Planinske pesmi

• Bajtarska
• Jamarska himna
• Kamniške planine
• Kdo pa so ti mladi fantje
• Na gori je moj dom
• Prelepa gorenjska
• Rudeči cvet
• Slovenija, odkod lepote tvoje
• Štamfovska
• Tam kjer murke cveto
• Tri planike
• V hribih se dela dan
• Velikoplaninska
• Veselo v kamnik

BAJTARSKA

Velika planina, osamljeni bor
in bajte pastirske me vlečejo gor,
ponosno se Šimnovec vzpenja v nebo,
tod mimo k bajtam mi pridemo.

Bajtar, bajtar,tu smo zdaj,
med nam veselje vlada naj,
vince naj nam glas sprosti,
pesem veselo zapojmo si.

Če mraz se naselil je v naših kosteh,
se v bajti pogrejemo in zopet bo smeh,
ko z dimnikov naših se dim pokadi,
se čaj nam prilaže in rum zadiši.

Bajtar...

V domu planinskem zvečer je pravi raj,
se zberemo skupaj, popijemo kaj,
je pozna že ura k razidemo se,
srce pa od veselja še vedno nam vre.

Bajtar...

Te bajte pastirske so drugi naš dom
in družbe vesele pozabil ne bom,
kdor pa ne ljubi planin in gora,
naj se v dolini v gostilno poda.

Bajtar...

JAMARSKA HIMNA

Na svetu lepših fantov ni,
kot so slovenski jamarji.

Po temnih luknjah hodijo
in se v čolnih vozijo.

Je jamar ves moker, ves usran,
ker raziskuje noč in dan.

Ko pride pa na beli dan,
utrujen je in ves zaspan.

Se belga dneva veseli,
nazaj v jame si želi.

KAMNIŠKE PLANINE

Kamniška Bistrica pozdravlja,
pesem večno nam v pozdrav šumlja,
sončen dan v planine nas spet zvablja,
kjer sta čisti zrak in mir doma.

Med viharniki se steza vzpenja,
modro, kakor morje je nebo,
tu kraljestvo gamsov se začenja,
ruševje krasi povsod stezo.

Ko zagledaš kočo na Pastircih,
za trenutek si oddahneš vsaj,
pod meglo še griči so v dilini,
a pred tabo pravi gorski raj.

Kamniško te sedlo pričakuje,
Brana se blesti kot zlat cekin,
Grintovec te z vrha opazuje,
iz Planjave spet odmeva klin.

KDO PA SO TI MLADI FANTJE

Kdo pa so ti mladi fantje,
ki za mizo tam sede?
Kdo pa so ti mladi fantje,
k' se jedače ne boje?

To so mladi alpinisti,
iz Ljubljane so doma,
to so mladi alpinisti,
iz Ljubljane so doma.

Kdo pa so ti mladi fantje,
ki za mizo tam sede?
Kdo pa so ti mladi fantje,
k' se pijače ne boje?

To so mladi alpinisti,
tam iz Kranja so doma,
to so mladi alpinisti,
tam iz Kranja so doma.

Kdo pa so ti mladi fantje,
ki pod steno tam sede?
Kdo pa so ti mladi fantje,
k' se previsov ne boje?

To so mladi alpinisti,
alpinisti iz Kamnika,
to so mladi alpinisti,
alpinisti iz Kamnika.

Kdo pa so dekleta mlada,
ki med njimi tam sede?
Kdo pa so dekleta mlada,
ki se štrikov ne boje?

To so mlade alpinistke,
ki v gorah so doma,
to so mlade alpinistke,
iz vseh AO-jev so doma.

NA GORI JE MOJ DOM

Na gori je moj dom,
tam jaz živela bom,
težko mi je srce,
ker ljubim te.

Le pridi na moj dom.
poljub ti dala bom,
da boš ves drugi dan
še bolj zaspan.

Post'ljo postlala bom,
pri teb' ležala bom,
če bo kaj novega,
zibala bom.

Sinko bo v zibki spal,
ti boš na straži stal,
jaz bom jokala se,
ti pa smejal.

Ljubit' je rse lepo,
če je dekle za to,
če pa dekleta ni,
je pa hudo.

PRELEPA GORENJSKA

Prelepa Gorenjska, v ponos si mi ti,
kdorkoli te vidi, te znova želi.
Gorovja, planine in bistre vode,
zelene doline povsod te krase.

Spomladi, ko planšar odide v gore,
ko mora pustiti v dolini srce,
takrat se odeneš v tisoč cvetov,
pastirc pa zavriska, ker pušeljc 'ma nov.

Ne bom te pozabil, kjerkoli bi bil,
preveč sem lepote se tvoje naužil.
Očaka Triglava le kdo ne pozna,
na jezeru čolnič se v vetru igra.

Ponoči, ko fantič na lestvi stoji,
od svoj'ga dekleta rdeč nagelj dobi,
takrat se mu lun'ca poredno smehlja,
a fant si zavriska, ker nagelj ima.

RUDEČI CVET 
          prir. Andrej Šifrer

V laseh nosila rožo je rudečo,
kot živi ogenj rožo plamenečo,
vabile modre so oči sanjave,
dekle s gore Kadore, Kadore, Kadore.

Hribolazec je prišel s planine,
dekletce mlado je takoj zasnubil,
zapeli v jutru ranem so zvonovi,
up je včdi, Kadore, kadore, Kadore.

Rudeči cvet, ljubezen je razvnel,
dekle odpeljal je v prelepi čarobni svet
Kadore, Kadore, Kadore.

Po dolgih letih pa očeta vpraša,
o dragi oče kje je mati moja.
Odšla je tvoja mati v hrib Kadore,
da ti prinese rožo rudečo, rudečo.

Rudeči cvet, ljubezen je razvnel,
dekle odpeljal je v prelepi čarobni svet
Kadore, Kadore, Kadore, Kadore.

SLOVENIJA, ODKOD LEPOTE TVOJE

Povsod, kamor seže pogled,
lepota zasanjana,
kje najti še lepši je svet,
kje lepše je kot doma?

Se s hribov v daljavo zazrem
preka gričev, dolin, gora,
v daljavi še modro morje uzrem,
kje je lepše kot doma?

Slovenija, odkod lepote tvoje?
Pozdravljamo te iz srca
in crečni tu smo doma,
Slovenija, naj tebi pesem poje,
ne išči sreče drugod kot je doma.

Povej še oblaček ti bel,
obhodil že ves si svet,
je lepša dežela še kje,
kot naša, kjer doma smo?

Je vetrič veselo zapel,
preletel je prek sveta
in tekoh lepot ni našel nikjer,
kot tule, kjer sem doma.

ŠTAMFOVSKA

Na nebu zvezde še žarijo, v dolini tihi slap šumi,
bolj srca kot noge hitijo, ko nas budilka prebudi.

Zavriskaj in zapoj preljubi štamfovc moj,
ko tol’ko boš od bajte preč, da te ne bodo čuli več.
Zato pa le pojdimo v gore,
kjer radost in veselje nam krepi srce.
Juhej, juhej, saj rana ura je,
po žilah kri nemirno vre, zdramite se.

Krepak pogum in dobra volja, premagata ovire vse,
gotovo je, da mila jera ni ne za v breg ne za v skale.

Ti kline tolkel boš, jaz mazal bom smuči,
ti stene boš premagoval jaz bom pa sveži sneg oral.
Zato pa le pojdimo v gore,
kjer radost in veselje nam krepi srce.

Ko sonca žar vrhe obsije, za steno stena zažari,
ko luna sveži sneg oblije, kristalov tisoč zažari.

Zavriskaj in zapoj preljubi štamfovc moj,
ko tol’ko boš od bajte preč, da te ne bodo čuli več.
Juhej, juhej, saj rana ura je,
po žilah kri nemirno vre, zdramite se.

Preljuba bistriška dolina, zelena trata za vodo,
neba poletnega modrina in bele stene nad meglo.

Tam kavri so rojil’, so kljune namočil’,
je čmrlj godel noč in dan, čeprav je bil na smrt bolan.
Zato pa le pojdimo v gore,
kjer radost in veselje nam krepi srce.

Ko ti v hribih cel dan ščije, ležiš v bajt’ al’ pod skalo,
ti žal za vse je plezarije, ki si zamudil jih tako.

Preljubi alpinist, do starosti boš čist,
po pameti ga zmerno pij in v hribe hodil boš na stare dni,
Zato pa le pojdimo v gore,
kjer radost in veselje nam krepi srce.

Vse stare šege in navade pri nas vsakdo dobro pozna,
dekleta imajo fante rade iz vsega srca mladega.

Da b’ vedno b’lo tako, želimo si srčno,
da v hribe bomo še hodil’ pa tudi sladko vince pil’.
Zato pa le pojdimo v gore,
kjer radost in veselje nam krepi srce.

TAM KJER MURKE CVETO
          (Avsenik)

Tam, kjer murke cveto,
tam kjer ptički pojo, v lepi Dragi,
Tam, kjer encijan plav,
ves prešerno bahav nežno vabi.

V to dolino zeleno,
me vleče tako kot v nobeno,
v njej avrikelj prijazno
pozdravlja me s srajčko rumeno.

A z visoke pečine
grad Kamen obuja spomine,
spomni Pegama se, se smehlja
in si misli: Vse mine.

Ta dolina zelena, s krvo prepojena,
oj, Draga!
Te vedno bom ljubil,
nikoli pozabil ne bom!

TRI PLANIKE

Rastejo v strmi gori, bele planike tri,
zanje vedo le orli, rosa umiva jih.

Šel bom v goro, planike nabral
in jih prinesel v dolino nazaj.
Tri bele cvetke, troje oči,
vsaka za lep spomin.

Prvo prinesem mami, stara ji dlan drhti,
drugo sestrici mladi, jutri se omoži.

Šel bom v goro, planike nabral
in jih prinesel v dolino nazaj.
Tri bele cvetke, troje oči,
vsaka za lep spomin.

Tretjo prinesem zate, čuvaj mi jo skrbno,
naj te spominja name, če me nazaj ne bo.

Šel bom v goro, planike nabral
in jih prinesel v dolino nazaj.
Tri bele cvetke, troje oči,
vsaka za lep spomin.

V HRIBIH SE DELA DAN

V hribih se dela dan,
v hribih žari,
bratje, le ven na plan,
na vrh planin.

Hrib in dol naokol’
s cvetjem je oded,
tukaj si brez skrbi,
tukaj naš je svet.

Ven pod nebo čisto, jasno,
tam se duh, telo krepi,
ven, le ven v naravo krasno,
tam obraz se nam zvedri.

Na planine vrejo želje,
na planini je veselje,
tu se razjasni oko,
gori uživa se nebo.

VELIKOPLANINSKA

Na Vel'ko planino
res dolga je pot,
čez pasje pečine
jo maha en trot.

Na Vel'ko jo maha,
na Malo pa gre,
na ramah 'ma dolce,
oj dilce nove.

Na dilce se vstopi,
po rit' se pelja,
pa misli ta osel,
da smučati zna.

Na Vel'ko planino
res dolga je pot,
se z gondolo vozi,
oj, danes vsak trot.

Se z gondolo pelje,
do Šimnovca gre,
pa misli ta osel,
da hribov’c je že.

Je štrik že videl,
tud' kline pozna,
pa misli ta osel,
da plezat' že zna.

Turist je šel v hribe,
zasadil je kl’n,
pa kam ga j’ zasadil
ta trapast b’k’n.

V Oltarju je pendel,
v pendelu je kl’n,
če dobr’ ne ahtaš,
odpendlaš dol v’n.

V planini, v stanu
koj žejo ima vsak,
za krav’ce je štala,
za pijance svinjak.

V svinjak je zabredel
pijan kot prase,
tam svinjo objema
kot svoje dekle.

Turist gre za babam’,
za gamsi pa mi,
se v špampetu valja,
se k ljub’ci tišči.

Ni jasn’, ni oblačn’,
nobenih zvezda,
voda pa je taka,
da kar čofota.

Se lun’ca me smeje,
ta vražja mi zver,
kako bom jaz našel
nocoj svoj kvartir.

Kaj svetiš tam doli,
ti, nočni čuvaj?
Ne vrnem nocoj se
v ‘štarijo nazaj.

Po štengah tja gori
prav tiho capljam,
še sopsti ne upam,
skor’ sap’ce ne dam.

Neroden prekucnem
en škafič vode,
kot sršen razdražen
skoč’ žena v me.

Potem me pograbi,
tja v izbo me trešč’,
poleno zagrabi:
Le čak’ me ti preš’č.

Oh, to sva letala
iz kota v kot,
Ne b’la bi nehala,
ko ne b’ bil ropot.

Ja tac’ga še ni b’lo,
kot je b’la ta noč,
k’ me baba je tepla,
pa ni b’lo pomoč.

Kdor hudo ima ženo,
naj zgodaj gre dam,
drugač’ mu rečem:
Najboljš’ je bit’ sam.

Prešmentano dekle,
povej, kje ležiš,
bom lojtro pristavil,
pa slišal, al smrčiš.

Ko majhen je bil,
je kure podil,
zdaj malo je zrasel,
pa rad bi se možil.

Na prvo, ki jo sreča,
on vrže oči,
da uboga devica
na njemu znori.

Na svojo sosedo
sem vrgel oči,
zdaj spati ne morem
po cele noči.

Na Velki imam sina,
na Mali pa hčer,
oba sem naredil
v soboto zvečer.

Moj oče je tišler,
oj, tišler sem jaz,
on zibelke dela,
otroke pa jaz.

Moj oče je holcar,
oj, holcar sem jaz,
on smreke podira,
dekleta pa jaz.

Moj oče je mehanik,
mehanik sem jaz,
kolesa on pumpa,
dekleta pa jaz.

Moj oče je kavboj,
oj, kavboj sem jaz,
kobile on jaše,
dekleta pa jaz.

Moj oče je kuhar,
oj, kuhar sem jaz,
on paprike fila,
dekleta pa jaz.

Moj oče je zobar,
oj, zobar sem jaz,
on luknje plombira,
dekleta pa jaz.

Moj oče je šuštar,
oj, šuštar sem jaz,
on čevlje popravlja,
ki zbijem jih jaz.

Moj oče je šuštar,
oj, šuštar sem jaz,
on čevlje nabija,
dekleta pa jaz.

Moj oče je malar,
oj, malar sem jaz,
stene on farba,
dekleta pa jaz.

Moj oče je dohtar,
oj, dohtar sem jaz,
dekleta tolaži,
ki puščam jih jaz.

Te pesmi je konec,
ne znamo je več,
če hočemo še pet,
dajmo še enkrat začet.
 

VESELO V KAMNIK

Veselo v Kamnik in urno naprej,
v prelepe planine odhajama, juhej;
zaukam veselo, pozabim skrbi,
vedno srce tja nazaj si želi.

Grem v planine,
med očake stare sive,
v kamniški lepi kot,
saj lepše ni nikjer drugod.

Pozimi na smuči, poleti cepin,
vesela je družba na vrhu planin,
v dolini pa Bistrica zvesto šumi,
kot solza kristalna si, Bistrica ti.

Grem v planine,
med očake stare sive,
v kamniški lepi kot,
saj lepše ni nikjer drugod.