Obe vojvodini sta imeli namreč isti grb. Na kraljevem dvoru so odločili, da črni panter pripada Koroški kot starejši vojvodini. Tedaj je Štajerska vzela na svoj ščit belega panterja na zelenem polju, katerega je ohranila do danes. Vendar pa se črni panter na Koroškem ni obdržal več dolgo. Leta 1269 je karantanska dinastija izumrla. Nato je karantanske dežele prevzel najprej češki kralj Otokar II. in z njimi koroški grb, ki ga je od leta 1237 imel princ Ulrik III., sin vojvode Bernarda. Toda, ko je leta 1265 nasledil očeta, je tudi on prevzel panterja.

Nov grb Koroške (Karantanije), torej drugi po vrsti,  je potem obveljal in se ohranil do danes. Ta grb ima na ščitu v prvi polovici tri črne leopardizirane leve na rumenem, ki izhajajo iz ščita švabske, v drugi pa bel prečnik na rdečem. Druga polovica ni grb Avstrije, temveč znamenje pripadnosti, lastnine. (še danes nam je poznana kot prometni znak v pomenu "Nimaš vstopa", prvotno že v pomenu: "Nimaš vstopa na zasebno lastnino").

Prva polovica novega grba oziroma ščita, na katerem so trije črni levi na rumenem (grb Švabske)  ima izreden pomen. To je spomin na princeso Beatrix Švabsko († 1025), ki je bila kot soproga njenega začetnika, vojvode Adalbarona Eppensteina († 1039), mati Karantanske dinastije. Njena mati Gerberga Švabska († 1000) je bila hči Konrada, vojvode Burgundije († 993) in ta je bil sin Ludvika IV., kralja Francije († 993), iz rodu Zahodnih Karolingov. Karolinško nasledstvo, tudi po materini strani, pa je še kako stoletje potem predstavljalo v vsej Evropi izreden prestiž.

S tem nasledstvom se je nedvomno ponašala tudi Karantanska dinastija. Njena prva hiša (Eppenstein) je prenehala z vojvodom Henrikom III. († 1022). Njegov naslednik Henrik IV., začetnik druge hiše (Spanheim), je bil nečak prejšnjega vojvode, sin njegove sestre Hedvike in grofa Engelberta Spanheima.

Nasledstvo v ženski liniji je omogočalo karantansko slovensko pravo, imenovano institutio Sclavenica (ali Slavica lex). Takega nasledstva pravo germanskih ljudstev ni dovoljevalo. Germansko nasledstvo je obstajalo le v moški liniji. Ker upošteva avstrijsko (koroško) in nemško grboslovje  za Koroško (Karantanijo) le nasledstvo po nemškem pravu, si njegovi izvedenci vse do danes niso znali razložiti, odkod omenjeni švabski levi v grbu Koroške.

(Slika) Broča s podobo panterja (Kultura Köttlach, 9. stol.), najdena v izkopaninah samostana v kraju Molzbichl (Melec) pri Špitalu. Koroškem. Temelji tega prvga karantanskega samostana so bili odkriti šele leta 1985.