The author of this book is:
Dr. Jožko Šavli, FAS, KdB, FSAI
Fellow of the Augustan Society
Knight de Bryan

K a r a n t a n s k i   s v e t n i k i

Zdi se neverjetno in vendar, odkar nas je narodno gibanje od srede 19. stol. naprej vodilo v moderen narod, z lastnim knjižnim jezikom, politko, gospodarstvom, krščanskim izročilom in doživetjem, so nas prepričevali in tudi prepričali, da smo Slovenci narod brez lastne države v zgodovini in celo narod ťbrez svetnikovŤ.

Domača cerkvena oblast je vsled tega naročala, naj verno ljudstvo moli, da prej ali slej pride do razglašenja ťprvegaŤ slovenskega blaženega in potem svetnika. Sicer je bilo na splošno znano da je nekoć med poganske Karantance prišel nek misijonar po imenu Modest, ki pa je bil irskega porekla. Vedeli so tudi za bl. Emo, vendar so verjeli razlagam, da je bila nemške krvi. Povsem sta bila pozabljena Domicijan in Liharda, ki so ju bili častili stoletja, medtem ko je Gorazda povsem zakrilo češčenje slovanskih apostolov Cirila in Metoda...

Tako so Slovenci dobivali rasvetlitve od raznih strani od nemškega severa, pa od latinskega zahoda, in tudi od slovanskega vzhoda, odkoder je prihajala ťLux ex OrienteŤ s češčenjem sv. Cirila in Metoda. Nikakor pa ni bilo razsvetljenja iz domačih logov, ki so očitno veljali za manjvredne.

Slovensko krščansko občestvo je medtem razvilo živahno cerkveno prosveto in bogato verno doživetje, ki je polnilo ljudi ob nedeljah in praznikih, pa tudi vsak dan. Iz tega doživetja je raslo tudi spoznanje o lastnem krščanstvu.

Leta 1967, ob 1200-letnici krščanstva in smrti sv. Modesta, prvega apostola Karantancev, je bil pravi naval romarjev iz Slovenije, ki so s številnimi avtobusi prihajali k Gospe Sveti. Celovški škof je romarjem pridigal v slovenskem jeziku.

Tega ni mogel prenašati nemškonacionalni tabor. Njegovo društvo Heimatdienst je v tisku dvignilo vik, na katerega je čakal Beograd. Ta je potem podtalno naročil republiški vladi v Ljubljani, naj zaseže romarjem avtobuse. - Šlo je za tih protest slovenskih množic proti komunistični brezverski politiki in jugoslovansko balkanskemu suženjstvu, pod katerim Slovenija ni smela niti ječati.

Vojvoda Domician

V januarju 1992, prav v mesecu, ko je Evropa priznala samostojno Slovenijo, so v nekdanji opatiji benediktincev v Miljah (Millstatt) na Koroškem našli kos nagrobne plate z delom napisa, ki je pripadal sv. Domicijanu († ok. 802), vojvodu Karantanije. Njegov obstoj so od konca 19. stol. dalje vztrajno zanikali, češ da nikoli ni živel. Kadar je naneslo, da je koroški tisk, slovenski kot nemški, omenjal opatijo v Miljah, kjer se še danes v posebni Domicijanovi kapeli opatijske cerkve nahaja grob tega vojvode, so vztrajno ponavljali pripev ťnie wirklich gelebtŤ (v resnici nikoli živel).

Najdba kosa njegovega izvirnega nagrobnika je vsled tega koroško javnost presenetila. Potrjeno je bilo, da je sv. Domicijan v resnici živel. Ugleden celovški arheolog dr. Fr. Glaser je na podlagi spisa Vita s. Domitiani, kot lahko označimo latinsko besedilo in njegov nemški prevod, izdelal rekonstrukcijo celotnega napisa na prvotnem Domicijanovem nagrobniku. Napis je bil naslednji:

† HIC QVIESCIT DOMICIANVS DVX QVI KAROL IMP TEMPORIBVS

PAGANITATEM DEVICIT ET POPVLVM AD FIDEM CONVERTIT

Prvotni napis nad grobom sv. Domicijana, kot ga je rekonstruiral arheolog dr. Fr. Glaser iz Celovca.

Nekdanji Gotski nagrobnik na nekdanjem visokem grobu sv. Domicijana v opatijski cerkvi, sedaj v predverju svetnikove kapele

V prevodu: Tukaj počiva vojvoda Domcijan, ki je v času cesarja Karla premagal pogane in ljudstvo spreobrnil k veri. - Kako naj si razložimo ta napis? Ker je bil frankovski kralj šele leta 800 po Kr. kronan za cesarja, potem je Domicijan umrl kako leto po tem kronanju, to je okoli 802. Težko si nadalje predstavljamo tega svetniškega vojvodo v vlogi vojskovodje, da bi ťpremagal poganeŤ (paganitatem devicit)? In tega tudi ni bilo. Potek dogodkov v času po pokristjanjenju Karantancev nam odkriva naslednjo podobo:

Ko je 767 umrl sv. Modest, irski redovnik, apostol Karantanije, je poganska stranka v deželi, ki je izgubila moč, organizirala več uporov proti krščanski vladavini. To vladavino je predstavljal vojvoda oziroma knez Valhun. Prvi upor je bil že istega let 767, drugi naslednjega 768 in tretji pa 770. V slednjem je bila poganska stran zmagovita in je pregnala z dežele vse tuje misijonarje.

Toda s tem je bila prelomljena stara pogodba z Bavarci iz 743. Takrat so Bavarci pomagali Karantancem v vojni proti Obrom pod pogojem, da sprejmejo krščansko vero. Ta pogoj je postavil kralj Frankov, ki ga je bil papež imenoval za pokrovitelja krščanske Evrope, in čigar vrhovnost so priznavali tudi Bavarci.

Vsled tega je bavarski vojvoda Tassilo III. leta 772 vdrl v Karantanijo, premagal pogansko stran in spet postavil na prestol krščanskega vladarja. Ta v zapisih sicer ni naveden, najbolj verjetno pa je, da je bil to vojvoda Valhun. Toda poseg tuje vojske, ki je nedvomno tudi plenila in morila, je v Krantaniji vzbudil do krščanstva vsaj veliko nezaupanje, če ne naravnost odpor. Vojvoda Valhun je bil sicer krščanski vladar, toda ljudstvo je nasproti veri postalo ravnodušno. To sklepamo iz tega, ker je sv. Virgil († 784), škof v Solnogradu in Modestov rojak, pošiljal v Karantanijo še naprej misijonarje. Kot nam poroča spis o spreobrntivi, znana Conversio, še v letih 773, 775, 779, 781 in 783.

Verjetno ze kako leto poprej je umrl tudi vojvoda Valhun, katerega je nasledil vojvoda Domicijan. Njegova Vita navaja, da ga je krstil solnograški škof, kar je bil skoraj gotovo še sv. Virgil. Iz legend izvemo, da se je dal krstiti potem, ko so v jezeru našli njegovega utopljenega sina; pa zato, ker je dal obljubo svoji težko oboleli ženi. V Miljah je pokopan skupaj z ženo in otrokom. V legendi je omenjen tudi njegov krščanski zgled, ki ga je kot dober vladar dal karantanskemu ljudstvu. In s tem je ťpremagal poganeŤ in ljudstvo pridobil za vero.

Njegov zgled je bil tako velik, da so ljudje po njegovi smrti romali na njegov grob v cerkvi sv. Odrešenika v Miljah, ki jo je dal zgraditi. Koroški zgodovinarji sodijo, da ga je za svetnika skupaj z apostolom Modestom razglasil škof Osvald od Gospe Svete († 863), ki ga viri imenujejo ťepiscopus SclavorumŤ (slovenski škof). Takrat so svetnike razglašali še krajevni škofje.

Okoli 1072 je palatin Aribo II., to je, predstavnik kralja v deželi, skupaj z bratom Botom ustanovil v Miljah opatijo benediktincev z obsežno zemljiško posestjo. V njej naj bi bila tudi grobnica njegove rodbine. Opatija je postala središče bogatega književnega delovanja. Ohranjenih je več rokopisnih del s poslikavami. Veliko pa jih je leta 1120 uničil požar med njimi tudi pomembne listine o sv. Domicijanu. Toda romanja na njegov grob so se nadaljevala, in bilo je tudi mnogo čudezev.

Po letu 1400 je opatija doživljala veliko krizo. Cesar Friderik III. je vsled tega izposloval pri papežu njeno razpustitev. V njej je leta 1469 ustanovil viteški Red sv. Jurija, ki naj bi se bojeval proti Turkom. Toda duh viteštva je bil že pri koncu in red ni mogel priti do razcveta.

V naslednjem stoletju so poslopje stare beneditinske opatije prevzeli Jezuiti iz Gradca, ki so z veliko vnemo pospeševali češčenje sv. Domicijana. Koroškim deželnim stanovom je bil tudi uradno zavetnik Karantanije. Jezuiti so relikvije svetnika prenesli v veliko stekleno skrinjo v baročnem slogu. Danes je ta skrinja na oltarju Domicijanove kapele. Pripravljali so tudi dokumente, da bi bil razglašen za svetnika vse Cerkve, in 1762 so škofje Domicijanovo zadevo tudi predložili papežu v Rimu. Toda zaradi nenadne ukinitve njihovega reda leta 1773 ni bilo več nikogar, ki bi zadevo pospeševal. Tudi njegovo češčenje je že kmalu padlo v pozabo, in se ohranjalo le še na krajevni ravni. Sredi naslednjega stoletja ga kot slovenskega svetnika ne odkrije več niti veliki Slomšek, ki je posebej povzdignil češčenje karantanskega apostola sv. Modesta, ko je njegov god postavil na 31. marec.

Toda nemška nacionalna stran sv. Domicijana ni pozabila. V svojstvu svetnika in vladarja slovenske Karantanije je bil napoti ťVeliki NemčijiŤ, v katero so vključili tudi Koroško in Avstrijo, od nekdaj ťnemškiŤ deželi. Vsled tega je zgodovinar R. Eisler izdelal o njem in leta 1907 objavil temeljito študijo, v kateri ga je razglasil za izmišljotino benediktincev.

To so potem ponavljali vse do 90-ih let, ko je prišel na dan kos Domicijanovega nagrobnika, s čimer je bilo ovrženo ťznanstvenoŤ dognanje omenjenega zgodovinarja. O najdbi tega kosa so na Koroškem in v Avstriji tudi ustrezno poročali. Ne pa v bližnji Sloveniji, kjer so ta izreden dogodek zamolčali celo v cerkvenih listih, kot sta tednik Družina in mesečnik Ognjišče. Očitno je bilo, da karantanski svetnik ne sodi v okvir ideologije jugoslovanstva, v katero so vključevali Slovence. Na cerkveni strani naj bi to ideologijo predstavljala sv. Ciril in Metod, svojih lastnih svetnikov naj Slovenci ne bi imeli.

Vladar svetnik, ki je utemeljitelj njihove kršcanske države, je bil pri vseh narodih še posebej češčen. Tako častijo Čehi v tem pomenu sv. Venceslava, Madžari sv. Štefana, Ukrajinci sv. Vladimira,… Karantanci - Slovenci smo v sv. Modestu videli svojega apostola, v sv. Domicijanu pa utemeljitelja svoje krščanske države in njenega zavetnika. Na Dunaju, ko je imel do srede 19. stol. še obzidje, je stal njegov kip na stebru ob Karantanskih vratih (Kärntner Tor), pri današnji Operi. Od tukaj je vodila cesta v Karantanijo. Še danes ima naziv Kärntner Strasse (Karantanska cesta).

To je bilo pricevanje o tem, da so zgodovinski narod z lastno drzavo, starejši od svojih sosedov. Vsled tega so nasprotniki sv. Domicijana izbrisali za cela za cela desetletja.

Na pragu drugega tisocetja je najdba enega samega kosa njegovega nagrobnika- kot po cudezu - podrla njihove ťznanstveneŤ naklepe.

Slovstvo:

Sveti Albuin (Albin)

Freska iz stolnice v Brixenu

Sv. Albuin (Albin)

Med karantanske svetnike sodi tudi sv. Albin (Albuin), ki je bil sin karantanske kneginje, sv. Liharde. Njegov oče, grof Albuin st., je izhajal iz rodbine uglednih Ariboncev, ki so imeli posestva v Karantaniji in na Bavarskem. Aribonci so imeli več rodbinskih vej, in ena od teh so bili tudi Hartviki, palatini v Karantaniji, ki jim je pripadal skoraj gotovo tudi Albuin st.

Albin ali Albuin ml. je bil goreč duhovnik. Pobožna mati je bila silno vesela, ker se je  odločil za duhovniški stan. Vsled tega mu je prepustila, ko je bil še diakon, v dosmrtno posest grad Kamen v Juni na Koroškem.

Vsled visokega plemstva, ki mu je pripadal, in zaradi duhovniške gorečnosti, je njegovo ime vzbudilo pozornost tudi v visokih cerkvenih krogih. Tako ga je solnograški nadškof Friderik imenoval za škofa v Säbenu (Sabiona) na južnem Tirolskem. To škofijo je po zatonu Rimskega cesarstva ustanovil sv. Ingenuin. Na novem službenem mestu se je škof Albin še posebno izkazal, tako da je cesar Oton II. posest njegove škofije izvzel iz podrejenosti deželnemu knezu (imuniteta). Okoli leta 990 je Albuin prenesel sedež škofije iz gorskega Säbena v dolinski Brixen.

Nov kralj in cesar, Henrik II. Sveti, je ob prevzemu oblasti leta 1002 pritegnil škofa Albina znova v krog zaupnikov dvora. Ko je potoval leta 1004 v Italijo, mu je v Tridentu podelil v posest gospostvo Bled, ki je od takrat pa do 19. stol. pripadalo škofiji Brixen. Škof Albin je kmalu zatem umrl († 1006). Za svetnika je bil razglašen v naslednjem stoletju, in je skupaj s sv. Ingenuinom zavetnik škofije Brixen.

Na Slovenskem mu je posvečena kapela na blejskem gradu in cerkev v Koroški Beli. Na Koroškem se je v izročilu kot eden izmed karantanskih svetnikov ohranil prav do 20. stol.

Leta 1931 so ga skupaj z drugimi upodobili v novi cerkvi Kristusa Kralja v Celovcu. Njegov god je 5. svečana. V knjigi Leto svetnikov je navedeno, da je bil Korošec, njegovo karantansko poreklo pa ni posebej omenjeno.

  

Sveti Gorazd

Sv. Gorazd

Bil je eden izmed učencev sv. Metoda, eden izmed tistih, ki so izhajali iz Panonije. Ko sta sveta brata Ciril in Metod leta 868 odhajala z Moravske prvič v Rim, in sta se ustavila tudi v Panoniji, je bil nedvomno med tistimi učenci, ki jima jih je bil izročil knez Kocel, da jih vzgojita v duhovnike. O njegovem slovenskem poreklu priča še zlasti njegovo ime, ki je enako imenu prvega krščanskega vojvode v Karantaniji. Drugi svetniki iz skupine Metodovih učencev imajo grška imena, ki posredno pričajo, da so izhajali z vzhoda, kjer je krščanstvo imelo grški oziroma bizantinski pečat.

Sv. Metod, ki je umrl na Moravskem († 885), je Gorazda pred smrtjo določil za svojega naslednika. Metodovo žitje nam o tem poroča naslednje: Pokazal jim je enega svojih zvestih učencev po imenu Gorazd rekoč: ťTa je vaše dežele svoboden mož, pa dobro poučen o latinskih knjigah, pravoveren. To bodi vaša volja in vaša ljubezen, kakor tudi moja.Ť

Nekako dve leti po Metodovi smrti so bili njegovi učenci nasilno izgnani z Moravske. Veliko od njih se jih je zateklo na slovanski jug, predvsem v Macedonijo in Bolgarijo, kjer so svoje poslanstvo vršili naprej. Iz njihovega delovanja je zacvetela enkratna prosveta, predvsem na Ohridu, kjer še danes občudujemo bogastvo njene krščanske misli.

Med svetimi možmi, ki jih v Macedoniji od nekdaj častijo, se ob Klimentu, Savi, Angelarju in Naumu nahaja tudi Gorazd. Toda o njegovem delovanju na tem območju ni sledu, in tudi ne njegovega groba, ki bi pričal da je tukaj tudi prebival. Gorazd se je z Moravske dokaj verjetno zatekel na sever, mogoče na Poljsko.

V češčenju svetih bratov Cirila in Metoda, ki ga je od 19. stol. dalje spodbujal predvsem slovanski zanos, nihče ni pomislil, kakor se navadno dogaja pri ideologijah, tudi na Gorazda. Šele v 70-ih letih se skupaj s Klimentom in drugimi pojavi v knjigi Leto svetnikov, pa tudi v koledarju, kjer imajo god 27. julija. Slovenski ljudje pa so že pred tem dojeli njegov zgodovinski pomen in vse več je fantov in mož, ki nosijo njegovo ime.

  

Sveta Liharda (Hildegard)

Baročni oltar sv. Liharde v farni cerkvi na Kamnu, Junska dolina (Koroška), na njem kip svetnice, ki drži v rokah znameniti štrucej ali krušej, kot znamenje svoje dobrodelnosti.

Sv. Liharda

Pokopana je cerkvi na Kamnu (Stein), v Juni (Jauntal) na Koroškem. Njen grob je skrinja pod oltarjem, vrh katerega je napis Sv. Liharda prosi za nas. Njen grob so Slovenci vsa stoletja obiskovali v velikem številu. Danes pa zanj, razen tamkajšnjih faranov, komaj kdo ve. Uradna Cerkev jo ima samo za blaženo, v izročilu ljudi pa velja za svetnico. Razglašena je bila nedvomno že pred letom 1171, v katerem je papež svetniška razglašenja pridržal izključno Rimu. Prej so to pravico imeli domači škofje in pristojen domači škof je za svetnico gotovo razglasil tudi Lihardo, dasi o tem ni ohranjena ustrezna listina.

Njeno izvirno ime je bilo Hildegarda. Rodila se je v letih okoli 905 in umrla najverjetneje leta 985. Njen soprog je bil grof Albuina (Albin). V njunem zakonu se je rodlo 5 otrok. Najstarejši je bil škof v Brixenu na Tirolskem. Razen legende o njej in o soprogu, v kateri je zgodovinsko jedro, je malo podatkov o njenem življenju. Legenda navaja, da sta s soprogom bivala najprej na gradu Škrbina nad Dravo, nasproti vasi Mehlice. Grof Albuin, ki je umrl pred letom 975, je pokopan v cerkvi te vasi.

Pobožna Liharda je zapustila dobrodelno ustanovo. Na predvečer njenega godu, dne 5. februarja, so iz dohodkov te ustanove gostili množice ubogih in številno duhovščino. Pravila te ustanove določajo med drugim, da se za njen god opravijo maše po Lihardinem obredu v cerkvi na Kamnu, in sicer v kripti, na glavnem in na Marijinem oltarju. Po starem običaju pa mečejo ta dan med množico tudi kruhke, po koroško krušeje ali štruceje. Ljudje jih hranijo, in če štrucej ne splesni, pomeni, da je v hiši blagoslov vse leto.

Na oltarju sv. Liharde se nahaja njen pozlačen kip, v čigar roki je štrucej, ki ga nudi siromaku - simboličen prikaz njene dobrote. V 18. stol. je bil njen kip odet po takratni navadi v bogato obleko, kar je motilo oblast, ki se je ravnala po smernicah cesarja Jozefa II. Vsled tega ga je moral župnik odstraniti. Tedaj pa se je zbrala velika množica ljudstva, predvsem žensk, ki so župnika prisilile, da je kip priljubljene svetnice postavil nazaj.

Dobrodelna ustanova sv. Liharde je zamrla v letih po prvi svetovni vojni, ko je silna draginja (inflacija) povsem spodjedla njeno premoženje.

  

Sveta Ema (Hema)

Ema Krška in soprog Viljem kot ustanovitelja stolnice na krki, freska iz leta ok. 1650 v farni cerkvi v Liedingu (Ledine), Krška dolina (Koroško). Okoli vratu so jima nadeli vladarski red Zlatega runa, ki je v resnici mnogo kasnejši.

Sv. Ema (Hema) Krška

Za blazeno je bila razglašena ze leta 1287, nadaljevanje postopka pa so prekinili mnogi zgodovinski dogodki in pretresi. Šele po vec stoletjih, in sicer 1938, je bila v Rimu na prizadevanje avstrijskih in slovenskih škofov razglašena tudi za svetnico. Slovenci so vsa stoletja radi romali na njen grob v stolnici na Krki (Gurk) na Koroškem, vse dokler ni prva svetovna vojna prinesla nove razmejitve, ki je romanja iz Slovenije skoraj povsem onemogocila. Od tedaj je tudi njen spomin dokaj hitro tonil v pozabo.

Izjema v tem pogledu je bila Lavantinska škofija (Maribor), kjer so spomin nanjo ohranjali. Njen god, 27. junija, velja v tej škofiji za praznik. Ne nazadnje tudi zato, ker je bila Ema po starem izrocilu rojena na gradu Pilštanj na Bizeljskem, ki spada v Lavantinsko škofijo.

Ema ali Hema je izhajala iz rodbine grofov Krških, katerih prednik je omenjen ze leta 898. Rodila se je okoli leta 973, in je odrašcala na dvoru svetniških vladarjev, cesarja Henrika II. Svetega in njegove soproge Kunigunde. Imen njenih staršev ne poznamo, znano pa je ime njene stare matere, grofice Ime.

Ko je Ema odrasla, jo je vzel v zakon plemeniti Viljem, krajnik v Savinjski krajini. V tem zakonu sta se rodila sinova Hartvik in Viljem. Imela pa je tudi vsaj eno hcer, katere ime nam ni znano. Od te hcere je izhajala rodbina grofov v Vovbrah (Heunburg), kasneje grofov Celjskih.

Leta 1016 je Emi umrl soprog. Okoli 1035 pa je izgubila še sinova, ki sta bila umorjena. Ostala je vdova z velikim premozenjem, po svoji kot tudi po mozevi rodbini. Toda vso svojo posest je namenila novim faram in samostanom. Leta 1043 je na Krki ustanovila samostan benediktink, kjer je dala zgraditi mogocno stolnico, ki jo obcudujemo še danes. V samostan je vstopila tudi sama († 1045). Nekaj let po njeni smrti je bil samostan ukinjen, in na njegovem mestu ustanovljena Krška škofija, prednica današnje celovške.

Ob 50-letnici njene razglasitve za svetnico je bilo na Krki veliko slavje, ki ga je s svojim obiskom pocastil tudi papez Janez Pavel II. Preditve so se udelezili v izrednem številu tudi romarji iz Slovenije.

Sv. Ema je karantanska svetnica. Vprašanje njenega porekla, slovenskega ali nemškega, se ni postavljalo vse do 20. stol., ko so jo razglasili za ťNemkoŤ, ceš da Slovenci nikoli nismo imeli lastnega plemstva. Vsled tega ji tudi slovenska cerkvena stran ni posvecala primerne pozornosti. Danes pa je v knjigi Leto svetnikov vendarle navedena kot ťslovenska kneginjaŤ.

Sveti Modest

ťSv. Modest pridiga KarantancemŤ, barocna freska v farni cerkvi v kraju Althofen, okraj Lungau (danes Solnograško). Staro izrocilo prvavi da je sv. Modest postavil prvo cerkev na tem kraju ze leta 754.

Sv. Modest

Conversio, spis o spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev (ok. 873), sporoca, da je po smrti kneza Gorazda zavladal v Karantaniji njegov bratranec, knez Hotimir, in da mu je solnograški škof Virgil, irski menih, poslal za kornega (pokrajinskega) škofa svojega sobrata Modesta. Ta je bil na celu skupine menihov misijonarjev - familia, ki so pripadali redu sv. Kolumbana, in so v Karantaniji ustanovili tri cerkvena središca, pri Gospe Sveti, pri sv. Petru v Lesju (stara Teurnia) in ťad UndrimasŤ (blizu Knittelfelda).

Središce njihovega delovanja je bila stolnica Gospe Svete, ki jo je Modest ustanovil ze leta 753. Omenja se v zapisu kot ecclesia Stanctae Mariae ad Carantanam (cerkev sv. Marije v Korotanu). Kmalu potem prevlada zanjo ime Maria in Solio (Marija na prestolu), od katerega izhaja nemški naziv Maria Saal. V slovenšcini je bila od nekdaj Gospa Sveta. V tej stolnici je grob sv. Modesta († 767), ki ga je za svetnika razglasil nedvomno domaci korni škof Osvald, imenovan v virih slovenski škof - episcopus Sclavorum.

O sv. Modestu je malo zgodovinskih podatkov, kakor jih je sploh o irskih menihih, ki jim je bilo takrat poverjeno misijonsko delo na velikem ozemlju Evrope, na katerem je bil varuh kršcanstva frakovski kralj. Koroški zgodovinarji, ki Karantanije kot slovenske drzave sicer ne omenjajo, soglašajo v tem, da so Modest in tovariši ob prihodu na ťKoroškoŤ našli v dezeli še neko število kristijanov, ki so se ohranili še iz rimskega casa. S tem se sklada tudi Marijino cešcenje v Karantaniji, ki drugod na zahodu v tistem casu še ni bilo razširjeno. Bilo pa je na vzhodu in v Ogleju, pod katerega je v antiki spadala Karantanija oziroma njen predhodnik Norik.

Modestov misijon je bil uspešen. Toda takoj po njegovi smrti je poganska stranka zanetila v dezeli enega za drugim tri upore. V zadnjem je bila zmagovita in iz dezele so bili pregnani vsi tuji misijonarji. Tedaj je posegla v dezelo bavarska vojska in spet vzpostavila vladavino kršcanskega kneza Valhuna. V naslednjih letih se je kršcanstvo v Karantaniji dokoncno utrdilo.

Cešcenje sv. Modesta kot apostola Karantanije se je ohranjalo le na Koroškem. V cerkvenih središcih Oglej in Solnograd, ki sta bili zunaj slovenskega ozemlja, ga niso upoštevali. Ker posvetitve novih cerkva pri nas izvajali škofje iz teh središc, se je zgodilo, da sv. Modestu v vseh stoletjih niso posvetili nobene. Šele leta 1977 so v Celovcu, v predmestju Št. Peter (Fischlsiedlung), postavili kamen za prvo cerkev sv. Modesta. Posvecena mu je tudi nova cerkev na Zlatem polju, v predmestju Kranja. - V slovenskih škofijah goduje karantanski apostol pod imenom Modest Gosposvetski 31. marca.

Vprasanja in povprasevanja naslovite na:

Mobil 03470-368550

Cena knjige Slovenski Svetniki je 4,500/SLT - Narocite pri: